Po stari cesti s krpljami na Vršič

Zelo sneženi Lipanci je sledila še ena zimska dogodivščina, Vršič. Ne najvišji slovenski cestni prelaz (1611 m), na katerega najprej pomislimo ob tem imenu, ampak njegov soimenjak, 1737 m visok vrh. Tam sva že bila, tokrat pa se nama je po daljšem času spet pridružila Marjana. Predlagala je krpljanje in izkazalo se je, da je dodobra zasnežena stara vršiška cesta kot nalašč za to.

Marjano sva pobrala v Martuljku in odpeljali smo se proti Vršiču. Parkirali smo na levi strani vršiške ceste (S 46.439400, V 13.756616) malo pod Tonkino kočo (Vršiška cesta 89, 1380 m) med 16. in 17. serpentino ter uživali v razgledih na Prisank (ali Prisojnik, kakor vam drago), Ajdovsko deklico, Prednje Prisankovo okno.

 

Pri koči smo zavili levo v gozd na staro vršiško cesto. Tudi ta nam je še privoščila poglede na Prisank in sosede. Za prvo serpentino je prevladujočo belino prekinila rdeča skalna stena. Pri drugi serpentini po dobrih 20 minutah smo se že toliko ogreli, da smo slekli vetrovke. Tamkajšnjemu kažipotu nazaj ALPE ADRIA TRAIL jih je sledilo še nekaj (POT MIRU, Vršič). Po 25 minutah je pri kažipotu nazaj Tonkina koča našo cesto v levo prečkala markirana pot proti Kopiščarjevi skozi Prednje Prisankovo okno. Naslednji odcep je vodil desno k Erjavčevi koči, ki smo jo brž zatem s četrte serpentine tudi zagledali.

 

 

 

Ne daleč zatem se nam je spet pridružila pot proti Prisanku, ki nas je spremljala do pete serpentine, kjer smo se čez dobre četrt ure zelo približali Prisanku in njegovi Ajdovski deklici, Marjano pa je bolj zanimala gora z »rožičkom«, Velika Martuljška Ponca. Po 10 minutah smo šli mimo vojaškega objekta iz prve svetovne vojne pri sedmi serpentini, nato smo se začeli bolj vzpenjati. Ko se je strmina končala, smo spet stopili na cesto; najbrž smo sekali osmo serpentino. Cesto smo zapustili še enkrat, le smučarji so ostali na njej. Potem ko smo znova zakrpljali desno po cesti, smo v daljavi že zagledali vrh Vršiča, na njem pa dve postavi. Nenadoma nam je pot prekrižala mogočna snežna zverina.

 

 

Ko smo se že spet selili s ceste v breg in nazaj, smo se spraševali, ali hodci tudi v kopnem ubirajo bližnjice. Nato smo zagledali streho Poštarskega doma. Kake pol ure od vojaškega objekta smo mimo kažipotov kranjskogorske sprehajalne poti 7 nazaj Kranjska Gora, naprej Vršič prispeli do doma (1688 m) in se začeli vzpenjati proti cilju. V tisti čudoviti beli pokrajini, ki so jo krasili bleščeči snežni kristali, valoviti zameti in zasnežena drevesa, se niti prekucniti v sneg ni bilo hudo, kar se je primerilo Janiju, ko se je hotel postaviti poleg mene, da bi naju Marjana fotografirala. Zdaj vidim, da je napravila tudi umetniško skupinsko fotografijo. Potem ko smo dosegli manjšo uravnavo, nas je čakal še zadnji vzpon.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po 20 minutah smo stopili na vrh (1737 m) in se veselili razgledov na Špik, Visoko Martuljško Ponco (posebno Marjana), Škrlatico, Prisank, Razor, Bavški Grintavec, Trentski Pelc, Malo Mojstrovko, Nad Šitom glavo, Robičje in še marsikaj. Midva pa sva obudila spomin na Visoki Mavrinc in Kumlehovo glavo. V skrinjici ni bilo več knjige, samo žig. Našel se je tudi fotograf, da smo poleg Marjanine umetniške gasilske fotografije dobili še dokumentarno.

 

 

 

 

 

V četrt ure smo se vrnili k Poštarskemu domu, ki je bil zaprt, klopce pa vse zasedene, zato smo se kar stoje v zavetju podprli z malico iz nahrbtnika. V dolino smo se vrnili po poti vzpona. Srečali smo za poln avtobus dobrovoljnih Hrvatov. Tokrat smo se dosledno držali ceste in kjer nismo sekali ovinkov kot gor grede, je bilo malo bolj naporno, saj ni bilo gazi, le smučine. Ko smo se ozirali v dolino, smo ujeli pogled na naš avto. Po 40 minutah smo na peti serpentini še enkrat pomahali Ajdovski deklici. Nad četrto smo zdaj videli še en odcep k Erjavčevi koči, ki ga gor grede nismo opazili. Do avta smo sestopali še dobre pol ure.

 

Že dolgo nisva krpljala, zato sem imela kar nekaj težav, da sem si »namontirala« krplje. Potem pa mi je šlo dobro od nog, saj so bile razmere ravno pravšnje. Vsi trije smo bili z izletom zelo zadovoljni.