Na Krasji vrh

Krasji vrh je najvišja gora v grebenu Polovnika. Drugo ime za greben je Morizna (tako ga menda imenujejo v Drežniškem kotu). Od zahoda proti vzhodu si sledijo Mali in Veliki (1471 m) Polovnik, Vrh travnika (1476 m), Nad Pečem (1458 m), Špik (1482 m), Pirhovec (1660 m), Veliki vrh (1764 m), Krasji vrh (1773 m) in Debeljak (1628 m). Na slednja sva se odpravila 17. junija lani, ko sva si spet privoščila nekaj Posočja.

 

Iz Kobarida sva se odpeljala v Drežnico in tam sledila smerokazu levo Drežniške Ravne. S križišča v Drežniških Ravnah sva se povzpela desno. Tudi na naslednjem križišču sva zavila desno in pri koritu z vodo je bilo konec asfalta (od tam sva se pred časom povzpela na Krnčico). Zelo slaba makadamska cesta naju je pripeljala na parkirišče pri tabli TNP na planini Zapleč (1201 m; S 46.28318, V 13.63069). Vreme je bilo lepo, razgledi tudi, zvonili so kravji zvonci. Na Krn je pripeljal helikopter – začela se je poletna sezona.

 

Odpravila sva se po cesti mimo planine Zapleč. Na njej so od zadnjič zgradili novo hišo. V ozadju sta se dvigala goli Krasji vrh in poraščeni Debeljak. V dobrih 10 minutah sva skozi »leso« (ne vem, kako se reče kovinskim vratom, ki so že večinoma nadomestila lese iz lat, šibja in/ali protja) ter mimo velikega betonskega korita in kažipota levo Krasji vrh prišla na planino Zaprikraj. Tam sva izvedela, da je na Zapleču en sam lastnik, lastnica Zaprikraja pa je agrarna skupnost ter da bodo v novi hiši na Zapleču turistični apartmaji.

 

Zapustila sva planino in jo na razcepu mahnila po levem kraku, naravnost navzgor v skalnat gozd. Ker je bilo že vroče, je senca prijala. Steza se je hitro iztekla na kamnit kolovoz. Vzpela sva se desno po njem ob robu gozda ter skozi leso s kažipotoma nazaj Pl.Zaprikr. in levo Ravne nadaljevala naprej, spet v prijetno gozdno senco. Na jasi čez slabih 10 minut sva zagledala Lovsko kočo Pretovč LD Drežnica, na hribčku nasproti nje pa so stale klopce in miza. Ogibala sva se robidovju in koprivam, pogled na modre spominčice pa je bil prav prijazen. V gozdu na drugi strani jase sva stopila na širšo stezo. Na razcepu, ki bi ga bila brez kažipota in markacij najbrž prezrla, sva zavila levo na neznatno stezico, ki se je po kratkem spustu iztekla na kolovoz, po katerem sva sestopila levo na križišče. Z leve od spodaj je pritekla pot z Raven, midva pa sva se povzpela naprej, kamor je usmerjal kažipot Krasji vrh. Poslej sva se vzpenjala nekoliko strmeje mimo še enega kažipota nazaj proti Zaprikraju.

 

 

Utrjeni robovi in škarpa so pričali, da stopava po mulatjeri. Sledil je daljši odsek brez markacij, nato pa dobro označen oster levi ovinek. Steza (mulatjero je ponekod že prerasla trava) se je za nekaj časa položila, ko pa se je začela znova vzpenjati, se je slabih 20 minut od lovske koče najina pot odcepila desno. Kmalu zatem sva stopila na jaso, poraslo predvsem s čmerikami, pa spet v gozd. Markacije so postale redkejše. Mulatjera je delala velike zavoje in za ostrim levim ovinkom naju je pričakala zelo kamnita pot; nekateri odseki so bili tako skalnati, da bi jim bile res kos le mule, vozila ne. Zaradi podrtega drevja je nastal krajši »obvoz« čez strmo pobočje.

