Še en Goli vrh

V prejšnji objavi sem pisala o Golem vrhu na Menini, pa naj bo zdaj na vrsti še en Goli vrh (962 m), na in v katerem sva bila 3. julija lani. V tem hribu je podzemna slemenska utrdba, ki je spadala v tretji sektor Rupnikove linije (med Škofjo Loko in Vrhniko), na hribu pa sta še dva bunkerja. Starojugoslovanski obrambni sistem, imenovan po slovenskem generalu Leonu Rupniku, so gradili v letih 1937‒1941 in ni bil nikoli uporabljen. Goli vrh je eden njegovih največjih in najbolje ohranjenih delov. Turizem Škofja Loka za vsako prvo soboto v mesecu ob 10^h oglašuje voden ogled (sicer je utrdba zaprta). Prijaviti se ni treba, ogled pa stane 5 evrov. Na telefonsko številko 031/720-573, objavljeno na spletu, se ni nihče oglasil, zato sem poklicala Turizem Škofja Loka. Uslužbenka ni znala odgovoriti na najina vprašanja, mi je pa dala telefonsko številko 030/485-600 gospe Kristine iz Zavoda Poljanska dolina, ki je potrdila, da prva sobota v mesecu še vedno velja. Do utrdbe se pride skozi Gorenjo vas, kjer sledimo smerokazu za Žirovski Vrh ali Lučine, nato pa so table za Goli vrh (ali Goli Vrh – enako se namreč imenuje tudi naselje). V utrdbi je le okrog 10 °C, zato se je treba primerno obleči, koristna je tudi čelna svetilka, je opozorila.

Za obiskovalca iz Ljubljane opisana pot ni ravno priročna, zato sva se odpeljala na Vrhniko, skozi Staro Vrhniko v Podlipo, od tam pa v Smrečje. Namesto po glavni cesti naju je garmin usmeril v Lavrovec. Po gozdnih cestah sva se pripeljala do provizorične krajevne table Goli Vrh na robu gozda. To območje je po zemljevidu Šaletov grič. Zagledala sva bunker nad Lomarjevo domačijo (pišejo se Oblak, Goli Vrh 10). Vodnik nama je pozneje povedal, da sva videla eno od izvedenk malega tipskega objekta z železobetonskim stolpičem na vrhu. Glavna oborožitev je bil mitraljez. Čudil se je, kako sva se znašla tam, saj vsi pridejo čez Žirovski vrh. No, vsi očitno ne. Cesta naju je nato pripeljala do parkirišča ob vhodu v utrdbo (S 46.045528, V 14.177056). Pred njo je več tabel z opisi tega zgodovinskega spomenika in napotki v zvezi z obiskom.

Kar precej se nas je nabralo. Vodnik Boris je razlagal navdušeno, prav nič ni bilo videti, da je vse tisto povedal že ničkolikokrat. Pri vodenju mu je »pomagal« vojak Škofov Francelj. Ogledali smo si podzemne hodnike (najdaljši je dolg približno 200 m) in druge prostore, prikaze gradnje in predmete iz tistega časa, strelske položaje, razstavo slik, zemljevidov in opisov, povezanih z Rupnikovo linijo. Videli smo tudi lep relief sv. Barbare in balinišče, na katerem ob posebnih priložnostih še zdaj tekmujejo z lesenimi kroglami. Po stopnicah, lestvah in klinih smo se povzpeli do izhoda iz podzemne utrdbe, se skozi tesno odprtino splazili ven in po stopnicah ob nadzemnem bunkerju v gozd. Mimo še enega zunanjega bunkerja smo se po gozdni stezi vrnili h glavnemu vhodu. Ogled je trajal približno uro in pol.

 

Ko smo končali, sva se potepla še malo po svoje. Od parkirišča sva šla naprej po asfaltni cesti in kmalu se je desno nazaj odcepila ozka gozdna, označena s kažipotom 12-kilometrske krožne Poti skozi Zalo (Zala se imenujeta gozd in potok, ki izvira v njem) in rumeno-zeleno markacijo. Tam je bil prostor za parkiranje, kamor so nekateri prestavili avtomobile od vhoda v podzemno utrdbo, midva čudaka pa sva prišla peš. V gozdu sva našla kažipot desno Velika mravljišča. Mravljišč je bilo sicer precej, posebno velika pa se nama niso zdela. Nato sva po kolovozu nadaljevala na vrh Zale (899 m, po zemljevidu Polhograjsko hribovje in še nekaterih virih je ta kota Javorč) s klopco, kmalu zatem pa mimo kažipota WC Pisarna pridemo do lične lesene hiške, okrašene s kipcem sv. Florjana, sedečim medvedom in lesenimi figurami, gugalnic, klopc in ognjišča.

Kažipota 3,5-kilometrske krožne otroške Medvedkove poti (tudi rumena medvedja šapa) in Poti skozi Zalo (tudi rumeno-zelena markacija) ter rumena puščica so kazali naprej. Spustila sva se po kar strmem kolovozu ter pristala pri mogočni medvedki Štefki, visoki 3,5 m, in mladiču, ki pleza na drevo. Mah, ki je prekrival žičnati ogrodji skulptur, je ponekod že odmrl. V omarici sta tičali vpisna knjiga in skrinjica za prostovoljne prispevke. V bližini je visela tabla z napotki za igro – »opazovanje« okolice z zavezanimi očmi. Onstran mostu na desni je šumel izvir.

 

 

 

 

Od table sva sledila kažipotu – deščici z medvedovo šapo in napisom Bukovc. Kljub številnim kolovozom in gozdnim cestam nisva imela težav, saj je bila pot dobro označena. Obilje rdečih kamnov očitno spodbuja hodce k postavljanju možicev. Tudi prst je bila povsod rdeča in dno Zale, ki sva jo prestopila, prav tako. Kmalu sva prispela k Bukovcu (Žirovski Vrh 44, 850 m). Stara Bukovčeva hiša je bila zgrajena že davnega leta 1639. Na tej kmetiji ponujajo suho sadje in žganje, pečejo kruh in pecivo, prodajajo mleko in pri njih lahko tudi prenočite na seniku.

Vračala sva se levo po asfaltni cesti, označeni z rumeno-zelenimi markacijami. Daleč onkraj pretežno smrekovega gozda Zala na levi sva uzrla Blegoš. Ko sva zakoračila v gozd, vsaj nekaj časa ni bilo več asfalta, kar pa je imelo tudi slabo plat: presenetljivo številni avtomobili so dvigovali prah. Kljub parkirišču desno nad cesto so nekateri pustili vozila ob njej. S smernih tablic sva izvedela še za 36-kilometrski Žirovski krog, Kolesarski krog GvP (= Gorenja vas-Poljane), tam je tekla tudi 4. etapa Loške kolesarske poti. Celo v gozdu so bili sončni odseki, kjer je bilo vroče ne le nama, ampak tudi rastlinam – enake vrste rastlin so v senci stale strumno, na soncu pa so bile povešene. Ko sva spet stopila na asfalt, ni bilo več daleč do parkirišča pri vhodu v podzemno utrdbo, kjer je bil le še najin avto. Ves sprehod je trajal 55 minut.

Z Golim vrhom je tako kot s Tolstim – po Atlasu Slovenije je tudi Golih 19. In kakšno naključje – tudi na Golih sva bila šele na treh: na Šavnicah, nad Jezerskim in tokrat nad vasjo Goli Vrh v občini Gorenja vas - Poljane. Še veliko »dela« naju čaka!