Čez Kolovec na Veliki vrh

Ker je bil 7. november 2021 deževen, sva si izbrala »nekaj kratkega in lahkega«, da bi lahko hodila tudi z dežnikom: Kolovec in Veliki vrh. Odpeljala sva se v Radomlje, nato pa v vasi Rova pri znamenju in smerokazih naravnost po Kolovški cesti. Na začetku vasi Kolovec sva na razcepu pri razpelu in strešici s kažipoti nadaljevala po desni cesti (LUKOVA BOLNICA, DUPELJNE LOVSKA KOČA, PALOVČE; levo IZLETNIŠKA ČEH KMETIJA) in na naslednjem razcepu zavila desno na gozdno cesto, kamor sta kazala lesen kažipot za Lukovo bolnico in smerna tablica Kamniške poti Dupeljne 1h 10min (naprej Trebelno pri P. 1h 10min). Parkirala sva pri odprti lopi v bližini kamnoloma (S 46.195750, V 14.647320).

 

S parkirišča sva nadaljevala po cesti mimo vrtine 4 črpališča Kolovec. Kamnolom nekoliko naprej je bil videti opuščen. Že pred njim se je s ceste levo navzgor odcepila steza, označena z izginjajočim napisom RPP enakih barv kot za evropske pešpoti. Tako so označili Rovsko planinsko pot (vzhodno od Rov je greben Radomeljski gozd in po tem je tekla). Lovci in turistično društvo so se menda sprli, ker lovci niso dovolili markirati svoje steze. Zdaj je RPP opuščena, a tega nisva vedela.

 

Po dobre četrt ure sva obrnila, ker ni šlo več naprej. Janiju se je zdela načrtovana pot (pre)kratka in skrbelo ga je, da ne bo posebno zanimiva, mene pa prav nič. V takih primerih se nama namreč rado kaj zaplete, da traja ves dan, in zdaj je že kazalo na to. Med vračanjem proti cesti sva čez slabih 10 minut zagledala dokaj opazno stezico, ki se je odcepila levo navzgor (torej gor grede kakih 5 minut nad cesto desno navzgor). Vzpenjala se je precej strmo in palice bi nama bile prišle zelo prav, a sva jih zaradi morebitne uporabe dežnikov pustila doma. K sreči so nama podajala »roke« drevesa, kjer jih ni bilo, pa je šlo tudi po štirih. A ker je sreča s hrabrimi (prismojenimi?), je vsaj nehalo deževati (ponekod bi bilo šlo z dežnikom težko). GPS je potrdil, da sva na pravi poti.

 

Če odštejem začetno iskanje poti, sva približno 25 minut od izhodišča zagledala razvaline starega gradu Kolovec. Komaj kaj ga je še ostalo, iz ostanka obzidja pa padajo kar velike skale. Slovensko ime je znano šele iz 16. stoletja in naj bi izviralo iz besede kol, ker so v srednjem veku v tamkajšnjih gozdovih sekali kole za kopja. Ampak Valvasor je menil, da izhaja iz besede kolo (h gradu je vodil strm kolovoz), Martin Bavčer, jezuit in zgodovinar prav tako iz 17. stoletja, pa, da iz latinske besede collis (hrib). V leksikonu krajevnih imen piše Kólovec, toda domačinka mi je zatrdila, da tam rečejo Kolóvec, in tudi jaz, ki sem nekdaj živela razmeroma blizu, nisem nikoli slišala drugače.

 

Nadaljevala sva desno mimo razvalin. Pot je bila široka, najbrž nekdanji kolovoz. Spet se je pojavila zabrisana rumeno-rdeča oznaka R, torej je RPP nekoč tekla tod. Desno spodaj se je med drevjem nekajkrat pokazala cesta. Že čez 5 minut sva zagledala hišo z mizami in klopmi pod nadstreškom in s streliščem. Na tabli je pisalo Lovski dom LD Domžale. Nekdaj je bila to Bunčkova domačija. Kljub pozni jeseni so jo krasile mogočne hortenzije, vsebina zabavnega cvetličnega lončka pa je že preminila. Nad lovskim domom sva se povzpela v gozd in v minuti dosegla vrh Kolovca (528 m) – uravnavo z zarjavelim sodom in klopcama ob ograjenem robu. Tam je bilo še eno strelišče, táko z glinastimi golobi. Razgled so večinoma ovirala drevesa, pogled proti Konjskemu grabnu in Babjemu trebuhu pa je zastirala megla.

 

 

 

 

Vrnila sva se h koči in jo zapustila po gozdni cesti. Ne le da ni več deževalo, celo sonce je posijalo. Po daljšem spustu se je cesta zravnala. Mimo korita z vodo in klopce sva po kakih 10 minutah stopila na uravnavo s spomenikom na kraju, kjer je stala Jernejevčeva hiša, v kateri je bila od leta 1941 do 28. januarja 1944 partizanska javka. Od spomenika sva lepo videla Kolovec.

 

 

 

 

 

 

 

 

Treba je bilo nekoliko nazaj do trojnega razcepa, kjer sva jo ubrala po srednjem kolovozu. Napis LD Domžale POZOR STRELIŠČE je pojasnil, čemu služijo rdeče-beli trakovi, ki sva jih videla v gozdu: kadar streljajo, z njimi »zaprejo« območje. Kolovoz je bil blaten in razrit. Z njim sta bila dosti bolj zadovoljna prikupna močerada kot midva. Ko sva na vrhu vzpona zavila desno, sva se spet znašla na grebenu. Čez slabih 15 minut sva prispela na križišče; onkraj prečnega kolovoza sva nadaljevala po strmejšem izmed dveh naravnost navzgor, nato pa na razcepu takoj zavila desno. Na drevesu ob poti sta bili narisani rumeni pika in puščica, GPS pa je pokazal, da greva prav.

 

 

 

Mimo pogozdenega območja in čez nekakšno obračališče sva v 15 minutah dosegla gozdnati in zato nerazgledni Veliki vrh. Doslej sva bila na enajstih Velikih vrhovih, kar pa ni posebno veliko, saj se po Atlasu Slovenije pri nas ponaša s tem imenom kar 68 vzpetin. Bila sva na štirih dvatisočakih (največkrat na tistem nad Dleskovško planoto), treh tisočakih, drugi pa so bili nižji, torej v resnici ne ravno veliki. A če so sosedje petstotaki, tudi 642 m nekaj šteje. Navsezadnje je to najvišja točka občine Domžale.

Z vrha sva odšla po stezi v desno na drugo stran. Spust je bil kar strm. Kmalu sva se podala v levo rahlo navzgor po prečnem kolovozu. Ob njem je ležal betonski stebriček, na katerem ni bilo nobenega znamenja. Začela sva se nekoliko spuščati. Kolovoz je bil zaraščen s travo in grmički. Od luže na dnu spusta sva se spet vzpenjala. Po naslednjem prečnem kolovozu sva zavila desno navzdol. Po 15 minutah sva zagledala spomenik, posvečen Radomeljski četi, ki se je tu 13. septembra 1941 uspešno prebila iz nemškega obroča, pri čemer je bil ranjen narodni heroj Franc Bukovec.

 

 

 

 

 

 

 

Naprej po kolovozu, zasutem z listjem, iz katerega so štrlele skale, sva prišla do kažipota Bolnica, ki nama je kazal »hrbet«, in mu sledila ostro levo na markiran kolovoz (dotlej sva hodila po nemarkiranih poteh). Ko se je pognal strmo navzgor, se je desno spustila steza, označena s knafelčki in možici. Po dobrih 10 minutah sva v gošči na levi zagledala zaklenjeno brunarico z napisom Partizanska bolnica Triglav, stoječo na betonski plošči, po vodji gradnje znano tudi kot Lukova. K njej je vodil lesen mostič, noter pa se ni videlo. Desno navzdol je bilo še kakih 15 m do spomenika, posvečenega bolnišnici, delujoči od februarja 1944 do izdajstva in uničenja 6. maja 1944, ko so fašisti pomorili ranjence. Avtor spomenika je prav Jože Pirš - Luka.

 

Pod spomenikom je šumel potok (po maPZS Bolnični potok), proti kateremu se je nadaljevala markirana pot v Dupeljne, a sva se vrnila h kažipotu in se spustila naprej po kolovozu, ki je bil poslej tudi markiran (Domžalska pot spominov). Na križišču čez 5 minut sva zavila levo na hudo erodirano stezo, nato pa desno na prečni kolovoz (nazaj Bolnica). Po 10 minutah sva sestopila na gozdno cesto ob Bolničnem potoku. Malo naprej se je desno odcepil kolovoz in ob njem je pritekel dol še en potok, Ržiščnik. Mimo naslednjega odcepa desno (k lovskemu domu), zaprtega z zaklenjeno zapornico, pred katero je bilo prostora za nekaj avtov, zanemarjenega nasada mladega drevja in kamnoloma sva po približno 20 minutah prikorakala k avtu.

 

 

 

 

 

Res ni bila dolga (dobre 4 ure, čiste hoje brez začetnega tavanja 2.15), bila pa je kar pestra in marsikaj zanimivega o tistem območju sva prebrala še v knjigi Staneta Stražarja Ob bregovih Bistrice – od Rodice do Duplice in Radomlje z okolico* (KS Radomlje 1988).

* Janijevi kratki povzetki

STARI GRAD

Prvič kot Gerlochstayn omenjen v listini 20. 5. 1282. Ko Elizabeta, zadnja potomka Kolovških, l. 1389 stopi v velesovski samostan, preide posest v roke njihovih sorodnikov z gradu Hmeljnik. Ko l. 1467 Andrej Hohenwart postane kranjski glavar in se mora iz Bele krajine preseliti v Ljubljano, svoje tamkajšnje posesti zamenja za kolovške. V drugi polovici 16. st. Hohenwarti zgradijo nov spodnji grad. L. 1560 stari zgornji pogori in ga ne obnovijo več. Ruševine porabijo za gradnjo okoliški kmetje, Bunčkovi n. pr. za hlev. Grad je bil v dveh delih (starejši vzhodni del, mogočnejši zahodni), med njima širok jarek.

BUNČKOVA IN JERNEJEVČEVA HIŠA

Pred vojno vzhodno od starega gradu dve domačiji: Bunčkova in Jernejevčeva. Partizani so od začetka k njima hodili po hrano in na zvezo. 28. 1. 1944  je Slavko Vrenjak - Šimen (Bunčkov) iz rovške bolnice prinesel krvava oblačila ranjencev, da bi jih doma opral. Okrog 9. ure so se domačiji približali raztrganci in gestapovci. Planil je v breg, a pod streli padel. Napadalci so hišo izropali in požgali. Nato so se odpravili proti Jernejevčevim. Domača fanta Ivan in Srečo Vrenjak sta v zadnjem hipu ušla. Noseča sestra Kati je bila prepozna: med tekom v hrib so jo smrtno ranili. Mati Marija je skušala obraniti domačijo. Sodeč po sledeh, so jo mučili, potem pa truplo najbrž vrgli v gorečo hišo. Na nekdanjem vrtu stoji spomenik.

SPOMENIK POD VELIKIM VRHOM

Po požigu Remčeve tovarne pohištva na Duplici so Nemci sprožili proti lokalnim partizanom širšo hajko. 13. 9. 1941 sta policijski četi odkrili partizansko taborišče pri Žičah. Tega jutra so Ivan Golob, Štefan Štangel in Franc Bukovec odšli na zvezo k Bunčku. Tam so izvedeli, da je hosta polna Nemcev. Ko so tekli nazaj proti Žičam, so jih napadli. Partizani so se iz Žič umikali ves dan, Bukovec je bil pri tem ranjen. Tri dni kasneje se je četa srečno prebila čez Savo na italijansko ozemlje, Bukovca pa so aktivisti spravili v sanatorij Emona v Ljubljano.

(LUKOVA) BOLNICA TRIGLAV

Zaradi prostorske stiske in premajhne varnosti obeh rovških bolnic v Zajčjem hribu (približno 400 m severovzhodno iz vasi) so sredi februarja 1944 začeli graditi novo pod Velikim vrhom. Gradnja, ki jo je vodil Jože Pirš - Luka, je bila končana v treh tednih. Uradno imenovana Triglav je bila velika 12 x 5 m, vkopana v zemljo in zamaskirana s smrečicami. Severno od nje so zgradili še bunker za osebje. V začetku marca so v novo bolnico preselili ranjence z Rov. Kmalu jih je bilo že 54. Štab je zato Luku poslal v pomoč Mitjo Kaca, medicinsko opremo pa so nabrali ljubljanski zdravniki. V času delovanja je šest težkih ranjencev tu umrlo. Konec marca so dobili večjo skupino ranjencev z umazanimi in okuženimi ranami. Okužba se je selila še na druge. Kac, ki je bil po izobrazbi zobozdravnik, je presodil, da gre za flegmono. Ker se je diagnoza izkazala za napačno, se je neke noči ustrelil. Nadomestil ga je Lojze Pirc. Po izdaji domačina, ki je dvakrat dezertiral iz partizanskih vrst, so 6. maja Nemci začeli bolnico iskati. Zgodaj popoldne so našli bunker in borce v njem zajeli. Tri so na kraju samem pobili, med njimi Srečka Vrenjaka in Luka Hribarja (glej spomenik pri Jernejevčevih). Ko so v bolnici izvedeli, kaj se dogaja, so osebje in lažji ranjenci zbežali iz nje. Tako so Nemci opazili tudi vhod vanjo. Vse zajete ranjence so brez usmiljenja postrelili, trupla polili s petrolejem in vse skupaj zažgali. Po poročilu naj bi pokončali 14 ranjencev, zajete borce pa so odpeljali v zapor. Ponoči se je med zoglenelimi trupli v bolnici eden od ranjencev prebudil živ in se zatekel v Dupeljne. Teden, dva kasneje so Nemci požgali še rovški bolnici.