Slapovi Fratarice

Na dan, ko je prenehal veljati odlok o epidemiji covida, razglašeni 19. oktobra 2020, se pravi 16. junija 2021, ki je obenem datum, zaradi katerega vsako leto nekaj junijskih dni preživiva v Posočju, sva se odpravila raziskovat Fratarico, za katero naju je prejšnje leto navdušil domačin. O njej sva prebrala tudi ustrezni poglavji v Kušlanovem* in Žužkovem** vodniku.

 

Parkirala sva pod hotelom Alpine v Logu pod Mangartom (S 46.406546, V 13.604357) pri tablah o zgodovini tega kraja, dolini stoterih slapov ter tamkajšnjih rastlinah in živalih. Parkirišče sva zapustila v smeri kažipota Slapovi Fratarice. Ob Koritnici sva prišla do naslednjih kažipotov in najin je kazal na stezico onstran struge. Mostu ni bilo in dovolj primernih skal, ki bi štrlele iz vode, tudi ne. Pojavil se je še mlad par z isto težavo. Z druge strani se je bližala planinka in vsi smo čakali, kaj bo storila. Sezula se je in prebredla vodo, zato smo enako ravnali tudi mi (jaz s prijazno pomočjo). Na drugi strani nas je čakal kažipot Parabola in tam smo se razšli.

 

 

 

 

 

V nekaj minutah sva prišla do Fratarice. Pot je ves čas tekla levo od nje (ob desnem bregu) in s poti so se cepile steze desno k slapovom in tolmunom. Kmalu sva prišla do klavrne brvi čez Fratarico, a je nisva prestopila, temveč sva obrnila levo navzgor. Ker si tamkajšnjega 5-metrskega slapu nisva mogla zares ogledati, sva šla nazaj k brvi in ga nekoliko videla z druge strani. Vrnila sva se na stezo, ob kateri sva ponekod opazila cev, in nadaljevala proti Dvojni latvici. Kmalu sva prišla do 2- in 4-metrskega slapiča, vsakega s svojim tolmunom – latvico. Naletela sva na štiri tujce z ogromnimi svežnji vrvi in v kopalkah (soteskarje sem si predstavljala bolje opremljene). Sledil naj bi Škropilnik, o katerem sva brala, da je sicer glasen, a težko viden, in res sva ga (domnevno) le slišala, 5-metrsko Ihto pa tudi za silo videla.

 

 

 

 

 

 

Naslednja postaja je bila Katedrala. V sotesko Fratarice sva se spustila ob ohlapni vrvi. Tam je bila večja skupina v neoprenskih oblačilih in čeladah, torej resnejši soteskarji. Prav uživaško so se spuščali po 18-metrskem slapu. Katedrala se imenuje po oboku, pod katerim pada voda, ki zaradi premikanja zagozdene skale baje spreminja smer. Pot ob vrvi je bilo treba ponoviti še navzgor in ko sva zapuščala sotesko, sva videla celo eno markacijo.

 

  

 

 

 

 

 

 

Nadaljevala sva proti Paraboli in ob izstopu iz gozda spet naletela na markacijo. Levo od razgledišča s pogledom na slap sva se spustila k strugi. Spust po krušljivi podlagi je bil sicer kratek, a kar siten in strm. Slap, visok 48 m (zgornjih 6 m se ne vidi), pada čez steno, ki jo tu in tam poživlja rdeča kamnina. Ko sva Parabolo pogledala od strani, sva razumela, od kod njeno ime. Nekoliko sva raziskala okolico in se vrnila na razgledišče.

 

Pot se je umaknila od struge in dalje sva se vzpenjala, tudi kar strmo, s pomočjo stopnic – korenin. V desno sva prestopila suho stružico in nato še druge, ki jih je bilo težko opaziti, ker so bile zasute s suhim listjem. Fratarico sva slišala daleč na desni. Ko sva zagledala zatrep pod Krniško steno, sva vedela, da sva že zgrešila odcep k vodi. Vrnila sva se, a ga nisva našla, zato sva se odločila spustiti po grapi, ki bi se utegnila šteti za žleb iz opisa v vodniku. Prišla sva že skoraj do struge, vendar steze ob njej navzgor ni bilo. Tako sva Dvojni ribežen (ime je dobil po prečnih temnih črtah) videla le od daleč, pravzaprav samo spodnji del (9 m), zgornjega (6 m) pa je zakrivalo drevje. Šele nazaj grede sva ugotovila, kako in kaj:  Kjer se dobra pot za nekaj metrov zravna na nekakšni grbi in nato zavije rahlo levo, je treba kreniti desno na grbo in se čez približno 5 m pri veliki skali strmo spustiti levo v ključih do grape (to je na poti od Parabole druga grapa). Če gremo po njej do konca, pridemo do vode, kjer se ne da več naprej levo, če pa začnemo zavijati levo že prej, pridemo do razgledišča na Ribežen.

Po vrnitvi na grbo sva našla na skali možica in križ iz vej, ki ju je nekdo postavil med najino odsotnostjo, morda tuji soteskarji, ki sva jih srečala malo prej in katerih vodnik je trdil, da je domačin, čeprav je bil slišati Čeh. Zdaj sva se res odpravila v zatrep pod Krniško steno in srečala še eno skupino tujcev. Zagledala sva visok (pravijo, da kar 200-metrski), a ne posebno vodnat slap, ki menda navadno le polzi, razen kadar je posebej veliko vode. Kljub velikosti se zdi, da nima imena, vsaj midva ga nisva našla. V zatrepu se Fratarica razcepi in desni krak je prekrival še debel sneg, izpod katerega se je zaradi razlike med njegovo temperaturo in temperaturo zraka kar kadilo. Na snegu je sedel par v kratkih hlačah, ona v kratkih rokavih, on celo zgoraj brez. Izjemoma Slovenca.

 

»Naprej smejo le izurjeni,« je pribil pater Žužek, zato sva tam svoje potepanje ob Fratarici končala. Med vračanjem sva srečala starejša Angleža v sandalih in jima razložila, da za h Katedrali nista primerno obuta (ona se je tega celo zavedala). Po dobre pol ure sva zavila desno čez travnik (frato – od tod ime potoka), ne več skozi gozd. Sicer nepokošen, a zvožen kolovoz naju je pripeljal do dozdevno zapuščene hiše. Upanje, da prideva do kakega mostu, se ni uresničilo, ampak sva se vrnila h Koritnici po isti poti kot ženska, ki smo si jo zjutraj vzeli za zgled, in spet je bilo treba bresti. Za nama je prišel tudi poletno oblečeni par iz krnice; on je prebredel potok kar v čevljih, ona pa se je sezula.

 

Potepala sva se okroglih pet ur, a vmes je bilo veliko postankov (pri Paraboli kar tričetrt ure) in iskanja poti. Samo za hojo in kratke postanke pri vsakem slapu bi bile potrebne manj kot tri ure.

* Rok Kušlan: Slapovi, izletniški vodnik, Sidarta 2008.

** Več avtorjev (uredil Miha Žužek): Sto slapov v dolini Loške Koritnice, monografija in vodnik, Župnijski zavod Dravlje 2008.