Za zadnje letošnje hribolazenje sva določila 26. december in ker ga nisva imela kam prestaviti (z »veselim decembrom« je križ!), sva se držala načrta, čeprav se naju je nekaj lotevalo. Za najino tradicionalno (pred)novoletno penino v hribih je seveda potreben sneg in tega je bilo bore malo, za kam res visoko pa nisva bila sposobna. Tako sva se odločila za Golte, kamor se je mogoče pripeljati, in upala, da bo vsaj že na Javorci belo. Pa še novo Mozirsko kočo bova videla, sva se veselila. Večkrat sva klicala v kočo, ki naj bi bila po podatkih PZS odprta vse leto, da bi se pozanimala, ali imajo kaj snega in ali kuhajo, a se ni oglasil nihče. Ko sva brskala po maPZS, pa sva odkrila belo na rdečem: Zaprto. Zato se torej ne oglasijo!
Med
vožnjo proti Goltem je prijazno sijalo sonce in nikjer ni bilo niti krpice
snega. Šele okrog prepolnega parkirišča
pri Alpskem vrtu (S 46.371570, V 14.900982) ga je bilo nekaj, vsekakor dovolj
za otročad, ki se je veselo sankala. Spustila sva se proti Mozirski koči in
ropotanje majhnega agregata, povezanega s Šne šankom ob sankališču, naju
je še utrdilo v prepričanju, 
da tam strežejo, ker je koča zaprta. Pa sva se
motila. Ne le da je bila odprta, tudi kuhali so (midva – napačno »obveščena« –
sva si seveda pripravila sendviče). Koča je zunaj in znotraj res lepa in je
bila tudi dobro obiskana. Od stare je ostala tabla z nadmorsko
višino 1344 m, na novi tablici PZS pa piše 1356 m (na prejšnji 1352 m). Kupe
lesa za kočo bo treba še pospraviti, a če pomislim, kaj sva videla, ko sva bila
tam nazadnje …
Podala sva se na
Severjevo pot, po kateri je samo uro hoda na vrh Boskovca. Pri mizici in klopci pred
brinovim grmom sva se spomnila, kako sta vnukinji pred leti na najino veliko presenečenje
navdušeno zobali brinove jagode. Po dobrih 20 minutah naju je na Javorci res
pričakalo nekaj malega snega, a zaradi klavrnega počutja sva bila z njim čisto
zadovoljna. Ravno sva se zmrdovala nad ne prav posrečenim selfijem, ko
sta prikorakala na Javorco prijazna fanta in naju slikala. Na zdravje!
Nato sva se
preselila na klopco onkraj ograje, kjer ni bilo ne duha ne sluha o snegu. Pod
nama je plapolala zastava pri Janezovem bivaku. Medtem ko sva žulila svoje
sendviče, se je nabralo precej planincev. Prav martinčkali smo se. Prijazen
Savinjčan nama je naštel kar nekaj različno težavnih poti tam okrog, da jih
bova »morala« prej ali slej poiskati in preizkusiti.
Kmalu sva se
poslovila in se vrnila k Mozirski koči. Medtem so se malim sankačem pridružili nekoliko
večji, ki so napolnili ne sani, ampak kar čoln. Na parkirišču je že zmanjkalo
prostora in avtomobili so zasedli tudi cesto proti turističnemu naselju. Midva
sva sprostila eno mesto in odbrzela domov. Ni bilo ravno hribolazenje, a
tradiciji je bilo zadoščeno. Po 22 letih menda že lahko govorim o tradiciji. V
tem dnevniku pa bralcem tako želiva vse dobro v novem letu že osemnajstič.
Bodite zdravi in židane volje, privoščiva pa vam tudi obilo sonca, lepih poti
in zanimivih ciljev. Srečno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar