Veliki in Mali Šmohor nad Krnskim jezerom

Tomaž si je za naše skupno hribolazenje lanskega septembra izbral Krnsko jezero. Ker sva bila midva tam že dvakrat, sva si za dodatek izgovorila Šmohor, ki sva ga dotlej opazovala le od daleč. Tako smo šli v hribe za dva dni, 4. in 5. septembra. Začelo se ni nič kaj spodbudno: skozi Jesenice smo se vozili 5 km/h, da smo se izognili 9-kilometrski koloni pred karavanškim predorom, čez Vršič je potekala kolesarska dirka, zato smo morali kake pol ure počakati, in pod Domom Klementa Juga v Lepeni je bilo vse zaparkirano, zato smo parkirali čisto na vrhu, že v gozdu.

 

Vožnja do Doma Klementa Juga nama je bila že znana, saj je bil najino izhodišče že za Krn, Veliko Babo in Veliko Monturo. Tablicam na lesenem stebričku pri domu so od zadnjič dodali nova kažipota – zgoraj rdečega levo v gozd K. jezero in spodaj lesenega desno Slap – izvir Lepence – 15 min. Zakoračili smo torej v gozd na široko pot po trasi nekdanje mulatjere. V začetku smo srečevali veliko planincev, potem pa nič več, najbrž tudi zato, ker smo z desne, položnejše poti kdaj zašli tudi na levo, strmejšo (označeni sta obe). Kmalu nad izhodiščem nas je neki planinec zaskrbljeno vprašal, ali bomo spali v koči, ko smo tako pozni. Res smo začeli šele ob pol treh, saj smo prvi dan nameravali priti le do Doma pri Krnskih jezerih in se šele naslednje jutro lotiti Šmohorjev.

 

Po kakih 40 minutah se je mulatjera nadaljevala naravnost, mi pa smo sledili markacijam levo. Nekaj tablic je opozarjalo, da med obratovanjem tovorne žičnice, katere žico smo videli tu in tam, prehod ni dovoljen. Na odseku, kjer se je pot podirala, je bila napeljana jeklenica. Čez slabih 20 minut smo se ustavili pri klopcah (kolikor je še ostalo od njih) pod žičnico in nato po 35 minutah dosegli njeno zgornjo postajo. Na poti do Doma pri Krnskih jezerih smo preverili, koliko snega je padlo v aprilu 2021 (snežni meter je kazal 240 cm), in opazili, da sta napisa iz prve svetovne vojne na steni ob poti obnovljena. Čez 20 minut smo prispeli k domu (1385 m) in ker smo bili dovolj zgodnji, sta se Jani in Tomaž (mene je zgrabilo v križu) sprehodila še do Dupeljskega jezera. »Srečala« sta nič kaj družabno krastačo in nekaj šopkov volnatoglavih osatov (pri teh se ne morem odločiti, ali so mi bolj všeč v popkih ali cvetoči, ker so oboji prelepi).

 

Noč je bila kar mučna in naslednje jutro sem bila precej klavrna, kar se je najbolj poznalo pri številu fotografij (morda bi me moral večkrat boleti križ ...). Od doma smo se napotili proti Krnskemu jezeru. Pri Madžarskem križu so od prejšnjič nadomestili razmetano kamenje s hlodci, da obrobljajo prostor pred znamenjem, kot bi bil grob. Na novo madžarsko zastavico se je nekdo »podpisal« 22. 8. 2021, natanko dva tedna pred nami. Nazaj proti domu je kazal kažipot, dopolnjen s priborom, ki naj bi zbujal tek ali vsaj tolažil lačne. Na planini Duplje (1371 m) so prašiči še spali (ležali v blatu), krave pa so bile že pri zajtrku (pile iz korita), nekatere celo že na jutranjem sprehodu. Planina je bila še v senci, Veliki Šmohor pa se je že veselo sončil. V vodniku Julijske Alpe ‒ južni del (Andraž Poljanec, PZS 2016) piše, da je Mali Šmohor »malce višji, ne pa večji« od Velikega in da je posledica tega »napačna zamenjava pridevnikov veliki in mali na nekaterih kartah«. Ne le na kartah (na primer v Atlasu Slovenije, na PZS-jevem zemljevidu zahodnih Julijcev in na maPZS), tudi na spletu (na primer na Hribi.net) vlada zmeda glede imen in nadmorskih višin.

 

Po 20 minutah smo se spustili h Krnskemu jezeru (1383‒1394 m), ki se imenuje tudi Veliko jezero, po Tumi celo Jezero na Polju, in je dolgo 300‒400 m, široko 150‒180 m, globoko 16‒17,6 m (večkrat ko berem o njem ‒ velja tudi za druge vode, vzpetine, planine ‒, več različnih podatkov najdem, od imen do nadmorskih višin in drugih razsežnosti). Nagledali smo se njegove lepote (slika je Tomaževa ‒ tako ga je videl on), okolice, Krna v daljavi in odsevov na gladini ter vsakovrstnih »podpisov« iz kamnov in žal tudi umetno vloženih rib, ki niso nič krive, pa vendar povzročajo, da se v jezeru razraščajo alge. Tomaž je bil tam prvič in če pomislim, kakšen navdušen hribovec je in kaj vse je že oblezel, je bil že skrajni čas.

 

Nad jezerom smo se povzpeli po gruščnati stezi med skalami, okrašenimi z grmički dlakavega sleča, klinčki, ozkočeladastimi in latastimi preobjedami, zvončicami, »laski« gorskih kosmatincev, bodečimi nežami, materinimi dušicami, kernerjevimi maki, močvirskimi samoperkami (šele zdaj sem odkrila, da jim nekateri rečejo tudi kristusove srajčke ali močvirske mirte), grintovci in številnimi drugimi rožami. A kmalu čisto nasprotje: sneg. Po 20 minutah smo prispeli na planino Na Polju (za nekaj sem se morala odločiti, potem ko sem v vodnikih in na zemljevidih našla vse kombinacije p/Planina n/Na p/Polju; 1530 m). Široka gruščnata hudourniška struga, ki teče čeznjo, je bila seveda suha. Na planini so cvetele tudi planike.

 

 

 

 

 

Na koncu snega, pri nanosu grušča, smo zavili levo (markacije so odšle desno na Krn). Daleč na desni smo zaznali dve strehi in čez čas spoznali, da ena pripada lovski koči LD Smast. Stopali smo po mahu in grušču ter med ruševjem, vrbicami in drugimi grmiči. Kmalu smo na levi zagledali možica in zavili tja, kjer naj bi bila s travo poraščena mulatjera. Ni je bilo še videti, a upali smo, da nas možic usmerja nanjo. Iz njenih boljših časov so bili najbrž tudi zarjaveli kosi železa, ki so ležali na skalah. Cveteli so bavarski zali kobulčki, ozkočeladaste preobjede, ivanjščice, rožni koreni, ranjaki, lepki osati, zvončice, grozdasti in vednozeleni kamnokreči, mnogo ciklam. Grmovje se je gostilo. Izmenično travnata, gruščnata, skalnata stezica je bila ponekod kar prepadna. Spodaj smo lepo videli planino. Strmim vzponom so sledili odseki, vzporedni s pobočjem. Po 45 minutah je bil podporni zid prvi očitni dokaz, da hodimo po mulatjeri. Del se je je podrl in tam je bila napeljana jeklenica.

 

 

 

 

 

Za škrapljastim ovinkom nas je prvič obsijalo sonce. Dotedanjemu cvetju so se pridružili brezstebelni osati, nokote, kosmate škržolice, rožnordeči deženi, hribski rmani. Po dobrih 20 minutah se je pred nami pojavila dolinica, levo nad njo Mali Šmohor, daleč desno Vrh nad Peski. Na podrti škarpi je ležal zarjavel ostanek streliva. Nadaljevali smo v dolinico, iz nje levo navzgor in po še kar vidni mulatjeri mimo Malega Šmohorja (zadaj se je že kazal Veliki) na sedlo. Pod Šmohorjem smo se spet znašli v senci. Visoka mokra trava je bila kar nevarna za zdrs, sploh kjer smo hodili po robu. Ob poti je stalo nekaj možicev. Zamotil nas je čudovit pogled na Krn, nato pa se nam je prikazal ves Veliki Šmohor.

 

 

 

 

 

 

 

Kakih 20 minut nad dolinico smo dosegli sedlo Srednjik (1880 m) med Šmohorjema. Najprej smo si ogledali bunker pod Malim Šmohorjem na desni in se med drobcenimi sviščevci povzpeli nadenj. V slabih 20 minutah smo dosegli razgledni vrh (1944 m), označen s kupom kamenja, iz katerega je štrlela podolgovata skala. Ponujal se nam je razgled na Veliki Šmohor, Veliko Babo, Veliko Monturo, Bogatin, Mahavšček, Vrh nad Peski, Batognico, Krn, Srednji vrh, Krnčico, Veliki Lemež … Pridružil se nam je gorski vodnik in pisec planinskih vodnikov Jože Drab (pred leti sva ga srečala tudi v Italiji na Poti 52 predorov) s skupino planincev; prišli so z Velikega soseda. Povedal nam je, da so objekti spodaj avstrijski (Pri kasarnah) in tudi na Šmohorjih so avstrijski, torej iz prve svetovne vojne. Opozoril nas je še na piramido na Peskih, ki da jo bomo videli v daljavi med vzponom na Veliki Šmohor. Tja so bili namenjeni tudi oni. Tako smo prišli še do »gasilske« fotografije.

 

 

 

 

 

Vrnili smo se na sedlo in se povzpeli še na drugo, severno stran, sprva med skalami kar za nosom, nad njimi pa se je v travi spet prikazala stezica. Po dobrih 10 minutah smo dosegli greben in ugotovili, da prvi vrh še ni pravi. Nadaljevali smo na drugega, Tomaž pa je spotoma zlezel še na tretjega. Brž zatem je z desne pritekla markirana pot in po njej smo šli še pod četrtim vrhom (tega je izpustil tudi Tomaž). Res smo daleč na Peskih videli spomenik žrtvam prve svetovne vojne, pod seboj pa Dupeljsko jezero, planinski dom in planino Duplje. V kake četrt ure smo stopili na peti, najvišji vrh Velikega Šmohorja (1939 m), na katerem smo bili poleg kupa kamenja deležni še vpisne skrinjice. Razgled je bil podoben kot z Malega.

 

 

 

 

 

 

 

 

Za vrnitev smo si izbrali markirano pot, zato smo na razcepu manj kot 5 minut pod vrhom zavili levo. Strm spust so blažile »stopničke«. Šli smo mimo nekaj votlin in brezen; pri nekaterih je bilo videti tudi sledi človeškega dela. Poti marsikje pravzaprav ni bilo, vendar so zidci in zarjaveli kovinski ostanki pričali, da smo še na mulatjeri. Vedno znova se čudim, kako so mogli graditi v tako nedostopnem svetu. Nekateri peščeni odseki so bili pravcate drsalnice. Poleg rož, ki smo jih videvali že ves dan, so tam rasli tudi trnati osati. Po 40 minutah, ko se je strmina unesla, je mulatjera postala očitnejša. Ob njej so cvetele majhne temno modre orlice. Čedalje več je bilo grmovja in dreves. Po dobrih 50 minutah smo šli mimo kažipota (1425 m) nazaj Šmohor 1h 30min (tudi na skali napis Šmohor in puščica) in zavili levo na kolovoz, ki je pritekel iz smeri Komne. Pri kažipotih (1380 m) levo Krn 2h 30 min, Krnsko jezero 20 min (»popravljeno« v 10), desno Dom pri Krnskih jezerih 10min, Lepena 2h čez 5 minut pa smo se držali desno in v četrt ure prispeli k Domu pri Krnskih jezerih.

 

 

 

Po kočerji (gobova juha je bila odlična, žganci pa ne – skoraj nikjer niso več) nas je čakala še pot do avta. Čez poldrugo uro smo po palicah, prislonjenih k skalni steni, ugotovili, da se ne vračamo čisto po poti vzpona. Prehitel nas je Drab z delom svojih varovancev (poučil nas je, da je treba hoditi, ne bremzati), kmalu pa jim je sledila še zadnja članica skupine (ob pol petih tisti dan so šli iz Ljubljane in je bilo očitno, da bodo kljub daljši poti doma prej kot mi). Še čez slabe pol ure smo na skalni steni prebrali napis 8° ALPINI / BAT^NE GEM^NA / CL.1902 / 1939 ANXVII, verjetno posvečen alpinom, ki so zgradili mulatjero. Slabih 40 minut zatem smo prispeli k avtu.

 

Kljub začetnim težav(ic)am smo preživeli dva čudovita dneva. Morda smo res malo preveč bremzali, a smo imeli utemeljene razloge: razglede, cvetje, fotografiranje in ne nazadnje kolena.