Srečno 2023!

Ko sva 28. decembra iskala zadnji letošnji hribovski cilj, nisva imela sreče: ali je bila zaprta cesta, ali je bilo predaleč, ali je bil napovedan dež, ali ni bilo snega, ali … Nazadnje je »zmagala« Uskovnica, kjer sva bila že večkrat, vendar še nikoli za slovo od leta.

 

Za izhodišče sva izbrala Srednjo vas v Bohinju, a ker sva imela tam že težave s parkiriščem, sva se odločila za tisto zunaj vasi, pri smučišču. Sledila sva kažipotom Vlečnica (pred hišo št. 3 sva zavila ostro levo), se peljala po ozki cesti med številnimi toplarji in čez travnike mimo kapelice, prečkala potok Suho, zavila levo ob majhnem smučišču (seveda brez snega) in pristala na plačljivem parkirišču Senožeta (S 46.291010, V 13.929743) za osebne avtomobile in avtodome pri (tudi nedelujočem) drsališču in recepciji, odprti pol ure na dan (18.30–19.00). Parkiranje je bilo za Bohinj nenavadno poceni, le 2 evra za 12 ur (poleti 4), seveda pa parkomat ne vrača drobiža.

 

Nato sva isto cesto še prehodila. Ob njej so bile markacije za pot po Julijskih Alpah Juliana Trail in belo-rumene lokalne. Na križišču s kažipoti sva zavila levo mimo starinske kašče iz leta 1590 (z novodobno streho) in nato sledila smerni tablici k Sv. Martinu, pri šoli kakih 20 minut od izhodišča pa kažipotu 1 Razglednik/Viewpoint. To pot sva že poznala, a sva bila kljub temu deležna novosti: vodno zajetje nad vasjo so silno polepšali. Tudi razgledišča Na Kresu, nadaljevanja po cesti, odcepa z nje in gozdnega kolovoza sva se še spomnila. Ob pogledu na prezgodnjo trobentico naju je zaskrbelo, ali bo najina letošnja zdravica deležna sploh kaj snega.

 

 

 

 

 

 

Na razcepu čez kake tričetrt ure sva jo ubrala po desnem kraku, po poti Za Ribnico, po levem, čez Lom (za tja ni bilo nobene oznake), pa sva se nameravala vrniti. S stez, kolovozov in vlak (nekaj se nama je zdelo novih ali vsaj razširjenih) sva tu in tam ujela poglede na sotesko Ribnice ter na planini Na Šeh in Zajamniki. Po približno 20 minutah sva zagledala prve stavbe Uskovnice ter kmalu stopila na popolnoma poledenelo cesto in si oddahnila: ne bova ostala brez snega. Najprej sva se odpravila k novi planinski koči (1154 m), ki sva jo sicer že videla, ko še ni bila čisto gotova. Na uradni tablici PZS piše Planinska koča na Uskovnici, lična lesena tabla pa priča, da je bilo njeno ime posvečeno spominu na Jeseniško-bohinjski odred (podobno kot pri Planinski koči bohinjskih prvoborcev na Vojah se partizansko poimenovanje baje »ni prijelo«). Vso pot sva hodila sama, pri koči pa se je zbiralo čedalje več planincev, večina z otroki, saj so bile že novoletne počitnice. Največ jih je prišlo z Rudnega polja.

 

Po okusnih bohinjskih sirovih štrukljih sva se odpravila h kapelici in novima informacijskima tablama ter si po svoji zdaj že dolgoletni navadi nazdravila s penino, kakor se spodobi in kakor imava rada. Vreme za praznično fotografijo ni bilo ravno idealno, ko pa je bila steklenička prazna, je celo posijalo sonce in razkrilo nekaj gora: Debeli vrh, Jezerski Stog, Vrh Hribaric, Škednjovec, Mišeljski konec, Kanjavec. Prepozno za fotografijo zdravice, a ne za lep zadnji planinski dan to leto.

 

Vrnila sva se čez Lom kot spomladi, ko sva se vračala iz Voj. Preden sva sestopila na cesto, sva naletela še na eno novost, ki to v resnici ni, le midva je doslej še nisva opazila: spominski kamen, posvečen samotarski planinki Mari Luis iz Solkana, ki je 7. januarja 1968 ponoči zatavala in zmrznila v snegu. V hribe je res varneje hoditi vsaj v dvoje. Po slabi uri sta se poti za Srednjo vas in Staro Fužino ločili in tam sva zavila levo na kolovoz. Po 15 minutah sva pri razcepu stopila na jutranjo pot. Čez kake pol ure sva se od Sv. Martina kar po stopnicah (od najinega zadnjega obiska so jih lepo obnovili) spustila v vas in bila v četrt ure pri avtu, ki je sameval na velikem parkirišču. Tudi nazaj grede nisva srečala nikogar.

 

Želiva vam čim lepše in zanimivejše sprehajalno, pohodniško, planinsko, gorniško, plezalno, alpinistično … novo leto – kar imate pač najraje. Pa zdravi bodite in radi se imejte! Srečno!