Čez Dražgoško goro na Vodiško planino

Ko sva bila na Jamniku, Beli peči in Bičkovi skali, sta nama na ovinku gozdne ceste nad dražgoškim zaselkom Jelenšče zbudila pozornost znaka za prepoved ne le vožnje, ampak tudi hoje po kolovozu, ki se je odcepil od ceste. A po smerni tablici naprej Dražgoška gora in kažipotu naprej Vodiška planina 2h 15min, Kališnik 45min, pa tudi zaradi znaka »kamenje pada«, sva sklepala, da gre za začasno zaporo zaradi kakega dela, in sklenila ob priliki tam (960 m) začeti pot čez Dražgoško goro na Vodiško planino. To sva storila 21. novembra 2021.

Ko sva se pripeljala na tisti ovinek (S 46.252434, V 14.184184), je ob njem stalo že nekaj avtomobilov, a znaki za prepoved so bili še vedno tam. Jani je nanje že pred skoraj pol leta opozoril PZS, kjer so se mu zahvalili in napovedali ukrepanje, pa se ni zgodilo nič, čeprav planinski kažipot in prepoved hoje seveda ne gresta skupaj. Domnevala sva, da so ljudje iz parkiranih avtomobilov šli po označeni poti, in tako sva storila tudi midva. Kmalu so se knafelčkom pridružile še vezistične rumeno-modre in verjetno lokalne rumeno-zelene markacije (praviloma skupaj). Po eni izmed vlak je pritekla srna. Na tleh sva opazila ostanek možnega vzroka za (nekdanjo) zaporo. Napis 1000 na skali bi lahko pomenil nadmorsko višino. Pobočje, po katerem sva se vzpenjala, je bilo precej skalnato. Skozi drevje na levi sva tu in tam videla Železnike in smučišče Rudno. Knafelčki so bili kar novi, druge markacije pa ne.

 

V dobrih 10 minutah sva prišla do klopi. Obcestni kamni, robniki in škarpe so nama dali misliti, da hodiva po nekdanji cesti na planino. Na še eni klopi je pisalo Dražgoše / Pri nas je sonce doma. Ko je z leve pritekla pot iz dražgoškega zaselka Na Pečeh, je bil na desni na skali napis Vodice (Kališnik se je komaj še videl). Midva sva nadaljevala naravnost (za tja ni bilo nobenega napisa) proti Dražgoški gori, kjer so naju spremljali le še lokalne markacije in knafelčki. Na »cesti« sta ležali veliki odlomljeni skali, zaradi katerih se tam niti traktor ne bi mogel več peljati. Pri bledem 1200 sva podvomila, da gre za nadmorsko višino; ker pot ni bila strma, se nama ni zdelo verjetno, da sva se od napisa 1000 povzpela že za 200 višinskih metrov. Takoj zatem (po slabih 20 minutah) sva stopila na uravnavo, kjer je bil kažipot desno Vodiška pl., levo se je vzpela neoznačena pot, midva pa naravnost po srednji. Mimo že zaraščene poseke sva prišla na naslednji razcep in se držala levo. Nekajkrat sva naletela na rdeče zastavice z belimi napisi Športno društvo Dražgoše Alples Timing in sliko smučarja. V manj kot 5 minutah se nama je z roba gozda odprl pogled na Selško dolino. Prispela sva na Dražgoško goro (okoli 1140 m). 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dražgoška gora (njen najvišji Partizanski vrh meri 1411 m), pravzaprav greben nad Dražgošami, ki na južnem koncu obroblja Jelovico, se je nekoč imenovala Železna gora, ker so v njej kopali bobovec. Tam sva našla klopce, vpisno skrinjico, razkužilo, seznam, kolikokrat je bil kdo na gori, zastavico ob vzletišču za jadralne padalce. Vrnila sva se h kažipotu Vodiška pl. Sledila sva mu po markirani gozdni cesti. Po združitvi s kolovozom z desne so naju spet spremljale vse troje markacije. Na križišču čez 5 minut so bili lesena kažipota desno Vodiška pl., levo Pl. Kališnik in planinska kažipota (Kališnik, 1105 m) nazaj Dražgoše 40min, desno po cesti Vodiška planina 1h 30min. Spustila sva se po kolovozu proti Kališniku ter se kmalu znašla na opuščeni planini (po različnih virih 1165 ali 1180 m) z razpadajočo stavbo in vodnjakom. Hiša je morala biti nekoč prav čedna, a zdaj je zunaj in znotraj v sila žalostnem stanju.

