Zasavski trojček Ostri vrh, Baba in Govško brdo

Zadnjega oktobra predlani sva se po dolgem času spet odpravila v Zasavje. Odpeljala sva se v Hrastnik in zavila desno proti smučišču Rajska dolina. Precej vijugava in strma cesta naju je pripeljala do pašnika pri zaselku Mali Kal, kjer sva parkirala (S 46.157765, V 15.117630). Ob križišču Luža (760 m) so stali kažipoti – dva modra za turne kolesarje in trije rdeči PD Hrastnik – ter spomenik pionirju skojevcu Borisu Pustu, ki je tam padel star komaj 14 let. Nad spomenikom je še en kažipot PD Laško, na katerem je nekoč pisalo Ostri vrh, Baba in Zavrate, a ostali so samo sledovi črk.

 

Sledila sva slabemu kažipotu navzgor po cesti mimo spomenika ter se kmalu povzpela proti hišam in po dovozu h Kalu 1 (Zelenko). Tam sva izvedela, da bi bila morala pod hišo zaviti levo, a nisva videla nobene oznake. Hiš je bilo še več (Narks, Kal 2), večina podrtih. Po spustu od njih sva se povzpela v desno. Edina markacija, ki sva jo opazila, je bila komaj še vidna, kažipot Kal, Mrzlica pa je kazal nazaj. Dalje je bil kolovoz bolje označen. Na naslednjem razcepu naju je skromna bela puščica usmerila na desni krak navzgor. Pihal je močan leden veter, pod nogami nama je šumelo suho listje. Napredovala sva gor in dol mimo nekaj nenavadnih skalnih kvadrov. Dolg spust po grebenu se je končal s kratko ravnico, za katero sva zavila ostro desno in se začela vzpenjati v ključih. Ti so se krajšali, tako da je šlo čedalje bolj navpik. V strmini so nama pomagale tudi stopnice in korenine. Steza je postala skalnata in naju prej kot pol ure od izhodišča pripeljala na prvi cilj.

 

 

 

 

 

 

 

Na prepišnem Ostrem vrhu (855 m, po zemljevidu Posavsko hribovje – zahodni del Ojstri vrh) na meji med občinama Hrastnik in Laško naju je pričakala rogovila s strešico, pod katero sta tičala kažipota nazaj Kal 1h, naprej Babe 30min., niže je na veji visel žig, na poličko pod njim pa so položili pločevinasto vpisno skrinjico. V beton pod rogovilo je bila vzidana marmorna plošča z napisom OSTRI VRH 855 m in pod njo v beton vrezan datum 29. 4. 1996. Kratka deska je »igrala« klopco. Nad razgledom nisva bila ravno navdušena, pozornost pa nama je vzbudil Kalski hrib s pravcato sončno elektrarno.

 

Nadaljevala sva ob ograji nad prepadom in naprej po ozkem skalnatem grebenu. Takoj sva se znašla na razcepu, kjer sva se spustila v desno. Steza se je skrivala pod suhim listjem; morda je bilo tudi zato tam nekaj več markacij. Grebensko prečenje se sliši strašno imenitno, pa je bilo »samo« zelo prikupno. Videti je bilo, da je ta pot dokaj prometna, saj je bilo na drevesnih deblih kar nekaj »podpisov« hodcev (prevladovale so babe!). Za podpisom Nina je spust postal bolj strm. Na dnu je z leve pritekla druga steza, a puščica ob napisu Baba na drevesu je kazala naravnost naprej (nazaj Ostri vrh). Sledil je še en pošten spust. Steza je bila ponekod podprta in čeznjo so ležala podrta drevesa, a so bila prežagana. Greben je postal travnat, pot pa je ponekod tekla nekoliko desno po njim. Ob njej je bilo »postavljenih« še več skal kot pod Ostrim vrhom.

 

Po 25 minutah sva bila že pod Babo in se začela vzpenjati nanjo, spočetka po prav slikovito koreninasti poti. Kar sva dosegla čez 5 minut, še ni bil vrh, lahko pa bi bila prva Baba (nekateri namreč imenujejo hrib Babe). Srečala sva domačina, ki je povedal, da na Ostrem vrhu vedno piha. Nekaj časa sva hodila po ravnem desno tik pod grebenom, nato sva prišla do naslednjih skal. Kaj pa če so te Babe? Celo GPS je pokazal, da sva na vrhu, pa tudi spuščala sva se zatem. Še malo dol-gor in po slabih 10 minutah naju je zadnji vzpon vendarle pripeljal na cilj, ki pa je bil v resnici nekoliko niže od tistih skal.

 

Tudi Baba (789 m) je bila označena s pokrito rogovilo. Pod strešico sta bila pritrjena kažipota nazaj Ostri vrh 30min., naprej Zavrate 30min., pod njima lesena vpisna skrinjica, niže pa je visel žig. Na marmorni plošči je pisalo BABA 789 m in pod njo v betonu 2.5.96. Posedela sva na skromni klopci, a kratka deska, kakršno sva videla na Ostrem vrhu, tudi ni manjkala. Imela sva razgled na Mrzlico in vasi pod njo.

Odšla sva po drugi strani, v smeri Zavrat. Spust je bil strm, zavarovan z jeklenico, tej pa so sledili stopnice z ograjo, cik-cak s stopničkami na ovinkih in podprto stezo ter še daljši odsek z ograjenimi stopnicami. Kljub vratolomnemu pobočju je bila steza speljana zelo lepo. Še najnevarnejši je bil debel sloj listja, zaradi katerega nisva videla, na kaj bova stopila. Pri preži je z leve od spodaj pritekla nekoliko širša steza in nadaljevala sva po njej. Med korenitejšim spustom, dolgim in na začetku tudi strmim, sva naletela na nenavadno kočico. Čez kakih 20 minut sva pristala na prečnem kolovozu in puščica pod markacijo naju je usmerila čezenj. Na drugi strani se je nadaljevala podprta steza, spet s stopničkami na ovinkih. Ko se je spust unesel, je z leve pritekel kolovoz in naju pripeljal do še enega prečnega kolovoza (nazaj Babe in Ostri vrh); spustila sva se desno po njem.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V dobrih 5 minutah sva se znašla na asfaltni cesti na prevalu Zavrate (nazaj Babe in Ostri vrh, čez cesto «Pot NOB – Gore), čez katerega tečeta Zasavska planinska pot in Rečiška planinska krožna pot. Tam naju je pričakala brunarica Pri knapu pod Babo PS Rečica (552 m) z zastavo, okrog nje pa mize in klopi, prireditveni prostor, kozolček s fotografijami festivala knapovske kulture in parkirišče. Po obvestilu sodeč je to kraj za »druženje članic in članov društva ob sobotah in nedeljah od 14. ure do mraka«. Brunarico so dopolnjevali simboličen vhod v rudnik in rudarski vlakec z napisom SREČNO ter zaprt rudniški vhod z napisom 1892 BARBARA ROV 2005 / SREČNO.

 

Prečkala sva asfaltno cesto in se levo od kapelice napotila v gozd za kažipotom Šmohor 2h (nazaj Gore 2h). Še bolj levo se je od asfaltne ceste odcepila makadamska, ob kateri je bil še en kažipot za Šmohor, ta s časom 1 h 45 min. (torej je preval Zavrate lahko izhodišče za krožno pot na Šmohor). Brž za kapelico sva že naletela na nove napotke: naravnost naprej Vrh (napis na drevesu) in Govško brdo (kažipot), desno Govce in Laško (kažipot). Šla sva naravnost, nato pa na razcepu zapustila strmi kolovoz in zavila desno. Tako sva se ognila delu strmine, nato pa se vrnila na kolovoz. Na naslednjem razcepu sta bili markaciji ob obeh krakih. Izbrala sva desnega, strmejšega, a za prvo markacijo so bile naslednje pobrisane. Na še enem razcepu sva sledila brezhibni markaciji levo (na maPZS je rdeča črta precej bolj desno). Po četrt ure sva na že petem razcepu bolj po sreči zagledala skrito markacijo na levi. Strmina se je unesla in prej kot v 5 minutah sva prispela na uravnavo, kjer sva prečkala blaten kolovoz. Na drugi strani naju je čakala podprta potka s stopnicami na ovinkih. Podpore so bile skoraj bolj koristne za kazanje smeri, saj je bila steza zasuta z listjem.

