Partizanski snežniški gozdovi drugič

Po uspešnem prvem raziskovanju krajev, kjer so delovale snežniške partizanske bolnišnice, sva se 27. maja spet odpravila tja. Na že znani poti sva se ustavila pri trgovini v Babnem Polju, da sva si pod lipo za živo mejo ob cesti ogledala šesterokotno leseno tablo v spomin na terensko lekarno Planjava v Mreščah, ki je oskrbovala Slovensko vojno partizansko bolnico Snežnik (SVPB-S) z zdravili in sanitetnim materialom. Ta postojanka je bila tisti dan najin prvi cilj.

 

Tokrat nisva parkirala pri cerkvi, temveč sva pri njej zavila desno ter mimo nekdanje šole nadaljevala do konca asfalta in razcepa makadamskih cest. Ko sva se po levi peljala mimo table za konec Babnega Polja, sva splašila zajca, da je zbežal v gozd. Ob naslednjem razcepu čez 2,2 km sva parkirala. S piščalko sva se »napovedala« medvedom, da bi se nama ognili, in zakorakala po levi gozdni cesti, ob kateri se je pod smrekovimi vejami skrival lesen kažipot z rdečo puščico. Med iskanjem odcepa k Planjavi sva k sreči naletela na možaka, ki je bil in ni bil (?) logar ter je že vedel za naju: v dolini sva ga menda prehitela, potem pa naju je videl, ko sva se ustavila nasproti trgovine. Pot k lekarni je seveda poznal in naju je spremil tja.

 

Cesto smo zapustili na levem ovinku približno 250 m od najinega parkirišča. Tam se je desno odcepil kolovoz. Na razcepu po dobrih 100 m smo zavili po slabšem levem kraku navzgor. Možak je med živahnim pripovedovanjem o svojih dogodivščinah z medvedi hodil tako hitro, da še fotografirati nisem utegnila. Na naslednjem razpotju čez 70–80 m smo šli kar naprej (ne levo) še kakih 100 m, nato pa zavili levo. Čez kakih 30 m je desno od poti izmed popisanih skal štrlel rdeč drog (gozdarska meja). Zavili smo tja. Nekaj metrov od droga je pod drevesom ležala deska rombaste oblike, na kateri je bila še komaj vidna sled rdeče barve (nekdanji kažipot?). Od ceste do zaraščene kotanje kakih 50 m od rdečega droga smo hodili približno 10 minut. Tam (S 45.6440, V 14.5129) je ob drevesnem deblu stala lesena šesterokotne tabla z napisom Terenska / lekarna / Planjava / 1943~45, Jeričeve kovinske plošče, kakršne sva našla na drugih lokacijah, pa ni bilo.

 

 

 

 

Spremljevalec naju je zapustil, ko sva mu zagotovila, da se ne bova izgubila. Nazaj grede sva rombasto deščico obrnila in na drugi strani se je pokazala rdeča črta. Zdaj ko sva vedela, kam na katerem razcepu, sva našla tudi kažipote s puščicami. Večinoma so se skrivali v bujnem zelenju. Logar jih ni potreboval, ker je poznal pot, midva pa sva si za njihovo iskanje lahko vzela čas šele med vračanjem. Ko sva bila spet na cesti, se je znova prikazal najin vodnik – morda ga je še vedno nekoliko skrbelo, da bi zašla.

 

Vrnila sva se k avtu in se odpeljala proti Mašunu. Ko sva se ustavila, da bi pogledala na zemljevid, je k nama pristopila gozdarka in vprašala, kaj iščeva. Tamkajšnji gozdarji so pa res prijazni. Pri spomeniku pod Cinkovcem, mimo katerega sva se že peljala na poti v Leskovo dolino, sva zavila levo proti Grajševki, kjer sva pri lovski koči (Vrh 25) parkirala. Najin naslednji cilj je bila bolnišnica Pri mrliču v nekdanjem taboru Loškega odreda. To čudno ime je dobila po Mrtvem lazu, nad katerim je bil tabor. Na koncu parkirišča sva na drevesu nad rumeno tablico stojišča za čebelnjak našla slabo opazen kažipot desno Požar. Ker je ta bolnišnica v isti smeri kot tista Pri mrliču, sva krenila za kažipotom proti jugu. Še pred obsežnimi travniki Bezgovice sva zavila levo v breg. Dosegla sva vrh Bezgovčnega hriba (922 m), onstran katerega naj bi po Jeriču stala bolnišnica, a o njej kljub prizadevnemu iskanju nisva našla nobenega sledu. Nazadnje sva bila še vesela, da sva se znala vrniti.

Med vožnjo proti Otrobovcu (pojavlja se tudi ime Trobovec), kjer je bila takrat na Partizanskih spomenikih še ena zvezdica modra, sva kakih 500 m od lovske koče desno za cesto ob gozdarskem delovišču presenečena zagledala kažipot Mrlič. Seveda sva poskusila še s te strani, a se je iskanje onstran vrha Bezgovčnega hriba spet končalo brez uspeha. Bila pa je ena bistvena razlika: s te strani sva prišla tja prej kot v 10 minutah, z one pa sva tavala debelo uro. No, vsaj spomenika ob levem cestnem ovinku pri Otrobovcu (S 45.6339, V 14.5110) 3 km od lovske koče Grajševka ni bilo težko najti. Na trikotno skalo pritrjena kovinska plošča spominja na Loški odred, ki je bil ustanovljen na tem kraju 27. avgusta 1942, po odhodu na Primorsko 20. oktobra istega leta pa preimenovan v Soški odred.

Nazadnje sva se zapeljala še v Nadlesk. Spotoma sva se ustavila v Kozarišču pri nekdanji trgovini Janka Šumrade (Kozarišče 25), kjer je že leta 1942 delovala prva lekarna, predhodnica Planjave. Na polju jugozahodno od Nadleska (S 45.6997, V 14.4581) sva v bližini brunarice športnega društva našla na ograjeni ploščadi stoječo šesterokotno leseno tablo z napisom Letališče / 1944 / evakuacija / v Bari. Kamniti podstavek je bil razklan, napisi na njem pa že zelo težko berljivi. Prvo partizansko letališče v Sloveniji je delovalo od 21. julija  do 10. septembra 1944. V tem času so v zavezniške bolnišnice v Italiji prepeljali več kot 600 ranjencev in invalidov večinoma iz slovenskih, a tudi iz hrvaških partizanskih enot.

 

Tale zadnji del ni bil ravno hribolazenje, je pa vsekakor sodil k delovanju SVPB-S. Tokrat najina bera ni bila tako bogata kot prejšnjič, a to nama ni pokvarilo veselja do raziskovanja. Nadaljevati sva sklenila jeseni, ko se bo drevje obletelo in bo iskanje po snežniških hostah domnevno lažje.