Križevnik, Velika Zelenica in Veliki vrh drugič

Za lansko poletno hribolazenje s Tomažem 10. julija sva izbrala gore, ki sva jih štiri leta pred tem prehodila s patagonci. Tomaž na teh gorah še ni bil, a tudi za naju se je našlo nekaj novosti kot skoraj vedno ‒ ker je res novo ali ker sva že pozabila.

 

Odpeljali smo se na planino Ravne in parkirali nad njo na obračališču pod Smrekovcem (S 46.354004, V 14.703275). Odpravili smo se v macesnov gozd, kamor je kazal kažipot, na katerem je nekoč pisalo Lučka koča in Molička peč. Ko sta fanta spredaj moževala, sem opazovala rože: vse rumeno zlatic, več vrst belih in rožnatih kobulnic in rumenih košarnic, gorske rumenke, kačje dresni, glavičasti repuši, grintovci, črne detelje, zvončice, goli lepeni, orlice, okroglolistni kamnokreči, preproge listov plahtic. Pri lesi smo stopili na markirano pot s planine. Pojavljale so se nove in nove rože: potočne sretene, gozdne krvomočnice, dlakavi sleči, zali kobulčki, marjetice, nokote, planinski sroboti, mlečki, šipki, zlati dimki in še mnoge, ki jim ne vem imen.

Na sedelcu čez kakih 10 minut (1520 m) so nas pričakali novi kažipoti in tudi v drevo vrezanega napisa Polšak se nisva spomnila. Zavili smo desno. V tamkajšnjem gozdu so cvetele jagode in dlakavi sleči so objemali drevesna debla. Še vedno je bila tam »klopca« ‒ brunce, pritrjeno med dve debli, rdeče packe, ki so nama v preteklosti že nekajkrat kazale smer, pa so bile že zelo slabe, a pot je zdaj bolj uhojena. Mimo cisterne in korita smo v kakih 40 minutah prispeli na planino Polšak (tako zemljevidi, a na novem kažipotu na 1520 m piše Poljšak, podobno na maPZS Poljšek ‒ poleg Polšak!). Tokrat se na njej niso pasli konji, pač pa krave. Spet me je zamotilo cvetje: zvončice, alpske velese, zaspančki, materine dušice, špajke, grebenuše, mračice. Tomaž je tam prvič videl murko, in sicer kamniško.

 

 

Nad planino smo znova vstopili v gozd in nadaljevali skozi dolinico z ograjenim studencem Na lužah. Na razcepu čez dobrih 20 minut smo zavili desno. Ko smo se prebijali skozi ruševje, se je iz nekaterih vršičkov že pošteno prašilo. Enega je pajek okrasil z mrežo (če najdem pajčevino doma, je ne štejem za okrasek!). Na uravnavi pri šopu macesnov in možicu smo spet zavili desno (levo se pride na Veliki vrh in Veliko Zelenico). Čez slabih 5 minut se je levo odcepila še ena pot proti našima naslednjima ciljema, mi pa smo se vzpenjali naprej proti Križevniku. Ob stezi se je ruševju pridružilo brinje, cveteli so piramidasti skrečniki in gorski rmani.

 

Vrh Križevnika (1909 m) z miniaturo Aljaževega stolpa in geodetskim kamnom smo dosegli slabe pol ure nad zadnjim odcepom. Kljub ne prav čistemu ozračju smo kar dobro videli Veliki vrh in Veliko Zelenico, Ojstrico, Krofičko, Strelovec, Olševo, Peco, Raduho, Uršljo goro, Smrekovec, Golte, Dleskovec.

 

 

Križevnik smo zapustili po poti vzpona, čez dobrih 20 minut zavili desno med ruševje in macesne ter se prej kot 10 minut zatem združili s potjo z uravnave. Poslej smo hodili pod Poljskimi devicami. Čez travnike s kupi posekanega ruševja, kjer so cveteli navadni slečniki, navadni volčini, clusijevi in spomladanski svišči, množice alpskih veles, ranjaki, nokote, smo po slabih 15 minutah prišli do lese. Čeznjo nam je pomagala posrečena »pručka« ‒ grčasta veja, narezana, da ne drsi, na drugi strani pa je bilo »nastavljeno« mravljišče, zato pozor. Pot je postajala bolj strma. Kljub vročini smo naleteli še na dve zaplati(ci) snega, sicer pa je pomlad že zmagala: cveteli so rumeno milje, dvocvetne vijolice, wulfenovi jegliči, alpski zvončki ...

