Nesrečna Paternollijeva grapa

Ko smo bili na Poldanovcu, se je Jani začel zanimati za Paternollijevo grapo (tudi Govčnik ali Govška grapa ali Hudourniška grapa). Skoraj dve leti je raziskoval,* kdo je bil Paternolli in zakaj se neka grapa nad Gorenjo Trebušo imenuje po njem ter kdo bi nama lahko pokazal, kje je njegova spominska plošča. Med lanskim festivalom Jazz Cerkno sva se odpravila v Gorenjo Trebušo in od domačina izvedela, da je to sosednja grapa desno od tiste, po kateri smo šli na Poldanovec. Našla sva celo začetek poti, vendar hitro ugotovila, da bi se v tistem labirintu grap lahko vsaj izgubila, če ne kaj hujšega. Končno se je Jani dokopal do neke telefonske številke, na katero se je oglasil prijazen poznavalec Andrej. Obljubil je, da nama bo poskušal omogočiti ogled spominske plošče v grapi. Ob lanski stoletnici Paternollijeve smrti, ko so skupaj z Italijani odkrili novo ploščo v dolini, je slabo vreme preprečilo vzpon v grapo, letos pa so naju povabili, da se jim lahko pridruživa tretjo junijsko nedeljo. S seboj naj imava čeladi in varovalna pasova, oni pa bodo poskrbeli za varovanje.

 

V Gorenji Trebuši sva parkirala ob križišču (S 46.026013, V 13.832555) pod domačijo Na gradu (Gorenja Trebuša 27) tako kot vsi udeleženci »odprave«. S seboj so naju vzeli Andrej, Valentin in trije njuni znanci (eden med njimi gorski reševalec) ter trije planinci CAI Gorizia. Nad križiščem so kažipoti Paternolijeva grapa, Govčnik (po domače Hovčenk) in Poldanovec kazali navzgor proti omenjeni domačiji, pod njimi pa so iz ščavja gledale lesene miza in klopci.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mimo nove plošče v Paternollijev spomin na skalah levo ob asfaltni cesti smo prišli do domačije in se po kolovozu povzpeli v gozd nad njo. Kmalu za označenim odcepom levo na Poldanovec smo prestopili potoček, ki je tekel čez gozdno cesto. Takoj za njim, slabih 10 minut nad izhodiščem, smo zavili levo v strm breg. Desni ovinek nas je brž oddaljil od potočka. »Pot« po gozdu ni bila ravno očitna. Pripeljala nas je v razdejano grapo, ki je bila večinoma suha, ponekod pa je vendarle žuborela voda in padala čez razmetane skale. Na razcepu grap čez 35 minut smo nadaljevali po desni (leva menda še ni raziskana). Po 5 minutah se je desno odcepila grapa, v kateri je bila partizanska bolnišnica, mi pa smo se povzpeli po levi. Na posebej strmih ali kako drugače zahtevnih odsekih (teh je bilo čedalje več) so nam napeljali varovalno vrv.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

Na ozkem prehodu med steno in balvanom je bilo treba stopiti na veliko skalo. Videti je bila trdna, a čeprav je nanjo stopilo že nekaj predhodnikov, se je pod Janijevimi nogami izpulila. Padel je in še sam ne zna povedati, ali je zgrmel na skale in kamne ali so se ti usuli nanj, najbrž pa se je dogajalo oboje. Ko se je pobral, ga je vse bolelo, posebno pa desna noga in leva roka. Midva in najstarejši Italijan smo sklenili počakati pri tamkajšnjem skalnem stebru, kjer je bilo nekaj metrov bolj ravnega sveta, drugi pa so se napotili dalje. Čakali smo jih več kot poldrugo uro. Uspelo jim je priti do stare Paternollijeve plošče, a so poročali, da je bilo zelo težko in da je grapa tako razdejana in zametana, da ne bodo več hodili tja (zadnji sliki sta njihovi, hvala).

 

Oteklina na Janijevi zdaj že vijolično modrikasti nogi je vidno rasla, iz prask je mezela kri, iz levega rokava pa je prikapljala na tla. Gorski reševalec je sklenil poklicati helikopter. Jani, pripravljen na sicer brez dvoma mučno sestopanje, je ugovarjal, a reševalec je bil odločen: če je počena kaka kost, lahko prereže žilo in potem ... Z Janijem so ostali trije člani skupine, drugi pa smo se odpravili v dolino. Med sestopanjem, ki je trajalo debelo poldrugo uro, nas je večkrat preletel helikopter. Potem je Jani poročal, da je moral vendarle še malo sestopiti, ker je bila grapa preozka in pregloboka za helikopter. Iz njega so se drug za drugim spustili reševalec, zdravnik in policist, potem pa so ga zavili v reševalno vrečo (hvala tudi za to sliko) in navezali na 70-metrsko vrv. Ko se je bližal helikopterju, se je že pošteno vrtel in takrat je razumel, zakaj ga je zdravnik spraševal, ali želi tableto proti slabosti.

 

Ker helidrom na UKC Ljubljana ni deloval, so Janija odložili na Brniku in ga z reševalnim vozilom prepeljali na ljubljansko urgenco. Tam mu je pozorna medicinska sestra voščila vse najboljše. Da, zgodilo se je ravno na njegov 70. rojstni dan. Nekdo iz naše skupine se je celo pošalil, da je dobil za svoj praznik imenitno darilo: prevoz s helikopterjem.

 

* Povzetek prebranega

Giovanni (klicali so ga Nino) Paternolli (1888–1923) je izhajal iz znane tiskarske, založniške in knjigarnarske družine iz Gorice. Njihova založba je tako rekoč od ustanovitve 1. junija 1837 izdajala tudi slovenske tiske. Tako je že njegov praded Ignazio Antonio izdal dve pesmarici Valentina Staniča, ded, prav tako Giovanni, pa je tiskal na primer učbenike Štefana Kociančiča ter glasili Umni gospodar in Soča. Po prvi svetovni vojni (tiskarna je bila v njej napol porušena) je družinsko dejavnost obudil v življenje mladi Nino. Visoko izobražen (univerzo je obiskoval v Innsbrucku, Gradcu in na Dunaju) ter široko razgledan je skupaj s prijatelji pesnikom Biagiom Marinom, zgodovinarjem Carlom Luigijem Bozzijem, bratoma Ervinom in Sofroniom Pocar, županom Giorgiom Bombigom in somišljeniki postal gonilna sila goriškega intelektualnega življenja. Poleg filozofije in književnosti je bil tudi strasten zaljubljenec v gore in tako član goriške podružnice Cluba Alpino Italiano (oče je bil med njenimi soustanovitelji).

In prav goriški CAI je na nedeljo, 19. avgusta 1923, pripravil na Lokvah na Trnovski planoti veliko srečanje svojih članov in prijateljev. Nino in Ervino Pocar sta se odločila, da prideta nanj po širokem ovinku. Z vlakom sta se odpeljala iz Gorice do Svete Lucije (danes Mosta na Soči), nato pa nadaljevala peš ob Idrijci in Trebuščici proti Gorenji Trebuši. Nino se je vmes še okopal v reki, prijatelj pa ga je pri tem zadnjič fotografiral živega. V Trebuši sta malicala v tedanji Podgornikovi gostilni (danes Gorenja Trebuša 28) in se potem že močno pozna zapodila v strmine Poldanovca. Izbrala sta si napačno smer – Govčnik. Nino je plezal naprej in si pri tem pomagal s cepinom. Grapa je postajala vse ožja in vse bolj strma. Nenadoma se je v krušljivem žlebu Ninu odlomil oprimek, ločil se je od stene in brez glasu strmoglavil. Ko je krvav obležal med skalami, ga je prijatelj skušal oživljati. Prepozno: Nino je bil na mestu mrtev. Čeprav je Pocar nemudoma odšel po pomoč k Podgorniku, je reševalce prehitela noč in so truplo prinesli v dolino šele naslednji dan.

Naslednje poletje je CAI pripravil prvo romanje na »kraj nesrečnega imena«. Spominu na Nina so se poklonili s kar dvema ploščama: eno s Pocarjevim besedilom v bližini izliva Jelenka v Trebuščico in drugo z Marinovimi besedami na kraju nesreče. Za to priložnost so tudi uredili pot s klini in vrvmi. Med naslednjo vojno je Gorica seveda pozabila na Nina. Zanimanje zanj se je ponovno prebudilo v 80. in 90. letih 20. stoletja ter doseglo vrh leta 1999 z izidom Paternollijevega življenjepisa izpod peresa Luca Matteusicha. Medtem se je morala spodnja spominska plošča umakniti novi cesti k dvema domačijama pod Govčnikom. Pač pa so večjo slovesnost pripravili leta 2003 ob 80. obletnici njegove smrti in tudi obnovili napis na zgornji plošči. Manjša slovesnost je bila desetletje kasneje. Naslednje leto je Govce prizadel hud žled. Podrto drevje in plazovi so skoraj povsem onemogočili dostop do plošče. Leta 2017 je izšel Paternollijev življenjepis v stripu, kot si ga je zamislila Miriam Blasich. Ob 100. obletnici nesreče leta 2023 so spominsko slovesnost pripravili samo ob njegovem grobu na goriškem pokopališču, 28. oktobra pa vendarle odkrili novo spominsko ploščo ob vznožju Poldanovca.

S tremi kavalirji na Poldanovec

Ker se je med Jazzom Cerkno 2021 Branko potepal po Kirgiziji, smo skupno hribolazenje prestavili na 11. september. Z Brankom je prišel še Franci, ki je tokrat vodil našo »odpravo«. Odpeljali smo se v Gorenjo Trebušo do mostu čez Trebuščico/Trebušico/Trebušo (vsa imena so iz »resnih« virov), kjer je bilo nekoč nekakšno počivališče, a je zdaj vse zaraščeno in zanemarjeno (Jani ga je našel na spletu: S 46.026013, V 13.832555). Tam so kažipoti Paternolijeva grapa*, Govčnik in Poldanovec, usmerjeni navzgor mimo domačije Na gradu (Gorenja Trebuša 27). Gospodinja ni znala povedati, zakaj se pri njih reče tako. Usmerila nas je naprej po gozdni cesti, češ naj parkiramo pod gozdom.

 

 

Takoj ko smo vstopili v gozd, nas je utrujen kažipot Poldanovec usmeril levo na kolovoz, nato smo se začeli vzpenjati po Poldanovški grapi. Markacije so bile samo rdeči obročki, brez bele sredice. Že po 10 minutah smo zavili desno na stezo, ob kateri je stal možic, a smo se hitro za kratek čas vrnili v grapo. Zaradi velikih navaljenih skal je bilo treba tu in tam kar malo poplezati. Po skalnatem gozdu je ležalo trohneče podrto drevje. Prebijali smo se skozi robidovje, praprot in drugo podrast; tam očitno ne hodi veliko ljudi. Napredovali smo izmenično po grapi in ob njej.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko je Franci povedal, da smo na približno 700 m, smo v daljavi zagledali Triglav, ki je kukal izza drugih gora (zaradi mrča smo videli še slabše). Tamkajšnje pobočje je bilo zelo strmo in pot podrta, zato smo bili veseli jeklenice. Kmalu zatem smo se oddaljili desno od grape in se vzpenjali v ključih med visoko travo. Ob še enem podrtem odseku so bile spet jeklenice, posebno tista ob malodane navpičnem vzponu čez tričetrt ure je zaradi nič kaj trdne zemljate podlage prišla prav, saj so bili stopi nezanesljivi ali pa (vsaj zame) previsoki. Dosegli smo nekak greben(ček) in se spustili z njega. Čez čas smo sestopili v veliko grapo levo pod seboj, prečkali suho strugo in se povzpeli na drugo stran. Prek gruščnatih ključev je visela dolga trava.

 

 

 

 

 

 

 

Po dobre pol ure nas je prvič obsijalo sonce (sicer smo večinoma hodili po prijetni senci). Odprl se je pogled na središče Gorenje Trebuše. Ključev še kar ni bilo konec. Čez 15 minut smo dosegli stranski greben. Nekatera drevesa, ki so ležala čez pot, so bila zažagana. Na razcepu po slabih 20 minutah so fantje staknili glave in ko se je pokazalo, da se desni krak kmalu za razcepom spusti, smo se povzpeli v levo. Čez 35 minut smo v križišču, kjer je na skali pisalo Trebuša (nazaj), zavili levo. Po grebenu, ki se vleče čez Govce, smo se rahlo vzpenjali in spuščali, ko smo se spustili strmeje, pa smo na levi zagledali svoj cilj. Naleteli smo na prvi pravi knafelček, ne le rdeč obroč. Sledil je končni vzpon. Gozd je bil senčen, čeprav so bila drevesa tenka. Branko se je spominjal, da jih pred 20 leti še ni bilo in se je videlo na vse strani. Proti vrhu je bila steza že precej skalnata. Dobrih 20 minut nad križiščem se je desno odcepila markirana steza (prišli smo na označeno pot z Lokev ‒ domačini rečejo z Lokví), nato smo stopili na plano, v levo še skozi nekaj gozda in po eni izmed več stez prej kot v 10 minutah prispeli na cilj.

 

Vrh Poldanovca, najizrazitejše gore v Govcih na severnem robu Trnovskega gozda, je označen z geodetskim kamnom. Poleg napisa POLDANOVEC na vršni skali stoji velika rdeča vpisna skrinjica na betonskem podstavku s poličko. Na voljo je tudi žig. V zaplati betona z držalom za zastavo je iz kamenčkov sestavljena številka 1299 – toliko metrov nad morjem smo stali. Najlepši razgled naj bi bil proti severu, kjer naj bi z nekaj sreče videli celo Triglav, a ozračje ni bilo dovolj čisto, zato smo se razgledovali le po Gorenji Trebuši in okoliških hribih. Prijazen Italijan, ki je prišel gor z Lokev, je bil navdušen nad našimi hribi, češ da je v Italiji na takih krajih preveč ljudi (no, tudi kje pri nas bi utegnil biti neprijetno presenečen). To nam je lahko povedal, ker Franci govori italijansko, saj vodi turiste po bolnici Franji. Poleg tega, da nas je odlično vodil, je tudi ovekovečil našo že kar tradicionalno trojko.

 

Fantje so sklenili, da bomo za vrnitev poskusili najti lažjo pot. Čez 20 minut smo v križišču pri skali z napisom Trebuša zavili levo. Spustili smo se na gozdno cesto, ki obkroža Mojsko drago; puščica pri napisu Lokve na drevesu je kazala desno po njej (markirana je bila tudi v levo, vendar tam ni bilo nobenega napisa; nazaj Poldanovec). A že na prvem levem ovinku smo jo zapustili po kolovozu desno. Na začetku je bila markacija, potem pa nobene več. Dosegli smo rob, pod katerim se je grezil strm breg. Nad tem »prepadom« je visela stezica, ki je bila tako mehka, da se je udirala, ob številne korenine pa se je bilo laže spotakniti kot ne, zato je bila kar nevarna. Večinoma je tekla rahlo navzdol, včasih pa tudi navzgor. Ves dan skoraj ni bilo rož, tam pa so cveteli svečniki.

 

Po slabih 20 minutah smo naleteli na jeklenico neznanega namena – ker je ležala čez pot, je bila še najbolj prikladna za spotikanje. Naslednja, oblečena v črno plastiko, je bila koristnejša, saj je bila speljana ob ozki polički. Sledila sta še dva zavarovana odseka. Govci so res strmi. V dobre četrt ure smo pristali na sedlu (po maPZS 1153 m) pod Stanovim robom na desni. Na sedlu je bila končno spet markacija in na koncu gozda pred jaso še ena. Zavili smo desno na jaso in po kolesnicah ob robu gozda prišli na konec gozdne ceste. Nadaljevali smo po njej, a takoj zavili desno na kolovoz, popolnoma poraščen s travo (napisa na drevesu: naprej po cesti Lazna, nazaj Poldanovec). V gozdu kolovoz ni bil več poraščen, zato pa posut z debelci, vejami, iglicami in iz njega so štrlele skale. Poleg redkih markacij smo naleteli tudi na možica. Ovitek od zobotrebca in košček rdeče plastike sta bila (žalostna) dokaza, da to pot kljub njeni dozdevni zapuščenosti uporabljajo ‒ morda »planinci« ali lovci, gozdarji pa najbrž ne, saj je bil gozd razdejan in že leta ne pospravljen.

 

 

 

 

Po 20 minutah smo sestopili na gozdno cesto in zavili desno nanjo. Tudi ob njej so bile markacije. Na obe strani so se cepili opuščeni kolovozi. Kmalu za odcepom levo k Jurju čez 25 minut (na smreki ob cesti je bledela vezistična markacija) smo cesto zapustili in nadaljevali po zatravljenem kolovozu ali morda celo (nekdanji) gozdni cesti. Ob drevesu pri odcepu je pod vezistično markacijo tičal kol z deščico, ki je bila nekoč verjetno smerna tablica, a napisa ni bilo več. Kar hitro smo zavili desno navzdol na gozdno stezico. Na eni mogočnih skal ob njej je bilo nekaj rdečih napisov oziroma »podpisov« (TV, Edi, Mario, Lazar, Lojz). Še naprej so nas spremljale rumeno-modre markacije in rdeči TV.

Steza je bila zaraščena, gozd pa zametan s padlimi drevesi in vejami. Ves dan nismo videli nobene živali, v tem zadnjem delu pa kar dve, ki se ju nismo mogli veseliti: Franci je zagledal gada, ob poti pa je ležala mrtva veverica. Po 50 minutah je pred suho strugo pot zavila levo v Govško grapo. Nekaj časa smo hodili po suhi strugi v njej, čez dobrih 20 minut pa smo sestopili na asfaltno cesto (nazaj Lazna). V podrasti je tičal obcestni kamen iz italijanskih časov z napisom Rupa Fredda. V četrt ure smo bili spet na izhodišču.

 

 

 

 

 

S Poldanovcem smo bili vsi zadovoljni, jaz pa še posebej s tremi kavalirji: Branko je izbral imeniten cilj, Franci je bil dober vodnik, Jani pa je v kočljivih trenutkih pomagal z maPZS. Pot tja je bila kar naporna, zato upam, da sta bila tudi Branko in Franci ne le viteška do mojih kolen, ampak v resnici vesela, da smo se vrnili po lažji.

* Giovanni (Nino) Paternolli (1888‒1923) je bil potomec južnotirolskih prednikov, ki so se v Napoleonovih časih priselili v Gorico. V tej grapi se je 19. avgusta 1923 smrtno ponesrečil, zato se nekdanja Hudourniška grapa zdaj imenuje po njem.