tujec in nam navdušeno pokazal fotografije na
telefonu: videl je črnega salamandra in kozoroga! Pojasnili smo mu, da
je prvi kar redek, drugi pa ne. Vprašal je, kakšna je koča (pohvalili smo jo)
in ali mislimo, da bi prišel na Triglav in nazaj v enem dnevu (načeloma da, le
vreme je težava). Poslej smo bili pozorni, posebej Jani, ki si je že dolgo
želel videti planinskega ali črnega močerada, in res smo ga kmalu zagledali,
pozneje pa še enega. Bila sta črna kot noč in presenetljivo majčkena, dolga
največ 10 cm (morda sta bila mladička ‒ knjige sicer pravijo, da tak močerad
meri 14‒16 cm, navadni ali pisani, kakršnih smo bolj vajeni, pa 15‒20 cm).
Nehalo je deževati in slekli smo
pelerine. Toda ko je na okoliške vrhove že sijalo sonce, je pri nas spet začelo
rositi. Tudi mi smo na melišču levo pod potjo zagledali kozoroge in še gamse. Čez dobrih 20 minut
smo pri odcepu levo pomahali Komarju – enkrat je bilo dovolj – in ostali na
mulatjeri. Srečali smo mlad par, ki je tudi 
občudoval črnega močerada; bila sta
v kratkih hlačah in majicah in ju je očitno zeblo, zato smo jima svetovali, naj
glede tega kaj ukreneta, ker je više gori še bolj mraz. Videvali smo odprte in
zaprte kanale, po katerih je tekel telefonski kabel k vojašnici naTriglavskih podih, a tod žic v nasprotju s prejšnjima dnevoma
nismo opazili. Pod potjo se je poleg že večkrat videnega Zadnjiškega Ozebnika pokazala
tudi Komarjeva stena. Kar
dobro se nam je zdelo, da smo jo zmogli. Priletel je helikopter in se usmeril
proti Doliču, gotovo po tistega fanta z vnetim slepičem. Zaradi slabe
vidljivosti so reševalci odnehali in odleteli, nato znova poskušali. Kljub
megli in oblakom smo lepo videli poleg mogočnega Kanjavca prav tako postavni
Vršac.
Postali smo pozorni na morebitne sledove
italijanske žičnice in po dobre pol ure zagledali skromne ostanke postaje, ki
se je po priljubljeni prvi hčeri kralja Viktorja Emanuela III. imenovala Capanna
Jolanda (1740 m). Jani je bil le zmerno navdušen, saj bi bili morali že prej
videti še eno, pa smo jo očitno zgrešili. Vrnili smo se dva 
ovinka navzgor in le
našli še postajo zgornjega kraka žičnice (1780 m), ki so ji sprva res rekli
kar Capanna Superiore, ko so jo razširili, pa Rifugio Gemona, po brigadi
Gemona, ki jo je zgradila.
Domačini ta kraj danes napačno imenujejo Pri Jolandi. K razvalinam smo se povzpeli
nad mulatjero, kjer je tekla tudi neoznačena pot, 
ki se pridruži stari Kugyjevi
čez Skok. Na skalni steni ob njej smo videli ploščo v spomin Zdravku
Papežu (1935–2000), ki je – tako napis – v jeseni življenja vzljubil gore in v
objemu planinskih lepot med skalovje položil svoje neutrudljivo srce. Od te žičnice je ostalo nekoliko
več kot od Jolande.
Nadaljevali smo po serpentinah 
mulatjere
navzdol. Ob njej smo naleteli še
na nekaj ostalin iz časa delovanja žičnice. Spet je posijalo sonce.
Precej hitro nas je preletel helikopter; upali smo, da tokrat vendarle pelje
bolnika v dolino. Globoko na desni se je pokazalo nadaljevanje naše poti. Nad
njo se je pasel kozorog. V nasprotju s samotnim
Komarjem smo tu srečali veliko
planincev, večinoma mladih. Prehitela sta nas očka in še ne desetleten sin.
Slabo uro pod žičnico smo se ustavili pri kažipotih nazaj Koča na Doliču 2h
30min, Triglav 5h, naprej Luknja 1h, Aljažev dom 3h, Δ
Pogačnikov dom 3h 30min. Pot naravnost je bila pravzaprav desni odcep od
naše, ki je tam napravila oster levi ovinek ter je bila označena z napisom Log
in puščico navzdol na vogalni skali.
Pri kažipotih nas je dohitel planinec, ki nas je zjutraj opozoril na črne močerade. Od vzpona na Triglav ga je odvrnila slaba novica, da zgoraj pada toča, zato je (razumno!) obrnil. Pri koči je videl reševalce in ko smo mu povedali o ubogem fantu, je pripomnil, da mora imeti res dobro zavarovanje; ni mogel verjeti, da je pri nas helikoptersko reševanje brezplačno. Izkazalo se je, da je belgijski učitelj in ima tri mesece dopusta. Za tri tedne je pripotoval z avtodomom v Slovenijo in se nemudoma zaljubil vanjo. Spraševal nas je, kam naj še gre (navdušili smo ga za Špik) in kako je pri nas z varnostjo (v kampu je slišal, da enkrat na leto pridejo vanj Romi, pred katerimi ni nič varno, kar se menda dogaja tudi v Belgiji). Ni mogel razumeti, zakaj v dolini ni našel nobene trgovine s plezalno opremo, in je razmišljal, da bi jo odprl sam, a si je premislil, ko smo mu povedali, da sezona v visokogorju traja (vsaj za »navadne« planince) pravzaprav le tri mesece.
Zavili smo torej ostro levo navzdol. Škarpe
in betonske obrobe so nas še vedno opominjale, da hodimo po mulatjeri, klopca
ob njej pa je bila, čeprav slaba, brez dvoma novodobna. Že skoraj v dolini so se nam spet pokazali slapovi,
ki smo jih videli že prvi dan. Srečali smo Američana, navdušenega, ker je našel
planike; 
pripravljen nam je bil povedati, kje, če obljubimo, da jih ne bomo trgali.
Od odcepa za Komar čez kako uro smo se vračali po poti vzpona. V 15 minutah smo
prispeli do kažipotov na 980 m. Iskali smo kraj, kjer je bila še ena
italijanska žičniška postaja. Nasproti kažipotov se je desno v gozd odcepil slab
kolovoz, ki nas je po nekaj korakih pripeljala do zelo bornih
ostankov. Do parkirišča smo hodili še slabo uro, a vreme ni moglo počakati: le
nekaj minut pred avtom nas je doletela ploha.
Namera, da bi kosili v piceriji v
Trenti, se je skoraj izjalovila, saj je bilo vse zasedeno. Ko smo se že
naveličali čakati, na vprašanje, kje v Trenti je še kako gostišče, pa dobili
odgovor, da drugega ni (!), se je vendarle izpraznila neka miza. Od nje smo
visoko v gorah videli Pogačnikov dom na Kriških podih in že so se porajali novi
planinski načrti. Na stavbi, v kateri je picerija, je plošča v spomin na
Baumbachovo kočo. Ko sva jo šla z Janijem fotografirat, sva bila deležna še
živopisnega presenečenja: še nikoli nisva videla toliko šuštarjev na kupu.
Skratka, konec dober – vse dobro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar