Partizanski snežniški gozdovi tretjič

Raziskovanje po Babnem polju in snežniških gozdovih sva po spomladanskem začetku nadaljevala jeseni, 7. novembra. Skozi Babno Polje sva se odpeljala na Županov laz (4,2 km od krajevne table) in na križišču pri spomeniku nadaljevala naravnost pod lovsko kočo še dobra 2 km. Z gozdne ceste sva morala odstraniti kar nekaj vej in celo velik trhel panj, da sva se lahko pripeljala do končnega obračališča, za katerim sva ob prvem obisku našla kraj, kjer je delovala partizanska bolnišnica Ute. Na obračališču sva parkirala (S 45.63021, V 14.50615). Najin tokratni prvi cilj je bil Požar, še ena izmed postojank Slovenske vojne partizanske bolnice Snežnik (SVPB-S).

 

 

 

 

Po desnem od dveh kolovozov sva se nad Utami (levo k njim je usmerjal lesen kažipot) spustila v veliko kotanjo. Na drugi strani sva se mimo skale z ostankom rdeče puščice, ki je kazala naprej, povzpela v razredčen gozd. Ko se je gozd zgostil, se je svet zravnal in na veliki smreki je bil kažipot naravnost, enak tistemu k Utam. Skozi drevje sva tu in tam videla Snežnik. Na razcepu čez slabe četrt ure naju je še en kažipot usmeril naravnost, po desnem kraku. Ti leseni kažipoti brez napisov so bili videti še precej novi. Takoj na naslednjem razcepu tik pod neizrazitim grebenom dobre četrt ure nad obračališčem pa naju je star rumeno-rdeč kažipot, kakršne sva spoznala že na prejšnjih potepih po tistih krajih, usmeril levo na slabši kolovoz, po katerem sva se nekoliko spustila. Čez kakih 20 m sva kar po občutku spet zavila levo, saj kažipota ni bilo.

 

 

 

Po približno 20 m brezpotja sva pod kolovozom zagledala pokončno skalo (1000 m; S 45.63432, V 14.49944), na katero je bila pritrjena pravokotna kovinska plošča z rdečo peterokrako in napisom SPB-Slovenska partizanska / bolnišnica / Na POŽARJU / Od sred.novembra do / sred.decembra 1942. Tam – ko sva bila že na cilju – pa je bil kažipot! Slutili so se še ostanki kamnitih temeljev, a so bili poraščeni z mahom in zasuti s suhim listjem. Ker pa sva vedela, da še obstajajo (Jani se na vsako pot pripravi), sva imela s seboj metlico, s katero sva jih ometla, da so se bolje videli. Zaposlenima z iskanjem in navdušenima nad najdbo nama sploh ni prišlo na misel, da bi se povzpela prav na vrh Požarja (1033 m).

 

Ko sva se vrnila na obračališče, se je mimo pripeljal gozdni čuvaj in se ustavil. Povedala sva mu, da bi rada našla še Predgoro, pa nama je odsvetoval, češ da nama ne bo uspelo in se bova gotovo izgubila. A ko je ugotovil, kaj vse sva že raziskala in koliko to območje že poznava, nama je razložil pot in jo s količkom narisal na tla. Zapeljala sva se nazaj do Županovega laza, tam pa desno proti hrvaški meji in Leskovi dolini. Ko je na razpotju slabša cesta zavila levo proti Hrvaški, sva midva desno proti Leskovi dolini. Po 3 km sva se 300 m za hišico Stiska 1959 znašla na razcepu, kjer sva zavila desno. Za odločnim desnim ovinkom se je cesta začela spuščati in naju kaka 2 km od razcepa pripeljala do rampe, kakor je gozdni čuvaj imenoval gozdarsko nakladališče. Žal ni povedal, da je ramp več (no, vsaj dve), zato sva se seveda ustavila na prvi.

 

Z nakladališča so vodile tri poti: leva travnata, srednja in desna pa vlaki. Med debelima smrekama z gozdarskimi znaki sva se napotila po srednji – strmi in ponekod skalnati. Vlaka se je cepila in nisva vedela, katera pot je prava. Preizkusila sva vse krake na vseh (številnih!) razcepih in njihove nadaljnje razcepe, a jih ne bom popisovala (skupaj skoraj poldrugo uro) – z eno izjemo, ki naju je pripeljala na vrh Stiske. Kmalu nad izhodiščem, kakih 20 m za odcepom levo, sva se na razcepu povzpela levo. Po kratki strmini se je pot zravnala, celo nekoliko spustila, in se takoj spet razcepila. Znova sva izbrala levi krak (na kamnu na tleh je bila bleda rdeča puščica). Na tretjem razcepu se je levi krak spuščal, desni vzpenjal in šla sva po tem. Na naslednjem razcepu sva se kar strmo povzpela v desno. Pot, ki je bila zelo zaraščena, tudi z grmički, in po kateri so ležale skale, naju je pripeljala na vrh Stiske (Atlas Slovenije 885 m, maPZS 893 m). Brez tavanja bi od rampe do tega nerazglednega gozdnatega vrha potrebovala najbrž manj kot četrt ure. No, ko sva se že pozabila povzpeti na Požar ...

 

 

 

Prišlo mi je na misel, da bi bila lahko še kaka rampa, zato sva se odpravila naprej po cesti. V minuti se je izkazalo, da je res še ena, večja (S 45.62501, V 14.49538). Z nje je vodila vlaka (na drugi strani ceste se je nadaljevala) in po njej, precej skalnati, sva se povzpela v gozd. Za desnim odcepom in mimo številnih skal (iskala sva tako z napisom) sva po kakih 5 minutah dosegla razcep in zavila desno. Čez nekaj metrov sva našla v smrečju na desni skrito podolgovato skalo z obledelim rdečim napisom Partizanska bolnica (825 m; S 45.62499, V 14.49732). Bolnišnica Predgora ni bila nikoli naseljena. Na skali na drugi strani poti je bil rdeč napis S.U. (morda S.O.), ki lahko služi za orientacijo, ker je dosti vidnejši kot tisti na »naši« skali, sicer pa najverjetneje ni povezan s SVPB-S.

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na cesto in se odpeljala proti Grajševki, ker nama Mrlič še vedno ni dal miru. Spotoma sva se ustavila pri koči Stiska 1959 (771 m; S 45.61835, V 14.51305). Ko sva malicala pod tamkajšnjim nadstreškom, se je mimo pripeljal gozdarski avto in nekdo nama je pomahal. Jani je pozneje vprašal gozdarja Antončiča, čigava je koča Stiska, in dobil odgovor, da je njihova, gozdarska, in da naju je videl pred njo, a se ni utegnil ustaviti.

 

Še tretjič sva torej poskusila najti bolnišnico Pri mrliču. Janiju je prišla na misel samo še ena možnost, če nama ta ne uspe, pa odnehava, je rekel. Izhodišče je bilo isto kot prejšnjikrat: gozdarsko delovišče ob cesti od lovske koče na Grajševki proti spomeniku na Otrobovcu. Rdeče-rumen kažipot desno Mrlič približno 500 m od lovske koče naju je usmeril navzgor po erodiranem kolovozu, ki je kmalu zavil odločno levo, najina z rumeno-rdečim kažipotom označena steza pa je tekla naravnost. Na drevesih so se pojavile zelene oznake. Pri naslednji puščici desno je kolovoz čisto na kratko res zavil desno, a takoj zatem levo. Nadaljevala sva še 30 m proti vrhu Bezgovškega hriba, nato pa po občutku desno navzdol v zaraščeno brezpotje. Kakih 50 m niže sva našla kažipot levo in 15 m naprej še enega, v bližini pa že skalo s spominsko ploščo (905 m; S 45.64600, V 14.48960) s podatkom, da je ta bolnišnica delovala od 21. decembra 1942 do konca marca 1943.

 

 

 

 

Vse dobre stvari so tri, pravijo. Uspešen dan torej. Pa še en vrh (no, vršič) za nameček. Tako sva našla vseh devet postojank SVPB-S na naši strani meje.