Dolič in zahodni Triglavski podi – prvi dan

Konec julija sva se z Marjano odpravila za tri dni pod Triglav. Jani je že nekaj časa prebiral literaturo o njem in še posebej so ga zanimale vojaške ostaline v triglavskem pogorju. Napravil je načrt in 26. julija smo se odpeljali čez Vršič v Trento. Na 50. serpentini smo sledili smerokazu Zadnjica in se pripeljali do parkirišča (650 m; S 46.3827122, V 13.7608528) v bližini Trente 55. Tokrat je vozila Marjana in tako se je tudi ona »borila« z EasyParkom, ki se je razpasel že vsepovsod. Jaz pa ‒ o groza! ‒ sem pogrešila klobuk. Očitno je »izginil«, ko sem selila prtljago v Marjanin avto. Tako sem dobila na posodo njeno kapo s ščitnikom (skoraj vse ima po dvoje), vrat pa sem si pokrila z večnamensko ruto.

 

Parkirišče smo zapustili mimo table o dolini Zadnjice (po domače Zajence), po kateri naj bi bilo do Koče na Doliču 5 ur hoda. Desno pod nami je bučala Zadnjica. Kmalu za Kopiščarjevo domačijo (Trenta 56) je bilo pri zapornici konec asfalta. Pod cesto so se v Zadnjico iztekali pritoki ali hudourniki. Ob cesti so stale klopce, ob eni tudi korito s pitno vodo. Enice poleg nekaterih knafelčkov so pričale, da hodimo po Slovenski planinski poti.

 

Po slabih 20 minutah, kmalu za vodnim zajetjem, smo se znašli na križišču Na placu, kjer je bilo nekoč parkirišče. Smerna tabla levo Pogačnikov dom na Kriških podih 2050 m PD Radovljica 3½ ure, naravnost Zasavska koča na Prehodavcih 2071 m PD Radeče 3½ ure in Koča na Doliču 2151 m PD Gorje 4½ ure je bila dopolnjena s prošnjo, kako naj se (ne) obnašamo v naravi. Na levi nekoliko proč s ceste smo opazili ploščo v spomin na pomožno partizansko bolnico, v kateri so se v letih 1944 in 1945 med drugimi zdravili tudi borci Briško-beneškega odreda. Kapelica na začetku desne ceste je bila posvečena Alojzu Kravanji starejšemu (1897‒1967). Žal Janiju ni uspelo ugotoviti, ali je to kosec z znane fotografije Jaka Čopa, ki jo nekateri primerjajo s Sejalcem impresionista Ivana Groharja.

Nadaljevali smo po desni cesti čez suho strugo, za katero se je zvrstilo več hiš. Domačin, ki je čistil gozd, je pripomnil: »Malo pozni ste.« Imel je prav, saj je bilo že pošteno vroče. Za ograjo na levi so rasla sadna drevesa, med njimi je stal čebelnjak s sliko čebelice Maje, v več visokih gredah pa se je bohotila raznovrstna zelenjava. Na travniku na desni je samevala prazna kovinska krmilnica. Pravcato naselje počitniških hišic je premoglo celo igrala za otroke. Okrog nas so švigale leteče ropotuljice – kobilice. V gozdu na levi smo opazili majhno tovorno žičnico in brv čez suh potok. Desno se je odcepil dovoz k Alpine house Antonia. Kakih 20 minut od križišča Na placu smo prišli do domačije na desni, na katere gospodarskem poslopju je visela komarča, zraven pa še dve nam neznani leseni »napravi«. Bilo je zelo vroče, v senci, ki je žal ni bilo veliko, pa je bilo prav prijetno. Ustavili smo se pri znamenju na kraju, kjer sta se 8. februarja 1997 smrtno ponesrečila drvarja Rudi Flajs in Jože Zakrajšek. Cesta je bila ponekod utrjena z italijansko škarpo. Po 20 minutah smo za krajši čas stopili iz gozda in ko smo se ozrli, smo bili deležni lepega pogleda na Zadnjiški Ozebnik. Od tam cesta ni bila več vozna za osebne avtomobile, saj je bila preveč skalnata.