 

Po 25 minutah sva dosegla razcep (1450 m): desno Snežna jama, levo Koluji, levo in desno Krasji vrh. Zavila sva levo. Cveteli so planinski sroboti in trilistne vetrnice. Po dobre četrt ure sva prišla iz gozda na travnike, pokrite s pisano preprogo zelenih in suhih šopov trave ter posejane z grmi, nizkimi drevesi in skalami. Kmalu se je pokazal Krn. Ozka stezica je tekla vzporedno s pobočjem in se obračala v desno. Ob njej so cveteli ranjaki in nokote. Imela sva lep pogled na Drežnico, Idrsko, Kobarid in Matajur nad njim. Tudi tam je škarpa izdajala (nekdanjo) mulatjero; ponekod sta se vsaj slutili še dve kolesnici, večinoma pa je ostala samo ena, zdaj stezica. Pogled so mi razveseljevali clusijevi svišči, modre grebenuše, poponi, mračice, cvetoče gozdne jagode.

 

 

Na razcepu čez slabe pol ure je pot zavila ostro desno na Krasji vrh, kažipot naprej Koluji^10min pa naju je vabil na nemarkirano stranpot k ostankom okroglih temeljev protiletalske obrambe, imenovanih »koluji« (tudi koluti). Med hojo tja sva vznemirila čredico ovac. Mimo nečitljive plošče, ki je bila nekoč tudi lepo okrašena (najbrž posvečena graditeljem), sva prispela k topniškim položajem italijanske vojske iz prve svetovne vojne na strmem južnem pobočju Polovnika, ki se imenuje Kras (od tod ime Krasji vrh), z razgledom na soško dolino in strmo nadaljevanje grebena. Na tamkajšnjih skalah sva opazila številne fosile. Uhojena stezica na Krasji vrh je pričala, da se vsaj nekateri obiskovalci tega kraja ne vračajo na razcep in označeno pot, a midva sva se.

 

 

 

 

 

Z razcepa sva se povzpela po travnatem pobočju in zaradi ključev je bilo razgledovanje pravi užitek: z vsakega dela poti sva videla kaj drugega. Ovčji iztrebki so očitno privlačili številne bleščeče zelene in glasno brenčeče spomladne ali smaragdne govnače. Ob levem ovinku čez 25 minut je tičal odbit kol, morda ostanek kažipota. Čeprav so se markacije izgubile, sva brez težav dosegla greben in že od daleč zagledala vpisno skrinjico na vrhu. Nanj sva stopila po slabe četrt ure.

 

Na Krasjem vrhu je zaradi ovc krasno smrdelo, a je bilo vredno potrpeti, ker je bil z njega krasen razgled, krasili pa so ga tudi avriklji, zaspančki, resje ter obilo navadnih slečnikov in alpskih veles. Proti severozahodu se je Polovnikov greben nadaljeval z Velikim vrhom, na severu sva onstran Javorščka videla Rombon, Jerebico, Svinjak, za njim Loško steno, čisto zadaj pa sta se v oblakih skrivala Mangart in Jalovec, če naštejem samo najimenitnejše in seveda tiste, ki sva jih prepoznala, kot so še Bavški Grintavec in za silo celo Triglav na severovzhodu, Krnčica in Krn na jugovzhodu. Nad tem rajem se je zibaje »sprehajal« jadralni padalec.

 

Vrh sva zapustila po drugi strani, ker sva hotela še k Snežni jami in na Debeljak. Ovce so nama obenem sledile in bežale pred nama. Opazila sva več ostalin iz prve svetovne vojne. Čez pol ure sva se ustavila pri kaverni in se sprehodila po notranjosti. Ob poti so ležali zarjaveli kosi vojaške opreme in globoko spodaj kletka, v kakršne zapirajo nerazstreljena ubojna sredstva. Pri drugi kaverni čez slabih 10 minut sva videla ostanke zgradb in spomenik italijanskemu častniku Vincenzu Menni, ki ga je 7. oktobra 1915 ubila avstrijska granata. V okolici so cvetele dvocvetne vijolice, rožni koreni in rumeno milje pa še ne.

 

 

Čez četrt ure sva prišla do odcepa k Snežni jami. Z najine strani ni bil označen. Kar strm spust desno naju je pripeljal do kotanje, polne snega, a pričakovala sva kaj več. Avrikljev in navadnih slečnikov po vsem videzu ni nič zeblo. Vrnila sva se na stezo in nadaljevala po njej mimo kažipota k jami, namenjenega hodcem iz nasprotne strani. Poslej je bila steza nekoliko udobnejša. Ob njej so cvetele trilistne vetrnice, po njej pa so se prav prerivale mravlje. Prek skalnate jase sva se vrnila v gozd. Čez 10 minut je bilo desno ob poti majčkeno mravljišče in poslej na njej ni bilo več mravelj.

 

Ko sva prišla spet na plano, nama je možic pritegnil pozornost na škarpo na levi, nad katero je tekla nemarkirana mulatjera. Zavila sva nanjo (dotedanja pot se je nadaljevala navzdol) in se začela vzpenjati na Debeljak. Kmalu sva obrnila ostro levo na široko travnato stezo, obdano s skalovjem, in vstopila v gozd, bolj med grmovje, med katerim se je bilo treba pretikati in se celo plaziti pod vejami, ki so visele na pot. Ta s travo porasla mulatjera se je vzpenjala v serpentinah. Ovinka čez dobre četrt ure zaradi smrek sploh nisva opazila, pot pa je tekla tudi naprej. Jani se je k sreči ozrl, tako da sva se brž vrnila na »glavno cesto«, ob kateri so cvetele nizke relike. Ta dan sva že videla nekaj popkov pogačic, tam pa so se že razcvetele. S te poti sva imela Krasji vrh kot na dlani. V 10 minutah sva pri ostanku objekta dosegla vršni greben. Vrh je bil na desni in do tja je bilo le še kakih 10 minut hoda. Debeljak (1628 m) je najvzhodnejši vrh Polovnika. Tudi na njem je najti ostanke prve svetovne vojne (objektov, strelskih jarkov, zarjavelih delov nabojev). Čezenj se je spreletelo jadralno letalo.

 

V dobrih 20 minutah sva bila spet pri možicu, se poslovila od Debeljaka in nadaljevala po prejšnji poti. Ob njej je bilo še več manjših mravljišč in spet je mrgolelo mravelj. Škarpe so naju opominjale, da sva še vedno na mulatjeri, ki je bila ponekod mehko posuta z listjem, drugod polna skal in korenin. Ostanki kamnite »hiške« na levi najbrž niso bili iz prve vojne. Čez 10 minut se je na desni pojavil skalnat travnik, med njim in najino stezo pa je tekla nekakšna suha struga. Hitro sva se vrnila v gozd in prišla na razcep, kjer sva zjutraj zavila proti »kolujem« in Krasjemu vrhu.

 

Tako sva zašpilila klobaso in se poslej držala že znane poti. Nasproti zdelanega kažipota Planina Zaprikraj čez dobre pol ure sva šele zdaj opazila smejočo se skalo. Na planini Zaprikraj čez 20 minut so ravno seganjali krave k molži. Do avta je bilo le še dobrih 10 minut. Med vožnjo domov sva se ustavila ob spomeniku padlim borcem in žrtvam fašizma pri Drežnici, majhni vasi z mogočno cerkvijo in še mogočnejšim ozadjem ‒ Krnskim pogorjem. Celo tam, tako rekoč v dolini (541 m), sva bila deležna prelepega razgleda.

 

 

 

 

Lansko Posočje je bilo tako spet lepo in zanimivo. Upam, da bo letošnje tudi. Se že bliža.