O poti s Strelic na Srednjo goro in o junaškem psičku Murku

Zdaj pa še o najinem letošnjem obisku Strelic. Pot do tja sem že opisala, a v »taboru« sta naju pričakali dve novosti: »taborniki« so si omislili avtodom, ki ga je sicer dopolnjeval tudi majhen šotor, in 27. julija nisva bila edina obiskovalca, saj je prišel starše in nečakinji pogledat tudi Žiga. Največje presenečenje pa je bil črn pasji mladič, ki smo ga poimenovali Murko. Tja ga je pripeljala mama in ga kar zapustila. Naši so ga vsi razvajali, zato ni čudno, da se je med njimi očitno počutil zelo dobro.

Od avtodoma smo se odpravili naprej po cesti, po kateri smo se pripeljali na Strelice, enako kot takrat, ko smo šli na Streliški vrh. Žiga in Murka smo pustili »doma«, a nas je kuža kmalu dohitel. Tokrat nismo zavili desno proti Streliškemu vrhu, ampak smo se vzpenjali dalje po cesti, ki je tam začela zavijati levo. Na obe strani so se odcepljali kolovozi in steze. Tudi letos je cvetelo obilo navadnih glavincev in drugega cvetja.

 

 

 

 

 

Čez pol ure smo stopili iz gozda na travnik in na drugi strani v hudo razdejan gozd. Plezanje pod nagrmadenimi debli in po njih ni bilo ravno lahko pa tudi malo nevarno se mi je zdelo, a tam je Vesna oživela. Navdušena nad premagovanjem ovir je protestirala, ko smo nekateri razmišljali, da bi se obrnili. Murko je imel velike težave in ga je bilo treba včasih malo nesti, a ko smo »telovadili« po razmetanih deblih, smo morali skrbeti za svojo varnost in prenašanje psa ni prišlo več v poštev. Ulegel se je pod gost grm in sploh ni več kazal zanimanja za nadaljevanje poti. Ko se je razdejanje nekoliko uneslo, smo gazili po travi do kolen. Na razcepu smo se povzpeli naravnost po desnem kamnitem kraku (ne levo). Kmalu zatem je pot zavila desno. Ob njej se je košatilo malinovje in našli smo nekaj zrelih malin.

 

 

 

Po kakih 20 minutah smo dosegli vrh. Katera točka natanko je to, nismo ugotovili: na Vesnini skali je bila napisana nadmorska višina 1275 m in na Janijevi je bil geodetski kamen, Gorazdova pa je bila videti najvišja. Kakih 30 m naprej od vrha se je kolovoz končal. Ko smo se ob pogledu na Streliški vrh spominjali našega prvega »pohoda« in je Ajda navdušeno razlagala, kako imenitnega razrednika imajo, je nekaj zašumelo in nenadoma smo osupli zagledali Murka. Kuža je prišel za nami!!! Bil je popolnoma izmučen. Legel je v senco, položil glavico na tla in nas žalostno gledal. Vesna je nastavila dlani, Cvetka je iz plastenke natočila vanje vodo in ga napojila. Še nekaj časa je počival, nato je polagoma oživel. Le kako nas je našel? Razumem, da ima pes oster voh, a zakaj ni pred dnevi raje sledil svoji mami ali zakaj se tokrat ni vrnil k Žigu? Oboje bi bilo nedvomno lažje kot priti za nami skozi tisti razdejani gozd. Prav ganjeni smo bili in Vesna ga je hotela kar posvojiti.

 

Nazaj grede smo skušali poiskati lažjo pot – zaradi sebe in zaradi Murka, ki nam je zvesto sledil. Prej kot v 5 minutah smo na ovinku, kjer smo gor grede zavili proti vrhu, zdaj zavili desno na zatravljen kolovoz. V minuti, dveh smo se znašli na razglednem robu, s katerega smo videli Strelice, Streliški vrh, Javornik, Snežnik, greben Nanosa. Planinka, tudi namenjena na Srednjo goro, se nam je predstavila, da je »s coprniškega konca«, in nas opozorila, da se s tega robu vidi tudi njena Slivnica. Medtem ko smo klepetali, se je Cvetka povzpela desno v strm breg in nas kmalu poklicala, da je od tam še lepši razgled. Sledili smo ji, naša sogovornica pa se je odpravila na vrh Srednje gore. Ko smo se vzpenjali k Cvetki, smo naleteli na markacije; označena pot je tekla nad tisto, po kateri smo prišli mi. Z višjega razglednika 2–3 minute nad prejšnjim smo desno od Slivnice z nekaj domišljije videli tudi Cerkniško jezero.

 

Spustili smo se nazaj na spodnje razgledišče. Medtem se je sogovornica že vrnila s Srednje gore in smo jo spodbudili, naj se povzpne še na višjo razgledno točko, ona pa nam je povedala, da je prišla gor po markirani stezi, čeprav so bile oznake že zelo slabe. Spustili smo se torej po njeni poti, pri možicu zavili desno, nato pa naleteli na markacijo. Še nekaj jih je bilo, a poti je bilo kljub temu kar težko slediti. Po 10 minutah smo sestopili na travnik na spodnji strani, pod razdejanim gozdom. Ugotovili smo, da bi bili morali gor grede že pod travnikom zaviti levo, vendar nismo opazili markacije in zbledele puščice.

 

V dobrih 20 minutah smo bili spet na izhodišču. Zdaj si je Murko lahko dodobra odpočil in se najedel svojega najljubšega priboljška: kruha z jogurtom. Res poseben kuža.