Na Visokem Mavrincu brez razgleda

Jani in Tomaž sta se že dolgo dogovarjala za skupen zimski pohod, vendar je zmeraj prišlo kaj vmes. Končno sta določila datum 18. februar, ko je bilo napovedano lepo vreme, in izbrala cilj Visoki Mavrinc, od koder se jima je obetal imeniten razgled. A bliže ko je bil dogovorjeni torek, bolj sramežljivo so vremenoslovci omenjali sonce. Toda Tomaž je obljubil, da bo poskrbel zanj, in sta šla.

 

Cesta na Vršič je bila ne le kopna, ampak tudi suha in sva se brez težav pripeljala do Koče na Gozdu nad deveto serpentino. Med prvo svetovno vojno, ko so Avstrijci cesto gradili, je tam stala vila Karla Rimla, ki je gradnjo vodil. Tudi parkirišče (S 46.44002, V 13.76232) pod kočo je bilo vzorno spluženo. Pošteno sva se zaščitila pred mrazom (termometer v avtu je kazal –6 ºC) in krenila po cesti nazaj. Vedel sem namreč, da se najina pot začne levo v breg kakih 400 m niže. Tam sva prej še stopila čez cesto k osamljeni hiški, ki si jo je postavil še en – tokrat jugoslovanski – graditelj vršiške ceste. Ko se je po vojni kranjski gradbinec Josip Slavec ukvarjal z njeno obnovo, mu je bil kraj tako všeč, da si je ob njej postavil še počitniško hišico. Danes je sicer že malce utrujena, vendar se obita s skodlami lepo ujema z okoljem. Po njej je lokacija dobila ime Slavčevo.

 

Onstran ceste so naju v gozd vabili kar trije kažipoti: rumeni kranjskogorski za pohodniško pot številka 7 na Vršič ter »domača« lesena za dve više stoječi koči, Tonkino in Erjavčevo. Sledila sva jim le nekaj korakov, potem pa zavila desno na zgaženo, a nemarkirano pot proti svojemu cilju. Nekdaj se je ob njej sem ter tja pojavila le kakšna oznaka legendarne poti Planica–Pokljuka (PP), ki tja priteče čez divje police Robičja, zdaj pa po njej – kot se je hitro pokazalo – vodijo že kar na gosto posejane oranžnordeče pike in puščice. Takoj je sledil nov razcep brez oznak. Izbrala sva levo, bolj strmo gaz. Gazi je bilo kmalu celo več, saj so predhodniki v svežem snegu očitno »tipali« vsak malo po svoje. Po 15 minutah se nama je z desne pridružila širša, za katero sva ugibala, da pride s parkirišča, niže od najinega. Sklenila sva, da jo bova preizkusila nazaj grede. Puščica na drevesu je seveda usmerjala naprej navzgor.

 

Pot se je ves čas zložno vzpenjala po pretežno iglastem gozdu, večkrat spretno speljana med velikimi skalami. Potem ko sva prečkala mokro grapo, se je postavila bolj pokonci, a so strmino ublažili kratki ključi. 50 minut nad omenjeno združitvijo poti sva stopila na sedelce med Kumlehovo glavo na levi in Visokim Mavrincem na desni. Presenečen sem ugotovil, da je gaz na sedelce pritekla tudi z druge strani. Od tam pride prav tako neoznačena pot od druge serpentine skozi dolino Za Kumlehom. Spomnim se, kako sva jo z Mojco kar težko izsledila v kopnem, zato nisem pričakoval, da si jo bo kdo izbral v snegu. Saj ga ni bilo nikjer več kot 15 cm, a

čisto dovolj, da skrije pot, ki je že tako ponekod »nevidna«. Samo preverila sva, ali je kdo že zavil proti Kumlehovi glavi. Zdelo se mi je pametno, da ni, kajti na tej poti planinca čaka izpostavljen prestop prepadne grape, ki je v mokrem ali snegu ni pametno izzivati. Ubogala sva torej puščico s pripisom V.M. v desno in v 15 minutah dosegla cilj.

 

 

Visoki Mavrinc (1562 m) nekateri starejši zemljevidi imenujejo Špica v Sedelcih, a to ime očitno izginja. Na vrhu stojita lesen križ s skrinjico in vpisno knjižico ter obvezna klopca. Odlikuje ga razsežen razgled, posebej na gore nad Krnico in proti Mojstrovkam. A ne tega dne. Naju je objemal siv oblak, iz katerega ni bilo slutiti niti enega samega vrha. Med najinim gretjem s čajem je na vrh prisopihal mlajši moški, ki je kljub vsemu vztrajno upiral svoj telefon v sivino. Prosila sva ga, da naju fotografira skupaj pred križem. Doma sem ugotovil, da posnetek ni uspel. Ker je bilo na vrhu precej manj mraz kot spodaj na cesti, sva se na njem zamotila debele pol ure.

Med sestopom ni bilo treba loviti sape, zato sva klepetala še bolj na gosto kot navzgor. Kljub temu nisva pozabila na svet okoli sebe. Tomaž je še posebej navdušen, če opazi kakšno nenavadno igrico narave, na primer drevesa, ki so v svoje korenine ujele mogočno skalo, ali šopek bratskih debel, ki so videti, kot bi vsa zrastla iz enega semena. Po 50 minutah sestopanja sva se znašla na razcepu, kjer sva zjutraj sklenila preveriti drugi krak. Zavila sva torej levo. Nekaj niže se je med drevjem pokazala streha. Ko sva prišla bliže, se je razkrilo, da je hišic celo več, da so ob njih kurišče ter za zimo pospravljene mize in klopi. Najbolj slikovita se mi je zdela sicer opuščena spodnja bajtica, zbita iz desk in preoblečena v lubje, na kateri je bil napis TATJANA. V njej je na njeno nekdanje življenje spominjal le odslužen štedilnik. Hm, zna biti, da je to lokacija, ki jo Tine Mihelič v svojih Severnih pristopih (Sidarta, 1998) omenja kot Široki rovt (S 46.44519, V 13.76642). Dobre pol ure za razcepom sva bila že na cesti. Kot sva pravilno ugibala, je bilo to parkirišče malo pod najinim, tako da naju je od avta ločilo še 750 m asfalta.

Čeprav sva ostala na priljubljenem razgledišču brez razgleda, nisva bila preveč razočarana. Pohod sva si razložila kot »ogledno« turo za Tomaža, da bo poleti poiskal še pristop od druge serpentine in zlezel na Kumlehovo glavo, kar sva z Mojco storila pred skoraj desetletjem.

Po stari cesti s krpljami na Vršič

Zelo sneženi Lipanci je sledila še ena zimska dogodivščina, Vršič. Ne najvišji slovenski cestni prelaz (1611 m), na katerega najprej pomislimo ob tem imenu, ampak njegov soimenjak, 1737 m visok vrh. Tam sva že bila, tokrat pa se nama je po daljšem času spet pridružila Marjana. Predlagala je krpljanje in izkazalo se je, da je dodobra zasnežena stara vršiška cesta kot nalašč za to.

Marjano sva pobrala v Martuljku in odpeljali smo se proti Vršiču. Parkirali smo na levi strani vršiške ceste (S 46.439400, V 13.756616) malo pod Tonkino kočo (Vršiška cesta 89, 1380 m) med 16. in 17. serpentino ter uživali v razgledih na Prisank (ali Prisojnik, kakor vam drago), Ajdovsko deklico, Prednje Prisankovo okno.

 

Pri koči smo zavili levo v gozd na staro vršiško cesto. Tudi ta nam je še privoščila poglede na Prisank in sosede. Za prvo serpentino je prevladujočo belino prekinila rdeča skalna stena. Pri drugi serpentini po dobrih 20 minutah smo se že toliko ogreli, da smo slekli vetrovke. Tamkajšnjemu kažipotu nazaj ALPE ADRIA TRAIL jih je sledilo še nekaj (POT MIRU, Vršič). Po 25 minutah je pri kažipotu nazaj Tonkina koča našo cesto v levo prečkala markirana pot proti Kopiščarjevi skozi Prednje Prisankovo okno. Naslednji odcep je vodil desno k Erjavčevi koči, ki smo jo brž zatem s četrte serpentine tudi zagledali.

 

 

 

Ne daleč zatem se nam je spet pridružila pot proti Prisanku, ki nas je spremljala do pete serpentine, kjer smo se čez dobre četrt ure zelo približali Prisanku in njegovi Ajdovski deklici, Marjano pa je bolj zanimala gora z »rožičkom«, Velika Martuljška Ponca. Po 10 minutah smo šli mimo vojaškega objekta iz prve svetovne vojne pri sedmi serpentini, nato smo se začeli bolj vzpenjati. Ko se je strmina končala, smo spet stopili na cesto; najbrž smo sekali osmo serpentino. Cesto smo zapustili še enkrat, le smučarji so ostali na njej. Potem ko smo znova zakrpljali desno po cesti, smo v daljavi že zagledali vrh Vršiča, na njem pa dve postavi. Nenadoma nam je pot prekrižala mogočna snežna zverina.

 

 

Ko smo se že spet selili s ceste v breg in nazaj, smo se spraševali, ali hodci tudi v kopnem ubirajo bližnjice. Nato smo zagledali streho Poštarskega doma. Kake pol ure od vojaškega objekta smo mimo kažipotov kranjskogorske sprehajalne poti 7 nazaj Kranjska Gora, naprej Vršič prispeli do doma (1688 m) in se začeli vzpenjati proti cilju. V tisti čudoviti beli pokrajini, ki so jo krasili bleščeči snežni kristali, valoviti zameti in zasnežena drevesa, se niti prekucniti v sneg ni bilo hudo, kar se je primerilo Janiju, ko se je hotel postaviti poleg mene, da bi naju Marjana fotografirala. Zdaj vidim, da je napravila tudi umetniško skupinsko fotografijo. Potem ko smo dosegli manjšo uravnavo, nas je čakal še zadnji vzpon.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po 20 minutah smo stopili na vrh (1737 m) in se veselili razgledov na Špik, Visoko Martuljško Ponco (posebno Marjana), Škrlatico, Prisank, Razor, Bavški Grintavec, Trentski Pelc, Malo Mojstrovko, Nad Šitom glavo, Robičje in še marsikaj. Midva pa sva obudila spomin na Visoki Mavrinc in Kumlehovo glavo. V skrinjici ni bilo več knjige, samo žig. Našel se je tudi fotograf, da smo poleg Marjanine umetniške gasilske fotografije dobili še dokumentarno.

 

 

 

 

 

V četrt ure smo se vrnili k Poštarskemu domu, ki je bil zaprt, klopce pa vse zasedene, zato smo se kar stoje v zavetju podprli z malico iz nahrbtnika. V dolino smo se vrnili po poti vzpona. Srečali smo za poln avtobus dobrovoljnih Hrvatov. Tokrat smo se dosledno držali ceste in kjer nismo sekali ovinkov kot gor grede, je bilo malo bolj naporno, saj ni bilo gazi, le smučine. Ko smo se ozirali v dolino, smo ujeli pogled na naš avto. Po 40 minutah smo na peti serpentini še enkrat pomahali Ajdovski deklici. Nad četrto smo zdaj videli še en odcep k Erjavčevi koči, ki ga gor grede nismo opazili. Do avta smo sestopali še dobre pol ure.

 

Že dolgo nisva krpljala, zato sem imela kar nekaj težav, da sem si »namontirala« krplje. Potem pa mi je šlo dobro od nog, saj so bile razmere ravno pravšnje. Vsi trije smo bili z izletom zelo zadovoljni.

Legende v Mali Pišnici in na Slemenovi špici

Pohod 15. oktobra je bil v več pogledih tako poseben, da sem mu dovolila preskočiti čakalno vrsto. Prva posebnost je bila, da sva se pridružila vodeni skupini ljubljanske Matice*, saj sva po vsem prebranem domnevala, da poti na Slemenovo špico skozi Malo Pišnico ne bova našla sama, in še manj verjetno se nama je zdelo, da bi odkrila najstarejši macesen v Sloveniji. Zbrali smo se ob Jasni (830 m) pri Kranjski Gori. To je dvojno umetno jezero ob sotočju Velike in Male Pišnice, od tam pa teče Pišnica, ki se izlije v Savo Dolinko. Tri avtomobile so vozniki odpeljali na parkirišče pri Ruski kapelici in se s četrtim vrnili k Jasni. Medtem smo se preostali nekoliko seznanili. Bilo nas je enajst, a le midva novinca; drugi so se z vodnico Matejo Vertelj poznali že od prej. Čeprav smo se odpravljali na neoznačeno pot po dokaj prvobitni naravi (se pa najdejo, ki temu zaščitenemu območju znotraj Triglavskega narodnega parka (TNP) rečejo »neatraktiven teren«!), je Mateja napovedala, da bo naš pohod »bolj na izi«.

Na koncu parkirišča smo pri rumenih pohodniških kažipotih za Krnico in Kranjsko Goro 8 in 21, modrem kolesarskem za Krnico in Vršič 5 in 7 ter rdečem planinskem za Vitranc (Mojčin dom) in Cipernik sledili slednjemu mimo zapornice, po robu gozda, čez betonsko pregrado in spet v gozd. Koreninasta steza se je spustila mimo kažipota desno Mojčin dom 2h, Vitranc 2h 20min, Ciprnik 3h proti strugi. Sestopili smo vanjo. Zaradi fotografiranja sem takoj zaostala. Kaj bi šele bilo, če ne bi bili hodili na izi! Ozek pramen Male Pišnice smo prestopili po majavi brvi. Širina prodišča je pričala, da si reka večkrat »premisli«, kje bo tekla. Včasih smo stopali tik ob vodi, včasih tudi po kamnih prestopili reko ali malo poplezali. 

Po 20 minutah smo nasproti Škrbinjka zapustili strugo Male Pišnice, še vedno pa smo ostali v dolini enakega imena. Zavili smo desno na peščeno stezo. Pesek je bil zjutraj še vlažen, zato k sreči ni preveč drselo. Ko smo bili že precej visoko v pobočju, so nekateri na drugi strani doline opazili tri gamse, jaz pa nekoliko z zamudo le še dva. Nobeden ni bil bel, o kakršnem mi je pripovedoval Franci Savenc, da ga je v tej dolini videl pred 30 leti. Više gori je bil pesek čisto suh, tako da sem imela v tisti strmini kar nekaj težav, saj me je po sipki podlagi nenehno odnašalo navzdol. »Stopnice« niso bile prida trdne, zato sem se oprijemala vej, korenin in redkih trdnih skal.

Četrturnemu spodrsavanju in grizenju kolen je sledila prijetna, čeprav strma gozdna steza. Kmalu po tistem, ko se je strmina unesla, je z desne pritekla pot, po kateri so nekoč hodili od Jasne, zdaj pa je deloma podrta in nevarna, na kar opozarja tabla TNP (občina Kranjska Gora jo je hotela brez dovoljenja popraviti in je prišla navzkriž s TNP). Po gozdu je ležalo kar nekaj podrtega drevja, ampak steza je bila prehodna. Prečkali smo grapo, po kateri je tekla voda, in potem še nekaj suhih. Vse so se spuščale proti Mali Pišnici, ki smo jo slišali pod seboj. Pri zadrževalniku smo se reki čisto približali in kmalu zatem sestopili k njej, čeprav se je potka nadaljevala po gozdu. Nekateri so si natočili vode, midva pa niti nisva oba utegnila piti, že smo odhiteli naprej.

Po strugi navzgor se je odprl pogled na Nad Šitom glavo in Slemenovo špico; izza prve je kukal vrh Male Mojstrovke. Stopali smo zdaj po strugi, zdaj po gozdu. V njem je z desne pritekla domnevno tista potka, ki smo jo zapustili pri zadrževalniku. Peščeni rob struge se je podiral, zato je bilo treba včasih kar po skalah v vodi. Pot nas je vodila mimo ogromne sipine ali peščenega podora; najbrž je reka spodkopala breg. Nenadoma smo med drevjem zagledali streho. Uro po tistem, ko smo prvič zapustili korito Male Pišnice, smo prispeli k lovski koči (1066 m). Na njej nisem našla nobenega napisa. Mateja je v vpisno knjigo vpisala Matico z vsemi čebelami in troti, sem slišala. Nekoliko smo se zadržali, ker so nekateri zajtrkovali, in nenadoma so se zaslišali glasovi. Prvi obraz, ki sem ga zagledala, me je spominjal na Romana Beneta. Nisem se motila! Sledili sta mu dve ženski, med njima Nives Meroi. Mateja in Marija, Romanovi in Nivesini znanki, sta veselo pozdravili velika alpinista, ki sta prišla v Malo Pišnico iskat mir. Po kratkem klepetu, v katerem je Jani ujel, da niti velika alpinista še nista našla starega macesna, sta se tudi onadva odpravila proti Slemenovi špici. To srečanje je bilo res zelo lepo presenečenje. Mateja je hudomušno pripomnila: »Še en dokaz, da po Mali Pišnici hodijo same legende.« 

 

Desno od koče (med njo in straniščem) se je povzpela pot proti Ciprniku, mi pa smo odšli po levi. Kmalu smo zapustili gozdno stezo in sestopili v strugo, a se znova vrnili v gozd. Prestopili smo vsaj še pet grap(ic) ali (suhih) strug, spodaj pa je šumela Mala Pišnica, tam le še majhen potok. Vsenaokrog so ležale velike skale. Med prijetnim vzpenjanjem po zračnem gozdu nas je dohitela živahna črna psička. Takoj smo se ozrli, kdo jo je pripeljal sem. Mateja je navdušeno pozdravila Matevža, enega svojih prvih planinskih vodnikov. V vpisni knjigi pri lovski koči je prebral, kdo se potika po Mali Pišnici, in je pohitel za nami. Tla je prekrivalo toliko suhega listja, da steze večinoma ni bilo videti. Ne le zaradi tega, ampak tudi ker je Mateja zavzeto klepetala z Matevžem, smo skrenili nekoliko s poti. Grap(ic)e, čez katere nas je vodila »pot«, sem prenehala šteti. Skozi krošnje smo v daljavi pred seboj zagledali slap (Mala Pišnica premore več slapov, a tokrat žal niso bili »na sporedu«). Ko je breg postal bolj strm, smo se vzpenjali v ključih; steza se je tam bolje videla, saj se je zaradi strmine pobočje laže otreslo suhega listja. Gozd je postal zelo svetel. Veliko podrto drevo smo obhodili vsak po svoje, zato smo se razkropili in je trajalo nekaj časa, da nas je steza spet zbrala v vrsto. Sama je najverjetneje ne bi našla, naju pa zdaj mika, da bi poskusila poleti, ko ne bo toliko suhega listja.

 Kako uro od lovske koče smo se ustavili in Mateja nas je opozorila, da smo že blizu najstarejšega macesna v Sloveniji, le še poiskati ga bo treba. Veliko sva brala o tem, kako so ga številni iskali, pa ne našli. Na lanskem zemljevidu PZS Jalovec in Mangart je označen pravilno, le napis Masecen v Mali Pišnici se jim je nekoliko ponesrečil (na starem iz leta 2004 je napis sicer pravilen, a točka ni označena), na Kranjski Gori iz leta 1989 pa napačno. Mi smo ga našli dokaj hitro. To je najstarejši macesen v Sloveniji in tudi eden največjih. Visok je 22 m, a je bil še višji, dokler mu ni vihar odlomil vrha. Na spletni strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano piše, da je celo naše najstarejše drevo sploh. Željko Kozinc mu je spisal pravcati slavospev, vendar ga je pri tem menda nekoliko zaneslo. Po njegovem je to tudi največji slovenski macesen z obsegom »kakšnih 6 metrov« (no, midva sva baje najdebelejšega ‒ z obsegom 465 cm ‒ in visokega 29 m videla pod Krofičko), kar precej presega podatek s spletne strani ministrstva: 4,22 metra. Tam tudi piše, da je star 800‒1000 let, po Kozincu pa 1050. Starost so menda dognali z dvema vrtinama v deblo (v njem sta res luknjici). Kozinčeva oznaka »sijajni gorski starec« pa je za to legendo med slovenskimi drevesi brez dvoma upravičena, zato smo pri njem napravili tudi nekaj »gasilskih« posnetkov.

 

Poslovili smo se od Matevža in Miše, ki se je izkazala za nadvse družabno psičko, in se izmed možnih smeri nadaljevanja (»Levo skozi grmovje je malo poti, desno naokoli pa pot je,« je povedala Mateja.) odločili za levo, »na gliho«. Tako smo izpustili preval Grlo. Poti je bilo res komaj kaj in je sama ne bi našla. Prebili smo se levo na melišče in se po njegovem levem robu, kjer smo našli sicer neoznačeno, a razločno stezico, v 10 minutah povzpeli na ozko gruščnato markirano stezo, ki je z desne pritekla od Grla. Od tam se poleg že znanih hribov in gora vidi tudi Sračnik. Kar prijelo me je, da bi ga kdaj obiskala, a Jani je bil odločno proti. Imel je prav: Mihelič ga niti ne omeni, Drab pa pravi, da je to hrib za tiste, ki se radi pretepajo z ruševjem. Nak!
 

Zavili smo levo in kmalu nam je čez sitno mesto pomagala jeklenica. Više ko smo bili, bolj so se zlatili macesni. Mimo odcepa levo, označenega z napisom Voda, smo se zmerno vzpenjali po redkem gozdu. Čez 35 minut se je pri mogočnem macesnu s smernima tablicama naša pot staknila s tisto z Vršiča. Z leve (z Vršiča) in desne (s Slemenove špice) so se začeli dobesedno usipati planinci, med njimi veliko otrok in mladine. Obrnili smo se desno ter pred seboj zagledali Slemenovo špico.

 







V četrt ure smo bili na »plaži«, kakor se je šaljivo izrazil eden izmed vračajočih se planincev, ki smo ga srečali niže doli. Na Slemenu se je res sončila množica ljudi. Roman in Nives sta se že odpravljala. Tam gori tisti dan seveda nista našla miru, a bila sta nasmejana, saj je bil dan tako lep, da tudi nas, ki nimamo radi gneče in v hribih iščemo bolj samotne poti, množica ljudi ni kaj dosti motila. Prijazno sta se fotografirala z Marijo. Kar ne morem ju pozabiti, njunih malodane drobnih postav, ki zmoreta skoraj nečloveške napore, alpinističnih zvezd, ki se obnašata vse prej kot zvezdniško.

 







Jezerca pod vrhom so bila suha, tako da nismo bili deležni zrcalne slike Jalovca, zato pa je njegovo kristalno podobo uokvirjal neverjeten »požar« zlatih macesnov. Povzpeli smo se še na vrh (1911 m), kjer ni smrdelo po ovčjih iztrebkih kakor navadno. Kot da ga je nekdo skrbno počistil za praznično lep dan, za nedeljo, ko si ga je za svoj cilj izbralo toliko ljubiteljev gora. Mateja nam je zrecitirala razgled, nato pa smo posedli in polegli po pobočju, kjer smo pač našli prostor, in vsak po svoje preživeli urico »vremenskega dolgčasa«, kakor je naslednji dan ta precej splošni evropski pojav v tistih dneh poimenoval vremenoslovec Janez Markošek. Hribovci se takega »dolgočasja« prav nič ne branimo.

Ker je morala biti ena izmed udeleženk v Ljubljani do 18. ure, smo dol precej dirjali. Pri velikem macesnu s smernima tablicama smo jo ubrali proti Vršiču in v dobre pol ure pristali na Vraticah (1799 ali 1807 m, odvisno od vira). Z veseljem sva se ozrla na Malo Mojstrovko, ki sva jo pred kratkim »osvojila« po Hanzovi poti. Po kažipotu naj bi bilo z Vratic do vrha dve uri hoda, a sem slišala pripombo, da toliko traja, samo če se prepenjaš, če pa »greš tako, kot se gre«, prideš prej. No, čeprav očitno nisva šla tako, kot se gre, je bilo imenitno.

Na 1695 m smo sledili kažipotu levo proti Erjavčevi koči (tam še nisva hodila). Med macesni, ruševjem in drugim grmovjem smo po skalnato-gruščnati potki, ki se je na nekem mestu razširila v pravcato melišče, sestopili na cesto nasproti Erjavčeve koče. Pod njo smo si privoščili krajšo bližnjico in nato nadaljevali ob cesti do 21. serpentine. Do 17., ki jo krasi množica možicev, smo hodili po gozdu, pod njo pa smo se spustili v grapo. Kmalu smo naleteli na markacije. Križišče s klopco in kažipotom desno k Tonkini koči sva komaj prepoznala, saj je bilo pozimi v snegu čisto drugačno. Petkrat smo po mostičkih ali kar tako prestopili potok in mimo odcepa levo na Mavrinc prispeli na cesto pri kažipotih nad počitniško hišico. Cesto smo le prečkali in breg pod njo, ki je bil pozimi popolnoma poledenel, je bil tudi zdaj zelo moker. Kmalu zatem smo zagledali Rusko kapelico. Do parkirišča onkraj ceste, kjer so nas čakali avtomobili, smo pridrveli (vsaj nama se je zdelo tako, saj nisva utegnila ne piti ne fotografirati) z Vratic prej kot v eni uri.

Za piko na i se je v tem našem legendarnem pohodu pojavil še (dobesedno!) stric iz ozadja, in to nadvse spoštovan. Izvedela sem namreč, da je bil Ivan Vertelj, bolj znan kot Hanza, ki nama je zadnjič tako lepo pomagal preplezati severno steno Male Mojstrovke, stari stric naše vodnice Mateje. Še ena legenda! Jabolko ni padlo prav daleč od drevesa.

 

* Imenu svojega planinskega društva sem se namenoma izognila, ker še vedno ne vem, kako se pravilno zapiše: Ljubljana Matica, Ljubljana-Matica, Ljubljana - Matica ali Ljubljana ‒ Matica. O tem sem 1. septembra povprašala predsednika društva, pa (še) nisem dobila odgovora.