Kofce gora brez vrha

Ko si je Jani lani (da, še so »ostanki« iz leta 2021) zaželel prvega snega, sva med drugim poklicala na Kofce. Pri njih je še kopno, so rekli, prvi sneg je šele nad križem. O, potem greva pa na Kofce goro! Tam sva sicer že bila, a pred skoraj 15 leti. In tako sva se odpeljala na parkirišče pod Matizovcem (S 46.414588, V 14.300332). Kar hitro se je polnilo. Ob njem je skrinjica, namenjena prostovoljnim prispevkom za parkiranje »urejanju vstopne točke: Kofce – Košuta ...«. Više je nastalo še eno parkirišče, ki ga prejšnjič menda še ni bilo. Postavili so nove table z obvestili, opozorili in zemljevidom, klopce.

 

Takoj za zgornjim parkiriščem sva zavila levo s ceste in se povzpela po široki skalnati in koreninasti stezi. Čez čas sva se vrnila na cesto. Na križišču, kjer je bil levo dovoz k Podljubelju 230a in je kažipot Kofce kazal naprej (desno se pride k Zajmenovi domačiji), je bila na drevesu slika fotoaparata, morda zato, ker je od tam lep pogled na Zajmenove peči. Svarilo pred bikom na paši ni bilo ravno aktualno. Pri še enem kažipotu Kofce sva znova zapustila cesto po sila koreninasti stezi. Čez dobre četrt ure sva se po stopnicah ponovno povzpela na cesto, tokrat že pod Matizovcem. Šla sva mimo transformatorske postaje, domačije (1078 m), kjer je bila nekoč zapornica (do tja smo smeli z avtomobili, kar je bilo ob navalih planincev res neprimerno), gospodarskih poslopij in skladovnic desk. Za izvirom in koritom sva na razcepu kolovozov nadaljevala po označenem desnem kraku in pri žagi vstopila v gozd.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Smerne tablice in markacije so naju vodile med kolovozi, vlakami in stezami. Z desnega ovinka čez 15 minut s kažipotom nazaj proti parkirišču sva zavila levo na nekakšen greben. Strmina kar ni pojenjala; v vlogi pomočnikov so se izmenjevale korenine in stopnice. V naslednje četrt ure sva po prečkanju kolovoza in kmalu zatem še vlake prišla do lese. Travnik na levi se je že zaraščal. Šla sva naravnost navzgor skozi smrekov gozd po jarku, ki je sekal množico drevesnih korenin. Za travnikom naju je znova objel gozd. Pri žičnati ograji na vrhu vzpona sva stopila na poseko. Dohitela naju je sedmerica, ki je vso pot neumorno čebljala, in prihajali so še novi planinci – prava božja pot. Strmina se je za nekaj časa unesla, nato spet povečala.

 

Četrt ure nad leso sva pogledala iz gozda in čez 5 minut dosegla Dom na Kofcah (1488 m). Ljudi se je kar trlo. Nad domom sva naletela na nekaj zaplat snega, sicer pa je bilo do dobrih 10 minut oddaljenega križa (1596 m) še kopno. Klopca pri njem je bila podrta. Markacij je bilo malo, nekaj mejnih. Tudi nad križem še ni bilo snega. Vzpenjala sva se med skalami in po dobre četrt ure pri kažipotih na 1695 m (tako maPZS, na kažipotih pa 1560 m) zavila desno (Kofce gora 40min, Kladivo 1h 40min). Dohitela naju je planinka iz Zgornje Savinjske doline in naju pohvalila, da dobro hodiva. Obžalovala je, da je njena kolegica, s katero je bila to poletje skupaj na Škrlatici, Jalovcu in Triglavu, odnehala na Kofcah. To se nama je za tako gornico zdelo neverjetno, pa je dodala, da je bila kolegica po naštetih podvigih »kar mrtva«.

  

Dalje sva se vzpenjala po vijugavi ozki gruščnato-skalnati stezici. Prehitel naju je avstrijski par. On, Boroveljčan, je govoril slovensko, čeprav ni bil Slovenec. Po njegovem mnenju je v Sloveniji planinska kultura čisto drugačna kot pri njih – tam vsi sedijo pred televizorji, pri nas pa hodijo v gore mladi in stari in celo otroke nosijo v nahrbtnikih. Zanimivo, ravno pred kratkim sem prebrala mnenje Jožeta Draba: »Najbolj spoštujem Avstrijce, ki resnično spoštujejo svoje gore, so dobro opremljeni in imajo tudi veliko gornikov. Tudi mladih. Bi rekel, da so bolj gorniški narod od nas, ki se imamo za najbolj gorniškega.« Sto ljudi, sto čudi. Srečala sva še starejši par, ki se je vračal, ne da bi bil šel do vrha. Nista povedala, zakaj, ampak dalo nama je misliti.

Potem ko sva se povzpela na greben (po domače Froncov), sva nekaj časa prijetno vijugala, nato pa se je pot postavljala čedalje bolj pokonci. Na krušljivi prepadni polički pod skalnimi konicami sva se držala z nahrbtnikoma proč od trebušastih skal, da naju ne bi zrinile s potke. Snega sicer ni bilo preveč, a v tisti strmini bi bil zdrs lahko usoden. Dobre pol ure nad kažipotoma, ko se je strmini in spolzkim tlom pridružila še slaba vidljivost zaradi megle, sva sklenila obrniti (GPS je pokazal 1858 m). Pogled na približno 100 višincev do vrha je bil nekam zlovešč in nisva hotela tvegati.

 

 

 

 

Tudi nazaj grede se mi je zdela ozka polička pod skalnimi konicami precej sitna. Srečala sva mlad par, prav tako namenjen na Kofce goro. Vprašala sta, kakšna je pot, pa sva povedala, da nekateri sicer gredo gor, midva (ne edina) pa sva presodila, da je prenevarno. Sklenila sta poskusiti. Do kažipotov (navzdol Dom na Kofcah 15min in Podljubelj 2h) sva sestopala dobre tričetrt ure. Tik nad njimi sva šele zdaj opazila v ruševju ležečo smerno tablo za Kačjo pot k Taborniškemu domu Šija (levo). Do Doma na Kofcah je bilo še 20 minut hoda. Toliko vpitja že dolgo nisva slišala. Celo večnost sva čakala na svoje štruklje, čeprav je kar številna mladina, ki je stregla, delala pridno in prijazno. Še dlje (!) pa sva čakala, da sva jih lahko plačala, saj naju je plačilna večkrat odpravila s »takoj«, potem pa je stregla in zaračunavala drugim, tako da smo prišli kar malo navzkriž. Kljub dobrim štrukljem ne pojdeva zlepa več tja, sploh pa ne za konec tedna.
 

Čeprav je treba v hribe načeloma zgodaj, sva bila tokrat prezgodnja: šele popoldne je posijalo sonce, tudi na Kofce goro. S Kofc sva odšla po drugi poti, po gozdni cesti mimo drvarnice, kjer teče tudi kolesarska pot. Na dnu spusta po dobrih 20 minutah, na Ravnah (1315 m), je parkiralo nekaj avtomobilov. Kolesarska kažipota sta kazala nazaj Dom na Kofcah 1,2 km in Planina Šija 2,6 km, levo Jelendol 7,3 km in Tržič 13,7 km. S križišča sta desno tekli dve cesti, prepovedani za promet: prva, zgornja, proti Matizovcu, druga, spodnja, pa proti Zajmenu (nenavadno: na maPZS nista narisani). Spustila sva se po prvi in obšla spuščeno zapornico. Čez cesto je ležalo podrto drevje in sčasoma je bila še komaj vredna tega imena. Čeznjo je ponekod tekla voda, od nje so se cepili kolovozi in steze.

 

 

 

 

 

Po dobre pol ure sva malo nad žago prispela na križišče, kjer sva se priključila sila obljudeni prečni gozdni cesti. Zjutraj sva šla tam po levem kraku, vrnila pa sva se po drugem. Na desni so se sončili obronki Košute. Mimo izvira sva v slabe četrt ure prispela k Matizovcu. Do parkirišča, kjer se je gnetlo več kot 50 avtomobilov, je bilo še kakih 20 minut.

 

 

 

 

 

Kofce gora (tudi Mali turn, Kovca ali Kovca gora, 1967 m) je po obojih Karavankah, Klinarjevih in Janševih, neizrazita vzpetina med Velikim vrhom in Kladivom. No, od tam, kjer sva odnehala, se mi je zdela precej »izrazita«!