Na križišču čez 10 minut na ravnici Planja (tudi Utro, 980 m) smo se držali kažipota naprej Luknja 2h 30min, Koča na Doliču 4h, Triglav 6h 30min (desno Zasavska koča na Prehodavcih 3h). Cesta se je zožila v skalnato stezo, a so bili še vidni robovi mulatjere. V škarpi pred kamnitim mostom čez suh potok iz Korit (tako se imenuje grapa, ki se na vrhu konča z Luknjo) je na večjem kamnu pisalo 8^vo ALPINI BGD GEMONA 69-COMP^A. Na robu mostu so bili še drugi napisi, a nečitljivi, razen W 1909 (Grega Žorž je Janiju razložil, da se simbol W oziroma VV z domnevnim pomenom Viva Vittoria pogosto pojavlja v kombinaciji z rojstno letnico generacije, ki je služila obvezni vojaški rok). Onstran mostu smo zavili navzgor ob suhi strugi in kmalu zatem desno na gozdno stezo. Prijetne sence je bilo hitro konec in stopili smo na plano. Skalnata pot nas je vodila mimo skale z žal nečitljivim napisom na desni (BATT gotovo priča o vojaški vsebini) v levo na travnike. Na razcepu pri majcenem možicu smo ubrali desno stezico. Šele po nekaj korakih smo v travi ob njej zagledali, kar smo iskali: skalo s slabo vidnim napisom Komar, puščico v tisto smer in znakom za zelo zahtevno pot.

 

 

 

 

 

Prestopili smo potoček z dobro vodo. Na desni se je dvigal Zadnjiški Ozebnik, na levi Pihavec. Levo od Ozebnika je tekla dolinica Zadnjiški dol (z vrha se da priti na goro), na drugi strani pa smo videli grapo, po kateri je potok, ki smo ga prestopili, padal v nekaj slapovih. Desno od njih smo že razločili modro kapelico, od katere se je spuščal mlad par. Francoza sta se vračala, ker si brez plezalne opreme nista upala naprej. Skalnata steza se je vzpenjala med ruševjem. Slabe pol ure od križišča smo prijeli za prvi klin ter si kmalu zatem nadeli čelade in plezalno opremo. Preden smo nadaljevali pot, smo se ob mlahavi vrvi povzpeli po lestvenih klinih h kapelici iz rapalskih časov (1933) s kopijo Marije z gore Grappa v Benečiji, kjer stoji mogočna kostnica iz prve svetovne vojne. Da so kapelico postavili italijanski obmejni stražniki, je pričal napis Madonna della Milizia Confinaria na kovinskih vratih.

 

Dalje smo se vzpenjali med ruševjem in po skalnih policah. Kmalu smo zagledali velik balvan, zagozden v grapi, in ko smo po 20 minutah priplezali do njega, se je izkazal za zlahka premagljivega, saj so bila ob njem nameščena varovala. Še nekaj časa smo se pretikali med velikimi skalami, nato smo grapo zapustili. Markacije so nas vodile po ozkih policah, ki pa so bile dobro zavarovane. Z njih smo uživali širen razgled na Zadnjico ter gore nad njo in v daljavi, čisto zadaj Jalovec. Ponekod je bilo treba kar strmo poplezati. Po 35 minutah smo se spet spustili v grapo oziroma jo prečkali. Kljub skalnatemu svetu nas je tu in tam razveselila kaka cvetica, posebno orlice s sicer majhnimi cvetovi, a zelo temno modre barve. Čez slabe četrt ure smo prečkali še eno grapo in sprva hodili med ruševjem, zatem med gostim grmovjem in nekaj malega rož. Sledila je široka razmetana krušljiva grapa, nato smo se pognali navpično navzgor skozi grmovje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po kaki uri smo opravili s plezalno potjo. Bili smo že kar utrujeni in smo večkrat počivali, zato so moji časi do Doliča precej približni. Najprej skozi ruševje, nato pa po poljanah golih lepenov in ozkočeladastih preobjed, med katerimi so se vednozeleni kamnokreči, močvirske samoperke, bavarski zali kobulčki in drugo cvetje kar izgubili, smo se vzpenjali proti mulatjeri. Zadnji del vzpona po levem robu melišča pod Kanjavcem je bil strm, zelo gruščnat, celo peščen in zato zdrsljiv, povrhu pa je bilo še peklensko vroče. Tričetrt ure od konca plezalne poti smo na približno 1900 m končno stopili na mulatjero. Ta nas je v slabih 20 minutah pripeljala do kraja, kjer je bila nekoč zgornja postaja žičnice na Dolič. Med napisi na skalah smo spet opazili W 1909.

 

 

 

 

 

Kljub utrujenosti nismo prezrli slikovitosti gorskega okolja in poti. Ob njej so sredi samih skal rasli veliki šopi trnatih osatov. Pod okoliškimi stenami so še ležale zaplate snega. Ko smo visoko spredaj zagledali vetrnico pri koči, se nam je zdela še strašno daleč. Iz tal je ponekod kukal telefonski kabel, speljan do vojašnice na Triglavskih podih. Vzpenjali smo se v ključih in napis Dolič na neki skali je končno napovedal cilj. Na lokaciji, na maPZS poimenovani Ferika, se je v desno odcepila vratolomna pot proti Prehodavcem (znamenita pot Mire Marko Debelakove čez Kanjavčeve police). Na razpotju že blizu koče smo nadaljevali rahlo desno (levo Triglav) in tričetrt ure nad ostanki žičnice mimo ruševin stare italijanske koče prispeli k sedanji. Ko sem doma pregledala podatke, sem bila presenečena: čeprav je od parkirišča do koče preteklo kar 9 ur, smo zares hodili (za nas) spodobnih 5.40.

 

 

 

Predhodnico Koče na Doliču (Trenta 88, 2151 m) Rifugio Napoleone Cozzi* so na sedlu med Šmarjetno glavo in Kanjavcem odprli Italijani leta 1930. Po drugi svetovni vojni jo je PD Gorje skupaj s tržaško podružnico SPD obnovilo in jo leta 1948 odprlo kot Tržaško kočo na Doliču. Toda že pozimi 1950/51 jo je podrl sneg, ki je segal 3 m nad njeno streho. Novo so postavili nekoliko više in jo leta 1953 predali v uporabo. Sedlo Dolič (2164 m) nad kočo je pomembno križišče, zato se je kmalu izkazala za premajhno. Leta 1972 so začeli graditi velik prizidek in razširjena koča je slovesno odprla vrata poleti 1973. Odtlej so jo še večkrat poškodovali snežni plazovi s Kanjavca. Leta 1988 so zaradi banalnega spora s tržaškimi planinci njeno uradno ime skrajšali v Koča na Doliču. Pri njej je tudi točka 42 Slovenske geološke poti.

 

Sobo smo rezervirali že tri mesece prej in se razveselili ene od dveh triposteljnih. Ob prihodu smo bili deležni oskrbnikove dobrodošlice, češ, končno slovenska beseda. Koča je bila namreč polna samih tujcev (da ne bo nesporazuma: vsi so bili dobrodošli). Oskrbniku so pridno pomagali prijazni študentje, tako da smo laže prenašali tudi manj prijetne okoliščine: na Doliču ni vode (razen v plastenkah, seveda približno desetkrat dražja kot v dolini) in celo edino vtičnico za polnjenje telefonov so zaprli, ker sta vetrnici baje proizvajali premalo elektrike. Po večerji smo se utrujeni hitro spravili spat. Ponoči je nekaj časa deževalo, čeprav je oskrbnik stavil za pivo, da ne bo, ker na Doliču tako rekoč nikoli ne.

* Napoleone Cozzi (1867‒1916) je bil slikar (med drugim je poslikal strop Tartinijevega gledališča v Piranu) in vsestranski športnik: veslač, tekač, sabljač, drsalec, pionir športnega plezanja na Tržaškem (odkril je dolino Glinščice kot kraj, primeren za plezalno šolo).