 

 

 

 

Od Kališnika sva se v manj kot 5 minutah povzpela na markirano cesto kar naprej čez travnik, ne nazaj po poti prihoda. Na prevalu nad planino se je cesta prekucnila navzdol in se potopila v smrekov gozd. Mimo lesene lope, skrite med drevjem, sva prišla do skale z napisom Vodice in puščico levo, ki sva ji sledila na kolovoz. Ob odcepu so bili še lesena smerna tablica Vodice in kažipot z rumeno-modro markacijo Poti kurirjev in vezistov v tisto smer ter skala z napisom Kališnik in puščico nazaj. Po tem kolovozu najbrž že dolgo ni nihče vozil, saj sta kolesnici prerasla trava in mah, sčasoma tako zelo, da je najina pot tekla le po eni kolesnici, nazadnje pa je poniknila še ta.

 

Vzponi in spusti po k sreči dobro označeni poti so naju v slabe četrt ure pripeljali na jaso s prežo, krmilnico in kamero za fotografiranje živali (tudi ljudi?). Gozdna cesta se je iztekla na bolj glavno, ob kateri je puščica poleg knafelčeve in vezistične markacije na skali kazala levo. In že sva bila na križišču, kjer sva zavila desno (Vodice.1^h) na gozdno cesto, ob kateri sta »zrasla« dva velika jurčka. Sčasoma se je zožila, poslabšala in postala skalnata, bolj kolovoz. Na razcepu čez 10 minut je bil najin levi krak. Na vrhu malo večjega vzpona se je z desne priključila pot, označena z zelenimi trikotniki z belo piko na sredi. Čez dobrih 5 minut sva se spet držala levo in prispela k Erženovi bajti. Na razcepu pred njo so zeleni trikotniki odšli levo, midva pa naravnost naprej, desno od bajte.

 

 

 

 

 

 

 

 

Preden sva po prečnem kolovozu zavila desno navzdol (Vodiška pl.), sva bila na najvišji točki (višinomer je pokazal 1246 m). Spust je bil kar znaten in ob njem je stal možic. Čez slabih 10 minut se je levo navzdol odcepila steza in na skali ob odcepu je pisalo Kališnik (nazaj). Takoj zatem pa sva pri kažipotih nazaj Dražgoše, levo Vodice pristala na gozdni cesti, z nje pa zavila desno navzgor na kamnit kolovoz. Naslednji razcep ni bil označen; odločila sva se za desni krak in pozneje so se res pojavile markacije. Razcep na 1230 m čez 10 minut je bil označen s kažipoti, med njimi levo Ratitovec 4h 45min, desno (»neuraden« lesen) Vodiška pl., kamor sva bila namenjena.

 

Preden sva šla dalje proti Vodiški planini, sva se sprehodila po kolovozu desno od najine poti, ker sva tam, ob vznožju Gregorjevca, med drevjem opazila hišo. V minuti sva bila pri brunarici s slikovitim napisom 1991 K & Gregorina, sončno celico na strehi iz valovitk, zunanjim kuriščem, nenavadnim vodnjakom, dvema panjema in nekakšno zimsko sobo. Vrnila sva se h kažipotu Vodiška pl. in mu sledila. Tam so bile markacije redkejše, a na pomembnih točkah so bile. Po 15 minutah sva se spustila na gozdno cesto (kažipot levo Vodice). V bližini je ležal z mahom porasel kamen, a markacija in napis Kališnik (nazaj) sta se še videla. Zavila sva levo po blatni cesti. Spet so se poleg knafelčkov in vezističnih oznak pojavili zeleni trikotniki z belo piko (mimoidoči nama je povedal, da so to oznake Lovske družine Kropa).

 

 

 

 

 

 

Čez 5 minut sva prikorakala na veliko križišče. Planinska kažipota se nista ujemala v nadmorski višini (1220 oziroma 1230 m) in eden je bil popravljen: nazaj Dražgoše 1h 45min, Kališnik 1h (30min so prebarvali, prav tako Vodiška planina 45min), desno Vodiška planina 35min. Slednjemu sva med cesto naravnost in cesto desno sledila na kolovoz, kjer naju je čakal še lesen Vodiška pl. V naslednjih 15 minutah sva prečkala gozdno cesto ter stopila na jaso s partizanskim spomenikom in kažipotoma. Na njiju je pisalo, da sva na Kroparski gori (1125 m). Tam je bil 5. avgusta 1941 ustanovljen Cankarjev bataljon. Sledil je dolg in kar strm spust, na katerega začetku so bili spet kažipoti, med njimi desno Jamnik. Pred seboj sva videla Košuto.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na dnu naslednjega spusta (1118 m) je bil kažipot za že znane smeri. Ko sva pristala na gozdarskem delovišču, sva zavila desno čezenj ter mimo podrtije z vezistično markacijo in zanikrno tablico s številko 16 (kaj pomeni, nisem odkrila) v dobrih 10 minutah prispela k Partizanskemu domu na Vodiški planini (Kropa 180, 1118 m), ki ga Občinski odbor ZZB NOB Radovljica daje v zakup kot planinski dom.

 

V domu iz leta 1961 (gradnjo je vodil Ivan Bertoncelj - Johan) smo sicer dobrodošli, nista pa dovoljeni »konzumiranje svoje hrane in pijače na terasi« ter »prestavljanje miz in klopi«. Slednje so bile skupaj z zloženimi senčniki nagrmadene pred mozaikom Uporniki iz leta 1964, da je bil deloma pokrit – tako nespoštljivost do upornikov, slikarja Iveta Šubica in nas obiskovalcev bi pa prepovedala jaz. V domu je tudi spominska soba, a je nisva mogla videti, ker je bila »v delu« (radovljiški borci pravijo, da se je bodo lotili letos). Naletela sva na možaka, ki je bil tam nazadnje pred 52 leti, ko so praznovali novo leto (razumela sem njegovo nostalgijo: midva sva tisto leto končala osnovno šolo!).

 

Severovzhodno od doma je na vrhu Gradišča spomenik ustanovitvi Jelovške čete. Tja sva se podala čez travnik mimo kažipotov za Suharno in Razpok v gozd, kjer naju je pričakal »rokopisni« kažipot SPOMENIK 3 Ustanovitev Jelovške čete – 2'. Brž sva bila pri skali z napisom na kraju, kjer je 29. julija 1941 zaprisegla Jelovška četa. Malo sva še posedela na klopci na pobočju s pogledom na dom in mogočno lipo, ki bo letos stara že 550 let, ter lovsko kočo Lovske družine Kropa.

 

 

 

 

 

Dom sva zapustila po poti prihoda, le Kališnikovi planini sva se ognila in šla kar po cesti. Po poldrugi uri pa sva zavila levo s ceste na kolovoz, kar je bilo drugače kot gor grede, saj tokrat nisva šla čez Dražgoško goro. Takoj zatem sva se spustila v desno (puščica na drevesu). Pod debelo plastjo suhega listja so se skrivali češarki in nekaj skalnih stopnic. Po slabih 10 minutah sva spet stopila na jutranjo pot. Srečala sva še precej ljudi, ki so šli najbrž na Dražgoško goro – večinoma mlade družine z lepo vzgojenimi otroki, ki so naju prijazno pozdravljali, in kužki na povodcih.

Čez 20 minut sva prispela na parkirišče, kjer je bilo še več avtov kot zjutraj. Trajalo je šest ur in pol (čiste hoje gor 2.20, dol 2.00). In da ne bom samo kritizirala, naj še pohvalim: prejšnjikrat skrivljeni smerni tablici na izhodišču sta bili tokrat lepo ravni (najbrž novi).