Šmarna gora za pozabljive

Po pohajkovanju po Javornikih in popolnoma neplaninskem »podvigu« z vnukinjama (peljala sva ju v koruzni labirint pri Krtini) sva si za konec lanskega avgusta privoščila še eno lahkotno hribolazenje. Povod je bil precej čudaški, morda letom primeren. Nekega dne sva se namreč družno zazrla v Šmarno goro in na njej »odkrila« anteno ‒ nisva se spomnila, da bi jo bila kdaj opazila.

 

Ko sva se pripeljala v Šmartno pod Šmarno goro, so bila parkirišča pri pokopališču, cerkvi sv. Martina in osnovni šoli polna, tako da sva komaj našla prostorček za avto. V vasi naju je kažipot (318 m) Šmarna gora (Šmartinska pot) 45min usmeril desno. Mimo hiše Šmarnogorska pot 13 sva se povzpela v gozd in čez kakih 10 minut pri kažipotih (394 m) nazaj Šmartno, levo Šmarna gora (Šmartinska pot), naravnost navzgor Šmarna gora (Partizanska steza) sledila slednjemu. Na nekem drevesu je na rdečem v lubje vrezanem srcu pisalo MOJA SI * (če je že drevo »uničeno«, upam, da vsaj ljubezen še traja). Srečevala sva veliko ljudi, največ družin. Ni bilo tako kot v »zaresnih« hribih, kjer (skoraj) vsi pozdravljajo. Še čez 10 minut je z leve pritekla steza in tja je kazala smerna tablica (473 m) Šmartinska pot s številko 31 (včasih so bile šmarnogorske poti oštevilčene). Prečkala sva Pot svobode in nadaljevala naravnost navzgor (Šmarna gora (Partizanska steza)).

Cveteli so glavinci, zvončice, ciklame, gorske rumenke, različne rumene košarnice, neke lukovke. Mladenka, ki sva jo spustila naprej, češ da sva počasna, je hitela zagotavljati: »Nista, nista, dobra sta!« Precej skalnata, a tudi zemljata steza je v mokrem gotovo spolzka, posebej na strmih delih. Nad razgledno klopco, na kateri je počivala mlada družina, je visela ptičja hišica. To je bila sinkova prva pomembna postaja, druga pa bo sladoled na vrhu, sva izvedela. Ko sva šla prvič po Partizanski stezi, nisva srečala nikogar; prepričana sva bila, da zato, ker je tako strašno strma (to je bilo čisto na začetku najinega hribolazenja davnega leta 2002: prvi »podvig« je bila Sveta Ana nad Tunjicami, drugi pa Šmarna gora po Partizanki).

 

Po 25 minutah sva dosegla vrh. Razgled je bil kar lep. Od najinega prejšnjega obiska so minila dobra štiri leta; zdelo se nama je, da je miz in klopi še več, in vse je bilo zasedeno. Pa saj nisva prišla jest in pit, kakor se je tudi že zgodilo, ampak od blizu pogledat antenski stolp. Pregledala sem stare fotografije s Šmarne gore in res ga nisva nikoli fotografirala (težko je verjeti, da tudi ne opazila), ko sva bila na vrhu, na slikah gore od daleč pa se vidi. Najstarejši zapis, ki sem ga našla na to temo, je iz leta 2006 in omenja »gorski telekomunikacijski objekt Ministrstva za notranje zadeve na Šmarni gori«.

Vrh sva zapustila mimo kapelice sv. Sobote. Kmalu za transformatorsko postajo in vodohranom sva pri gospodarskem poslopju sestopila na cesto in po četrt ure na sedlu (579 m) zavila levo po Romarski poti. Poleg knafelčkov sva opazila tudi rumene puščice, menda namenjene šmarnogorskim tekačem. Kmalu za kapelico Matere Božje pri Turškem kopitu se pri kažipotu (540 m) pride desno v Tacen čez Spodnjo Kuhinjo, midva pa sva šla še naprej, tudi proti Tacnu. Tabla s citatom Klementa Juga pri kapelici Žalostne Matere Božje (469 m) čez 15 minut je bila obnovljena. Na naslednjem križišču sva ubrala srednjo pot, Šmartensko (tako je pisalo na starem kažipotu), na razcepu zatem pa je vseeno, ali gremo naravnost po stopnicah ali levo mimo njih. Po slabe četrt ure sva na 394 m zašpilila klobaso. Pod zapuščeno hišo (tja grede je nisva opazila) sva se spomnila, kako sva tam nekoč vedrila. Do avta je bilo le še slabih 20 minut.

 

 

 

V 20 letih svojega hribolazenja sva bila na Šmarni gori in/ali Grmadi 27-krat, kar za redne obiskovalce Šmarke ni veliko, za najine navade pa kar precej, ker cilje, sploh pa poti do njih le izjemoma ponavljava. Največkrat sva šla po Poti čez Peske (7-krat) ter Vozni poti in Partizanski stezi (po 6-krat), po drugih pa manjkrat, včasih tudi le po delih, saj se marsikje prepletajo. Med mojimi ljubšimi je Westrova, prav tako mi je bila všeč Plezalna ali Pogačnikova.

 

Po najinih izkušnjah je tudi tam, kjer sva že bila, naslednjič skoraj vedno kaj novega. Tokrat sva na nekaj križiščih videla podstavke, na katere bi se dalo kaj pritrditi, a ni bilo (še) ničesar. Zdaj, po skoraj enem letu, je gotovo že kaj. Še en »tehten« razlog za ponoven obisk, če seveda ne bova pozabila.