Na uravnavi čez pol ure smo imeli tri možnosti, čeprav nobena ni bila zares pot; izbrali smo levo po skalah, kjer se ni podiral grušč. Na naslednjem razcepu je bil pravi desni krak, ki nas je pripeljal na greben; Veliki vrh in Velika Zelenica sta stala pred nami, na levi pa smo videli Dleskovec in pod seboj Jamarski bivak. Slaba stezica se je spustila med ruševje. Tomaž si je zaželel še na Moličko peč, zato se je pri možicu pognal desno v breg, midva pa sva se rahlo spuščala dalje. Pred leti sva si Moličko peč izbrala za cilj (in nazadnje sploh nisva bila gotova, ali sva ga dosegla), Tomaž pa je skočil gor kar spotoma. Po 35 minutah sva se ustavila v škrbini, da sva ga počakala. V veliki kotanji pod škrbino je bilo še precej snega, a clusijevi svišči, kernerjevi maki, dvocvetne vijolice, brezstebelne lepnice, alpske velese, ranjaki, repuši, mračice, planinski poponi ali sončeca in druge rože se niso dali motiti.

 

 

 

 

 

 

Obrnili smo se proti jugu in nadaljevali vzporedno s pobočjem Velike Zelenice. Pot je bila označena z možici. Menjali so se skale, trava in sneg. Jani je nameraval nadaljevati do markirane poti, Tomaž pa je raje zavil desno v strmino in v četrt ure smo dosegli greben. Desno na Veliko Zelenico (2114 m) je bilo manj kot 5 minut hoda. Tam smo srečali nekaj nabiralcev plahtic (imenovanih tudi hribska resa) za čaj, ki je menda posebno učinkovit pri ženskih težavah in celjenju ran. Na temenu gore se je pasla čredica ovac.

 

Nato smo se v 10 minutah povzpeli še na Veliki vrh (2110 m) na drugi strani grebena. Ko smo ga opazovali še od daleč, je bil vedno kdo na vrhu, ob našem prihodu pa ni bilo nikogar. Tudi na njem stoji miniatura Aljaževega stolpa, vpisna skrinjica pa je bila prazna. Razgledov smo se zdaj že »navadili«.

 

 

 

 

 

Z gore smo se spustili pri skali z napisom Veliki vrh in puščico navzgor tik pod vrhom. Sestopali smo mimo večjih in manjših snežišč ali čeznje. Po 50 minutah smo pristali na Zelenih Tratah (1840 m), tako piše na dvojih kažipotih manj kot 5 minut vsaksebi (prej sva ta kraj poznala kot Sedelce). Pri drugem Stara Lučka koča (spomenik) 45 min, Planina Ravne 1h 15 min (na skali ob poti Pl. Ravni) smo zavili levo. Stezica se je vztrajno spuščala in se občasno izvila iz ruševja. Še čez 50 minut smo se ustavili pri Lučki koči, ki je ni več, je pa plošča v spomin na 17 padlih partizanov tamkajšnje tehnike. Od tam smo se rahlo vzpenjali po dolgi sončni dolini, v kateri so cveteli dlakavi sleči, potočne sretene, vrbice. Na vrhu drugega vzpona čez slabih 10 minut smo na sedelcu pri odcepu za planino Polšak zašpilili klobaso in v 10 minutah prikorakali k avtu.

 

Preden smo zapustili planino Ravne, smo se ustavili pri tamkajšnjem stanu, pa ne toliko zaradi pijače kot zato, da bi videli zadnje, kar je ostalo od Lučke koče. Jani je namreč na spletu zasledil, da na Ravnah hranijo napisno tablo z nje. In res so mu jo dovolili fotografirati. Kot sem rekla: vedno se najde kaj novega.