Železnica, zlata pot na Bele peči in Trupejevo poldne

Vsako jesen »morava« nekam med zlate macesne in tako sva se po trinajstih letih znova namenila v nepozabno Železnico, le da sva si 24. oktobra 2021 namesto Trupejevega poldneva izbrala za cilj sosednje Bele peči. Parkirala sva spet v Srednjem Vrhu (S 46.489454, V 13.837185), kjer sva bila deležna precejšnjega presenečenja: namesto sicer staromodnega, a ličnega mladinskega počitniškega doma sva zagledala veliko gradbišče. Mladinski dom »se ni izplačal«, zato ga je od mesta Ljubljane kupil gostinec Raspopović, ki bo tam postavil turistični objekt. S podrto stavbo je »padla« tudi spominska plošča, posvečena kurirski postaji G 32, a pristojni zagotavljajo, da je na varnem in jo bodo vrnili na novi objekt, ko bo gotov. Bomo videli.

 

 

 

 

 

 

Kažipota levo Trupijevo poldne ni bilo več, tisti za Hlebanjeve mlečne izdelke pa je še vedno vabil. Mimo Hlebanje sva se odpravila iz vasi, nad njo zapustila asfaltno cesto in se po kolovozu povzpela v gozd. Na prvem razcepu sva se držala desno in mimo zarjavelega korita prišla do še enega neoznačenega razcepa, kjer sva spet zavila desno, proti potoku Jermanu. Kmalu za razvalino Hlebanjeve žage je bila na drevo pritrjena tablica Alpe Adria Trail (pozneje jih je bilo še več). Čez pol ure sva prišla do bronaste spominske plošče z reliefom razpela na skali. Tam je 2. januarja 1777 pod snežnim plazom umrlo osem krajanov Srednjega Vrha. Ker je na novo leto zapadlo več kot meter južnega snega, so šli delat pot do Hudih hlevov, kjer so imeli skupno stajo za drobnico. Zasul jih je plaz in izpod več metrov zbitega snega se je rešil le pes. Sovaščani so jim postavili spominsko znamenje, zato so ta kraj poimenovali Pri tabli.

 

 

 

 

 

Ves čas sva se držala glavnega kolovoza, ki je tu in tam po široki leseni brvi zamenjal stran Jermana. Nekatere brvi so bile nove, deske ob robu ne požagane, ostanki starih pa so ležali naokoli. Jermanu se je pridružilo nekaj pritokov. Kljub suhim strugam je navaljeno kamenje pričalo, da so te vode ob svojem času kar divje. Po pol ure sva prispela na senožet Hudi hlevi in zavila levo proti razpadajoči lesenjači. Tako kot že večkrat to jutro naju je prehitelo nekaj planincev. Macesni žal še niso bili zares zlati. Travnik je bil pokošen, a mokro seno je kar ležalo tam. Z rovta sta bili za vrnitev na kolovoz, ki sva ga zapustila, uhojeni dve stezi. Nadaljevanje travnika je bilo tako strmo, da si nisva znala predstavljati, kako lahko kosijo. Kolovoz je bil sitno posut z gruščem in iz njega so štrlele skale. Naslednja brv je že preminila, a je niso obnovili; tam tudi potoka ni bilo več in strugo je prerasel mah.

 

Nad zadnjo brunarico je pot zavila desno v dolino Železnico, železni repertoar ljubiteljev zlatih macesnov. Više so bili presenetljivo bolj rumeni. Čez približno pol ure sva stopila na jaso, kjer je pot Alpe Adria zavila desno in midva z njo. »Promet« je postal kar živahen. Kratek strm vzpon naju je po kakih 5 minutah pripeljal do lovske koče v Železnici (1635 m). Korito pod njo je bilo »odklopljeno«, potoček pa suh. Kmalu zatem sva na razcepu zavila levo in se v približno 10 minutah znašla na Murovi. Na travniku se je steza izgubila. Nekaj planincev, ki so naju niže prehiteli, se je že vračalo. Še kak teden in zlato se bo osulo, sva ugotavljala. Ampak potem bodo na vrsti druge lepe reči.

 

 

 

 

Ker sva že videla sedelce, sva šla kar za nosom, ko pa sva dosegla gozd, je ta »obrobil« potko in jo tako spet napravil vidno. Postala je strma in na peščeno-gruščnatem odseku sitno zdrsljiva. Po 20 minutah sva prispela na Sedlič (1850 m). Najprej sva šla pogledat na drugo stran sedla, od koder so prihajali planinci, da bi poiskala pot na Bele peči. Ob stezi so stali koli – ostanki ograje. Tam sva se spustila v desno na dobro vidno stezo (pozor, žice!), ki je kmalu zavila ostro desno navzgor. Priplezala sva na veliko peščeno zaplato, od koder sva se v desno spet podala v ruševje. Nekaj metrov sva se pretepala z njim, nato pa znova stopila na razločno stezo, ki je cikcakala med zaplatami snega in zimskimi »šopki« čez posekane ali polomljene veje.

 

 

 

 

V dobrih 40 minutah sva dosegla vrh Belih peči (tudi Peči, Na Pečeh, 1926  m; pojavlja se tudi ime Lepi vrh, a Stanko Klinar pravi, da se tako imenuje 1478 m visoka »gozdna rama jugozahodno od Koče za Lepim vrhom«). Imela sva prikupen razgled proti Trupejevemu poldnevu, nekateri vrhovi pa so kukali iz oblakov: Špikova skupina in drugi Julijci, Dobrač/Dobratsch, Kepa/Mittagskogel. Po vrnitvi na Sedlič sva ugotovila, da bi bilo bolje, če bi se s sedelca takoj spustila desno in okrog macesna spet zavila desno.

 

Ker je bil načrtovani cilj hitro dosežen, sva se s Sedliča podala še na Trupejevo poldne (1931 m). V tisto smer tečeta dve poti: naravnost navzgor in levo naokrog. Povzpela sva se po prvi. Tam kjer sva zavila levo na greben, se je naravnost navzdol odcepila avstrijska pot proti KGW (Karawanken Grenzen Weg) 603. Po grebenu sva se sprehodila do vrha s križem in se četrt ure nad sedlom pridružila številnim planincem. Križ je bil od leta 2008, ko sva bila nazadnje tam, nov (verjetno iz leta 2015 – ta letnica je s kamenčki vdelana v betonski podstavek); na naši strani piše Trupejevo poldne, na avstrijski Techantiger Mittagskogel. Gora je dobila slovensko ime po Trupejevi domačiji, nemško pa po vasi Tehanče/Techant pod Trupejem; tamkajšnjim prebivalcem je pomagala določati uro (poldne/Mittag). Na vrhu sta še mejni kamen XXVII/40 in vpisna skrinjica, pritrjena na drog, s katerega visi zvonček. Poleg Julijcev, Dobrača in Kepe sva lepo videla še vasi okoli Baškega jezera/Faakersee, Maloško poldne/Mallestiger Mittagskogel in druge karavanške gore, v ozadju pa kraljico Visokih Tur Hochalmspitze. 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vrha sva odšla naprej po grebenu proti zahodu z verigo Julijcev pred seboj. V daljavi sva prepoznala planino Vošco/Woschzo. Greben se je začel odločno spuščati. V megli na desni se je skrivala Blekóva/Blekowa. Šlo je dol in gor od enega mejnega kamna do drugega. Od kamna 53 sva zagledala Baško jezero v Avstriji. Sledil je zelo dolg spust, pri kamnu 56 čez dobre pol ure pa sva dočakala odcep levo proti Železnici. Poleg najinega kažipota sta bila še dva: nazaj Trupejevo poldne (na tleh), naprej Blekova. Ozka steza se je ves čas zmerno spuščala. V slabih 20 minutah sva bila že pri lovski koči. Od nje sva se vračala po poti vzpona. Do avta sva potrebovala še debelo poldrugo uro. 

 

Bilo je čisto po najino – glavni cilj »neizrazite« Bele peči, »pomembnejše« Trupejevo poldne pa le dodatek. Narekovaji pomenijo dvoje: da gre za navedek (iz Janševih Karavank) in da sama ne razmišljam tako. In celo Jani se strinja z mano.