Enajstič na Ratitovcu

Lanski 15. maj je bil dan za Ratitovec s Tomažem. Kar presenetila me je ugotovitev, da sva bila z Janijem dotlej na tej gori že desetkrat, seveda vsakič drugače, saj ima več vrhov (Altemaver, Gladki vrh, Kremant, Kosmati vrh) in nanjo vodijo poti z različnih izhodišč (Prtovč, Zali Log, Soriška planina, Bitenjska planina, Ledine, Zgornje Danje). V pol primerih sva začela na Prtovču (ta je bil enkrat celo najin cilj, izhodišče pa zaselek Jesenóvec pri Železnikih) in Tomaža sva takisto »peljala« gor od tam.

 

Tudi na že znanih krajih je vedno kaj novega, v tem primeru EasyPark in kažipoti. Parkiranje se nam sicer ni zdelo drago, izi pa tudi ne. Kaj če človek nima pametnega telefona ali ne zna namestiti aplikacije? Ali če s seboj nima kreditne kartice? Parkirišče je bilo precej zasedeno, ob njem pa kažipoti (1010 m) nazaj Železniki 1h 50min, Jesenovc 1h 40min (tudi tablica 9. etape Loške kolesarske poti), desno Dražgoše 3h 10min, Planina Klom 1h 15min, Lovska koča na Toli 10min, levo Ratitovec 1h 35min.

 

Začeli smo levo od partizanskega spomenika in na razcepu nadaljevali levo Na Poden 1,5^h (desno Na Razor 1,5^h). Na naslednjem razcepu smo se spet držali levo (tam piše Ratitovec smer Povden 1h 30min). Za zadnjo hišo smo se na kratko spustili in asfalta je bilo konec. Pod skladovnicami drv smo zavili desno na kolovoz in v gozd. Lučniki so ravno začenjali cveteti. Dobro markiran kolovoz je rezal strmo skalnato pobočje. Na še enem razcepu smo se povzpeli desno. Ob poti so nam kimale zlatične vetrnice in krvomočnice. Čez kolovoz je dvakrat tekel potoček, tudi železne dražnice so pričale, da tam ne manjka vode, in močerad prav tako. Na razcepu za kratko uravnavo nas je markacija znova usmerila desno navzgor. Na drevesnem štrclju je visel izgubljen povodec za psa. Gozd so krasile spomladanske torilnice, smrdljivke, ozkočeladaste preobjede.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V slabe pol ure smo dosegli 1200 m in zatem je pot spet prečkal potoček, speljan celo po ceveh. Nad manjšo grapo je bil kolovoz poškodovan, ker sta se nanj podrla velika smreka in del brega. Čez dobrih 10 minut smo stopili na veliko poseko. Po gruščnatem kolovozu, ob katerem je bilo vse rumeno kalužnic in lapuhov, smo se povzpeli do kažipotov na sedlu Po(v)den (1264 m) med Gočem in Grebel vrhom: nazaj Prtovč 35min, naprej Torka 20min, Sorica (po cesti) 1h 30min, Ravne 30min, Podrošt 1h 45min, desno Koča na Ratitovcu 1h, levo Zali Log 1h 30min. Tam so bile tudi tablice 9. etape Loške kolesarske poti, Rupnikove linije (že skoraj nečitljiva) in še ena (brez napisa?). Tudi pot naprej čez sedlo je bila markirana. Na Po(v)dnu sta stala dva avtomobila; nekateri svoje planinske poti očitno začenjajo tam. Sicer lepe poglede na okoliške hribe in dol na Prtovč so motile električne žice.

 

 

 

 

Nadaljevali smo desno mimo zbledele table Nature 2000 in zasilne klopce v senčen gozd. Mehko pot, postlano z iglicami, so dopolnjevale stopnice iz debelc in korenin. Od sedla dalje je bilo več prometa, saj so planinci prihajali še po drugih poteh. Sledil je vzpon po skalah in koreninah. Mimo že znanih kažipotov in še enega »snedenega« za Ratitovec smo po dobrih 15 minutah prišli do lovske koče LD Železniki. Tam okrog so cveteli resje, spomladanski in clusijevi svišči, pljučniki in spominčice. Kmalu za kočo smo dosegli 1400 m. Travnati breg na desni so krasile raznolike skalnate konice, na levi smo videli Porezen, spodaj vasico Torko. Pri klopci na 1500 m čez slabih 20 minut bi lahko za silo vedrili, pa nam je poscana Zofka, ki je godovala tisti dan, velikodušno prizanesla. Sledile so kratke stopnice z jeklenico. Dekleta, ki so nas prehitela, so povedala, da je prejšnjič še ni bilo. Iznad naslednjih jeklenic je štrlela slikovita skalnata glava. Na eni izmed številnih skalnih štrlin smo opazili plezalca, nad njim pa padalca. Visoko pred seboj smo že videli žičnico.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Med resjem, visokimi jegliči in spomladanskimi svišči smo čez 25 minut prispeli k precej oblegani Krekovi koči pod Gladkim vrhom. Za 14. maj je bil napovedan dan Ratitovca, zato smo si raje izbrali 15., da bi se izognili gneči. Zdaj pa se je od koče oglasila harmonika in nato še govorjenje po mikrofonu, zato smo ugibali, ali so praznovanje prilagodili vremenu, ki je bilo ta dan lepše. Od koče smo se namenili še na najvišji vrh Ratitovca, Altemaver. Najprej smo se spustili mimo Male koče (1642 m), v kateri je zimska soba in je zdaj čisto nova, do zbiralnikov deževnice (1610 m; desno Planina Pečana 20min, naprej Soriška planina 3h, Zg. Danje 1h 30min), okrog katerih so se zlatile kalužnice. Nato se je pot obrnila navzgor med alpskimi zvončki, spomladanskimi žafrani, nunkami, velikimi zaplatami resja, trilistnimi vetrnicami, alpskimi kosmatinci, avriklji. Po dobrih 20 minutah sta nas na skali pričakala napis Žig in lomljena črta, kar je pomenilo, da se gre levo na vrh, desno pa mimo njega. Čez 5 minut smo stali na vrhu Altemavra (1678 m). Tomaž z veseljem zbira žige in nobenega ne izpusti. Z vrha smo imeli lep razgled na bližnje hribe, pogled na bolj oddaljene gore pa so omejevali oblaki.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnili smo se h Krekovi koči in se po kosilu en-dva-tri povzpeli še na »obvezni« Gladki vrh (1667 m) z razgledno ploščo. Od koče smo se odpravili proti Prtovču čez Razor. Med sestopanjem smo naleteli na nekaj rastišč votlih petelinčkov in na dve skromni klopci s pogledom na Kosmati vrh. Čez dobrih 15 minut smo postali na kraju, zaznamovanem s svečami in predmeti, ki so spominjali na žalosten dogodek; možak, ki nas je prehitel, je vedel povedati, da je tam nekega planinca zadela kap. Tik pod tem mestom je na skali pisalo 1500 m, nato smo se oprijeli jeklenic. Na razcepu smo se spustili levo, kjer je bilo videti manj strmo. Čez 10 minut smo se ustavili pri tablici z zemljevidom v Vratcih. Pot se je obrnila v desno in postala skalnata. Po kakih 10 minutah smo bili na 1400 m, kjer so cveteli navadni volčini, jetrniki, podlesne vetrnice.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V naslednjih dobrih 10 minutah smo se mimo dveh Marjanovih klopi spustili že na 1300 m, kjer se je na levi pojavil kolovoz in nadaljevali smo po njem. Za nekaj neoznačenimi odcepi levo je bila dobrih 10 minut pozneje na nekem drevesu nad napisom LOVSKA narisana hiška, pod njim pa črte, ki so usmerjale na stezico levo. Nadaljevali smo po kolovozu in pri tablici z zemljevidom čez slabih 5 minut zavili levo. Kmalu smo se spustili desno po prečni gozdni cesti, ki nas je pripeljala na veliko križišče. Desno se je povzpela gozdna cesta, ob kateri so stale skladovnice drv, mi pa smo jo ubrali levo po markirani stezi, ki se je strma in koreninasta pretikala med grmovjem ter zavila v ozek jarek.

 

 

 

 

Po dobrih 20 minutah smo pri kažipotih nazaj Ratitovec čez razor 1h 25min, levo Ratitovec čez pl. Klom 2h 15min, Jesenovec 35min sestopili na gozdno cesto in nadaljevali desno po njej. Pod njo smo kmalu zagledali Lovsko kočo na Toli (1040 m). Čez 5 minut smo zavili k njej in ugotovili, da tudi tam že vlada EasyPark (ob cesti je prepovedano parkirati). Koča je bila zaprta, a avtov je bilo precej. Tudi tam so bili kažipoti, med njimi levo Dražgoše 3h, Kmetija Novak 2h, desno do Prtovča pa je bilo le še 10 minut.

 

Res prijazno od poscane Zofke, da se je vzdržala svojih muh in nam privoščila ne le suh, ampak tudi sončen dan.