Dolina Vrata in njeni spomeniki

V Vratih sva že bila, a 11. junija je bil najin cilj malo poseben: različni spomeniki v tej ledeniški dolini. Do nje zdaj vodi že po vsej dolžini asfaltirana cesta. Iz Mojstrane do Aljaževega doma je okroglo 10 km. Kakih 5 minut hoda pred njim je parkirišče (S 46.413209, V 13.847285) za spodobnih 6 evrov na dan. Pri zapornici in znaku za prepoved prometa sva zapustila parkirišče in asfalt ter se podala po gozdni cesti proti Šlajmerjevemu in Aljaževemu domu, do koder naj bi bilo po smerni tabli 200 m. Modri kažipot je vabil na kolesarsko pot, še ena tabla pa je pripovedovala, kako odgovorno in varno čez planinske pašnike. Temu delu Vrat se reče Kopišče (ponekod Kopišča).

 

Šlajmerjev dom je bil ravno odprt in prijazna gospa, ki ga je pospravljala, nama je dovolila pokukati noter. V njem je 70 ležišč, gostje pa se prehranjujejo v Aljaževem domu, je povedala. V spalnicah so bili tudi umivalniki in mize, v učilnici za tečajnike in šolsko mladino, ki se udeležuje naravoslovnih taborov, je stala kmečka peč. Vse lično in čedno, čeprav se je gospa opravičevala, da še ni pospravljeno.

 

 

 

 

 

V Aljaževem domu v Vratih (1015 m) sva se ustavila, da bi si ogledala jedilnico, imenovano Aljaževa soba, s portretoma Jakoba Aljaža slikarja Jaka Torkarja in Klementa Juga slikarja Božidarja Jakca ter fotografijo graditeljev Aljaževega doma iz leta 1910. Depandanso, zgrajeno v letih 1951–1953, ki je bila v pritličju gospodarsko poslopje, v nadstropju pa so bila prenočišča, so prenovili. Okolju prijazno sodobno stavbo, delo arhitekta Miha Kajzlja, so predali namenu slab teden po najinem obisku, 24. junija. Poimenovali so jo Gustlnov dom po zaslužnem Mojstrančanu Avgustu Delavcu, alpinistu, gorskem reševalcu, planinskem organizatorju in vzgojitelju ter zbiralcu in raziskovalcu planinske dediščine, čigar zbrano gradivo je bilo temelj Slovenskega planinskega muzeja.

 

Tudi okolica je zanimiva. Panoramska slika Triglavske severne stene, delo slikarja Franca Dolinška iz okrog leta 1953, je bila leta 1981 obnovljena. Aljaževa kapela sv. Cirila in Metoda je bila zgrajena leta 1928, leto po Aljaževi smrti, po načrtu arhitekta Ivana Vurnika. Ker je blizu Škrlatica, sta na kapeli spominski plošči Stanku Koflerju, najbolj zaslužnemu za postavitev novega križa na vrhu Škrlatice leta 2006, ter Marjanu Staneku in Blažu Vratanarju, ki sta 7. oktobra 2001 pri prečenju grebena med Škrlatico in Visokim Rokavom omahnila v smrt. Splezala sva še na bližnji balvan, ki so ga krstili za Mali Triglav in kljub dozdevni nedostopnosti z varovali omogočili, da se na ta razglednik lahko povzpnemo tudi »navadni« planinci.

 

 

 

 

 

Mimo zimske sobe sva v dobrih 5 minutah prišla do kažipotov (1020 m) levo Triglav (Tominškova pot) 6h (znak za zelo zahtevno pot), naprej Triglav (pot čez Prag) 6h (znak za zelo zahtevno pot) in Luknja 2h ter baje največjega plezalnega klina na svetu. Velik je 310 cm, vanj pa je vpeta 190-centimetrska vponka. To je spomenik padlim partizanom gornikom, postavljen leta 1953 ob 60-letnici SPD oziroma PZS. Brezplačno so ga izdelali v Železarni Jesenice, prostovoljci pa so ga s konji prepeljali v Vrata. Spominska plošča je konec leta 1992 ali v začetku 1993 izginila in ker je niti s policijo niso izsledili, so naredili novo.

 

 

 

 

Pri stebričku dobrih 10 minut naprej od klina sva sledila puščici levo k razlagalnim tablam o varovalnem gozdu ob poti Triglavske Bistrice in Triglavski steni – njeni zgradbi in alpinizmu v njej. Nadaljevala sva kar mimo tabel in po stezici ob reki. Ko se je stezica končala, sva zlezla nazaj na prejšnjo pot po gozdu. Sledila sva oznakam za Prag. Na levi naju je še vedno spremljala Bistrica. Po dobrih 10 minutah sva na veliki skali zagledala kovinsko ploščo, posvečeno spominu na žrtve gora z reliefno upodobitvijo gornika, ki pada v prepad. Zasnoval jo je kipar in alpinist Marjan Keršič - Belač, izdelali pa so jo v Kropi. Nekoč je bila pod njo kovinska knjiga s podatki o ponesrečenih v triglavskem pogorju in gorah nad dolino Vrata. Potem so bakreni listi iz nje začeli izginjati in jo je PD Dovje-Mojstrana umaknilo. Ob najinem obisku je nanjo spominjal le še skrivljen pločevinasti ovitek.

 

 

 

 

 

Nadaljevala sva po skalnati stezi in že čez 5 minut naju je presenetila kamnita plošča s preprostim napisom ANDREJ MARKOVIČ / 1976 – 2000 in podobo planike. Markovič je bil vrhunski alpinist, ki se je leta 2000 udeležil novomeške himalajske odprave v pogorje Janaka. Potem ko sta z Urbanom Ažmanom 6. oktobra preplezala novo smer v zahodni steni Džongsanga, se je Markoviču med spuščanjem izpulil snežni klin na sidrišču in je strmoglavil v globino. Pokopali so ga v eno tamkajšnjih ledeniških razpok (take podatke najdem v knjigi Spomin in opomin gora, Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah Franceta Malešiča, Didakta, Radovljica 2005).

 

Kmalu zatem sva pri kažipotih (1160 m) levo Triglav 6h (še vedno enako kot na 1020 m!), desno Luknja 2h zavila levo in prestopila pramen Bistrice. Čez četrt ure sva se ustavila pri trikotni skali z dvema ploščama. Že od daleč se je bleščala jeklena z napisom Gerhard pod podobo Triglava. Avstrijca Gerharda Trammerja so konec junija 2013 pogrešili, ko se je odpravil na Triglav. Policist iz gorske enote je našel njegovo truplo pod potjo s Triglavske škrbine proti Planiki. Na drugi strani skale je plošča iz črnega marmorja v spomin Riku Salbergerju - Helbi (1946–1969), načelniku AO Tržič in gorskemu reševalcu. Med skupinskim plezanjem v Bavarski smeri ga je že v spodnjem strmem delu na varovališču presenetil kamniti plaz in ga pahnil v globino. Kmalu je podlegel ranam na glavi in prsnem košu. Prijatelji so po njem poimenovali novo smer v Steni: Helba (ta vzdevek je dobil, ker je mislil, da se po nemško tako reče čeladi, ko so jo kupovali v Avstriji).

 

 

 

 

 

Nekoliko više sva našla še dve skali s ploščama. Planinsko društvo iz Havířova na Češkoslovaškem je poleti 1983 organiziralo izlet v Jugoslavijo. Za nekaj dni so si postavili šotore v Vratih in obiskovali okoliške vrhove. Čeha Milan Tomek in Petr Borovec sta se 24. julija odpravila plezat v smer Helba in se zaradi zdrsa smrtno poškodovala. Čisto blizu te kovinske plošče je še skala z medeninasto ploščico, posvečeno Andreju Kalarju (1943–2004), ki je podlegel bolezni. Alpinistični prijatelji in gorski reševalci so jo pritrdili na mestu, kjer so raztrosili njegov pepel.

 

 

Po nadaljnjih 20 minutah sva srečala Poljaka, ki sta zatrdila, da više nista naletela na noben spomenik več, zato sva se obrnila. Šele med vračanjem sva na neki skali nekoliko s poti opazila črno razpelce brez kakega napisa. Namesto sveč ali šopka so mu delale družbo mračice. Čeprav sva hodila večinoma po skalnatem svetu in cvetja ni bilo prav veliko, je bila pa na travnatih zaplatah »ponudba« vendarle kar pestra: marjetice, lani, alpske velese, zlatice, clusijevi svišči, nokote, alpski šetrajniki, navadne grebenuše, rumeno milje, mlečki, ranjaki, materine dušice.

 

 

 

 

 

Nasproti razpelca sva sestopila k vodi, ker naj bi tam nekje izvirala Bistrica. Ne veva, ali sva res videla izvir, oziroma se nama je zdelo, da jih je več. Nato sva šla še pogledat, kako se začne pot čez Prag, ki Janija že nekaj časa mika. Malo sva poplezala ob klinih in ugotovila, da je kar naporna. Nato sva se po že znani poti vrnila na parkirišče. »Sprehod« je trajal skoraj 6 ur, a zares hodila sva veliko manj, saj sva si za vse, kar naju je zanimalo, vzela res dosti časa.

 

 

 

 

V Vrata se bova gotovo še vrnila, ker bi si rada ogledala tudi preval Luknja in rapalski mejnik 9 ter poiskala še spominske plošče Vinka Habeta (pod Slovensko), Vladimirja Topolovca (pod Nemško), Herberta Brandta in Ernesta Bračiča (tudi pod Nemško) ter Klementa Juga (pod Jugovim stebrom).