Že znano in novo: Komna in Lanževica – prvi dan

Kar nekajkrat sva že pogledovala proti Lanževici, a se nama je zdelo do nje od povsod tako daleč. Maja lani sva se vendarle odločila: bova pa prespala na Komni. Nekdaj zaprisežena enodnevna planinca se zadnje čase, ko sva čedalje počasnejša, večkrat odločiva za prenočevanje v gorah. Parkirala sva pri Koči pri Savici   (653 m; S 46.289926, V 13.802577). Za celodnevno parkiranje sva plačala že 10 evrov.

 

 

Mimo skale s spominsko ploščo UMRLEMU PARTIZANU 1945 sva se odpravila na pot, katere prvi del sva že poznala. Kljub temu je na mulatjeri z bogato zbirko serpentin vsakič kaj novega. Tokrat je bila denimo označena tudi 13., katere oznake dotlej nisva videla (ugibala sva, da je ni zaradi vraževerja). Opazila sva nekaj nepotrebnih bližnjic; samo tisti, ki je sekala 28. serpentino, sva sledila, ker je čez pot ležalo drevo. Cveteli so lučniki, navadne gnezdovnice, medenike, zlatice, trilistne vetrnice, trpežne srebrenke, dolgolistne naglavke. Posebej so me razveselili zlati slapovi negnoja. Pot zaradi gozda ni razgledna, a nekaj izjem je le in tam se vedno ustaviva, na primer ob pogledu na Komarčo pri 17. serpentini in na Bohinjsko jezero z več mest. Ob 45. serpentini je stal postaven možic.

 

 

 

 

 

V poldrugi uri sva dosegla zadnjo označeno (48.) serpentino Pri bekslnu s stebrom avstro-ogrske vojaške žičnice iz prve svetovne vojne. Do tja so tovorili z mulami, od tam do Vratc/Bogatinskega sedla pa je vozila tovorna žičnica (ime verjetno izvira iz te zamenjave: nem. wechseln = zamenjati). Med vzpenjanjem po dolinici Pekel med Dobravčevo glavo na desni in Plešami na levi so naju spremljali ozkolistno ciprje, preobjede, gorske ločike, kresničevje, zlatice, alpski srobot, spominčice, dvocvetne vijolice – sploh več rož kot niže. Ovinki nad 48. niso oštevilčeni. Nekje sva prebrala, naj bi jih bilo še 18, torej skupaj 66, a je najin seštevek vsakič drugačen, ker očitno vedno upoštevava kakega preveč ali premalo (tudi drugim, ki sva jih srečevala, se je godilo enako). Po 20 minutah sva šla mimo votline, ki sva jo dotlej imela za umetno, zdaj pa v e-katastru jam vidiva, da je naravna. Imenuje se preprosto Jama ob poti na Komno, je vodoravna, dolga 27 m in globoka 4 m. Kmalu za njo naju je presenetila pravcata leseno-kamnita »skulptura«.

 

Čez dobrih 5 minut sva v daljavi zagledala Dom na Komni in še čez 5 minut prišla do marmorne plošče v spomin dolgoletnemu oskrbniku Doma na Komni Janezu Cvetku. Kakih 10 minut zatem sva šla mimo zaraščenega zavarovanega vhoda v Brezno pod lovsko kočo na Komni (po e-katastru jam je to brezno s stalnim ledom dolgo 18 m in globoko 17 m). Tudi drugikrat je tod cvetelo precej rož, zdaj pa lahko dodam še šmarnice, pogačice, deveterolistne konopnice in nokote. Na razcepih na 1475 in 1490 m v naslednjih 10 minutah sva sledila kažipotoma za Dom na Komni. V gošči nad drugim je tičala spominska plošča, za katero dotlej nisva vedela in sva jo tudi tokrat skoraj spregledala: KOBLAR MATEVŽ / roj. 10. 9. 1926 v Potoku / padel 29. 6. 1944 na Komni / SLAVA BORCU. Kmalu zatem sva šla mimo lovske koče Pri Hubertu in dobrih 5 minut od nje po skalnati stezi in stopnicah prispela k Domu na Komni (1520 m). Ta visokogorska planota (1500–1700 m) je skupaj z Dolino Triglavskih jezer znana kot Zlatorogovo kraljestvo. Bajeslovni beli kozel z zlatimi rogovi, ki ga je ranil človeški pohlep, je razjarjen planoto tako razril, da je polna vrtač.

Odvečno prtljago sva pustila v domu in se odpravila proti 20 minut oddaljeni planini Na kraju (1513 m). Tudi že opisano mulatjero do te planine s Kočo pod Bogatinom in piramido, ki spominja na žrtve prve svetovne vojne, je krasilo vsakovrstno cvetje: navadne grebenuše, čmerike, resje, mračice, kobulaste vetrnice, alpske velese, alpski kosmatinci, potočne sretene, gorski glavinci, ranjaki, špajke. Pri kažipotih 5 minut od planine (med njimi desno Lanževica 2h 15min, levo Bogatin. sedlo 1h) sva znano pot zapustila in zavila desno na kamnito-travnato stezo, tudi ostanek mulatjere, ki se je vztrajno vzpenjala čez planoto Lepa Komna.

 

 

 

 

 

Ko sva zakoračila med ruševje, so se dotedanjemu cvetju pridružili navadni slečniki, dišeči volčini, clusijevi in spomladanski svišči. Stopala sva po nekakšni dolgi dolinici in po 20 minutah dosegla prag, imenovan Turška vratca (1603 m), s pogledom na Kal. S praga sva se spustila v manjšo dolino in se nato izmenično rahlo vzpenjala in spuščala. Naletela sva na veliko rastišče alpskih mastnic. V kake četrt ure sva prišla nad mrazišče Mrzla Komna z napravo za merjenje temperature in se spustila k njej. Napis je bil odtrgan, a sem našla Volontarjev posnetek iz časa, ko je bil napis še cel: nadmorska višina mrazišča je 1592 m in 9. januarja 2009 je bilo tam –49 ºC (uradno so na ta dan zjutraj namerili rekordnih –49,1 ºC).

Nadaljevala sva po ostankih mulatjere, ob kateri so se vrstila majhna mravljišča in so cveteli plazeči skrečniki. Pred nama je zbežala srna; Jani je videl le še ritko, jaz pa niti tiste ne, ker je moj pogled pritegnilo pravcato razkošje resja. Na desni sva lahko že od precej blizu občudovala Kal. Kakih 20 minut od Mrzle Komne sva se začela strmeje vzpenjati. Nad kamnitim mostičkom (za to besedo sem se odločila, ker je premoščal jarek, čeprav je bil bolj podoben nasipu) čez dobrih 5 minut sta smerni tabli kazali nazaj DOM NA KOMNI 1^h, levo LANŽEVICA 1¼^h, PL. ZA SKALO 1½^h, SOČA 4^h. Zavila sva levo na že precej zaraščeno mulatjero. Šla sva še čez dva kamnita mostička. Travnate zaplate med ruševjem so krasili alpski kosmatinci in alpski zvončki. Povzpela sva se desno v ozko travnato-skalnato dolinico med Lanževico in Vrhom nad Gracijo, a kmalu izstopila iz nje. Na levi sva opazila nenavadno kotanjo, sledila je še ena dolina. Po slabih 20 minutah sva zavila ostro levo. Pod enim kamnitih mostičkov je bil še na obeh straneh sneg.

 

 

 

 

 

Med vzpenjanjem v ključih se je v desnem ovinku čez slabih 10 minut najini poti z leve priključila nemarkirana bližnjica iz Gracije. Kmalu zatem sva šla mimo velike markacije in spet so se začeli ključi. Na levi se je dvigal Vrh nad Gracijo. Sledilo je še nekaj »nadstandardnih« markacij. Čez slabih 20 minut sva šla mimo smernih tablic, ki sta zdrsnili k vznožju droga; kazali sta levo proti Vratcem in naravnost proti Lanževici, do katere je bilo še pol ure hoda. Strmina se je povečala. Na prvi uravnavi v grebenu sva naletela na mejni kamen 15/11 z rapalske meje med Italijo in Jugoslavijo iz leta 1920. Številne zdaj večinoma porušene mejne kamne iz rapalskih časov so med drugo svetovno vojno predelali v oznake za mejo med italijanskim kraljestvom in nemškim rajhom. Od naslednjega mejnika je ostalo le še železno jedro. Ko sva se ozrla na prehojeno pot, je bil svet kljub spotoma opaženim rožam, grmom in travi od daleč videti kot velika pustota. Ampak po svoje lepa.

 

 

 

 

 

 

Pri skrivljenem železju, ki je ostalo od še enega mejnega kamna, sva postala zaradi razgleda: izza Kanjavca je kukal Triglav, Krn pa je bil v oblakih. Na naslednji uravnavi je stala velika kamnita piramida, od katere je bil najin cilj videti že kar blizu. Pri naslednjem mejnem kamnu je bilo še teže ugotoviti, kaj je pisalo na njem (le 1920 in 5). Sledil je strm vzpon mimo še nekaj železnih ostankov, na koncu po grušču in pesku. Celo tam gori je bilo nekaj cvetja: kuštravi oklepi, spomladanski svišči in avriklji. Približno v 25 minutah od smernih tablic sva dosegla cilj.

 

Tudi od 15. sektorskega mejnika na vrhu Lanževice (2003 m) je ostala le še armatura. V skrinjici ni bilo vpisne knjige. Uživala sva v širnem razgledu. Nisva prepoznala vseh gora, nekatere pa so tudi zakrivali oblaki, a z videnim sva bila popolnoma zadovoljna: na severu Bavški Grintavec, Mangart, Jalovec, Mojstrovke, na severovzhodu Plaski Vogel, Veliko in Malo špičje, Kanjavec, Triglav, Debeli vrh, daleč na vzhodu velik del Kamniško-Savinjskih Alp, na jugovzhodu Bohinjsko-Tolminske gore z Bogatinom in Mahavščkom v ospredju, na jugozahodu Veliki in Mali Šmohor, Krn, vrhovi nad Peski.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dol grede sva po četrt ure pri smernih tablicah zavila desno. Tudi tam ni manjkalo železnih ostankov mejnih kamnov. Peščena stezica je vijugala med clusijevimi svišči po kamnito-travnatem pobočju Vrha nad Gracijo. Videla sva kar nekaj zaplat snega in eno tudi pregazila. Rože so bile istih vrst kot dotlej, le manj jih je bilo. Na nekem vrhu na levi je stal razpadajoč mejni kamen, na vrhu na desni pa sva videla samo še železje. Levega sem si le približala s fotoaparatom, na desnega pa sva se povzpela: mimo še enega zarjavelega »okostja« sva 25 minut od smernih tablic prilezla do mejnika 15/35. V bližini mejnika 15/36 je tičal okrogel podstavek vsaj meni neznanega namena z vrezanim datumom 1. VII. 1976 in železnim obročem na sredi. Z naslednjega vršiča sva videla ostanke finančne stražarnice na Vratcih/Bogatinskem sedlu. Pojavili so se dvocvetne vijolice, rumeno milje in obilo mračic. Pred nama se je dvigal Bogatin, v daljavi pa sva že prepoznala Dom na Komni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po 25 minutah sva v Graciji zagledala poškodovano razlagalno tablo in ostanke Lagerja Bogatin (avstro-ogrskega bivalnega in oskrbovalnega taborišča, v glavnem skladišč). Po tej dolini se imenuje hrib na levi (Vrh nad Gracijo), pod katerim sva zdaj hodila po drugi strani kot zjutraj. Čez 10 minut sva šla mimo ostanka stavbe iz prve svetovne vojne. Ob poti so rasli julijski lani in zaščiteni rumeni svišči ali košutniki. Kamorkoli sva pogledala, povsod lepota in divjina, v daljavi pa že tudi civilizacija: Dom na Komni. Na hribčku na desni sva opazila zimsko markacijo. Čez pol ure so naju nad planino Na kraju pričakali ostanki velikega objekta iz prve vojne; na enem njegovih kamnov sta bila napis KRN in puščica nazaj.

 

 

 

 

Po dobrih 5 minutah sva pri kažipotih zašpilila klobaso. Ko sva se bližala domu, sva občudovala steno Mohorja in melišča pod njo. Čez dobrih 20 minut sva bila »doma«. Po celodnevnem pote(pa)nju nama je soba z umivalnikom (četudi le z mrzlo vodo) napravila precejšnje veselje.