Dolina Vrata in njeni spomeniki – nadaljevanje

Po prvem obisku Vrat, med katerim sva iskala spomenike, povezane z gorništvom, so nama ostale še štiri spominske plošče, posvečene ponesreče- nim v Steni, za katere sva izvedela iz raznih virov. Ko sva se 3. oktobra spet peljala v Vrata, so na koncu Mojstrane pravkar po- stavljali zapornici. Parkirnine na parkirišču pred Aljaževim domom niso več pobirali, avtov pa je bilo še kar precej.

 

Pri zapornici, od katere je vožnja dovoljena le še lastnikom zemljišč, naju je presenetila nova tabla Agrarne skupnosti Dovje Mojstrana: ŽIVINA NA PAŠI (znak za električnega pastirja) POZOR HUD BIK! ZAPIRAJ VRATA! PREHOD NA LASTNO ODGOVORNOST! Nevarnega bika k sreči ni bilo videti in tudi krav, ki so se drugikrat čisto miroljubno pasle bolj ali manj blizu poti, ni bilo več. Zvezda na nedavno prenovljeni plošči pod velikim klinom je bila kljub drugačnim napovedim pesimistov še rdeča. Po dobrih 20 minutah se je na 1030 m desno odcepila pot na Kriške pode. Na skalo kmalu za odcepom še vedno niso vrnili plošče, posvečene žrtvam gora.

 

Rob severne stene Triglava je za dobro jutro prijazno poljubilo sonce. Čez 15 minut sva na razpotju na 1160 m (desno Luknja 2h, levo Triglav 6h) zavila proti Luknji. V že kar oster mraz je od nje butnil topel val s Primorske. Nekaj listavcev je že porumenelo. Po dobrih 20 minutah sva stopila na melišče. Kmalu sva bila približno na kraju, kjer je prejšnjič stal možic, ki bi utegnil usmerjati k Jugovima grapi in stebru, zdaj pa ga ni bilo več. Tam sva bolj slutila kot videla potko in zavila navzgor proti Steni. Jani je v pesku opazil stopinje, a ker so bile že zasute, nisva razločila, ali so človeške ali živalske.

 

 

 

 

 

Po dobrih 20 minutah sva dosegla uravnavo pod skalo s ploščo, ki se je zdaj že videla. Do nje sva plezala kake četrt ure. Na plošči je pisalo: 11 8 19 24 (to je datum smrti, s križem razdeljen na štiri dele) D^R KLEMENT JUGU / KLUB SKALA. Ker zaradi slabega vremena tovarišev ni bilo v Vrata, se je filozof in alpinist (1898–1924), znan po močni volji in disciplini, odpravil v Steno sam in domnevno zaradi odloma skalne luske padel 80 m globoko (France Malešič: Spomin in opomin gora, Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, Didakta, Radovljica 2005). Al. Vodnik Ljubljana zgoraj desno je najbrž ime kamnoseka (v tistem času je v Ljubljani deloval precej ugleden kamnosek Alojz Vodnik).

 

Po vrnitvi na »glavno« pot sva med vračanjem proti Aljaževemu domu desno v steni opazila svetlikanje nad strmim meliščem. Daljnogled in zum fotoaparata sta bila prešibka, da bi bila razbrala, za kakšno ploščo gre, vsekakor pa je bila videti pravokotna, najbrž medeninasta. S poti se je zdaj, ko sva že vedela, kje je Jugova plošča, ta (oziroma »njena« skala) videla: pod Jugovim stebrom sta dve izbočeni zaplati trave, med njima je gladka skala in na njej temna plošča.

 

Tričetrt ure pod Jugovo ploščo sva se spustila k Bistrici in na pot proti Pragu, ki sva jo že poznala. Srečala sva prijaznega možaka z izrazito avstrijsko koroško govorico. Od svojega doma v bližini karavanškega predora je do Aljaževega doma prikolesaril. Čeprav ga je sin peljal tudi že na najvišji vrh Avstrije Grossglockner, pa se mu je ob besedah »Ampak Triglav je pa le Triglav!« kar smejalo. Zgoraj je bil sam, kar je v tako lepem vremenu res redkost.

 

Čez približno četrt ure sva zložila palice. Po klinih sta nama prišla naproti očka in največ desetletna hčerka, navezana, oba s čelado. Možak naju je poučil, da si bova morala tudi midva nadeti čeladi, ker pač ni vedel, da ne greva na Triglav. Naslednji planinec, zgovoren možak, je začel hoditi v hribe šele pred tremi leti, pri 43, prvo leto samo na Triglav. Prav ta dan je obhajal jubilej: z Očaka se je vračal stotridesetič! Vodniki so predragi, zato hodi kar sam, najraje po Slovenski, je najhitreje – od Aljaževega doma štiri ure in pol, je razlagal prostodušno. Kar sapo nama je zaprlo. Po 20 minutah je bilo konec klinov in spet sva lahko uporabljala palice. Kmalu zatem sva prišla do znaka za zahtevno pot in napisa GRS. Tudi od tam sva videla melišče, nad katerim se je bleščala plošča. Ko sva srečala par tujcev, je njo zanimalo, kam greva. Ni mogla čisto skriti, da sva se ji zdela čudna, ker nisva bila namenjena na Triglav, ampak sva le raziskovala spominske plošče.

 

Po dobrih 5 minutah sem desno na steni nad potjo in grmovjem zagledala kovinsko ploščo (ko smo šli tam s Tomažem k Staničevemu domu, je nismo opazili) z znakom Sokola in napisom: 21.VII.1929 se je v tej steni smrtno / ponesrečil naš sokolski brat in prijatelj / VINKO HABE / V njegov spomin so vzidali ob obletnici / smrti to ploščo bratje in sestre / Sokola I v Ljubljani ter njegovi prijatelji. Knjigovodja iz Ljubljane, član Sokola, je nenavezan in v nogavicah hitel proti izstopu iz Slovenske smeri, da bi ujel vlak v Mojstrani. Po 200-metrskem padcu je obležal mrtev, soplezalec, ki ga je Habe med padcem zadel, pa je obtičal na polici in preživel (tako Malešič).

 

 

 

 

 

 

Kmalu za ploščo sta bila na skali napis PRAG in puščica naprej, brž zatem pa sva se povzpela v desno proti vstopu v Slovensko smer. Za odcepom je stal možic in naprej sva se vzpenjala po strmem grušču. Pod Steno sva nekaj časa stopala vzporedno s pobočjem, zato pot ni bila strma, a že če si jo samo grdo pogledal, sta se ti pesek in grušč kar sesipala pod nogami. Na razcepu čez četrt ure sva nadaljevala po srednji stezi, ki se je takoj združila z levo (desna se je po nekaj metrih končala v ruševju). Zdaj sva se spet vzpenjala. Po slabih 10 minutah sva zagledala ploščo s križem, ki je nisva pričakovala, z napisom LJUBILI STE GORE / V GORAH STE ISKALI / BOGA NAŠLI STE GA / JANEZ VOLJČ / STANE INTIHAR / FRANCE MULEC / 19. VII. 1977. Župnik Voljč, elektroinštalater Mulec in strojni inženir Intihar, vsi iz Starega trga pri Ložu in okolice, so med plezanjem v Dolgi Nemški smeri iz neznanega vzroka padli z Nemškega stebra in se ubili (po Malešiču). Na skali nad spomenikom  je pisalo GRS in videla sva dva svedrovca. Jani je zlezel še malo naprej pogledat, ali je ob vstopu v smer še kaka plošča, a je ni bilo.

Med vračanjem k avtu (slabi 2 uri) so naju prehiteli večja skupina nemško govorečih mladeničev in še dve mladi tujki. Na vprašanje, ali sta bili na vrhu, sta odgovorili, da – saj ves dan nista imeli česa početi, pa sta šli pač na vrh. Odlično, dosti bolje kot buljiti v gedžete!

Ta dan sva torej našla dve plošči s svojega seznama in eno, za katero prej nisva vedela. Še vedno nama manjkata dve: v spomin na Vladimirja Topolovca ter na Herberta Brandta in Ernesta Bračiča, obe pod Nemško smerjo. Ampak zdaj naju je predvsem žulilo, kaj se je bleščalo nad meliščem visoko v Vratih. Jani je pisal v Slovenski planinski muzej v Mojstrani, kjer se jim je zdelo najino raziskovanje zanimivo, o ploščah pa niso vedeli ničesar, kar naju je precej presenetilo. Obljubili so, da bodo poizvedeli, pa se ni zgodilo še nič. Zato sem 13. oktobra poklicala Francija Savenca in izvedela, da je hudo bolan, tako da od njega nisem mogla pričakovati pomoči. A sem se motila! Že naslednji dan se mi je oglasil Dušan Polajnar, ki ga je Franci prosil, naj mi pomaga. Vedel je, da je plošča pri vstopu v Bavarsko smer, vendar se ni spomnil, kaj piše na njej, zato je čez tri dni zlezel gor in mi poslal fotografije s pripisom: »danes sem bil pri spominski plošči. Razmere so bile zimske. Vesel sem, da sem šel, da sem videl, ali sem še kaj za rabo. Veselo sem ugotovil, da še. Pri snemanju plošče mi je "nagajalo" sonce, zato so odsevi gora na drugi strani doline.« Najlepša hvala Dušanu! Franciju pa se žal ne morem več zahvaliti, saj smo ga v ponedeljek pospremili na njegovo zadnjo pot.

 

Kljub »porednemu« soncu s plošče zlahka preberem: BERNARD IVAN 7. 11. 1938 / ZUPAN ALOJZ 31. 8. 1936 / Severna Triglavska stena / Bavarska smer + 18. 9. 1963 / AO-PD Jesenice in AO-PD Radovljica. V Malešičevi knjigi piše, da sta fanta plezala v Bavarski smeri, padla s prečne police, ki vodi v Nemško smer, in obležala raztežaj nad dnom Črnega grabna. Ker sta nameravala nadaljevati pot po Dolini Triglavskih jezer, ju doma sprva niso pogrešali. Šele 22. septembra so ju po naključju našli plezalci v Bavarski smeri. Reševalna akcija je trajala pet dni.

 

Kmalu bo zima in letos ne pojdeva več v Vrata, a bova še poskušala. Franci bi rekel Gremo dalje!