 

 

Kmalu se je začel zadnji vzpon. Pobočje je bilo tako strmo, da je pot najprej obšla vršni del po desni, se nadaljevala po grebenu ter po kratkem spustu čez skale in v zmernem vzponu od zadaj 20 minut nad uravnavo dosegla vrh Govškega brda (811 m). Tudi tega so označili s pokrito rogovilo. Pod strešico z napisom DOBRODOŠLI NA G. B. in markacijo v zatrepu so bili kažipota levo Zavrate³⁰, desno Govce, žig in lesena vpisna skrinjica. Še ena, kovinska, je stala na tleh poleg rogovile. Malo niže se je ponujal »balkonček« s klopco.

 

Z Govškega brda sva se vrnila na Zavrate. Tam sva se spustila levo po asfaltni cesti, da bi poiskala partizanski spomenik pri bližnjem Gornjem Breznu. Knafelčeve markacije in peterokrake (Pot spominov NOB Občine Hrastnik) so naju mimo vodnega zajetja čez slabih 10 minut pripeljale v vas. Na prvem gospodarskem poslopju (Brezno 13) sva zagledala zvezdo, znak Zasavske planinske poti in napis Žig. Pred poslopjem sva zavila desno na makadamsko cesto proti travniku s prežo ter s pogledom na Babo in Ostri vrh. Skozi ozek pas gozda in mimo peskokopa, nasproti katerega je stala prej opažena preža, sva po četrt ure med globoko grapo na levi in strmim bregom na desni prikoračila do kažipota, ki je kazal levo, a ni sporočal ničesar (več). Sledila sva mu in kakih 150 m od peskokopa desno od kolovoza opazila kažipot Spomenik. Do njega je vodila skromna stezica, nekaj metrov za njim pa se je nehala in nadaljevala sva po težko prehodnem ščavju. Približno 50 m od kažipota sva zagledala spomenik iz dveh neenakih kvadrov, zgrajenih iz kamnitih kock. Tam so pokopali 24-letnega borca Šlandrove brigade Toneta Kneza - Petra. Čeprav je grob na tako odročnem kraju, očitno prihajajo k njemu, o čemer je pričala goreča sveča, žal pa tudi večje število odsluženih, ki jih ni nihče pospravil. Ko sva se obrnila, sva šele opazila slabo markacijo (zvezdo) za nazaj.

 

Vrnila sva se na asfaltno cesto in po njej h knapovski brunarici, od nje pa naprej po asfaltu navzdol, na drugo stran prevala, iskat še en spomenik. Kmalu sva prišla iz gozda, kjer se je začela Zgornja Rečica. Za razpelom so se pokazale prve hiše. Šla sva mimo kmetije Ferme (Zg. Rečica 73), kjer je kljub pozni jeseni gospodarsko poslopje kar žarelo od cvetja. Naslednja domačija, Zavrašek (Zg. Rečica 72), je bila pravcat zaselek: gospodarska poslopja, čebelnjak, kapelica, stara hiša in dve novi. Mimo transformatorske postaje Babe na desni in še ene hiše na levi sva se spustila v spodnji del vasi. Pri hiši 69 s kapelico iz leta 1955 sva se ustavila. To naj bi bil Marinko, a se zdaj pišejo Gaberšek. Ta krahkega sva hvaležno odklonila, smo pa malo poklepetali. Ker sva iskala hišo 68 v bregu nad vasjo, so nama dali napotke, kako do nje.

 

Spustila sva se do ostrega desnega ovinka, pod katerim je tekel potok, in z asfaltne ceste zavila levo na makadamsko, nato pa »pri propustu desno na kolovoz«, kot so nama svetovali Gaberškovi, da se ne bi izgubila. Debele pol ure od knapovske koče sva prispela do Zgornje Rečice 68, zapuščene mogočne hiše, katere lepoto je že zelo načel zob časa. Nasproti obnovljene kapelice sva na ostanku gospodarskega poslopja našla partizansko spominsko ploščo in vpisno skrinjico Poti spominov NOB Hrastnik, kjer je žig njene kontrolne točke 9 Marinko. Marinko? Obe hiši, 68 in 69?* Spominska plošča je posvečena 24. novembra 1944 padlim komaj 17-letni borki Olgi Bizjak ter borcema Jožetu Čoklu in Cirilu Potekalu. Vpisni zvezek je bil kar poln, posebno pogost obiskovalec je Nikóla Guid, avtor knjige Planinske obhodnice in pohodi (PZS 2008), slab teden pred nama pa se je vpisal vnuk padlega Jožeta Čokla.

 

 

 

 

 

Zdaj naju je čakala le še pot nazaj k avtu. V gozdu za hišo, kamor je kazala majhna rdeča puščica na njenem vogalu, sva naletela na starejšega možaka, ki je napravljal drva. Ko je slišal, da se zanimava za staro domačijo, se je razgovoril. Ker je njegovim staršem v vojni zgorel dom, so jih naselili v to hišo, ki je bila podržavljena, in on se je tu rodil. Kar raznežil se je: ne ve, zakaj, ampak še vedno je to njegov najljubši kraj, še vedno rad prihaja sem. Lastnice so že zelo stare sestre, ki živijo v Nemčiji. Vnukov posest ne zanima, zato je vprašanje, ali bo stavbo še kdo obnovil. Preden smo se razšli, je še omenil, da ima v zakupu ves Rošev svet (takrat še nisva vedela za dr. Frana Roša, zaradi omembe Nemčije tudi ne, ali se priimek piše Roš ali Rosch*). Zaraščen kolovoz, označen z rdečimi puščicami in zvezdami, naju je mimo manjše razvaline, preže in krmišča po 25 minutah pripeljal iz gozda na travnik z ograjo. Potem ko naju je spet za kratek čas sprejel gozd, sva se dokončno poslovila od njega in mimo domačije s kapelico (Borovšak) po četrt ure zagledala avto.

 

Med vožnjo domov sva se ustavila v Hrastniku na Ulici prvoborcev 26 pri Mlakarjevem stanovanju, da bi si ogledala zadnjo ohranjeno stavbo stare rudniške kolonije s konca 19. in začetka 20. stoletja ter spominsko ploščo na njej, pa sva našla gradbišče. Zdaj vidim, da je obnova zunanjosti končana, ali so na pročelje že vrnili spominsko tablo, pa se z objavljenih slik ne vidi.

 

 

* Doma se je začelo raziskovanje, katera domačija je Marinkova in od kod tako imenitna hiša na tako odročnem kraju. Imela sem srečo, da so iz KS Rečica, kamor sem poslala svoja vprašanja, ta preposlali Andreju Mavriju, ki mi je vse pojasnil: »Po vojni so dr. Rošu nacionalizirali kar nekaj posestev, med njimi tudi Marinkovo. Zemljišča je prevzela kmetijska zadruga, ki jih je v poznejših letih dala v uporabo bližnjim kmetom. Hišo je prevzelo pa stanovanjsko podjetje in jo popravilo po požaru in vanjo naselilo stanovalce. Nastanili so družino Verbovšek. Ti so živeli kar nekaj desetletij v tej hiši. Po smrti staršev in odselitvi otrok je zadnji /…/ okrog leta 2000 odšel v dom starejših občanov, hiša pa je od takrat prazna.« In še: »Marinkovo sta obe domačiji, ker je bila to včasih ena velika domačija. Zgornja domačija, ki jo domačini imenujejo tudi Roševo, je bila domačija velikega posestva. Potem so se po prvi svetovni vojni pravdali in pravdo izgubili. Laški advokat Roš pa je, ker niso mogli plačati sodnih stroškov, prilastil večji del posestva. Pustil jim je manjši spodnji del. Tam se sedaj pišejo Gaberšek. Zgornji del pa so po osamosvojitvi Slovenije in vračanju nacionaliziranih posestev dobile Roševe potomke, ki živijo v Nemčiji. Hiša od takrat dalje propada, travniki se zaraščajo, ker so jih nehali kositi.« Opazila sva, da je napis na spominski plošči zelo svež, in dobila pojasnilo: »Na plošči na zidu nekdanjega gospodarskega poslopja vsakih nekaj let obnovimo črke in na okrogle obletnice pripravimo spominsko svečanost v spomin na tam pobite borce v Združenju borcev za vrednote NOB Laško.« Andrej Mavri je napisal več knjig, med njimi Med Kojzico in Šmohorjem, v kateri tudi izvemo, kaj se je pred drugo svetovno vojno in po njej dogajalo na tej domačiji. Poleg dveh odlomkov iz nje mi je poslal še fotografijo hiše po koncu vojne, med katero so jo požgali Nemci (vir: Muzej Laško). Najlepša hvala!