Zbudili smo se spočiti, se podprli z dobrim zajtrkom in se
odločili: gremo na Kredarico, tam pa bo od vremena in razpoloženja odvisno, ali
pojdemo vsi skupaj na Triglav ali pa Tomaž na Triglav po žig za novo knjižico
SPP, midva pa v ledeno jamo pod Kredarico. Pred odhodom smo izkoristili še
prijaznost ene naših gostiteljic, ki nas je fotografirala s tisto jutro zelo
lepo vidnim Triglavom v ozadju.
Od Staničevega doma in Rjavine, njegove sosede, smo se
veselo odpravili proti Očaku, sledeč kažipotu Triglavski dom 1h z oznako za
zelo zahtevno pot. V tisto smer je kazala tudi puščica na skali poleg napisa Triglav.
Okrog nas so se dvigali postavni člani družine Julijcev. Na
skali ob odcepu desno (domnevno proti Kredarici, a na maPZS te
poti ni) je pisalo TA POT NI VAROVANA!!!
Više pod Ržjo smo opazili precejšnjo votlino. Pot je tekla med skalami in čez
melišča, pa je bila vse prej kot pusta. Popestrili so nam jo kozorogi in rože,
skromna bitja, ki domujejo v tistem kamnitem, le navidezno mrtvem 
svetu.
Čez dobre pol ure smo se pretaknili skozi škrbino: s
pomočjo klinov in jeklenic smo se povzpeli vanjo in na drugi strani sestopili tudi
po nekaj stopnicah. Razgledi so bili lepi in širni. Posebno všeč so mi bile
svetle peščine pod grebenom nad Krmo, v katerem sta izstopala Veliki Draški vrh in Tosc. Hodili smo ne med blazinicami, ampak med pravcatimi odejami triglavskih rož, ki
pa so žal že večinoma odcvetele. Po dolgi ozki polički smo se povzpeli proti
skalnim konicam, kjer so nam znova pomagale 
jeklenice in čez čas spet. Ko smo
se bližali grebenu, smo sredi ničesar naleteli na dva sila samostojna
kozorogova mladička. Pogled nazaj je segel prav do našega začasnega doma.
Pol ure od škrbine smo stopili na vrh Kredarice (2541 m) in se mimo
velikega vodnega zajetja spustili k Triglavskemu domu na Kredarici (2515 m). Ogledali smo si 
razgledno
mizo, posedeli na klopci z izrezanimi srčki (Tomaž jo je uporabil za eno redkih slik, na katerih sva z Janijem v hribih skupaj) in
vstopili v kapelo Marije Snežne, Triglavske Matere Božje, zgrajeno po načrtu arhitekta
Jožeta Marinka ter s prostovoljnim delom in prispevki dobrotnikov v
organizaciji Aljaževega naslednika župnika Franceta Urbanije. V njej je več
raznovrstnih likovnih del (slike, leseni reliefi, vitraji, kipi) in 
spominskih
plošč. Okrog doma so še majhna depandansa, vetrna elektrarna, ograjen prostor z
meteorološkimi napravami in helidrom. Na stavbi je spominska plošča, ki pove,
da je Triglav postal simbol OF in dal tudi ime Triglavski diviziji NOVJ.
V domu smo poiskali spominsko sobo, v kateri smo si med
drugim ogledali doprsni kip Jakoba Aljaža (1845–1927), darilo akademskega
kiparja Stojana Batiča ob otvoritvi prenovljenega doma 17. septembra 1983, in
spominsko ploščo, ki priča o odprtju prve planinske koče na Kredarici 10.
avgusta 1896. Na vprašanje, kdo je mož s 
klobukom na eni izmed slik, od
zaposlenih nismo dobili odgovora; nekdo je – nepojmljivo – trdil, da je Aljaž,
drugi ga niso poznali. Žalostno. Sami smo potem ugotovili, da gre za gorskega
vodnika Janeza Klinarja - Požganca (1843–1926), Aljaževega tesnega sodelavca
pri večini njegovih triglavskih gradenj.
Ker so nam v meteorološki postaji povedali, da se med drugo
in tretjo uro lahko že začno padavine, smo Triglav odpisali, saj tako hitro
gotovo ne bi bili mogli na vrh in »domov«. Zato smo sprejeli Janijev načrt B, ki ga
je bil vesel tudi Tomaž, ker ga je ledena jama zanimala in dotlej sploh ni
vedel zanjo. Po žig na Triglav bo šel že kdaj 
drugič (zanj to ni tak podvig kot
za naju). V domu smo izvedeli, da eden izmed meteorologov rad popelje
obiskovalce v jamo, a tisti dan ga ni bilo tam. Sicer pa menda pot – no,
brezpotje – ni nič posebnega. Od doma smo se najprej spustili po markirani poti proti Triglavu mimo kažipota in smerne tablice za Aljažev dom (
desno 3.30,
zavarovana plezalna pot). Pri kažipotu (2486 m) naprej Triglav 1h (zelo
zahtevno) se je pot začela vzpenjati, mi pa smo zavili levo z nje v Snežno konto. Spuščali smo se mimo razpok in že
zabrisanega napisa Planika. Ta pot proti Planiki
se uporablja, a na maPZS ni narisana kot markirana.
Prvi »odcep«
levo po nekaj deset metrih je šel preverit Tomaž 
in ugotovil, da ni poti, zato
smo zavili levo precej niže, ker se nam je zdelo, da bo šlo tam laže. Stopali
smo po grobem, malo nevarnem melišču, po katerem so ležali kosi keramičnih
ploščic, lesa in opeke, konzerve in drugi kovinski odpadki, tudi okenski okvir,
plastenke, embalaža za živila, lesene palčke za mešanje kave, kosi debele
lepenke, rokavica. Na dnu Snežne konte pod nami se je belila zaplata snega. S
precej težavami smo se po 55 minutah prigrizli do velike luknje v skalovju pod Triglavskim domom in
si nadeli čelne svetilke.
O Ivačičevi ledeni jami je v Planinskem vestniku 7/62 (str. 296–300) pisal Ivan Gams. Pogled od
vhoda (2471 m) v to peto najviše ležečo jamo pri nas me je zelo presenetil, saj
nisem pričakovala, da bo tolikšna. Ima obliko podkve in je po Gamsu globoka 30
m, dolga pa 130 m (po katastru jam 33 in 219 m). Leta 1961 jo je med
raziskovanjem Triglavskega brezna pod Glavo odkril Franci Ivačič - Johny,
dolgoletni vremenski opazovalec na Kredarici. V začetnem delu, Podorni dvorani,
ni bilo ne snega ne ledu, je pa od vsepovsod kapljalo, zato so bili kamni in skale
spolzki. Sledilo je Ledeno jezero, zaradi katerega smo imeli s seboj dereze, a
se je že tako skrčilo, da 
smo ga lahko obšli po levi, le tu in tam je bilo
treba stopiti na led. »Tobogana« (tako nekateri rečejo delu, ki je na Gamsovem zemljevidu
jame označen kot Ledeni slap) raje nismo preizkusili. Mavrične barve
starodavnega ledu, na katerega pada svetloba skozi vhod in še eno odprtino
poleg njega, o katerih smo brali, se le slutijo na Tomaževi fotografiji. Čeprav
ledu ni bilo veliko, smo vendar videli zaledenel slap ter ledene stalaktit,
stalagmit in steber. Po pol ure počasne hoje smo se znašli v Sneženi dvorani,
kjer se jama konča z zasneženim strmim dostopom do izhoda 
oziroma drugega
vhoda. Že do njega smo prilezli s kar nekaj težavami, ven na drugo stran (tudi tam je bilo ogromno smeti!) pa si midva
nisva upala, ker je bilo strmo, krušljivo in predvsem se ni videlo, kaj nas
čaka. Zato smo se sklenili vrniti po že prehojeni poti. Prehod od izhoda nazaj
na sneg je bil zelo siten. Tomaž je šel naprej in nama »narekoval«, kam naj
postavljava noge, da sva mu bila prav hvaležna. Ker se nismo več ustavljali,
smo jamo prehodili v 10 minutah.
Vrnitev je bila veliko lažja in hitrejša, ker smo zadeli prvo »pot«, ki je očitno
prava, čeprav je bila vse prej kot očitna. V pol ure smo bili že pri domu na
Kredarici, nato pa v slabi poldrugi uri pri Staničevem domu (vmes so se gore zavile v oblake in deležni smo bili nekaj dežja). Zlezli smo še na bližnjo vzpetinico, na kateri je stala s palicami
utrjena kamnita piramida, a nismo ugotovili, komu ali čemu so jo postavili.
Naši gostitelji jame niso poznali in so z zanimanjem prisluhnili pripovedovanju
o njej, Nika pa je bila sploh navdušena in je že delala načrte, kako si jo bo
ogledala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar