S Strelic k Sv. Duhu in na Križno goro

Tudi letos sva obiskala naše »tabornike« na Strelicah, a preden povem kaj o tem, moram najprej popisati obisk 9. julija lani, ki žal še ni prišel na vrsto.

 

Tokrat smo imeli kar dva (sicer sosednja) cilja: Sv. Duha in Križno goro. Na križišču nasproti šotorišča smo zakoračili proti severozahodu, kamor ne kaže noben tamkajšnji kažipot: nazaj po cesti Lovrenc in Podkraj-Nanos (SPP 1), desno s ceste Javornik (SPP 1). Tik preden se je kolovoz prekucnil navzdol, smo ga zapustili in se povzpeli desno na travnik, kjer so cveteli rmani in veliki zali kobulčki. Prestopili smo pašniško ograjo. Na vrhu pašnika sta bili dve stezi; izbrali smo spodnjo, ki teče mimo lesenega korita. Ob njej so kraljevali košutniki (rumeni svišči). Večkrat smo morali čez električnega pastirja in enkrat me je hudo streslo.

 

 

 

 

 

Po 20 minutah smo desno od železnega bunkerja vstopili v gozd, kjer je tičal še betonski bunker, oba del Alpskega zidu (italijanskih utrdb, zgrajenih na kopenski meji po prvi svetovni vojni). Ob široki, nekoliko skalnati, ponekod viseči, sicer pa prijetni gozdni stezi, ki je narisana tudi na maPZS, so nas spremljali velecvetni naprsteci, ciklame, zvončice, krvavordeče krvomočnice. V zraku je mrgolelo mušic. Stopali smo vzporedno s pobočjem, le kratek čas smo se vzpenjali. Gorazd in Vesna sta se precej posvetila lesnim gobam in eno smo odnesli s seboj kot kresilno gobo, ker je Vesna hotela videti, ali bo plamen res modrikast. Prečkali smo nekaj kolovozov in ob enem je stal velik možic. Ponekod je bila steza poraščena s travo, a uhojena. Postala je bolj strma. Prebijali smo se skozi grmovje in svet je bil čedalje bolj skalnat. Čez dobrih 20 minut smo zagledali cerkvico.

 

 

 

 

 

Cerkev sv. Duha (Podkraj 11a; po cerkvenih podatkih 1176 m, po maPZS 1190 m) iz 15. stoletja je bila leta 1905 popolnoma prezidana, le portal je menda še prvoten. To je podružnica župnijske cerkve sv. Marjete v Podkraju. Francu Černigoju, zapisovalcu tamkajšnjih legend, so domačini povedali, kako so Podkrajci na Solinah (ta kraj nad vasjo je dobil ime po kamnu, ki se svetlika kot kristali kamene soli) gradili cerkev. Kar so sezidali čez dan, je vsako noč izginilo. Šli so po sledi, ki je vodila na vrh gore, in tam našli lepo zložene kamne z gradbišča. Prepričani, da je to storil sv. Duh, ker je želel svetišče na vrhu, so cerkvico postavili tam in jo poimenovali po njem. Okrog stavbe je nekaj preprostih klopi, prostora pa tako malo, da so morali za mizo s klopema postaviti »oder«. Tudi vzpetina, pod vrhom katere stoji cerkev, se imenuje Sveti Duh, podatki o višini pa so od 1213 do 1221 m (po Krajevnem leksikonu Slovenije Gora svetega Duha celo 1264 m). Edina sem zlezla gor, a tam ni bilo ničesar, le skale, ščavje in veliko kopriv.

 

Od Sv. Duha smo se spustili po razmeroma strmi skalnati stezi in na levi kmalu zagledali naslednji cilj, Križno goro. Čas smo si (nekateri) krajšali z obmetavanjem z repinčevimi »ježki«. Steza se je razširila v kolovoz in nas mimo prostora za piknike pripeljala na gozdno cesto, ki se tam konča. Naprej (desno) po njej so bile markacije, kažipoti pa so kazali nazaj Sveti Duh, levo Podkraj in v ščavje čez cesto Križna Gora. Sledili smo slednjemu. Markirana pot se je skrivala med malinovjem in koprivami, bolj v notranjosti gozda pa je postala preglednejša. Med drevjem so ležale velike skale. Pri kažipotu desno 1minŠKOL so šli vsi kar naprej, čeprav sem bila radovedna, kaj je to. Na veliki skali sta bila napisa Sv. Duh s puščico nazaj in Kr. Gora s puščico naprej. Dobro markirana steza nas je vodila po prijetnem senčnem gozdu. Kmalu za drevesom z napisom KrGora in puščico naprej smo zavili levo na ožjo stezo (na skali SV. DUH nazaj). Vzpenjali in spuščali smo se med skalami, med katerimi so rdeli plodovi divjega bezga.

 

 

 

Po približno 20 minutah smo dosegli vrh Križne gore (najpogostejša podatka sta 1162 in 1168 m). Nekoliko zarjaveli kovinski stolp omogoča razglede na Vipavsko dolino, Nanos, Snežnik, čez Kras proti Jadranskemu morju ter na Julijce s Triglavom, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Tisti dan vidljivost ni bila ravno brezhibna, a Podkraj in bližnje hribe smo imeli kot na dlani.

 

Med vračanjem sem si pri odcepu na Škol (školj je primorski narečni izraz za veliko skalo, ki štrli iz morja ali iz tal) čez četrt ure tokrat »izborila« vzpon nanj. Ni bil dolg, a tudi ne čisto lahek. S skalnatega vršička je bil lep razgled. Na poti do Sv. Duha smo opazovali številne metulje, ki so sedali na modre in vijolične glavince. Dekleti sta jih pazljivo »lovili« in ni jih bilo težko prepričati. Očitno se tamkajšnje živalce nič ne bojijo ljudi, saj je gor grede tudi velika kobilica nekaj časa kar »jahala« na naramnici Gorazdovega nahrbtnika.

 

 

 

 

 

Po pol ure smo pri kovinskem bunkerju izstopili iz gozda. Spet nas je čakal »boj« z električnimi pastirji. Krave, ki so se prej pasle spodaj okrog kala, so bile zdaj že precej visoko. Čez dobrih 10 minut smo pristali pri Švelerci, brunarici iz švelerjev (železniških pragov – nemško die Schwelle = prag). Od prejšnjič se spominjam le enega lesenega medveda, zdaj pa jih je bilo že več, očitno so imeli mlade. Tudi tokrat me je navdušilo veliko rastišče ozkolistnega ciprja. Čez 5 minut smo bili že v taboru.

 

Bilo je lepo popoldne. Dekleti sicer nista bili tako navdušeni kot jaz, hudega jima pa ni bilo. No, Vesna se je nekajkrat pritožila nad strmino …