Trenta

Svoje vsakoletno Posočje sva 22. junija 2022 (da, še predlanske »dolgove« imam) začela s Trento, lepim in zanimivim zgornjim delom soške doline. Čez Vršič sva se odpeljala s kar dolgim seznamom postankov.

 

 

Najprej sva se ustavila ob 48. serpentini (824 m) in se sprehodila do spomenika Juliusu Kugyju Na Gmajni, vidnega že od daleč; nanj je opozarjal tudi stebriček TNP. K spomeniku sva prišla mimo razlagalnih tabel o TNP in Soški poti, pri njem pa je bila seveda tabla o Kugyju (1858–1944). Delo kiparja Jakoba Savinška je PZS odkrila 3. avgusta 1953 ob svoji 60-letnici. Stoji sredi treh dreves – macesna, bora in smreke – nad domačijo Na Turi (tudi Turarjevo, pri Turarjih; Trenta 67). Na podstavku piše DR. JULIJUSU KUGYJU P Z SLOVENIJE 1953. Vpisna skrinjica je bila prazna in okolica nasmetena. Nič kaj spoštljivo.

 

Od 48. serpentine sva se spustila po cesti mimo odcepa k izviru Soče in Kekčevi domačiji ob 49. serpentini (794 m), nato po mostu čez Limarico in še po enem čez Sočo. V 10 minutah sva prikorakala do velikega praznega parkirišča z mizami, klopmi in tablo o Zadnji Trenti/Zapodnu in Zadnjici. Nasproti parkirišča sva našla označeno pot h koritom Mlinarice. Po 10 minutah sva onstran visečega mostu čez Sočo zavila desno in ugotovila, da se bova h Kugyju lahko vrnila od tam, ne da bi morala spet po cesti. Na desni je tekla Mlinarica, ki zbira vodo v skalovju Kukle in se v bližini izlije v Sočo. Hudourniški potok Mlinarica je dolg le 700 m, a ima kar 300 m padca. Ob poti, na kateri so nama bile v pomoč tudi stopnice, so se zvrstili klopce, ograje, korito z vodo, tabla o Mlinarici. Prej kot v 5 minutah sva se znašla na ograjenem podestu, do katerega gre lahko običajen obiskovalec. Deležna sva bila opozoril o padajočem kamenju in obisku na lastno odgovornost. Spustila sva se v slikovito strugo, ki jo krasijo tudi draslje (kotlice, kotanje, ki jih izdolbe voda z vrtinčenjem proda ali peska). Pod podestom sva jo morala prestopiti, če sva hotela videti 8-metrski slap. Skale so bile nevarno spolzke. Neopremljenim in neizurjenim je pot do še več slapov, skočnikov in tolmunov nedosegljiva. A že tisto, kar sva videla, je bilo res lepo.

 

 

 

 

Vrnila sva se k visečemu mostu, a nisva zavila levo po njem, od koder sva prišla prej, temveč sva se povzpela po stopnicah, sledeč smerni tablici h Kugyjevemu spomeniku. Stara steza je bila zagrajena in narejena nova. Vodila naju je mimo majhnega korita in čez poseko. Rož skoraj ni bilo, le po nekaj ciklam, črnih detelj, hmeljnih meteljk, lanov, lučnikov. V slabih 10 minutah sva prispela k domačiji Na Turi in nato čez 5 minut k avtu. Škoda, da pri Kugyju ni oznake za pot k Mlinarici, saj jo tako verjetno marsikdo »zamudi«.

 

 

Odpeljala sva se dalje in parkirala ob cesti v zaselku Pri Cerkvi. Na škarpi kakih 30 m pred vhodom v botanični vrt sva si ogledala spominsko ploščo, posvečeno znamenitim trentarskim gorskim vodnikom Jožetu Komacu - Pavru, Andreju Komacu - Moti, Antonu Kravanji - Kopiščarju, Ivanu Bergincu - Štruklju ter dvema Antonoma Tožbarjema - Špikoma, očetu in sinu. Ploščo z besedilom Stanka Hribarja, člana upravnega odbora PZS, so odkrili 29. septembra 1957. Nato sva obiskala Alpski botanični vrt Juliana, odprt od 1. maja do 30. septembra vsak dan od 8.30 do 18.30 (vstopnina za odrasle 3 evre, za šolarje, študente in upokojence 2, za družine 6; očitno sva bila videti še dovolj mlada, da so nama zaračunali 3). Leta 1926 je 2572 m² Tožbarjevega sveta pod Kuklo kupil tržaški posestnik Albert Bois de Chesne, tudi zakupnik lovne pravice v Trenti, in ga spremenil v botanični vrt. V njem lahko vidimo marsikaj lepega, zanimivega, poučnega, tudi redkega, seveda v vsakem letnem času kaj drugega.

Med potjo k cerkvi sva se ustavila pri Tožbarjevem znamenju, kapelici, v kateri je ljudski umetnik upodobil smrt Antona Tožbarja - Špika starejšega: leta 1891 je nanj padla smreka, ki sta jo podrla s sinom (v resnici je bil menda macesen). Za smrtno ponesrečenim Špikom je ostala vdova s šestimi otroki. Skrb za dom in očetove posle je prevzel sin Anton, ki je nato postal lovski čuvaj Boisa de Chesna, ustanovitelja Juliane. Tretji Anton, sin lovskega čuvaja, pa je bil prvi vrtnar v Juliani, izobražen v Padovi, kamor ga je poslal v šolo Boise de Chesne.

 

 

 

 

 

 

Rudarsko cerkev Device Marije Lavretanske so leta 1690 zgradili grofje Attemsi, lastniki trentarskih fužin. V niši za oltarjem je kip črne Matere Božje, ki ga je mogoče videti le dvakrat na leto. Poslikave so delo Toneta Kralja. V tej cerkvi je v letih 1901–1904 služboval duhovnik, pisatelj, narodni buditelj in planinec Josip Abram - Trentar (1875–1938). K sreči je bila odprta, da sva si jo lahko ogledala tudi znotraj. 

 

V Tožbarjevi hiši (Trenta 64) na drugi strani cerkve je v fužinarskih časih prebival duhovnik. Tam se je 3. januarja 1835 rodil Anton Tožbar - Špik starejši, znan kot Kugyjev vodnik. Ko mu je 24. aprila 1871 na lovu medved odtrgal spodnjo čeljust z jezikom vred, se ga je oprijel tudi vzdevek Medved. Kljub hudi poškodbi je – sicer težko – živel še 20 let in umrl v že omenjeni gozdarski nesreči.

 

Nato sva se zapeljala naprej in parkirala ob levem ovinku, za katerim je nad cesto stala rojstna hiša (Trenta 63) Jožeta Komaca - Pavra (1862–1939), najslavnejšega tako imenovanega klasičnega planinskega vodnika, ki je septembra 1909 sam kot dokumentirano drugi Slovenec preplezal Triglavsko severno steno po kasnejši Slovenski smeri, naslednje leto pa je po njej vodil še Henrika Tumo.

Naslednji postanek sva imela pri vaškem pokopališču. Ob vhodu je zanimivo znamenje: V spomin / žalostne smrti Alojza Mlekuša rojen 1878 / umrl nagle smrti 22. novembra 1922 / Bog mu bodi milostljiv! Divji lovec Mlekuš je bil obstreljen, nato pa je zmrznil. Ob pokopališkem zidu je spomenik padlim borcem NOV. Našla sva številne grobove gorskih vodnikov in njihovih družin pa tudi Franceta Avčina (1910–1984), nam hribovcem znanega predvsem kot pisca knjige Kjer tišina šepeta. Sicer pa je bil znanstvenik in izumitelj – s svojimi izumi je med drugim izboljšal tehnike plezanja, gorskega reševanja in smučanje, njegove dereze »avčinke« so uporabljale tudi tuje himalajske odprave. Da je bil Dane Škerl (1931–2002) ne le skladatelj, ampak tudi alpinist, gorski reševalec in velik ljubitelj Trente, sem izvedela šele tam. Za vaškim pokopališčem sva se sprehodila še po vojaškem, na katerem so pokopane žrtve prve svetovne vojne: avstrijski vojaki, umrli v vojaški bolnišnici v Trenti, in ruski ujetniki, umrli med gradnjo ceste čez prelaz Vršič (110 jih je 8. marca 1916 pokopal plaz). Nanje spominjajo železni križi.

 

Ustavila sva se še pri rojstni hiši Ivana Berginca - Štruklja (Trenta 62) levo za cesto. Za parkirišče sva si »izposodila« avtobusno postajališče nekoliko naprej. Trentarski lovec Berginc (1867–1926) je bil po zapisu Henrika Tume okoli leta 1890 med prvimi, ki so preplezali triglavsko severno steno. Na hiši so mu ob 100. obletnici tega dogodka 22. septembra 1990 odkrili spominsko ploščo. Ko sva se lani poleti peljala tam mimo, plošče ni bilo več, jeseni pa tudi hiše ne.

 

Pred 50. serpentino (645 m) sva postala pri spomeniku trentarskim žrtvam fašizma. To delo Vlasta Kopača so odkrili 17. decembra 1972.

 

V naslednjem zaselku, Na Logu, sva se mimo Trente 37 s ploščo v spomin na konferenco KPJ za Tolminsko 27.–29. maja 1944 pripeljala do Doma Trenta (Trenta 31), v katerem so Turistično društvo Trenta, Trentarski muzej in informacijsko središče TNP. Muzej, odprt vsak dan od 27. aprila do 31. oktobra od 10.00 do 18.00 (vstopnina za odrasle 6 evrov, za dijake, študente in upokojence 4, za otroke od 7. do 15. leta 2,50, za družine 15, za imetnike kartice Julijske Alpe – Dolina Soče brezplačno), na sodobne načine predstavlja zemljepisne, zgodovinske in etnološke značilnosti Trente s poudarkom na gorah in gorskem turizmu, tamkajšnje živalstvo, rastlinstvo in še kaj. Na sosednji stavbi, v kateri je picerija in špageterija (Trenta 34), je nemško-slovenska spominska plošča, na kateri piše, da je tam do leta 1960 stala Baumbachova koča, odprta 10. julija 1881 in poimenovana po piscu znamenite pesnitve Zlatorog.

 

 

 

 

 

Nazadnje sva se odpeljala v Kobarid, kjer sva v hotelu Hvala že kar doma, in se že veselila hribolazenja naslednji dan.