Na Porezen iz Poljan

Na najvišji vrh Cerkljanskega hribovja in najvišjo točko E7 v Sloveniji sva se podala že iz Petrovega Brda, Jesenice, Labinj, Podbrda in Hudajužne, 20. maja lani pa kar od hiše, kjer sva prenočevala med Jazzom Cerkno 2022.

 

Od Poljan 6 sva se odpravila po asfaltni cesti ob potoku Cerknica. Kar kmalu se je levo mimo nekaj hiš odcepila ožja, a še vedno asfaltna cesta proti glavnini vasi, kamor je kazal smerokaz Poljane. Travniki obakraj ceste so bili pisani od kukavic, orlic, zlatic, grintovcev, ivanjščic, črnih detelj. V potok Tršovka na desni se je pod cesto izlivalo več pritokov, čezenj je vodila tudi brv. Kmalu za lesenjačo na levi je na ozki njivici ob cesti že poganjal krompir, na koncu pa so rasli rožmarin in druge dišavnice. Vzpenjala sva se mimo več odcepov ter strmih travnikov z nekaj kozolci in z obilico cvetja, tudi medenik in travniških kozjih brad. Po dobrih 10 minutah sva prišla do naslednjih hiš. Na ostrem levem ovinku pred garažo se je desno odcepil nama ljubši kolovoz, a sva morala ostati na cesti. Pred Poljanami 26 sva najprej sledila lesenemu kažipotu desno 1 Bolnica Franja, da bi si ogledala spominski plošči na bivši mlekarni (Poljane 29), kjer je med NOB delovala relejna kurirska postaja P-35. V tem delu vasi je bilo nekaj zelo starih hiš.

 

Vrnila sva se k lesenemu kažipotu, nadaljevala v nasprotno smer in prišla do planinskih kažipotov ob rožnati hiši. Ne morem se odločiti, ali me taki pojavi zabavajo ali jezijo: na isti drog so bili pritrjeni, pa so trije (nazaj Bolnica Franja 45min, levo Labinje 20min, naprej Porezen 3h) trdili, da sva na 503 m (nadmorska višina Poljan je res okrog 500 m), četrti (levo Cerkno 50min) pa, da sva skoraj dvakrat više: na 960 m. Tam teče tudi Via Alpina. Povzpela sva se do velikega toplarja, kjer je bilo asfalta konec. Kolovoz naju je popeljal čez travnik in pokošena trava je lepo dišala. Enica ob markaciji naju je opomnila, da hodiva po SPP. Kolovoz se je sčasoma kar zlil s cvetočim travnikom, nad katerim se je spreletaval modrin.

Čez dobrih 5 minut sva pri skladovnici drv in kažipotih vstopila v gozd (560 m) na kar strm, tu in tam skalnat širok kolovoz, posut z odlomki vej, češarki in suhim listjem. Globoko na desni je šumela Tršovka. Čez čas je postal kolovoz precej razrit (v moči mora biti kar neprijeten), po sredini pa so ga krasili šopki čemaža. Sčasoma je bilo ob poti vse belo njegovih cvetov. Lep čas ni bilo markacij, a naju je GPS pomiril. Po kakih 10 minutah sva se čisto približala strugi, po kateri so ležale skale, ki so vodo »silile« v slapiče. Pot, zdaj steza, se je stisnila med skalovje na levi in strugo na desni. V pomanjkanju markacij je bil dobrodošel možic. Vode, ki je načeloma brez vonja in okusa, sicer nisva pokusila, dišala pa je po čemažu. Ko je pot kar izginila, nama markacija in puščica, narisani na drevesu, nista prida pomagali, ker nisva bila gotova, kam kaže puščica (naravnost ali levo). Odločitev za levo očitno ni bila prava, a sva po krajšem kolovratenju le spet ujela stezico.

 

 

 

 

 

Po pol ure sva stopila na travnik, a se takoj vrnila v gozd. Pri slabi tablici Via Alpina in markaciji sva prečkala razrit kolovoz, ob katerem je bil nekakšen izvir: luknja, iz katere je brbotala voda. Nad tem »bruhalnikom« sva se povzpela po ozki koreninasti stezici. Poleg čemaža so tam cveteli še zimzeleni, jagode, mlečki. Na čistini nad veliko grapo na levi sva prečkala nekaj, kar je bil morda nekoč kolovoz, in se vzpenjala dalje po gozdni stezi med smrdljivkami, tevjem, jetičniki, belimi (platanolistnimi?) zlaticami. Potem ko sva prestopila zaraščen kolovoz, kjer sta bila na drevesu TV in puščica nazaj, sva sledila puščici desno na prečno stezico v plitvem jarku. V redkejšem gozdu sva prečkala še globok jarek in zavila levo navzgor k zdelanima kažipotoma (Ravne, 862 m), kjer sva se onkraj gozdne ceste povzpela po zaraščenem kamnitem kolovozu. Bil je dobro označen, a kar strm. Presenetilo me je nekaj čmerik, saj navadno rastejo na travnikih, ne v gozdu.

 

 

 

 

 

 

Čez približno 20 minut sva se ustavila na robu gozda onkraj kolovoza pri kažipotih (Labinjske lehe, 960 m) ob gozdni cesti. Do cilja je bilo še uro in 40 minut. Če bi zavila desno po cesti, bi brž prišla do križišča s kolovozom in kažipotov nazaj po cesti Poče 30min, levo s ceste Labinje 40min, Cerkno 1h 20min, toda najina pot je cesto prečkala in stopila sva na travnik, posejan z zlaticami, ivanjščicami, raznovrstnimi kukavicami, dolgolistnimi naglavkami, ranjaki, nokotami, mesnordečimi dimki, rožnatimi gadnjaki, resastimi škrobotci, regratovimi lučkami. Najino pozornost so še posebej pritegnile velike prašnice – senožetne kadilčnice. Vzpenjala sva se po eni kolesnici kolovoza in dobrih 10 minut od zadnjih kažipotov ob gozdu na desni opazila hiško. Tam so cveteli še trpotci, mračice in bele deteljice. Kar mrgolelo je pisanih metuljev. Nad travniki sva vstopila v gozd na prijazno stezico, predvsem pa v senco. Veliko rastišče cvetočih mrtvih kopriv je bilo prava paša za oči.

 

 

 

Pobočje je bilo strmo in kmalu sva prilezla do skal. Nad grapo slabe četrt ure od hiške je bila pot zavarovana z jeklenicami in ograjami. Še nikoli nisva videla tako razkošno cvetočih smrek kot tam. Na razcepu čez dobrih 5 minut je bil desni krak označen kot zimski, iz česar sva sklepala, da je maja bolj priporočljiv levi. Zaradi sečnje je bil gozd redkejši in sončne zaplate so se ponašale s cvetočimi grahorji, spominčicami, zelenimi čmerikami, vetrovkami. Pot se je začela odločneje vzpenjati in gozdne sence je bilo v glavnem konec. Stezica je bila tako ozka, da sva se med razgledovanjem po dolini in okoliških hribih raje ustavila, da ne bi stopila mimo. Pri naslednjih drevesih sva naletela na zasilno klopco (deblo). Pojavljale so se vedno nove cvetlice: gorski glavinci, gozdne jagode, spomladanske torilnice, celo šmarnico sva videla. Strmino so nama pomagale premagovati stopnice, kakih 60 jih je bilo. Del poti je bil podprt; ni čudno, da se podira, ko pa je pobočje skoraj navpično. Srečala sva žensko, ki je med drugim povedala, da je pri lovski koči pitna voda.

 

 

 

 

 

 

 

Po dobrih 10 minutah sva se s križišča (Velbnik, 1350 m) s klopco, kažipoti (nov je bil desno Črni vrh.Blegoš), tablicama Ultra Pušeljc Trail in zbledelo Via Alpina ter nalepko slovenskih evropskih pešpoti spustila na travnik s pogledom na Porezen. Prej kot v 5 minutah sva pristala pri lovski koči na Šašu LD Porezen Cerkno (1324 m). V okolici je cvetelo še posebej veliko zaspančkov, spominčic in velecvetnih zvezdic. Od koče je bil lep pogled na bližnje hribe, med njimi Kojco, ob boljši vidljivosti pa bi bila bolje videla tudi greben Bohinjsko-Tolminskih gora. Na sedlu Velbnik (1330 m) je »najin« kažipot napovedoval še 55 minut do vrha Porezna. Tam teče tudi E7. Kar hitro sva prišla iz gozda in se na razcepu pri ograji oprijela markirane desne poti čez Medrce. Na teh travnikih je bilo manj cvetja; še najbolj opazne so bile kukavice. V dobrih 10 minutah sva bila pri bunkerju pod vrhom Medrc (1410 m). Nad oknom na zadnji strani so cveteli avriklji.

 

 

 

 

Bunker sva zapustila po drugi strani, kjer je bilo vse modro zaspančkov. Spuščala sva se k vznožju Porezna in v 5 minutah pristala pri kažipotih (1360 m), med njimi nazaj Labinjske lehe (Poče) 40min, levo Poče (strma pot) 50min, naprej Porezen 40min. Nadaljevala sva naravnost navzgor po kolovozu. Kmalu sva prišla do še enega »šopka« kažipotov (Medrce S, 1380 m). Nobena od množice tamkajšnjih čmerik še ni cvetela. Pri dveh klopcah pod eno redkih skupin dreves sva si privoščila prvo polovico malice. Takoj zatem sva šla skozi leso in čez travnik, ves rumen najprej od regrata, nato od zlatic.

 

Vzpenjala sva se ob ograji. Tudi na drugi strani je bila steza, na kateri sva opazila rdečo črto na kamnu (morda je pot kdaj tekla tam), na najini strani pa ni bilo videti markacij. Čez slabih 20 minut sva dosegla vrh vzpona, kjer sva pri lesi prestopila na drugo stran ograje. Končno so se pojavile oznake, tudi evropska markacija. Mimo kamnite piramide, pločevinastega korita in velikega rastišča čemaža (sicer še ni cvetel, a listi so nezgrešljivo dišali po česnu) sva v 20 minutah dosegla vrh (1630 m) s spomenikom žrtvam druge svetovne vojne in spominsko tablo na mestu, kjer je že leta 1907 stala prva koča. Leta 1922 jo je zasedla italijanska obmejna straža in leta 1945 so bile le še ruševine. PD Cerkno je po vojni preuredilo v planinski dom italijansko vojašnico na drugi strani vrha. Razgled so nekoliko motili oblaki, a kljub temu sva videla Bohinjsko-Tolminske gore, osrednje Julijce s Triglavom, Škofjeloško, Cerkljansko in Idrijsko hribovje. Vpisna skrinjica je bila prekrita z nalepkami in v njej ni bilo vpisne knjige.

Nadaljevala sva po grebenu, se kmalu spustila levo podenj in v dveh, treh minutah prispela k planinskemu domu (včasih je na tabli PZS pisalo 1622 m, tokrat pa 1585 m). Leta 1974 so ga poimenovali po Andreju Žvanu - Borisu (1915–1945), ki je padel v bojih z Nemci na Poreznu 24. marca 1945. V 80. letih prejšnjega stoletja so stavbo obnovili in dogradili. Ob najinem obisku je bil še zaprt. Kljub temu nisva bila sama; poleg nekaj »pešcev« se je gor pripeljal tudi gorski kolesar. Tamkajšnja vpisna skrinjica je namenjena Prijateljem Porezna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od doma sva odšla v smeri Petrovo Brdo, nato pri kažipotih (1570 m) in leseni smerni tabli Planinski dom 3min. s sliko doma in puščico nazaj zavila ostro desno, spet pod vrh, a po drugi strani, kot sva prišla gor. Na levem ovinku sva se s kolovoza povzpela v travnat breg, prestopila žično ograjo in čez dobrih 10 minut »nadstropje« više pri lesi, pri kateri sva gor grede zamenjala stran ograje, dosegla pot vzpona. Po pobočjih Porezna sva videla še več bunkerjev. Ustavila sva se pri lovski koči, kjer sva srečala še dva udeleženca Jazza Cerkno. S tablice nad koritom sva izvedela: Vodovod so izdelali lovci LD »POREZEN« Cerkno in člani pašne skupnosti »Porezen« Voda je prvič pritekla dne 28.6.1986. Hvala, odlična voda!

 

Celo če se vračava po isti poti, pogosto vidiva ali doživiva še kaj novega. Med vzpenjanjem v gozd na Šašu sva šele zdaj opazila na njegovem robu bunker. Pod hiško ob gozdu je Jani nenadoma zagledal sekuljo, ki je skočila s poti. Ko je bila pri miru, pa je trajalo precej časa, da mi je dopovedal, kje je, tako zelo se je njena varovalna barva ujemala z vzorci in barvami listja in vej. Trava, ki je zjutraj tako lepo dišala, je bila zdaj že balirana. Po 2 urah 25 minut sva bila spet »doma«.

 

Na Poreznu sva bila sicer šele petič (ne spadava med Ljubitelje Porezna, med ljubitelje pač), a naneslo je, da mu je pripadla posebna čast: to je bilo najino 1000. hribolazenje.