Potem ko sva prejšnji dan zastavila po že znani poti in
cilj dosegla po novi, sva pri vrnitvi v dolino ravnala nasprotno. Mimo Hubertove
lovske koče in Koblarjeve spominske plošče na 1490 m do kažipotov na 1475 m čez
10 minut sva sicer še šla po poti prihoda, tam pa sva jo zapustila in sledila
kažipotu levo Črno jezero 1h 15min.
Na razcepu čez 5
minut sva izbrala levi krak proti Črnemu jezeru in strmina se je unesla. Kljub
nekaj skalam prijetna gozdna steza je tekla po senčnem gozdu med ne posebno
strmim bregom in vrsto globeli. Cvetele so maloštevilne trilistne in podlesne
vetrnice, vijolice in dvocvetne vijolice, trpežne srebrenke in volčje jagode. Po
15 minutah je pot zavila levo navzgor. Pri 
Jagrovi skali čez 5 minut sva se
povzpela ostro levo. Kmalu zatem se je pot zravnala in se začela spuščati, nato
se je spet dvigala med skalnimi gmotami. Na diktafon mi je priletel kozliček –
nisem ugotovila, kako mu je ime (menda jih je 35.000 vrst, samo v Sloveniji
okrog 220). Ne le da se je dovolil fotografirati, sploh ni hotel odleteti.
Čez čas sva se začela
vzpenjati v ključih. Pot je vodila po škrapljasti grapi in prek nekaj 
kamnitih
nasipov – mostičkov. Po 25 minutah sva zagledala velik spodmol. Gozd je bil precej
razdejan, zato je bila sicer primerno markirana stezica nekje speljana na novo.
Sledilo je še nekaj manjših spodmolov, nato sva stopala po razglednem robu. Čez
dobre četrt ure naju je po daljšem času spet razgibal nekoliko strmejši spust. Na
neki steni je bila poleg markacije narisana peterokraka.
Ko je tista ura in
četrt s kažipota na 1475 m že minila, sva z nekega ovinka šele prvič zagledala Črno
jezero; bilo je še kar daleč. Po 25 minutah sva prišla do prečne poti; na
drevesu in na skali je pisalo KOMNA (nazaj), na drevesu pa 7 JEZER
in SAVICA (levo) ter ČRNO JEZERO (desno). Čez 5 minut sva
vendarle prispela k Črnemu jezeru (tudi Sedmemu, Jezeru nad 
Komarčo, Malemu
Črnemu jezeru, 1319 m). To najniže ležeče Triglavsko jezero je dolgo 150 m, široko
80 m in globoko 6 m. Na tej strani ni »plaže«, ker je svet zelo razgiban in
skalnat. Od tam sva po nekaj metrih stezice nadaljevala kar po skalah, sledeč
možicem. V dobrih 5 minutah sva se znašla na drugi, že od prej znani strani
jezera. Na tamkajšnji »plaži« so bili skoraj sami tujci. Skupina mladih, ki
niso pozdravili (to vedno 
opazim, ker je v hribih redko in zato nenavadno), se
je šla umit v jezero, par s psom pa je svojemu ljubljencu dovolil plavati v
obrežni plitvini, kjer je mrgolelo drobcenih ribic. Kopanje in umivanje v
gorskih jezerih je sicer prepovedano.
S sončne jezerske
obale sva se preselila v prijetno hladen gozd in stopila na že znano pot čez Komarčo. Markacije so naju
v 10 minutah pripeljejo do prve jeklenice. Čez pol ure, kmalu za odsekom z
dvojnimi stopnimi klini, sva šla mimo lesene tablice v spomin Vinku Drozgu. Po
Malešiču (Spomin in opomin gora, Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah,
Didakta, Radovljica 2005) je 28. septembra 1997 slabo obut 51-letni planinec iz
Lucije zdrsnil 50 m globoko in podlegel poškodbam. 
Tujci seveda niso vedeli,
kaj tablica pomeni, najbrž je niti opazili niso. Nisva se mogla načuditi
njihovim obuvalom, posebno ženskim: sandali, lahki čeveljci, navadne superge,
ena je imela celo damsko torbico. Tudi očka z dvema majhnima otrokoma je bil v
sandalih. Ko ga je Jani vprašal, ali se zaveda, da je pred njimi zahtevna pot,
je odvrnil, da bo pač šel, do koder bo mogel.
Pot, ozaljšana z glavičastimi
repuši in irisi, naju je čez 25 minut pripeljala na 1000 m. Slabih 20 minut
zatem sva na križišču (810 m) zavila levo (Koča pri Savici 20min). Desno
bi bila prišla k zgornjemu delu slapu, a odcep ni bil označen in je bil celo
zastavljen z deblom, torej »odsvetovan«. Čez slabih 5 minut sva stopila na
plano pod visoko steno z zasilno klopco ob vznožju, kjer so cveteli jacquinovi
čisteci in preobjede. Po dobrih 20 minutah sva pri stebričku, klopci in
kažipotih
(660 m) prispela na gozdno cesto ter prej kot 5 minut zatem k avtu.
Na Lanževico sva
hodila dobrih 5 ur in če bi toliko tudi nazaj, k temu pa prištela še
vsakovrstne postanke, bi bilo za naju res preveč za en dan. Zato je bilo kar
umno, da sva prespala na Komni pa še vrnila sva se lahko po drugi (daljši)
poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar