Bratovlja peč ali o poti na cilj, skrit v megli

Ko je Jani brskal za podatki o planini Klek, je naletel na nekaj omemb imenitne razgledne točke Bratovlje peči, zato sva jo 8. oktobra sklenila poiskati.

Ime Bratovlja peč je nekoliko nenavadno. O njem govori legenda, ki jo je v Stritarjevem Zvonu 1. januarja 1880 objavil Samostal (tako se je podpisoval Matej Tonejec). Oven, ki sta ga objestna brata pastirja sama naučila trkati, se je zagnal tudi v enega izmed njiju (to naj bi bila kazen, ker sta se zabavala, ko je podrl nekega starca, ta pa je zaradi tega pozneje umrl). Drugi ga je skušal rešiti, a mu ni uspelo, in tako sta oba zgrmela čez pečino, ki se odtlej namesto Velika stena, kakor so ji rekli nekoč, imenuje Bratovlja peč. Domačini ji sedaj menda rečejo Bratova. Toda bratova peč je peč enega brata, povezana z enim bratom, bratovlja pa bi utegnila biti bratovska, torej povezana z več kot enim bratom, tu z dvema, kakor je še v nekaterih drugih primerih, kot so metuljev : metulji, orlov : orlji, čebelin : čebelji. Tako mislim, čeprav je pridevnik bratovlji v Pleteršnikovem slovarju preveden kot des Bruders, torej (enega) brata. 

Po cesti Bled‒Zatrnik‒Pokljuka sva se odpeljala do Krnice, naselja za Zgornjimi Gorjami, od tam pa desno v dolino Radovne. Med vožnjo po njej sva se ustavila pri nekaj zanimivostih.

Slab kilometer za elektrarno Gorje (mimo nje se pride k izviru Lipnika, ki sva si ga ogledala nazaj grede) v Spodnji Radovni so nekoliko odmaknjeni z asfaltne ceste ostanki fužin. Parkirala sva pri kapelici, kjer je makadamski odcep, označen z obvestilnim stebričkom TNP. Na njem sta puščici, ki kažeta naprej po asfaltu (Kolesarska pot Radovna) in levo na makadam (Fužinarstvo v Radovni). Po slednjem sva prišla do ostankov stavb, v katerih so prebivali fužinski delavci, in enega gospodarskega objekta (druge ‒ proizvodne in skladiščne ‒ je snedel zob časa). V dolini Radovne so bile fužine že vsaj leta 1571, dokončno pa so jih zaprli leta 1901. O njih piše na razlagalni tabli.

Vrnila sva se k avtu in asfaltna cesta se je kmalu spremenila v makadamsko. Čez slab kilometer sva se ustavila ob travniku z dvema lesenima hiškama in kamnitim ostankom tretje ter veliko skalo, na katero je pritrjena kovinska plošča – spomenik partizanom, ki so v letih 1941‒45 padli v okolici.

Peljala sva se še mimo Debelega kamna, poleg katerega je razlagalna tabla o Ta debevmo kamno. Veliko skalo desno ob cesti je po legendi sprožila velikanska kača, ki se je priplazila z Mežakle v Radovno. Na drugi strani je na kamen pritrjena plošča v spomin na sekretarja Skoja Gorje-Bled Janka Reklja - Špika, ki je tam padel 22. junija 1944.

V gozdu kmalu za Debelim kamnom naju je obvestilni stebriček opozoril na Napoleonov kamen. Spustila sva se kakih 100 m levo pod cesto k skali z domnevnimi začetnicami francoskega cesarja N.1.B.P., ki naj bi jih bil vklesal njegov vojak, ko se je v začetku 19. stoletja, v času Ilirskih provinc, po dolini Radovne pomikala francoska vojska. Poleg sta klopca in razlagalna tabla.

 

Ko sva spet zapustila gozd, sva se pripeljala do Klemenčka (Radovna 9). Napis na hiši nama je povedal, da je na tem območju med NOB delovala relejna kurirska postaja G – 29. Ustavila sva se tudi pri ostankih 20. septembra 1944 požgane Smolejeve domačije, kjer stoji velika roka – spomenik žrtvam nemškega maščevanja prebivalcem zaradi partizanske akcije. Ker partizani niso izpustili dveh zajetih nemških vojakov, so Nemci in domači izdajalci zažgali vas; v 12 hišah je zgorelo 24 vaščanov.

Kljub odmaknjenosti območja je bilo kar nekaj prometa; večina se je peljala naprej, najbrž v Krmo. Električni pastir ob cesti ni deloval in krave, prišedše gledat, kdo se sprehaja po dolini, so zastavile pot avtomobilom. Slab kilometer za Smolejem sva se spet ustavila in se odpravila desno čez lesen most pogledat jezero Kreda v nekdanjem kopu krede v Srednji Radovni. Ograja, za katero sta se pasla radovedna konja, in napis Privat najbrž spadata k hiši ob jezeru. Torej k njemu sploh ne smemo? A nekje sem brala, da se tam ljudje poleti kopajo.

Vožnjo sva nadaljevala mimo MHE Klemenak, tablice za turistično sirarsko pot, katere del je tudi bližnja kmetija Klemenak, in lesene Radovne 18. Nekoliko pred začetkom občine Kranjska Gora sta se nama morala umakniti tovornjak in bager, zaposlena s širitvijo gozdne ceste proti Krmi. Preskočila sva Psnakovo žago, češ da si jo bova ogledala nazaj grede, ker nama je bil na poti valjar (ali pa midva njemu), pri oznakah naravnost k Pocarjevi domačiji in na grbinaste travnike ter desno h Gogalovi lipi pa je postalo očitno, da sva že predaleč, zato sva obrnila. K sreči je zdaj pred nama, ki sva brez potrebe delala zgago, saj sva se samo potepala, vozil avto s kravami v prikolici, zato se delovni stroji niso znova umikali (samo) zaradi naju.

Šele nazaj grede sva opazila pravi odcep – začetek najine poti (9 km od Krnice) – in ob njem parkirala. Napotila sva se po gozdni cesti mimo taborniške koče Pokljuškega rodu Gorje (Radovna 18a; tablica na njej jo sicer »pripisuje« gozdarjem). Za dvignjeno zapornico se je široka in dobro vzdrževana cesta začela vzpenjati in vijugati po Streseni dolini, ne posebno podobni dolini. Srečala sva nekoga, ki se mu je Bratovlja peč zdela tako zelo daleč, da je bil videti v hudih dvomih, ali sva sposobna priti tja. Mimo treh levih odcepov (slepe ceste, vlake in dostopa v Konavčev žleb) sva čez kakih 45 minut prišla do desnega ovinka, kjer je na nekaterih zemljevidih narisan odcep levo – bližnjica, ki seka cestne ovinke. Ni se nama zdela posebno prepričljiva, zato sva raje ostala na cesti. Ob tej bližnjici naj bi bila lovska koča, a je narisana le na zemljevidu PZS.

V naslednji uri so se zvrstila tri omembe vredna križišča oziroma razcepi gozdnih cest. S prvega sva nadaljevala po levem kraku (desni je najbrž še ena slepa cesta), označenem z modrimi packami. Zdaj je bila cesta manj strma. Ob njej sva opazila nekaj rumenih in rdečih trakov, privezanih na veje. Za slabe in/ali zametane odcepe se nisva menila. Cesta je tu in tam kazala rebra, ponekod je bil na sredini travnat greben, leseni žlebovi za odvodnjavanje so že precej strohneli, kovinski pa so bili očiščeni in odtoki sveže odkopani. Na naslednjem križišču so naju modre packe spet usmerile levo (desno se pride na Frčkovo planino). Na bližnjem drevesu sva opazila puščico nazaj in P. Stopala sva po skalovitem svetu. Megla se je začela gostiti, zato si nisva upala preizkušati domnevnih bližnjic. Na koncu Stresene doline se je na razcepu na 1240 m desni krak obrnil ostro nazaj proti Velikemu in Vošnemu vrhu, midva pa sva nadaljevala po levem.

 

Ob cesti, na katero se z desnega pobočja krušijo kamni in skale, sva zasledila nekaj rdečih pack. Potem ko je obšla Konavčev žleb, sva na koncu opisane ure na ostrem desnem ovinku začutila neprijeten, zagaten vonj. Za ovinkom je zapihalo in nehalo smrdeti, postalo pa je precej mraz. Po kakih 20 minutah sva mimo dvignjene zapornice prispela na razcep in zavila levo na kolovoz, ki teče okrog Mejega vrha. Ob kolovozu sva naletela na možica in nato na stezico levo. Pripeljala naju je na rob, po katerem je tekla potka na obe strani. Kakor sva prebrala na spletu, je še en odcep malo naprej, 200 m od razcepa; tudi po njem se pride na omenjeni rob, a nama se je »najin« zdel boljši, predvsem bolj opazen. V obeh primerih je treba po robu na levo. Čez dobrih 10 minut sva stala na Bratovlji peči (po različnih virih je visoka 1493, 1498, po Tumi celo 1516 m). Zdaj bi moral slediti hvalospev lepemu razgledu, a videla nisva prav ničesar, razen seveda megle.

Vrnila sva se na razcep in nadaljevala naprej po gozdni cesti, označeni z modro puščico. Kmalu sva pri lesenem kažipotu, privezanem na smreko, na katerem pa nič (več?) ne piše, zavila desno proti planini Pekel. Po kakih 20 minutah sva se znašla na majhnem travniku, polnem kamnov in kravjakov. Za planino je bil premajhen, lahko pa bi bil njeno parkirišče (ali »predsoba«, da ne rečem vice, kakor bi se prilegalo Peklu). Sledil je še en manjši travnik s kalom in po 10 minutah sva končno prispela na planino (edino nadmorsko višino sem našla pri Tumi, 1475 m), kjer gospodari pašna skupnost Blejska Dobrava. Po napisih sodeč spada k planini Klek. Mimo zajetja, napajališča ter skale z napisoma Debela p. in Lipanca (puščica desno) sva prišla tako daleč, da so se iz megle končno pokazale bajte. Dve sta zanimivo povezani z mostom, najbrž zaradi blatnih tal. Med okraski na največji naju je pozdravil napis »Bog blagoslovi tvoj prihod in tvojo pot, ko greš odtod.« Pokukala sva na podstreho, kjer sva našla žimnice in lastovičje gnezdo. V bližini so samevale miza in nekaj klopi.

 

Nazaj grede se je megla toliko razkadila, da sva ob domnevnem parkirišču videla še manjši (opuščen?) peskokop. V dolino sva se odpravila po poti prihoda. Na smrdljivem ovinku je še vedno »slabo dišalo« in tudi sicer je bilo vse tako kot gor grede, le nekaj se je močno poslabšalo: ko sva zapuščala dolino Radovne, so bili že na njenem začetku znaki za prepoved prometa zaradi dela na cesti. Zjutraj sva jim torej za las ušla! Preden sva dolino dokončno zapustila, sva se ustavila še pri elektrarni Gorje, da bi si ogledala kraški izvir Lipnik pod 250-metrsko steno Lipne peči. Obvestilni stebriček naju je usmeril čez most v gozd in po vlažni, spolzki stezici sva že skoraj v temi našla izvir enega izmed potokov, ki napajajo Radovno.

 

Od taborniške koče do planine Pekel sva hodila približno tri ure, nazaj pa pol ure manj. Čeprav od glavnega cilja, razgledišča na Bratovlji peči, nisva imela čisto nič, sva bila vesela, da sva ga sploh našla, ter sklenila, da se tja še vrneva in pohod poveževa s kakim drugim ciljem.

Špik Hude police ‒ hudo lepo!

Ko sva sredi avgusta raziskovala Trubarjeve tržaške poti, sva se oglasila tudi pri Magdi, znanki s potovanja po Armeniji. Med sprehodom po njeni Bazovici in okolici so bili poleg zgodovinskih in sodobnih zamejskih tem poglavitni predmet pogovora seveda hribi. Blizu njenega doma sva lahko znova pokukala v dolino Glinščice prav s kraja, na katerem sva pred slabimi desetimi leti in ponovno pred dobrimi tremi že bila. Iz pogovora o hribolazenju se nama je najbolj vtisnilo v spomin njeno navdušeno priporočilo, naj ob priliki zlezeva na Špik Hude police. Že čez nekaj dni, 19. avgusta, sva ga upoštevala.

Odpeljala sva se v Kranjsko Goro, nato pa čez rateški mejni prehod v Trbiž (Tarvisio). Tam sva zavila levo proti Bovcu in zatem desno proti Nevejskemu sedlu (Sella Nevea). Z njega naju je strma in vijugasta ozka cesta pripeljala na prostrano planino Pecol (1517 m), menda največjo v Julijskih Alpah, ki leži na Policah (Altipiano del Montasio), kjer je bilo veliko parkirišče že skoraj polno. Levo sta kazala kažipota F.ca di Vandûl 2.00 in Biv. del Torso 2.30 (621/649) ter Ferrata Norina 2.30, Biv. CAI Cividale 4.30 in Val Dogna 6.00 (640). Na kažipotu desno Rif. G. di Brazzà 0.30 (čas je bil popravljen, a nisem razbrala, kaj je pisalo spodaj) je bila številka poti 622. Levo je šlo le nekaj planincev, desno, v najino smer, pa večina, predvsem glasni Italijani.

S parkirišča sva se odpravila desno proti Koči Giacoma Brazzàja. Na križišču, kjer se je končala asfaltna cestica, so bili spet kažipoti: levo Casera Pecol 0.10, Piani di là 2.00 in Strada provinciale 2.10 (622), desno C.re Cregnedul di Sopra 1.15, Bivio Sent. 625 1.20 in Rif. Corsi 3.00 (624, 625), naprej Rif. G. di Brazzà 0.20 (622). Na obeh straneh sva videla stanove in hleve. Okrog njih se je pasla živina. Nadaljevala sva naravnost navzgor po ozkem makadamu. Takoj za križiščem se je odcepil kolovoz desno k hlevom. Ovinke najine poti je sekalo več bližnjic; nanje so kazale puščice in so bile tudi označene, prav tako kot glavna pot. Rože – razen grintovcev in močvirskih samoperk ‒ so večinoma že odcvetele.

 

V slabe pol ure sva že bila pri koči. Na tabli nad vhodom je pisalo Rifugio alpino Giacomo di Brazzá Hütte / Koča 1660 m s.l.m. Alpi Giulie. Grof Giacomo Savorgnan di Brazzà (1859‒1888) je bil naravoslovec, ki se je proslavil z raziskovanjem Montaža in Kanina. Umrl je med francosko ekspedicijo v Kongu. Njegov znamenitejši brat Pietro Paolo, znan kot Pierre Paul François Camille Savorgnan de Brazza, je leta 1880 v Kongu ustanovil mesto Brazzaville. Giacomo je leta 1881 odkril danes običajno pot na Montaž, naslednje leto pa preplezal njegovo zahodno steno.

Nadaljevala sva skozi leso po poti 622 (na zemljevidu Tabacco 19 samo do koče; na skali pod kočo je bila markacija s številkama 653 in 664, ki pa ju na zemljevidu ni) v smer Cima di Terrarossa (italijansko ime za Špik Hude police). Mimo vodnega zajetja sva prispela do naslednje lese. Od vsepovsod je bilo slišati žvižganje svizcev, videla pa nisva nobenega. Po dobre pol ure, ko sva dosegla skalno steno, sva si nadela čeladi (dotlej edina), ker sva brala, da tam kozorogi pogosto prožijo kamenje. Stezico so obrobljali veliki deljeni listi in rumena socvetja ozkočeladastih preobjed. Srečala sva Janijevega sodelavca, ki se je že vračal z vrha in se je nameraval povzpeti še na Montaž. Naslednja Slovenca, ki sta se tudi že vračala, pa sta vendarle imela čeladi. Rož je bilo malo, a pestrost ponudbe ni bila tako slaba: majhni vijolični osati, zvončice, avstrijski sviščevci, živorodne dresni, hribski rmani, močvirske samoperke, vednozeleni kamnokreči. Tokrat so naju začuda prehitevali samo mladi, druge pa sva puščala za seboj; izjema sta bili klepetavi priletni Avstrijki s presenetljivo vitalno kapaciteto. Sploh ni žuborela smo italijanščina: poleg slovenščine in nemščine je bilo slišati tudi pozdrav ahoj.

Pot, označena na razpotjih in ovinkih (iznad enega naju je motril kozorog), naju je čez 50 minut pripeljala na razcep: desno Bivacco Luca V. (za trbiškega alpinista Luca Vuericha je bil usoden snežni plaz, ki ga je odnesel med lednim plezanjem v Prisojniku), Ceria Merlone (zavarovana plezalna pot), levo navzgor Terrarossa. Videti je bilo čedalje več kozorogov; nekateri so nas radovedno opazovali, mi pa jim nismo ostali dolžni. Ob teh okretnih živalih, pravih lepotcih, nihče ni ostal ravnodušen in vzkliki so razkrivali jezike; nenadoma je mrgolelo Slovencev. Neki Italijan se je raznežil: »È pacifico!« Prvi hip je zvenelo smešno, toda kljub številnim glasnim planincem je bila prostrana pokrajina s svojimi naravnimi lepotami prava oaza miru v primerjavi s hrupnimi naseljenimi kraji, od koder nas je gotovo prišla večina. Nekdo je sprožil kamen in naslednja planinka, ki sem jo srečala, je pokazala na mojo čelado, rekoč: »It's a good idea.«

Dobrih 5 minut za prvim razcepom smo bili že na naslednjem: levo Sentiero Augusto ed Elenita Leva (zavarovana plezalna pot, poimenovana po dveh ljubiteljih teh gora, je bolj znana s krajšim imenom Leva), desno C. Terrarossa 664. Do Škrbine nad Žlebom Hude police (Forca di Terrarossa, 2330 m) je bilo le še 5 minut. Z nje se je na drugo stran grebena ponujal slikovit pogled na 750 m dolgi Ozebnik Hude police (Canalone Huda Paliza) ter Viš (Jof Fuart) in Koštrunove špice (Cime Castrein). V škrbini sva zavila levo. Videla sem velike zaplate triglavskih rož, a sva bila zanje žal že prepozna. Z vrha se je vračala skupina slovenskih planincev, ki po hrupnosti niso prav nič zaostajali za italijanskimi, česar nisva ravno vajena, posebno jezen mladenič, star kakih 10 let, se je drl kot črednik, pa se zaradi tega ni nihče vznemirjal.

 








Četrt ure nad škrbino sva dosegla vrh (2420 m) najlaže dostopnega izmed Poliških Špikov z vpisno skrinjico in majhnim kovinskim križem. In seveda z imenitnim razgledom na številne vrhove, med njimi na Zabuš in Strmo peč na zahodu, Montaž, Špik nad plazom in Špik nad Cijanerico na severozahodu, Karnijske Alpe na severu, Kamnitega lovca in Veliki Nabojs na severovzhodu, Viš in Koštrunove špice na vzhodu, Špik nad Nosom in Špik nad Špranjo na jugovzhodu, Prestreljenik in Kanin na jugu.

Vrnila sva se po isti poti. Malo preden sva prispela do odcepa poti Leva, se je zaslišal rezek žvižg ata kozoroga in po pobočju so se od vsepovsod usuli samice in mladiči. Čreda se je zbrala na ovinku planinske poti, ne meneč se za nas, ki smo fotografirali ali hoteli naprej. Ko smo se jim približali, je poglavar svareče zapihal. Planincev je bilo tudi toliko, da se nama je zastavilo vprašanje iz planinskega bontona: ali ima prednost tisti, ki se vzpenja (kot pri avtomobilih), ali tisti, ki sestopa (kot pri vratih izstopajoči). »Načelno se umakne tisti, ki gre gor, da gre tisti zgoraj lahko dol. Vendar je veliko bolj priporočljivo, da se umakne tisti, ki mu je laže – trenutek, dva počaka na kraju, kjer se lahko brez težav in nevarnosti srečata /.../. To velja tudi /.../ na vodoravnih delih poti,« piše v učbeniku Planinska šola (več avtorjev, PZS, 2005, str. 279). Po pameti torej. Kakor v zvezi z neko drugo »dejavnostjo«, pri kateri se nekdo ni posebej izkazal: na veliko potrebo je šel tik steze in kupček pokril le s toaletnim papirjem, ki ga je seveda razneslo naokoli, kar je povzročilo »estetsko pohujšanje«. Za nekom drugim pa je ob poti obležala »samo« brisača.

V začetku sem bila zaradi gneče kar sitna. Pozneje sem se nekoliko privadila, nekoliko pa smo se v tistem gorskem prostranstvu tudi razkropili. Nazaj grede sva bila bolj sama, le skupina mladih, ki so neutrudno žužnjali, naju je »zasledovala«, vendar niso bili preglasni. Čez slabo poldrugo uro sva se že ustavila v koči. Natakarica je govorila tudi slovensko. Pri kosilu sva si privoščila radler »mit Kräuter«; žal je bil topel (najbrž ga zaradi velikega povpraševanje niso mogli dovolj hitro hladiti). Ko sva se vrnila na parkirišče, sva imela kaj videti: planina Pecol je bila vsa zaparkirana. Nič čudnega, saj je bil res lep dan.

Šija (1880 m)

Za predprejšnji petek so vremenoslovci obljubili tako brezhibno vreme, da sem vzela dopust, potem pa sva se skoraj izgubila v megli. Vogel, ki sva ga imela na muhi, se je popolnoma skril, zato sva si izbrala nadomestni cilj: Šijo.

Pod spodnjo postajo nihalke na Vogel (zdaj vozi vsake pol ure od 8.00 do 18.00) sva si najprej ogledala zanimivo vojaško pokopališče Ukanc 1915–1917, nato pa sva se napotila po gozdni cesti pod postajo žičnice. Ko sva prišla do izteka Žagarjevega grabna, sva za skalo z markacijo in napisom Ukanc zaman iskala pot od Zlatoroga, ki jo »obljubljata« vodnik in zemljevid, zato jo bo treba drugič poiskati od spodaj navzgor. Po strmem smučišču in ob njem sva pošteno grizla kolena in srečala precej rohneče težke mehanizacije, ki se je lahkotno vozila gor in dol. Delavnik pač – na to res nisva računala. Med kratkimi oddihi sva občudovala razgled in uživala obljubljeno lepo vreme. Po kakih dveh urah sva dosegla planino Zadnji Vogel. Kažipoti in markacije so naju pripeljali čez travnato kotanjo v skalnati svet pod Voglom. Megle, ki so se že nekaj časa vlačile okoli naju, so se zgostile, da sva videla le še pot, pod vršno strmino pa samo še ped pred nosom. Dva mladca sta menda le šla na vrh, vsi drugi pa so se obrnili, kar nekaj sva jih srečala. Same tujce, največ Angležev. Ob delavnikih večina Slovencev vendarle dela.

Vrnila sva se k odcepu proti Orlovi glavi, brž nato pa se spopadla s strmino proti Šiji. Tudi to sva komaj našla, a na vrhu (čez tričetrt ure) sva bila poplačana za trud in razočaranje nad Voglom: odprl se je prelep razgled, megle pa so se selile tako naglo, da je bil prizor vsak hip drugačen. Le Vogel se ni hotel prikazati. Najbolj všeč nama je bila gola piramida Rodice; upam, da jo bova kdaj obiskala. Ko sva se začela spuščati, se je za trenutek milostno pokazal celo vrh Vogla. Vrnila sva se čez Visoki Orlov rob in Orlovo glavo, si pri Merjascu privoščila odlično pozno kosilo in se z nihalko vrnila v dolino.

Tokratni zapis je bolj spominski kot dnevniški, kajti na Šiji sva bila še pred neurjem. Žagarjev graben je menda že »deloma saniran«, čisto tako, kot je bilo, pa gotovo ni. Prejšnji konec tedna nisva bila nikjer, zato se mi že pošteno toži. Vendar bo treba za jutri izbrati po pameti, kajti v gorah je že sneg, torej ne kam zelo visoko.

Macesje v grebenu Košute

Na Košuto sva se podala že velikokrat. Prečenja tega našega najdaljšega grebena »v enem kosu« ne bi zmogla, posamič pa sva že obiskala Veliki vrh (dvakrat – prvič, ko še ni bilo tega spletnega dnevnika), Kofce goro (prav tako že pred tem dnevnikom), Kladivo, Tegoško goro, Košutnikov turn, Tolsto in Malo Košuto ter seveda greben med njimi, le del od Turna do Tolste Košute je za naju prezahteven. Manjkalo pa nama je še Macesje in tja sva se odpravila 13. oktobra lani.

Skozi Tržič in Dovžanovo sotesko sva se zapeljala v Jelendol. Tam sva zavila levo ter na petih označenih razcepih in križiščih sledila oznakam za planino Tegošče (na zemljevidih Tegoška planina, 1403 m). Zadnji del te ceste sva nekoč že prehodila, ko sva šla na Pungratsko in Tegoško goro. Po 7 km sva na začetku Tegoške planine parkirala.

Povzpela sva se nad parkirišče in iznad njega sva lepo videla vso planino. Na strmem travnatem pobočju sva prečkala stezico z Dolge njive na Kofce in nadaljevala za nosom; ko sva bila na Tegoški gori, sva iz te smeri namreč videla priti gor mlad par. Kar čez pašnike sva si upala, ker je bilo že konec pašne sezone (pred leti je tam nekoga napadel razjarjen bik). Po uri in četrt vztrajnega vzpenjanja in širnih razgledov na levo, proti zahodu, in desno, proti vzhodu, sva naletela na snope zarjavelih žic, ležeče v travi – ostanke ograje. Ali bi bila lahko Bornova? Dalje sva grizla kolena ob njej in po 5 minutah dosegla greben. Tamkajšnji mejni kamen je imel številko XXIV/63. Od tam, s Tegoške gore proti vzhodu, je bila pot za naju nova. Že dotlej imenitni razgledi so se še razširili. Posebno je privlačil najine poglede Cjajnik/Lärchenturm (1967 m), ki ga Cjajnikova škrbina/Lärchensattel (1880 m) loči od Užnika/Lärchenberg (2079 m).

Ko sva napredovala desno po grebenu, je bil Cjajnikov steber čedalje bliže, da sva lahko videla klin na njem in tudi kar nekaj plezalcev. Žice so se vlekle še po grebenu. Kljub prijaznemu soncu sva se morala obleči, tako mrzlo je brilo, veter pa je bil očitno pogodu kavki, ki naju je nenehno obletavala. V 20 minutah sva pristala na sedlu. Tam ni bilo mejnega kamna ali pa sva ga prezrla. Šele ko sva se že začela vzpenjati naprej po grebenu, sva našla tistega s številko 61. Na skalnatih delih poti so bile rdeče črte, a mnoge že precej zabrisane.

Po dobrih 20 minutah sva prispela do kamna z odkrušeno številko, malo naprej pa sta bila avstrijska planinska kažipota levo proti Cjajniku in Koči pod Košuto z opombo, da gre za zahtevno plezalno pot, ter naprej proti Košutnikovemu turnu. Po nekaj korakih sva zapustila stezico in se mimo droga, na katerem je bila nekoč (najbrž mejna) tabla, povzpela na vrh s kamnom 57, Užník. Ime razlagajo različno: Klinar v Karavankah piše, da je to po tržiško Lažník, ker od daleč daje lažni videz, da je najvišji vrh Macesja; Janša v svojem vodniku z enakim naslovom pravi, da se imenuje po kmetu Užniku (na nekaterih zemljevidih menda Ušnik); Prle pa v Grebenih slovenskih gora meni, da izhaja iz koroške besede užna = južina.

Z razcepa čez dobrih 5 minut sva se po levi, zgornji poti povzpela na naslednji vrh s kamnom 55. Domnevala sva, da je to Perilnik (tudi Ribežen)/Mittelwand (približno 2000 m). Slovensko ime ima po vodoravnih policah na zahodni strani, bliže Cjajniku, ki se menda vidijo od Koče pod Košuto na planini Mrzli log, nemško pa po steni med Užnikom in vrhom Macesja. Pogled nazaj na Užnik je bil prav lep. Ko sva nadaljevala proti najvišjemu vrhu, se je Perilnik za nama kazal kot čedna piramida. Na naslednjem sedlu je kamen 54 tičal ob grapi, eni številnih, ki se spuščajo na avstrijsko stran.

  

Približno pol ure od Perilnika sva prišla do kamna 53. Eden izmed planincev, ki sva jih srečala, naju je opozoril, da se bo v kratkem začela plezarija. Kmalu sva res pospravila palice. Po »zobatem« grebenu, posejanem s stolpiči in roglji, nama je na nekaterih mestih pomagala jeklenica. Po 20 minutah, pri kamnu 52, sva stopila na najvišjo točko Macesja/Breitwand ali Breitkopf (2124 m). Bilo je kar živahno, družbo pa so nam delale tudi kavke. Prvotno sva nameravala turo končati tam, sploh ko nama je nekdo razložil, da je nadaljevanje poti še zahtevnejše. Ko je s Cjajnika prišla skupina plezalcev, sva bila prepričana, da bova izvedela, kakšna je pot naprej, pa je vprašani vnemarno zamahnil z roko, češ da taka kot doslej. S tem »pojasnilom« si nisva dosti pomagala, vendar sva sklenila poskusiti.

Grebenski gor-dol se je nadaljeval in tu pa tam je bilo treba poprijeti za skalo. Mimo kamna 51 sva po pol ure prišla do mesta, kjer sva zagledala okence, če sva se ozrla. O naravnem oknu sva namreč brala, zato sva oprezala za njim. Nekoliko naprej je bilo še eno manjše, ki najbrž niti »ne šteje«, ob njegovi skali pa se je pognala navzgor grapica, o kateri sva pomislila, da utegne pripeljati na vrh Ostrvi/Kleiner Koschutnikturm ali Kainradlturm (po plezalcih bratih Kainradl, ki sta ga prvič »ugnala« po severni steni; 2104 m). Prej kot v 5 minutah sva res prilezla do kamna 50 na omenjenem vrhu, ki ima še eno slovensko ime: Zadnja Košuta. Potegnila sva še naprej mimo kamna 49 in se po 10 minutah ob jeklenicah spustila skozi škrbino. Ta slabih 10 minut dolgi del poti je bil zame najzahtevnejši, saj so bile na skoraj navpični steni razdalje med oporami za moje noge predolge in še jeklenica ob izstopu iz škrbine je bila zelo mlahava. Ampak na koncu naju je vendarle čakalo pošteno naravno okno.

 

Spet sva raztegnila palice in se po travnatem pobočju napotila proti 5 minut oddaljenemu sedlu. Tam se je »najina« Košuta res končala, saj se je greben nadaljeval proti Košutnikovemu turnu, kjer sva že bila, zato sva sledila markacijam navzdol proti Dolgi njivi. Po strmih travah se je spuščala drobljiva skalnato-peščena stezica. Cikcakala je proti dolgemu ozkemu melišču na desni, po katerem je od neznano kod priletelo nekaj pravcatih »projektilov«, tako da ga je nekaj sestopajočih v diru zapustilo. Potem ko sva prečkala to in še eno ozko melišče, je bilo ključev konec in steza se je spuščala v velikih zavojih. Čez 20 minut sva prvič zakoračila med ruševje. Markacije so bile redke in slabe, ruševja pa čedalje več. Kar preveč v desno je šlo, a po slabe četrt ure je najina stezica končno zavila ostro levo. Tam se je odcepila desno in nato levo čez grapo pot na planino Krnica. Križišče ni bilo označeno, le v smer, iz katere sva prišla, sta kazali belo-rdeča puščica in mejna markacija.

Ko sva stopila v gozd, sva se znašla na pravi drsalnici. Velika smreka, ki se je zvrnila na pot, je bila prežagana (za naju k sreči, a v takih primerih se vedno sprašujem, ali ni škoda večja kot korist). Kakih 40 minut od križišča sva pristala na širši stezi. Na debeli smreki ob stičišču sta bila kažipota; najin je kazal desno Tegošče 1h 30min. Po iglastem gozdu, v katerem je bilo včasih prav temno, in med listnatim drevjem, ki  je žarelo v jesenskih barvah, sva prispela na poraščeno poseko. Že nekaj časa sva opažala modre oznake KH (Košuta hiking, tradicionalni pohod okrog Košute). Čez 20 minut sva prišla do klopce z ograjo (najbrž malo posebne preže) in kmalu za njo še do ene, pri kateri naju je presenetila puščica desno navzgor, po 5 minutah pa še strmejši odcep desno. 

Prečkala sva dve jasi, poseko in široko poraščeno melišče ter šla mimo izvira, ki ga nisva videla, le voda se je pocejala po poti. Po četrt ure sva sledila kažipotu levo Tegošče koča in kmalu stopila iz gozda, tam pa naju je kažipot usmeril desno. Pri gozdarskem delovišču ob razritem in zametanem kolovozu, ki se je »pretvarjal«, da je gozdna cesta, je bil še en kažipot naprej Tegošče. Janiju se je zdelo, da puščica kaže navzgor nad cesto proti štoru, v katerega je bila zapičena tablica. Zagrizla sva v strm zaraščen breg in ko sva dosegla rob s tablico, sva spoznala, da tja pripelje tudi »cesta«, le da zelo daleč naokoli. Čez 20 minut sva prestopila polomljeno ograjo Tegoške planine, se povzpela po travniku in preplezala leso. Onkraj mokrotne struge, v kateri je trohnelo leseno korito, sva že zagledala avto. V četrt ure sva bila pri njem.

Klinar piše, da »se dviga Macesje v treh pomembnih vrhovih v glavnem grebenu Košute med Tegoško goro in Košutnikovim turnom. Kljub znatni višini pa podobno kot Tegoška gora za planinca nima prave samostojne veljave in ga obiščemo le kot del grebenske poti od Škrbine do Košutnikovega turna«. Mojdunaj, kako se kljub avtorjevi veljavi in velikemu spoštovanju, ki ga uživa pri naju, ne strinjam s takimi oznakami! Ampak takoj zatem prizna: »Macesje je na tej poti brez dvoma najlepši del, poln pestrih skalnih oblik od grap, pragov in rogljev do naravnih oken, ozkih grebenov in globokih prepadov. Za posebno popestritev poskrbi severno stoječi, vzporedno potekajoči nasekani greben Cjajnika.« Tako je, samostojnost gor ali dol!