Jani si je že dlje želel v triglavsko pogorje po poti čez Prag, ki so jo poznali že v 19. stoletju. Od takrat je posebno znana zgodba o medvedu, ki se je menda spuščal s Triglavskih podov v Vrata in obtičal na Pragu. Dva dni je nemočno rjul, a ko so mojstranski lovci prišli tja, ga ni bilo več, le Prag je bil ves ponesnažen. Sledovi so kazali proti Luknji in tedanji planini Zajavor. Tam so ga izsledili trentski lovci in v spopadu z njimi je 24. aprila 1871 hudo poškodoval Antona Tožbarja - Špika; med drugim mu je odgriznil spodnjo čeljust z jezikom vred. Kljub težavam pri prehranjevanju in govorjenju je Tožbar, prvi vodnik Juliusa Kugyja, živel še 20 let in še vedno opravljal vodniško delo. Prag pa je znan tudi po prvi »turistični« smrtni nesreči v triglavskem pogorju 13. avgusta 1891. Nemški deželni sodnik Franz Holst se je odpravil tja brez vodnika in se ni vrnil. Iskanje ni obrodilo uspeha. Šele ko je septembra tast razpisal nagrado za najditelja, se je vodnik Blaž Kosmač spomnil, da je sredi avgusta slišal klice izpod Stene. Holstovo truplo so našli 4. septembra pod Pragom. V žepu je imel Baedekerjev turistični vodnik s ščipalnikom na strani z opombo »Dolina Vrata – zelo priporočljivo« (mišljeno je bilo iz smeri Mojstrane). Zdi se, da ga je zapeljala markacija pri koči, kjer je ob napisu Vrata puščica kazala navzdol. Zastopniki DÖAV so malo pred tem z rdečo barvo označevali načrtovano pot. Pri Pragu so odnehali, ker se jim je zdelo prenevarno, niso pa izbrisali oznak.
Ker je ta pot zanimala tudi Marjano, smo si za konec julija rezervirali prenočišče v Domu Valentina Staniča pod Triglavom. Namero nam je prekrižalo vreme, zato smo rezervacijo prestavili na začetek avgusta. Toda Marjana takrat nepričakovano ni mogla iti, pa sva vprašala Tomaža. Ko je povedal, da je že za drugi dan po naši načrtovani vrnitvi dogovorjen za Rjavino, je bilo jasno, da ne moreva računati na njegovo družbo. No, jasno je bilo nama, Tomaž pa – ni problema, super, z veseljem!
Tako smo se 8. avgusta vsak s svojim avtomobilom sestali v
Mojstrani. Najprej smo enega odpeljali na Kosmačev preval (S 46.436920, V 13.930920), se z
drugim vrnili v Mojstrano in 
se poslej držali kažipotov za Vrata. Da je cesta zdaj
asfaltirana po vsej dolini, je očitno všeč tudi kravam. Veliko parkirišče (S
46.413209, V 13.847285) 200 m pred Aljaževim domom je bilo že precej polno.
Prevladovali so Čehi in Poljaki, poleg Slovencev pa so parkirali še 
Nizozemci,
Nemci, Madžari, Italijani, Hrvatje, dva Francoza, en Španec in celo avto z
oznako EH smo videli (ugotavljam, da je določena za Zahodno Saharo, a težko
verjamem, da se je kdo pripeljal od tam). Parkiranje stane prijaznih 6 evrov na
dan, toda ko smo povedali, da bomo ostali tri dni, se je – še bolj prijazno –
pobiralka parkirnine le nasmehnila in pokimala.
V dobrih 5 minutah smo prišli do Šlajmerjevega in nato do
Aljaževega doma (1015 m). Tomaž je skočil po žig ter zlatorogov kozarec
pivovarne Laško in PZS (ne zbira samo žigov!). Mimo Aljaževe kapele sv. Cirila
in Metoda, prenovljene depandanse Aljaževega doma, zimske sobe in spomenika
padlim partizanom gornikom v 
obliki orjaškega plezalnega klina, ki sva si jih
midva ogledala slaba dva meseca pred tem, smo zakoračili novim
dogodivščinam naproti. Na razcepu čez slabih 20 minut nas je napis na skali Prag
usmeril levo na spodnjo stezo. Tja je kazala tudi puščica ob napisu Luknja
na drevesu. Na naslednjem razcepu smo prav tako zavili levo, ob strugo živahne
Triglavske Bistrice. Pod ostenjem onkraj nje smo že videli trato, s katere se bomo kmalu
začeli vzpenjati ob prvih klinih.
Čez slabih 10 minut sva osupla ugotovila, da na skali desno
nad potjo ni več ne plošče v spomin žrtvam gora ne ostanka kovinske knjige. Po
vrnitvi domov sva iz obvestila PZS izvedela, da so spomenik sneli, ker ga bodo
obnovili. Kmalu za ploščo Andreju Markoviču je na skali ležal posušen planinski
ali črni močerad. Kako, ko smo imeli toliko dežja?!
Po četrt ure smo zavili levo čez ožji krak Bistrice (1160
m, kažipot Triglav / Pot čez prag z znakom za zelo zahtevno pot)
in na drugi strani nadaljevali po stezi tik nad glavno strugo, h kateri se je odcepilo
več stezic. Na veliki skali desno nad potjo je bil napis Prag z
markacijo in puščico levo, nad njim pa komaj še čitljiv Luknja s puščico
desno navzgor. Sledili smo oznakam, dokler ni prišel na vrsto označeni odcep in
smo prečkali glavno strugo. Čez slabih 20 minut smo bili že na trati pod prvimi klini s
pogledom na Luknjo na desni. Kmalu smo začeli plezati, zato smo zložili palice.
Od zgoraj smo lahko videli pravcato mrežo potk ob Bistrici.
Klini so se vrstili kake pol ure, zatem smo se spet lahko oprli na palice. Na neki skali smo opazili napis GRS Δ, potem pa nas je – kakšno »naključje« – prehitel mladenič, tujec (dotlej še nismo naleteli na nobenega Slovenca) v slabih supergah, brez palic in z mestnim nahrbtničkom, bolj vrečko, torej tudi pijače ni imel dovolj. Stopali smo pod škrapljastimi ploščami in sploh po zelo skalnatem svetu. Po slabe četrt ure smo prečkali suho hudourniško strugo in nato šli mimo odcepa k vstopu v Slovensko smer.
Čez okoli 50 minut je bilo zaradi plezanja spet treba pospraviti palice.
Nekateri stopi so bili tako visoki, da sem jih komaj zmogla. Po dobrih 20 minutah
so sledili stopnice ter lep pogled na Šlajmerjev in Aljažev dom. Do takrat smo hodili po senci, zdaj pa je na naši strani prvič posijalo sonce.
Srečali smo zgovornega planinca: ob 4.30 je odšel s Kredarice na Triglav in ko
ga je ob 5.30 dosegel, je bilo vreme brezhibno in ljudi ne preveč. Ko se je
vračal, pa se je že začelo oblačiti. Poučno 
poročilo – sicer težko vstanem tako
zgodaj, ampak za naslednji dan smo razmišljali tudi o Triglavu. V 10 minutah
smo prišli do klopce pod steno, na katero je bila pritrjena kvadratna kovinska
plošča IN MEMORIAM HELENE MAURENBRECHER *8. 2. 1982 † 26. 7. 2000 IN CRUCE SALUS (= V križu je odrešitev). Imela
je zanimiv priimek: le malo drugačen (Mauerbrecher) bi pomenil podiralec sten.
V Malešičevi knjigi Spomin in opomin gora, Kronika smrtnih nesreč v
slovenskih gorah (Didakta, Radovljica 2005; tam je priimek Maurenbrecker)
piše, da je dekle iz Kölna s starši sestopala čez Prag in ji je v zatilje
priletela večja skala, da je bila takoj mrtva.
Preden smo odšli naprej, smo si nadeli čelade. Še vedno so
se vrstile stopnice in po naslednjem »stopnišču« so ležale skale, tudi kar
velike. Čez slabih 10 minut smo stopili na ozko skalno poličko, sprva
nezavarovano, nato so se pojavili klini in jeklenice, ki so nam pomagali čez
kakih 15 m visoko skoraj navpično steno, včasih imenovano Medvedova skala (približno
1700 m; S 46.39131, V 13.84537). To je torej Prag! »Prestopiti« ga brez varoval in nadelave
je moralo biti pravi podvig.
Po približno 20 minutah smo se ustavili pri kovinski
spominski plošči z napisom LJUBAV JE KRENULA U LJEPOTU I POSTALA JE
SVJETLOST. DIANA ŠEBEK 1961–1983 P.D. »JANKOVAC« OSIJEK. Po Malešiču
(tam Dijana) je trenirala za Ande. Na poti na Triglav 16. aprila ji je v
snegu nad Pragom zdrsnilo in s seboj je potegnila še eno planinko. Ta se je
ustavila s cepinom, Diana pa je drsela do roba Praga, padla 150 m globoko in si
smrtno poškodovala glavo.
Potem ko smo si privezali duše, smo se spet oprijeli skal
in varoval. Prehitevali so nas številni planinci. Vsi so prijazno zatrjevali,
da se ni treba umakniti, pa smo se. Verjetno bi bili kmalu obžalovali svojo
velikodušnost, saj smo bili (predvsem zaradi naju) res počasni. Po približno
uri in 20 minutah smo še zadnjič raztegnili palice, a pot po obsežnem melišču
je bila kljub temu še vedno naporna, tudi strma. Slabe četrt ure zatem smo se ustavili
pri skoraj zasutih kažipotih ob steni, kjer sta se staknili 
Tominškova pot (levo
do Aljaževega doma 2.30) in pot čez Prag (desno na Triglav 2.30, nazaj k
Aljaževemu domu prav tako). Do tja smo
hodili dobrih pet ur – sicer navzgor, pa se nam vendar ni zdelo, da bi bili
dvakrat počasnejši od »norme«. Mimo nas so se dvoji planinci odpravili v dolino
po Tominškovi, a so se vrnili, češ da jim ni všeč. Med tem »odmorom« sem
fotografirala meni tako ljube vretenčaste ušivce. Z rožami se ta dan sicer
nisem ukvarjala, ker je bila pot
zahtevna, naporna in že brez mojega nenehnega ustavljanja dovolj dolga.
Nadaljevali smo desno ob steni in se čudili vsakovrstnim
smetem, ležečim ob poti: zarjavelim konzervam, steklenim črepinjam, embalaži
jedi in pijač ... Kot v posmeh napisu GS Matica GORA NI SMETIŠČE na
leseni tablici poleg Studenca pod Begunjskim vrhom (tudi Begunjski studenec)
čez kake četrt ure. No, ni bil ravno studenec, le voda je mezela po steni, videli
pa so se še ostanki razbitega 
betonskega korita. V bližnjo skalo vklesani TKS
je najbrž pomenil Turistovski klub Skala. Eno skalnih razpok so družno krasile zoisove
in trebušaste zvončice. Kmalu za skalo z napisom VODA in puščico nazaj
smo se spet ustavili, tokrat zaradi kozorogov na paši. Le kaj najdejo za pod
zob v tistem skalovju? Tudi oni so nas radovedno opazovali in šele ko smo
prišli čisto blizu, so se pognali v dir.
