Zimski sprehod na Onger

V službo se vozim skozi Trzin, nad katerim se dviga Onger (378 m), ki me že dolgo vznemirja zaradi nenavadnega imena, katerega pomena mi nikakor ne uspe razvozlati, ampak ker »to nič ni«, zlepa ni prišel na vrsto. Pretekli teden sva pridno kidala sneg, Jani pa je od petka do nedelje ves dan v službi, zato sva si v sredo zaslužila vsaj hribček, če že za hrib ni bilo možnosti, in izbran je bil Onger.

Po zgledu drugih sva parkirala pod gradom Jablje. Sicer je precejšnje parkirišče nad gradom in je najbrž bolj prav parkirati tam, a ne vem, na kaj vse se nanaša državni napis, da je na grajskem območju gibanje omejeno in da smo pod video nadzorom. Napotila sva se po asfaltni cesti mimo Kmetijskega poskusnega centra Jablje do mostu čez potok Šumberk, kjer z desne priteče cesta s parkirišča nad gradom. Na križišču stoji tabla z zemljevidom Homško-Rašiške in Trojiške poti. Zavila sva levo in najprej po makadamu, nato pa spet po asfaltu po ulici Za hribom. Ali Za Hribom? Trzinci se ne morejo odločiti.* Tam mora biti nekaj v zraku – tudi z Jabljami (tako jezikoslovna stroka, zgodovinarji, Enciklopedija Slovenije, Atlas Slovenije, TIS) imajo nekateri (Center za evropsko prihodnost) težave in pišejo Jable.

Do župnijske cerkve sv. Florjana ni niti četrt ure, a midva sva se nekoliko »zamudila«, opazujoč otročad, ki se je »sankala« na veliki zračnici (in malo po ritkah), in fantička, ki je (so)ustvarjal snežaka, večjega od sebe. Pred odcepom levo k šoli sva zavila desno po ozki asfaltni cesti (slepi ulici) mimo hišice Za hribom 5, takoj za njo pa sva se povzpela desno v breg po stopnicah, ki so naju odložile na širšo asfaltno cesto, imenovano Onger (nekateri pravijo temu predelu trzinski Beverly Hills). Napotila sva se desno po njej, takoj na prvem ovinku pa poiskala potko desno v gozd. V snegu je ne bi bila opazila, če ne bi bila imela natančnih napotkov pravega Trzinca, dobrega poznavalca Ongra (doslej sem živela v očitno napačnem prepričanju, da se reče Ongerja). Na začetku je kratek precej strm vzpon, na katerem nama je neznansko drselo (pod snegom je spolzko blato; to je pot za suho vreme), nato pa se unese. Kadar ni bilo prav jasno, kod in kam, sva se držala vzhodne (desne) strani hriba, nad starim Trzinom. Pot teče nekoliko pod točko, ki sva jo ocenila za najvišjo, in se tam prevesi navzdol. Vrh je gozdnat in nerazgleden. Hrib je kraški osamelec, poln nenavadnih skal in nekakšnih vrtač (nekoč si ga morava ogledati še v kopnem) . Tudi nekaj jam premore, a nisva videla nobene. Najbolj znana je Ajdovski kevdr, menda arheološko zanimiva.

Navzdol so naju vodile rumene markacije (med vzponom sva opazila le eno). Iznad kamnoloma (ne preveč na rob!) sva lepo videla stari Trzin. H gradu sva se vrnila z zadnje strani. Ker je bilo vse skupaj prekratko (čiste hoje gor pol ure, dol pa le 20 minut), sva zavila še levo po gozdni cesti, od katere se kar hitro odcepi v desno markirana pot na Rašico, naprej pa sva prišla do nekakšnega parkirišča, ki ga zapuščajo tri gozdne ceste/kolovozi; srednja naju je pripeljala h koči Smučarskega društva Trzin Dovga dolina (5 minut od gradu), nasproti katere je trzinsko smučišče (na mengeškem ozemlju!). Preden sva se vrnila k avtu, sva si ogledala tudi grad in grajsko dvorišče.

...

Še beseda o omenjenih rumenih markacijah. To so tako imenovane »trzinske skerce« Njega dni ni bilo varno omenjati tega »orodja«, saj so Trzinci veljali za silno bojevite (veselica, s katere niso vsaj enega odnesli, je bila figo vredna). Ampak zdaj ni več tako, nasprotno, celo zelo prijazni so, kot na primer Emil, ki naju je oskrbel z natančnimi napotki in celo zemljevid nama je narisal (sicer bi bila mogoče še zgrmela v kako kraško jamo!). Hvala!

* 18. junija 2020 ‒ So se že odločili. Pred kratkim sva šla tam mimo na Rašico in videla:

Prazniki so prijazno pomahali z repom

Praznični dnevi so bili kisli in mokri, zadnji, včerajšnja nedelja, pa se je odkupil za vse. Nekoč sva že poskusila priti na "pravi" Vogel, a nama zaradi megle ni uspelo, tokrat pa sva si zastavila skromnejši cilj: Vogel, kot ga poznajo smučarji. Iz Ribčevega Laza (546 m) do Ski hotela (1540 m).

Parkirala sva na velikem parkirišču za hotelom Jezero (pozimi ne pobirajo parkirnine) pod impozantno skalno gmoto Mali Grad (plezališče Pod skalco) in se napotila po asfaltni cesti proti hotelu Bellevue. Tik pod njim se v levo odcepi udoben kolovoz proti Rjavi skali, Voglu in Šiji. Na planini Zagradec se spremeni v stezo in se povzpne v gozd. Ravno sva pohvalila, kako dobro je pot markirana, pa so se markacije razredčile, nekatere stare se komaj še razločijo, mnoge pa so na skalah, zato jih je pokril sneg. Nikoli ne bom razumela, zakaj markacisti v krajih s sneženo zimo ne upoštevajo, da planinci tam hodijo tudi pozimi, in to ne le taki, ki pot poznajo. Gozd je precej razdejan, tako da je kaka markacija morebiti tudi padla skupaj z drevesom.

Sprva je bilo le kak centimeter do dva snega, a veje in korenine pod prhkim pršičem so hinavsko prežale na nepreviden korak. Z višino so se ponujali čedalje lepši razgledi na dolino, planino Zagradec, Bohinjsko jezero, Julijce. Po dobri uri sva prvič dosegla gozdno cesto, kakor napoveduje Miheličev vodnik Julijske Alpe. Nič pa ne omenja kolovoza, do katerega sva prišla čez dobrih 20 minut; tam ni bilo oznake, kam je treba zaviti, in sva se odločila za levo. Kar nekaj časa je trajalo, da je naslednja markacija potrdila najino odločitev. Kmalu po tistem, ko sva prečkala še drugo gozdno cesto, sva zaslišala avtomobil in dohitel naju je mlajši par. Med razgledovanjem po planinah Uskovnici in Zajamnikih, Stolu, Vrtači, Begunjščici, Košuti, Storžiču, Kočnah in Grintovcu smo malo poklepetali. Imela sva srečo, da sta naju prehitela, kajti brez njunih gazi (snega je bilo čedalje več) bi bila najbrž odnehala: ponekod ne bi bila našla poti, zadnja strmina pa naju je kar oplašila, saj je bilo precej nevarnosti za zdrs.

Ko sva stopila iz gozda na sonce, je pred nama zasijala zimska pravljica. Preden sva dosegla smučišče, sva se naužila sonca in pravcatih zimskih razglednic. Kar nekaj smučarskega vrveža je bilo in tudi precej tujih jezikov sva slišala. Po merjaščevem golažu pri (kakopak) Merjascu sva se odločila, da ne bova še enkrat izzivala nesreče po pršiču na spolzki podlagi po tisti strmini, ampak sva se vrnila v dolino z nihalko (voznino so nama prijazno odpustili, menda zato, ker sva bila tako "pridna", da sva gor prišla peš) in si privoščila dobro uro prijetnega sprehoda ob Bohinjskem jezeru do avtomobila.

Praznikov je tako konec. Zdaj sneži in zjutraj pred službo bo treba kidati sneg. Za praznike smo si ga pa tako želeli ...

Sončen novoletni pozdrav s skoraj 400 m

Narobe svet? Res sva te dni videla cveteti regrat, marjetice in trobentice, pa vendar je bil to najin zadnji vzpon(ček) to leto in priložnost za zdravico kot že nekaj let doslej.

Na božični dan sva pohajala med jeruzalemskimi gorcami, kjer raste »najin« traminec, dan po božiču pa sva si izbrala za obisk tromeje med Slovenijo, Madžarsko in Avstrijo. Začelo se je malo vesoljsko: med potjo sva se ustavila v Ženavljah, odmaknjeni vasici, katere ime je 18. avgusta 1934 obšlo svet, saj sta v njej nenačrtovano pristala belgijska raziskovalca kozmičnih žarkov, na kar spominja skulptura stratosferskega balona. Drug drugemu se niso mogli načuditi: domačini znanosti, ki je padla z neba, Belgijca pa silnemu gostoljubju domačinov.

V Martinju nasproti pokopališča in pri športnem centru je dovolj prostora za parkiranje, od tam pa sva odpešačila proti Trdkovi. Zdaj sva že vedela, da naju čaka veliko ceste, zato sva raje hodila po peščenih in travnatih bankinah. Mimo Sajarinega vodnjaka in mogočnega hrasta (več kot 400-letni graden ali zimski hrast je visok 22 m in ima obseg debla 493 cm) sva se povzpela do evharističnega križa, pod njim pa je odcep desno proti tromeji. Pot je označena in ponekod teče enako kot gozdna učna pot, od vstopa v gozd pa sva lahko sledila tudi mejnim kamnom. Kar razgibana je – malo dol, malo gor (včasih tudi kar strmo), a bolj kot hoja nama je pospešilo utrip razburljivo srečanje: manj kot 20 m pred nama je prečkala pot velika družina divjih svinj. Najprej mama, sledilo ji je devet mladičev, zadnja žival (še ena mama, torej sva videla dve družini) pa je nekoliko postala, naju pogledala in mirno odšla za drugimi. Tako sem bila osupla (strah je prišel šele pozneje), da se sploh nisem spomnila na fotoaparat.

Prej kot v dveh urah sva bila na vrhu Tromejnika (388 m). Prebrala vse napise na spomenikih in tablah, ki govorijo o sožitju treh narodov (tudi Šri Činmoj, ki sva ga »srečala« že na Peči, je pristavil svoj piskrček). Za kratek čas so se nama pridružili trije skavti; dva sta govorila tudi slovensko, od kod so, pa nisva utegnila povprašati, ker so le prižgali betlehemsko svečko in naglo nadaljevali pot. Posedela sva, si nazdravila s šampanjcem in se posladkala s čokolado Strast iz Kocbekove oljarne.

Vrnila sva se po Gozdni učni poti Tromejnik, ki je najzanimivejša, kar sva jih videla doslej. Ponuja ne samo slike, opise, vzorce lesa in podobno, ampak celo vonjave; le slabo vzdrževana je. Tako sva napravila krog. Iz Martinja sva se »povzpela« še na bližnji štiristotak Srebrni breg (404 m), kjer je kar mrgolelo fazanov (v okolici je tudi precej pokalo), in najinega prekmurskega hribolazenja je bilo konec.

Naslednji dan je začelo deževati še v Prekmurju, tako da se ni bilo pretežko posloviti. Pomahala sva slamnati družinici v Tešanovcih in se vrnila v Komendo. Silvestrovo preživljam doma. Vsak čas se bom lotila pripravljanja nekoliko slovesnejše večerje, da bo vse nared, ko se Jani okoli devetih zvečer vrne iz službe. Oba vam želiva prijetne praznične dni, v novem letu pa obilo zdravja, dobrih misli, prijaznih srečanj in prijetnih presenečenj. In seveda hribovskih doživetij!

Prekmurski štiristotaki

Dobro sva izbrala: po Sloveniji je lilo in poplavljalo, v Prekmurju pa je sijalo sonce – dva dni skozi oblake, v soboto pa celo s kičasto modrega neba.

V četrtek sva se, oborožena z vodnikoma Pomurska planinska pot (PPP, 2002) in Po gorah severovzhodne Slovenije (2007), odpeljala v Kuzmo: mimo cerkve in spomenika osamosvojitvi, onkraj mostička, na katerem sva opazila prvo markacijo, pa na razcepu levo, da sva »oddala« avto na parkirišču ob nogometnem igrišču NK Tromejnik. Nato sva se vrnila na razcep in se napotila v levo med hišami. Markacija in puščica levo na debeli smreki nasproti zelo modre hiše sta nama potrdili, da sva na pravi poti, in poslej sva se držala bolj ali manj pogostih in različno razločnih označb. Pri zadnjih hišah je na drevesu množica oznak, pri katerih je treba zaviti ostro levo na kolovoz, nato pa se čez kakih 50 m spustiti desno (ni oznake) na asfaltno cesto pod bregom in desno po njej (oznaka je nekoliko naprej in slaba). Le če bi radi hitro, pa ne po isti poti nazaj v Kuzmo, nadaljujte po kolovozu ali spodaj na cesti zavijte levo (preverjeno, ker se nama je skoraj »posrečilo«). Malo med njivami in travniki, malo po gozdu sva prišla v Sotino (kje nazaj grede vstopiti v gozd, si morate zapomniti, ker ni označeno), kjer se nama je pridružil razigran malamut.

Kar preveč po (asfaltnih) cestah je speljana tale PPP, a ob njih se vidi tudi marsikaj zanimivega. Pred hišami imajo radi makete gradov in cerkva, vse mogoče kipe (ne le palčke), precej priljubljena sta Stan in Olio, te dni pa po pročeljih tudi množično plezajo Božički. In tamkajšnja razpela so zanimiva: pod Križanim je pogosto še Marijin kip. Všeč so mi tudi njihovi vodnjaki.

Za sotinsko gostilno Šbűll (zanimivo ime za nas »osrednje« Slovence) sva zapustila glavno cesto in se mimo odcepa za Sotinski breg podala najprej na Serdiški breg (tudi Rdeči breg, 416 m), ki je drugi najvišji vrh Prekmurja in kdo ve zakaj najbolj znan in priljubljen, če je verjeti več virom. Na njem poleg lesene hiške (nama) neznanega lastnika in namena stoji lesen »obelisk« – najbrž kota, kot piše v vodniku, spomenika NOB pa nisva našla. Nekoliko stran stoji še ena hiška z antenami. Kuža se je nekam potepel in hrib sva zapustila brez njega.

Vrnila sva se k omenjenemu odcepu, saj sva seveda hotela še na najvišji vrh Prekmurja, 418 m visoki Sotinski breg (tudi Kugla ali Kugel, kakor piše na smetnjaku na vrhu). Spet se je od nekod vzel najin malamut in spotoma po dvoriščih podil gosi in kure. Ni bilo dolgo, pa smo stali na strehi Prekmurja. Prikupni zvonik je obenem razgledni stolp, poleg pa sta lesena hišica in vremenska postaja. Tedaj sta se prikazala prva »planinca« tisti dan: pritekla sta gor in takoj obrnila. Kužu so očitno bolj všeč tekači; zapodil se je za njima in nismo se več videli.

Za vrnitev sva izbrala za spoznanje bolj razburljivo pot. Pod vrhom sva zavila za oznakami desno. Knafelčevim markacijam so se pridružile zelene pohodniške in oznake za Tripotje – vsepotje v Krajinskem parku Goričko. Po 365 graničarskih stopnicah sva se kar strmo spustila na travnik, kjer nama je prekrižal pot ne zelo širok, a kar globok in deroč potok. Zbrala sva pogum in ga preskočila ter se – že spet – po asfaltni cesti napotila v levo. Napis na bližnji stavbi Abwasserreinigunganlage Neuhaus am Klausenbach (vas Neuhaus am Klausenbach ima slovensko ime Dobra in madžarsko Vasdobra) naju je nekoliko vznemiril, saj nisva pričakovala, da se bova znašla v Avstriji. K sreči ni bilo daleč do nekdanjega maloobmejnega prehoda, od koder sva se mimo kamnoloma, ki izpodjeda Kuglo, vrnila v Sotino, od tam pa po že znani poti v Kuzmo.

Kuclji gor ali dol – potepala sva se ves dan in k avtu prišla že v temi.

Mala nočna Šmarna gora

Prejšnji teden je bil čisto po decembrsko »razprodan«, zato sva si lahko privoščila samo Šmarno goro v sredo zvečer. S čelkama seveda. Čez Peske in na koncu po Vozni poti. Kadar se ponoči potikava tam, vedno koga srečava, tokrat pa je bilo ljudi prav veliko. S palicami in brez, z lučkami in brez. Oboje »brez« odsvetujem, ker preklemansko drči. Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni, so rekli naši stari. No, potem je bilo konec tedna (nedelja je bila tako vabljivo sončna!) nekoliko laže gospodinjiti, pisati »domače naloge« in kidati sneg.

Danes bi morala reči »Juhej, dopust imam!« Pa samo poglejte skozi okno. A če sva se odločila »hribolaziti« po Prekmurju, bi nama to težko preprečil dež. Bi moralo biti pa že kaj hujšega. Greva!

Ooo, Blegoš!

Midva »morava« enkrat na leto na Blegoš. Najraje pozimi, ko je tako lep. Doslej sva hodila nanj po treh poteh: iz Leskovice, iz Volake in s Črnega kala. Tokrat sva se odpeljala proti Zalemu Logu v Selški dolini in še pred njim zavila levo (smerokaza Cerkno in Davča). Cesta in most čez Davčo sta bila prejšnjo nedeljo »v delu«, ampak vozna. Kakih 50 m za mostom sva parkirala in se zaupala knafelčkom, ki so nama svetovali kolovoz desno v breg, rumeno-zelene markacije in tablice Rupnikove linije pa so odšle po cesti naprej.

Občasno kar strma pot je izmenično označena z belo-rdečimi in rumeno-modrimi markacijami (Pot kurirjev in vezistov NOV). Nekatere so že slabe in včasih je na razcepu ni, a izgubiti bi se bilo vendarle težko. Janijeva ocena (njegove so strožje) je bila, da je pot dolgočasna, moja (zmernejša!) pa, da res ni nič posebnega, a kar prijetna. Vso pot je snežilo in v takem vremenu je gozd vedno skrivnosten in romantičen. Če izvzamem srnici, ki sta se nama plaho ognili, sva bila ves čas sama. Videla sva dva (najbrž Rupnikova) bunkerja. Označena bližnjica nama je prihranila velik cestni ovinek in naju odložila v Potoku (imajo kar dva potoka in dve (nekdanji?) žagi ali mali elektrarni ali nekaj takega), kjer ima vsaka hiša napis, kako se reče pri njih. Na razcepu sredi zaselka sva nadaljevala desno proti Matevžkovi grapi. Dobro uro od izhodišča sva bila edinikrat v resnih dvomih, kam naprej, kajti na križišču gozdnih cest, ki jih na zemljevidu ni, ni oznak, tam nekje pa naj bi po taistem zemljevidu morala zaviti ostro levo. Izkazalo se je, da ne tukaj, ampak nekoliko više pri rdečem kažipotu, ki se s križišča ne vidi. Kratek čas zglednim oznakam je sledil lep kos (strme) poti, ko sva se morala nenehno ozirati, ker so bile redke markacije vse v nasprotno smer. Ko sva prisopihala do koče, se je zaslišalo: »Ooo!« Vedno se, ko stopim iz gozda, le da je tokratni vzklik izražal ne občudovanje, ampak razočaranje: vrh je bil v megli.

V koči se je trlo planincev; spet so vsi prišli gor po drugih poteh. Blegoš oblegajo zelo različni ljudje: »navadni« kot midva, blegoške korenine, ki se vpisujejo v posebno knjigo (naj mi bo oproščeno – odložila sem zarošena očala in se tako »na pol slepa« pomotoma vpisala v njihovo knjigo, ki je odprta ležala na mizi) in tolčejo rekorde, pa še drugačni posebneži. A kljub temu sva bila na vrhu čisto sama. Panoramska plošča je za spremembo služila ravno nasprotnemu namenu: povedala nama je, česa ne vidiva.

Vrnila sva se po isti poti (2 uri gor, poldrugo dol) in se ustavila še pri strelišču ob Sori nasproti plezališča, da sva zlezla k cerkvi v Suši (nisva dognala, kaj je Suša, saj tam ni nobenega naselja; strelišče se imenuje Pod Sušo – je to morda skala, plezališče?). Ob poti je zdravilni izvir (res sva srečala ljudi, ki so prišli pit in si napolnit posode). Marijina romarska cerkev naju je presenetila z lepo poslikanim pročeljem. Od nje vodi pešpot v Zali Log. Obiskovalci se lahko vpišejo v vpisno knjigo tamkajšnjega ŠD Senca, podobno tisti v Žagarjevem hlevu (tretji kraj, kjer imajo tako knjigo, je Petrovo Brdo, kolesarski cilj).

Danes je bil zlat sončen dan, prejšnjo nedeljo pa sneg in megla. Človek bi se razjokal. Ampak ne jaz! Meni je v hribih vedno lepo, kadar in kamor pač lahko grem. To je tako kot ljubezen med ljudmi: če je prava, ni nič manjša tudi zjutraj, ko je še krmežljav in razkuštran, kadar ima razbit nos in celo če je siten. Tudi Blegoš ne more biti vedno prešeren in kot iz škatlice!

Prvi letošnji zimski vzpon

Na Miklavževo jutro je bilo na senčni strani Alp lepše vreme kot doma, pa sva se še enkrat napotila čez Ljubelj. Ko sva se zadnjič peljala pod Kozjak, sva kakih 200–300 m pred gostilno Deutscher Peter opazila rumene planinske kažipote pri odcepu med hišama Loibltal 1 in 7. Na enem piše Ferlacher Horn 3h 603. Poleti mi je o razglednosti Grlóvca (1840 m) navdušeno poročal Stanko Klinar, ki v vodniku Karavanke navaja tudi »posvojeno« nemško ime Harlouz (na avstrijskem zemljevidu Gerloutz). Parkirala sva udobno pri Dajčpetru, ker je do 27. decembra zaprt, sicer pa je približno nasproti začetka poti ob cesti verjetno prav pohodnikom namenjeno odmikališče/parkirišče.

Pot je bila že od začetka zasnežena, a ker je primerno označena tudi za zimske razmere, orientacija ne dela težav niti ziherašem, kot sva midva. Le previdna sva morala biti, saj je zglajene skale in mokre veje prekrival kot puh rahel pršič. Ko sva stopala po njem, je skrivnostno pošumevalo, više gori pa prijazno škripalo pod gojzarji. Vzpenjala sva se ob potoku, ki pada čez številne (umetne) brzice. Kjer se kolovoz neha, sva nadaljevala ob vodi, ker nisva opazila markacije nekoliko više levo, vendar sva brž spet ujela označeno pot. V eni večjih strmin je stezica vsekana tako globoko in tako ozka, da sva z nahrbtnikoma kar ometala sneg z resja, ki jo obroblja. Kake pol ure od izhodišča je bilo res treba zaviti levo in naravnost je res peljala še ena pot, kakor piše v vodniku, a ni označena pa tudi klopi in ograje nisva videla, po čemer naj bi bila prepoznala odcep proti Oselci. In ker še enega v vodniku omenjenega odcepa na to sedlo ravno tako ni hotelo biti, me je začelo močno mikati, da bi to (nekoč) raziskala.

Mimo nekaj posek, pravih golosekov, sva prigazila do končnega vzpona. Od zadnje poseke markacije niso več tako pogoste pa tudi na prenizkih skalah so, zato jim je v snegu težko slediti, zlasti ker pot ni posebno razločna. Imela sva srečo, da je nekdo pred nama prišel od Franca (po Klinarju Franceja, Franzbauer) in nama napravil gaz; dotlej sva bila namreč prva, ki sva hodila po novem snegu. Pot na koncu postane zelo strma, na grebenu pa še prepišna, tako da je veter dvigal in vrtinčil sneg. Na vrhu (seveda označenem s križem) ga je bilo kakih 20 cm. Pogled v dolino je ponujal prizore, kakršne lahko vidimo v »najboljših« jutrih s Krima: morje megle in vrhove gora kot otoke. Pogledi na gore vsenaokrog so tako imenitni, da je težko reči, kaj mi je na cilju bolj zaprlo sapo: ledeni veter ali razgled. Mraz naju je kar prekmalu pregnal. Treba se bo vrniti na kak prijazen sončen dan.

Zaradi snega sva potrebovala za vzpon dobre tri ure, za vrnitev pa dve in pol. Drugič bova ubrala še kako novo pot, tokrat pa sva se raje vrnila kar po svojih gazeh. To je bil najin letošnji prvi pravi zimski vzpon. Zadnjič na Kozjaku se mi je zdelo, da bi težko imela še lepši razgled na okoliške gore. Motila sem se!