Čez slabe četrt ure smo zagledali pod skalnim »nadstreškom«
ležečo belo marmorno ploščo: NEVENKA TERČON 1950 – 1968. Že tretja
mladenka! Koprčanka, dijakinja šole za zdravstvene delavce v Piranu, je 18. avgusta
zvečer opešala in poiskala zavetje pod skalo, njena
prijateljica pa je šla po pomoč. Ko je 
omagala tudi ona, so jo našli planinci
in jo odnesli v dolino, kjer si je opomogla. Toda ker je med reševanjem
omedlela, ni mogla povedati za Nevenko, ki je tako v viharju umrla zaradi
podhladitve. Od kažipotov (2200 m) nad spominsko ploščo je bila lepo vidna nedostopna stran
Begunjskega vrha s »cofkom« na temenu, vsenaokrog pa skalne terase, stene,
balvani, med njimi čez 10 minut Pečaverjeva pečina s spodbudnim napisom Staničeva
koča in puščico v našo smer. Šli smo mimo še enega »pašnika« za kozoroge in
zavel je mrzel veter. Kamniti svet je poživljalo brez števila trnatih osatov.
Melišč še ni bilo konec, sledilo je še eno večje.
Tomaž je že bil v Staničevem domu, a se ni več dobro
spomnil zadnjega dela poti, zato smo, že precej utrujeni (posebno midva), že
dvakrat mislili, da nas »za ovinkom« čaka odrešilna stavba. Čez 20 minut smo
zagledali, kako se z roba daleč pred nami spuščajo planinci – ti so prihajali
od Staniča. Napis na kažipotu na 2200 m 
20min se nam je zdel čedalje
bolj pretiran, morda primeren za gorske tekače (mi smo hodili skoraj tričetrt
ure). Ko smo srečali tiste planince, so priznali, da so tudi oni posumili, da
so dom nekam odmaknili. Begunjski vrh je bil videti čedalje bolj dostopen. V
četrt ure smo dosegli omenjeni rob in z njega končno zagledali Staničev dom. Do
tja naj bi bilo po kažipotu pri Aljaževem domu 4 ure in pol hoda, mi pa smo potrebovali
6 ur čiste hoje (s postanki vred več kot 8 ur).
Dom Valentina Staniča pod Triglavom (2332 m) stoji na
majhni planoti pod Begunjskim vrhom in Visoko Vrbanovo špico, desno pa se dviga
Rjavina. Čeprav smo ga komaj čakali, nismo takoj vstopili, ampak smo si najprej
ogledali spominske plošče, posvečene možu, ki je domu dal ime. Valentin Stanič
(1774–1847) – po poklicu 
duhovnik, sicer pa prvi slovenski alpinist in eden začetnikov
sodobnega alpinizma v Evropi, pesnik in pisatelj, kulturni delavec, ustanovitelj
tiskarne in knjigarne, učitelj in vzgojitelj – je bil človek, ki si zasluži
občudovanje in spoštovanje. Kar prizadelo nas je, ko smo videli ploščo z
odrgnjenim reliefom Triglavskega pogorja in napisom, ki ga ni mogoče več
prebrati. Na spletu sem našla fotografijo še čitljivega napisa: OB 200
LETNICI IZMERE VIŠINE TRIGLAVA, KI JO JE LETA 1808 OPRAVIL VALENTIN STANIČ;
»podpisali« sta se Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter
Planinsko društvo Valentin Stanič Kanal, ki bi najbrž morali tudi skrbeti za ta
spomenik. Tudi dve drugi spominski tabli sta potrebni obnove, na največji z
napisom PZS pa najprej pritegne pogled Staničev markantni profil. Na pročelju so
še tabli o 19. etapi SPP iz Vrat pod Triglav in o trajnostni energetski oskrbi
planinskih koč, posebej Staničevega doma, ter opis vezne poti po okoliških
vrhovih (Rjavini, Cmiru, Begunjskem vrhu, Visoki Vrbanovi špici in Spodnji
Vrbanovi špici).
Ko smo vstopili, še ni bilo veliko gostov, do večera pa se
je dom kar napolnil. Slovenske besede skoraj ni bilo slišati, a smo prijetno
poklepetali z oskrbnikom Branetom ter
njegovima pomočnicama študentkama Niko in Vesno. Lepo skrbijo za goste z okusno
hrano, prijazno postrežbo in primerno čistočo. Imeli smo srečo, da smo
prenočevali v svoji sobi in se tako dobro spočili za naslednji dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar