Tretjič na Basališču

Ali je najin predzadnji pohod v lanskem letu popisni presežek ali primanjkljaj, je težko reči, vsekakor pa ne bom mirna, dokler »obračun« 2012 ne bo pod streho. Če človek skoraj 33 let dela pri računovodjih, se navzame njihovih navad. Za marsikatero sem jim hvaležna. Potem ko sva že bila na vrhu Paškega Kozjaka skupaj (takrat še ni bilo tegale dnevnika) in Jani še sam, res nisva mislila, da ga bova obiskala še tretjič. Kombinacija računovodstva in veselega decembra pa je bila tako naporna, da sva se za dva dni umaknila v Dobrno, od koder je bil le še korak do vrha Kozjaka.

 

Iz Dobrne sva se odpeljala mimo graščine Dobrnica ali Gutenek proti Hudičevemu grabnu in po 2 km parkirala na levi strani ceste pred mostom čez Dobrnico. Na desni strani so naju pričakali kažipoti in prva razlagalna tabla Gozdne učne poti Dobrna, pozneje pa sva prebirala še druge (po uvodnem besedilu je treba klikniti zemljevid). Gozdna učna pot je del Anine poti, imenovane po Ančki, zadnji prebivalki Šumejeve domačije, kjer je zdaj na ogled črna kuhinja.

 

Mimo Kneippovega korita in levo po mostu čez potok sva se sprehodila do jame Ledenice. V tem naravnem hladilniku (jama sicer ni naravna, ampak so jo izklesali in najbrž uporabili celo smodnik) so hranili led. Imenujejo jo tudi birkeler, ker je v njej grof Franc Anton plemeniti Kolovrat Liebsteinski, ki je leta 1851 graščino preuredil v pivovarno, skladiščil pivo. Od jame sva se povzpela po lesenih stopnicah k slapu Drenovec. Kakih 10 minut nad njim sva čez slabo opazno žico stopila iz gozda na travnik pod Maroškovo domačijo. Še skozi en pas gozda in spet čez žico, pa sva se znašla na asfaltni cesti, ob kateri je med več kažipoti tudi Basališče 2h 30min (levo). Pred prvimi hišami so spet kažipoti (z desne – tja se pride do Šumeja, a sva ga izpustila – so se nama pridružile markacije v obliki pastirskega klobuka). Sledila sva Knafelčevim markacijam naprej proti Paškemu Kozjaku. Pri kmetiji sva asfalt zamenjala za gozdno pot. Pripeljala naju je na ovinek gozdne ceste in po njej sva zavila levo navzgor mimo peskokopa.

 

Asfaltno cesto sva znova dosegla pri domačiji št. 10 s tremi različicami imena: Spodnji Urlčjek (tako kažipot in lokalna zemljevida), Spodnji Urličnik (tako domači kozolček) in Spodnji Orličnik (tako Atlas Slovenije ter zemljevid Maribor in okolica). Nadaljevala sva po asfaltu mimo odcepa levo na gozdno cesto, kamor kažejo kažipoti za kolesarsko pot 5, Parož ter domačiji Kragulčjek (na zemljevidih, tudi na lokalnih, Kraguljček) in Jamnišek (na zemljevidih Maribor in okolica ter Dobrna Jemnišek, v prospektu Poti Dobrne pa Jenišek). Za transformatorjem Brdce je desni ovinek, kjer kažipota naprej (desno) usmerjata proti Paškemu Kozjaku in domačiji Krivec Štraus, v levo na slabšo cesto pa kažeta kažipota k Štravsu in Pečniku. Skratka imenoslovno sila »pestro« območje (če ne gre zgolj za površnost, kakršna se kaže tudi v nepojmljivem številu napak in zanikrnosti v Velikem atlasu Slovenije, 2012, ki so ga oglaševali kot plod dela velike ekipe priznanih strokovnjakov).

 

Zavila sva levo na gozdno ali makadamsko cesto, šla mimo korita z vodo, od katerega sta pritekli srnici, čez 20 minut pa sva jo za desnim ovinkom zapustila po vlaki navzgor. Ko sva ugibala, kaj pomenijo rumene puščice, sva se skoraj spotaknila čez žico. Mogoče pa opozarjajo ravno nanjo? Povzpela sva se na cesto na Brdcah nad Dobrno, kjer sta naju presenetili puščici v obe smeri, vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije pa tudi ne pove, v katero smer je treba. Zavila sva levo proti klopcam, razpelu ter kozolčku z markacijo in napisi Brdce nad Dobrno, Grobovi borcev XIV. in Pot XIV. divizije. Zaradi goste megle se nama ni niti sanjalo, kje je partizanski spomenik, zato sva kar nadaljevala po cesti mimo domačije Neroden z največjo lipo v občini Dobrna. Pri razpelu pri Krivcu cesta zavije desno, pri Tonaču pa se konča. Mimo domačije sva krenila v gozd. Čez dobrih 10 minut nisva bila gotova, kaj nama skuša povedati puščica: desno navzgor ali naravnost naprej. Pravi je kolovoz desno navzgor. Pripeljal naju je na cesto. Zavila sva levo po njej navzgor do razcepa (1), na katerem so dotlej pogoste markacije, tudi pastirski klobuki, »odšle« levo, midva pa sva nadaljevala proti Jernejcema, Ortanu in Maguju. Tu nekje naj bi po vodniku sledila kažipotu desno Ostrica, a ga nisva našla. Redke markacije so naju pripeljale na naslednji razcep (2): desni krak (gozdna cesta) vodi navzgor, levi pa napravi ovinek levo. Markacij nisva videla na nobeni strani. Izbrala sva desni krak in se znašla pri Maguju (1024 m). Gospodar nama je razložil, da nenavadno ime izhaja iz »màgu« (= mogel oziroma najbrž moral; ded mu je povedal, da je prejšnji gospodar rad govoril, da bo màgu narediti to ali ono). Nazaj – proti Ostrici – nama je odsvetoval, češ da v snegu ne bova našla.

 

Kmalu za Magujem gozdna cesta zavije desno navzdol, levo navzgor se odcepi kolovoz mimo zbiralnika za vodo, po sredi pa se vzpenja gozdna cesta za tovornjake, ki nama jo je priporočil sogovornik. Za vrhom travnika je v gozdu (tokrat odprta) zapornica in ko se nama je že zdelo, da hodiva v napačno smer, se je cesta z ostrim levim ovinkom obrnila v pravo. Z obeh strani se ji pridruži več poti in desno zgoraj sva po dolgem času opazila markacije na poti iz Vitanja. Pripeljale so naju na sedelce s prežo (med Basališčem in Javorjem), od koder naju je usmeril kažipot Basališče. Po slabe četrt ure hoje po grebenu sva dosegla vršiček z betonskim stebričkom, dobrih 5 minut zatem pa vrh (1272 m). Tam je poleg geodetskega kamna, vpisne skrinjice in zasilne klopce samo kažipot nazaj Vitanje. Nisva opazila nobene druge poti, ki bi prišla iz Dobrne, da bi lahko napravila krog, kakor sva načrtovala, zato sva se z manjšo spremembo vrnila po poti vzpona.

 

Spremembo sva si privoščila na travniku pred Magujem, po katerem sva se povzpela k najviše ležeči kmetiji v vasi, Jernejčevi. Mimo preže, pod katero je v snegu ležala košarica s še ne odprto steklenico vina, in vodnega zbiralnika sva jo dosegla v pol ure in tam našla oznake, ki naj bi jim bila sledila gor grede: levo Ostrica, desno Basališče. Med nekaj hišami (našla sva še eno s trojnim imenom: tu Artan, na zemljevidu Dobrna Vrtan, spodaj pri razcepu 2 pa Ortan) sva po 20 minutah pristala na razcepu 1 proti Maguju, kjer sva se zjutraj očitno odločila napačno. Šele zdaj sva opazila markacijo na električnem drogu; oznaka (puščica) bi morala biti na razcepu, ne tako daleč in proč od njega. Ker se je megla nekoliko zredčila, sva se pod Krivcem ustavila še pri spomeniku 39 borcem XIV. divizije, padlim februarja 1944. Preostanek poti sva zgolj ponovila.

 

Dobre tri ure hoje gor in tri dol je poleg kopeli v Dobrni tudi pomagalo, da so bili dnevi od nekdanjega dneva JLA do konca leta znosnejši. Vreme ni bilo idealno, ampak tudi v takem je mogoče videti marsikaj lepega.

Tigrovska spominska krožna pot

 

Obljubila sem, da bom poročala o najinem zadnjem lanskem pohodu. Odpravila sva se za soncem na Primorsko, a še prej sva bila deležna lune nad Nanosom. Avtocesto sva zapustila pri izvozu za Kozino in sledila smerokazom za Koper. Potem ko sva se zapeljala pod avtocesto, sva zavila desno za smerokazoma Klanec in Ocizla. Parkirala sva v Ocizli za vaškim vodnjakom. Ob parkirišču so obvestilna tabla Športnega kulturnega (in) turističnega društva »Zveza« Ocizla Tigrovska spominska pot z zemljevidom, kažipota ter nekaj kapnikov, ki so središču vasi sicer v okras, a da so jih odnesli iz naravnega okolja, je – milo rečeno – čudno.

 

Sledila sva omenjenima kažipotoma. Že na začetku (ki je obenem seveda tudi konec krožne poti) sva se vpisala v zvezek, shranjen v nekdanjem poštnem nabiralniku nad nekdanjim vodnjakom. Tam sva zavila z vaške ceste desno med vinograde. Sledeč rumenim markacijam sva zapustila vas in se po gozdu precej strmo spustila po nadelani potki v Luzo; to je nekakšna kotlinica, kjer izvira potok enakega imena. Voda pri izviru je pitna (na voljo je kozarec). Posledice letošnjega vetroloma, o katerem nama je pripovedoval domačin, so že toliko odpravili, da je pot popolnoma prehodna. Označena je zelo na gosto. Prečkala sva potok in se spet začela vzpenjati. Od zgoraj sva videla, kako se Luza izlije v drug potok. Spustila sva se k njemu in prečkala tudi tega. Mimo stopničastega slapa in čez mostiček sva prišla do razvaline Maln'rjevega mlina. Pot naju je vodila ob potoku, pred jaso s prežo pa naju je odvedla desno, proč od vode. A takoj sva prečkala še en potoček. V pletežu številnih vodá in poti je dobra označenost res dobrodošla. Zjutraj so bila tla k sreči še pomrznjena, saj so drugače precej blatna. Pomudila sva se pri hrastu z zanimivo oblikovanim spodnjim delom debla. Hrastov je tam tudi sicer veliko. Komaj sva se spet začela vzpenjati, sva se že spustila k vodi, ki živahno skače čez kamnite stopničke, takoj za ovinkom pa naju je čakal slap v Žlebini (tako piše na tabli, na zemljevidu poti pa slap Žlebine). Nad njim sta že nekoliko utrujeni klopci. Tam sva stopila na kolovoz. Pod velikim daljnovodom sva za kratek čas prišla iz gozda, nato pa se med grmovjem in nizkim drevjem kot po drevoredu povzpela na makadamsko cesto. Rumena markacija na njenem ostrem levem ovinku kaže levo navzdol.

Preden sva nadaljevala krožno pot, sva se povzpela v desno proti Beki. Pri prvi hiši se začne asfalt. Od tam sva šla na pohod po dolini Glinščice (kažipot Botač). Tokrat nama je domačin povedal, da je v vasi še 15 ali 16 prebivalcev, večinoma starih in le dva otroka: 9-letna deklica in pred kratkim rojeni fantek (leta 2008 so nama potožili, da sta v vasi samo še dve družini; če je (bilo) oboje res, se stanje popravlja!). Dve hiši so kupili Italijani.

Vrnila sva se na cestni ovinek ter se spustila mimo kala in lipe na Mazarju, nato pa s ceste levo po travniku, poraščenem z brinjem, šipkom, drugim grmovjem in nizkim drevjem, do jame S-3. Za železno ograjico se vidi le ustje. Nedaleč naprej je Jurjeva jama. Ta je ograjena z leseno ograjo in je je videti nekaj več. Od nje sva se najprej nekoliko povzpela, nato pa se spustila k vodi, kjer je markacij zmanjkalo. Pot je spodjedena, tako da sva morala zlesti desno na skalnato pobočje. Spet sva ujela markacije in pripeljale so naju k dotlej najslikovitejši Miškotovi jami. Tam je poleg globoke rečne soteske najbolj zanimiv naravni most. Dokler sva gledala čez ograjo na njem, ni bilo posebno vznemirljivo, zato sva pot nadaljevala do drugega neoznačenega odcepa desno (spotoma sva se ozrla ravno pravi čas, da sva videla naravna okna in vrata), zlezla na vrh vzpetinice in se po drugi strani spustila v suho strugo, iz katere sva šele zares lepo videla most. Naslednja postaja je bil Maletov slap. Pada čez tri stopnice in kot zavesa zakriva vhod v Maletovo jamo. Po kratkem spustu iznad slapu sva se znašla pred Blaževim spodmolom, ki je vhod v Ocisko jamo, kakor ji rečejo domačini (v legendi ob zemljevidu poti pa piše Ocijska), sicer Ocizeljsko (to je pravzaprav nenavadno, saj kraj ni Ocizlja, zato bi pričakovala Ocizelsko). Kar precej globoko lahko pridemo tudi nejamarji. Po stenah je obilo pajkov in majcenih stalaktitov. Vrnila sva se na pot, kmalu zavila levo navzdol po širokem z gruščem nasutem kolovozu in takoj desno z njega. Na robu velike zaraščene globeli stoji tabla Ociska jama Korošca. Tu je drugi konec udorne jame, do katerega se menda pride le skozi Blažev spodmol, seveda z ustrezno opremo. Z roba ni videti veliko.  Takoj zatem so na prijetnem kraju sredi gozdnatih vzpetinic klopce (postaja 13 od 26), ob njih pa kažipota Daljša pot (desno) in Krajša pot (levo).

  

 

Po malici in novoletni penini sva nadaljevala po daljši poti. Prečkala sva suho strugo in se povzpela na eno omenjenih vzpetinic. Pod njo naj bi bilo brezno, a nisva dognala, kaj naj bi bilo to: velika kotanja ni ravno podobna breznu, dve luknji v tleh pa nič zavarovani. Ko sva zavila levo na zaraščen kolovoz, sva onstran grape na levi zagledala Ocizlo. Skozi gosto brinje (nekateri grmi so se kar šibili od plodov) sva se pretaknila na kolovoz in po njem stopila na plano pri ograji. Kar sva videla za njo, se nama je zdelo še najbolj podobno vodnemu zajetju (po zemljevidu poti sva sicer pričakovala deponijo). Markacije so se nenavadno zredčile, a ko sva zavila levo na makadamsko cesto, so se spet pojavile. Pred mostom, čez katerega se cesta nadaljuje proti vasi, sva pri lipi v spomin pesniku, novinarju in fotografu Karlu Kocjančiču, prijatelju Ocizle, zavila desno. Nekaj med kolovozom in slabo cesto naju je pripeljalo do zabetoniranih ostankov prve svetovne vojne. Nad cesto se vrstijo kaverne, večinoma podrte. Za deseto sva zavila desno v breg do bunkerjev in dolgega strelskega jarka. Ko se ta konča, se pot počasi obrne nazaj navzdol. Po kar strmem spustu sva pod zadnjo, 18. kaverno spet pristala na cesti. Prečkala sva jo in se ob potočku povzpela do slapa Cumpet, nad njim pa desno od vodnega zajetja stopila iz gozda. Moker in blaten kolovoz naju je pripeljal do ograjenega Krmonovega studenca, od koder ni bilo več daleč do izhodišča.

Običajno povem, koliko čiste hoje terja kak pohod (tokrat dve uri in pol). Že hodimo ne vsi enako hitro, ta podatek pa še vsak po svoje »raztegnemo« s postanki (midva sva se potepala šest ur). Tokrat sva dva celo »preskočila«: Komunsko hišo in korita. To me malo jezi, pa ne preveč ‒ niti toliko ne, da bi ju načrtovala za drugič.

Srečno 2013 s točke 13!

Dan pred silvestrovim sva ušla komendski megli na Primorsko. Opravila sva Tigrovsko spominsko krožno pot iz Ocizle do Beke in nazaj v Ocizlo. Ob njej so številne naravne in zgodovinske zanimivosti, o katerih bom še poročala, ko se izteče praznični čas. Izmed 26 točk je srednja namenjena počitku. Ravno 13., kakor se za pravkar začeto leto spodobi. V kotlinici med prikupnimi grički so klopce, kjer sva si privoščila tradicionalno novoletno penino sredi sončnega gozda, preden sva se odpravila na drugi del poti. Ko je bilo uživanja konec, se je bilo treba odločiti za krajšo ali daljšo različico. Nagradno vprašanje: katero sva izbrala? Domov grede sva pri Logatcu, kot bi odrezal, spet zapeljala v štrenasto sivino in pustila sonce za seboj. Do naslednjič.

V novem letu vam želiva čim več sonca in čim manj vsakršne megle. Srečno!

 

Cicelj 12. 12. 12

Cicelj (po Križevski vasi ob južnem vznožju menda imenovan tudi Križevski Cicelj) sva odkrila, ko sva se potikala po Murovici, in končno je prišel na vrsto. Odpeljala sva se proti Litiji. Z glavne ceste sva zavila levo v Senožeti, a ker sva bila preveč neučakana, sva se morala pretikati po ozki cestici med hišami, ves čas v strahu, da bi koga srečala (zato priporočam šele drugi, ne že prvi odcep v vas). Parkirala sva nasproti gasilskega doma. Na koncu parkirišča stoji obvestilna tabla o Dolu pri Ljubljani in Senožetih. Za njo sva nadaljevala po asfaltni cesti, prečkala potoček in na križišču onstran njega zavila levo (smerokaza Križevska vas in Velika vas). Na razcepu pri kapelici levi krak pelje v Veliko vas, midva pa sva se po nekaj korakih v desno tik pred kapelico povzpela levo po markirani poti. Knafelčevim markacijam delajo družbo rumeno-rdeče, ki označujejo evropsko pešpot E6. Bližnjica je kratka, a z nadaljevanja asfaltne ceste naju je mostiček čez obcestni jarek kmalu spet povabil desno v breg.

Naslednja vrnitev na cesto naju je nekoliko zmedla. Kažipot Miklavž nasproti velikega vodnega zajetja sva razumela narobe. Njegov namen ni zelo očiten, a naprej po cesti ni prava izbira. Dognala sva, da je treba levo z nje, in odkrila dve možnosti: pred zajetjem (levo od njega), še pred kažipotom, se odcepi od ceste markirana pot; nad zajetjem (desno od njega) pa se pri kažipotu požene strmo v breg nemarkirana potka, ki se više stakne z omenjeno markirano. V snegu noben odcep ni bil posebno očiten. Poleg planinskih in evropskih markacij sva večkrat opazila tudi oznaki za Badjurovo krožno pot in Zasavsko pot. Pripeljale so naju do grička; markacije sva pustila na desni in zlezla nanj. Stopila sva na čistino s klopco in pred seboj zagledala Cicelj. Spustila sva se na drugo stran mimo razpela na asfaltno cesto. Na hribu na desni je bilo čedalje lepše videti cerkev sv. Miklavža.

Ko se je cesta izvila iz gozda, je bila pred nama Velika vas z velikim daljnovodom in velikimi hišami. Nekaj časa naju je zamudila pisana šoja, ki se je skrivala v drevesni krošnji. V središču vasi (smerokazi desno Moravče 6,5, levo Križevska vas 1, nazaj Senožeti 2,5) sva sledila puščici in markaciji. Po strmem asfaltnem odcepu med dvema novodobnima »graščinama« sva se povzpela nad vas in asfalta je bilo konec. Držala sva se kažipotov Miklavž. Slabe pol ure nad Veliko vasjo sva stopila na sedlo med Cicljem in Miklavžem. Pot do tja teče po zelo strmem pobočju, a višino premaguje lepo počasi. Precej je shojena in zato v snegu kar ledena.

 

Preden sva nadaljevala levo proti cilju, sva stopila nekaj deset metrov proti desni in mimo preže na robu gozda na plano. Prav pred seboj sva zagledala hišo, kjer me je predlani obdaroval Miklavž. Na hribu na desni se je sončila njegova cerkev, ki sva jo takrat zaradi megle komaj videla. A tokrat je bil na vrsti sosed Cicelj, zato sva se vrnila na sedlo. Markacijam sva sledila proti grebenu. Prečkala sva dva kolovoza, po tretjem pa zavila levo. Ko sva dosegla greben, sva se za kratek čas ustavila na goličavi (po ograjah sodeč pašniku) nekoliko desno s poti (pozor na slabo opazno žico!), od koder sva kljub drevju videla Storžič in Zaplato, Kočno in Grintovec, Brano in Planjavo, Ojstrico, Raduho.

Grebenska potka vodi tik pod najvišjo točko Ciclja (836 m ali morda 825 m – viri se, kakor smo že vajeni, ne strinjajo), do katere ni bilo videti ne poti ne gazi. Cilj obiskovalcev je drugi najvišji vrh (med njim in najvišjim se greben šestkrat dvigne in spusti). Ni razgleden, le na Janče naj bi se videlo, a je dolino zalivala megla. Kdo ve, zakaj klopce in vpisne skrinjice niso postavili na najvišjega. Južna stran je strma in skalnata; domačin, ki je prišel gor po »svoji« poti, nama je povedal, da je dom številnih gamsov. Žal nisva srečala nobenega.

Sonce je bilo že zelo nizko, zato sva se vrnila kar po poti vzpona. Uro in tričetrt gor, manj kot poldrugo dol. Datum, ki je – če omenim samo skrajneže – nekatere navduševal in druge navdajal z grozo, je bil za naju samo dan za prijeten popoldanski pohod na hrib nedolžnega imena in nedolžne višine. Samo? Ali ni vsak tak dan vreden zlata?

Krpljanje po pokljuških planinah

Drugo decembrsko nedeljo sva šla na Pokljuko preizkusit krplje, ker je prejšnji dan močno snežilo. Malo me je skrbelo, saj sva prebrala, da začetniki pogosto padajo, pa ni bilo tako hudo. Padla nisva nobenkrat, seveda pa je teže (naporneje) in zato tudi počasneje krpljati kot gaziti z gojzarji. Toda na krpljah ne drsi, kar nekako plavaš in ko se sneg udre, se ne usuje ves na čevlje. Parkirala sva pri biatlonskem stadionu na Rudnem polju, kjer so se delavci v mrazu (eden nama je potožil, kako jih je prejšnji dan zasipalo) trudili s pripravami na tekmo svetovnega pokala.

Ko sva prikrpljala do gozda na drugi strani stadiona, sva zavila desno proti Uskovnici. Prevrnjen napis se je opravičeval, ker cesta zaradi obilice snega ni bila prevozna. A midva sva tako in tako zavila levo proti Praprotnici in Zajamnikom. Prvi postanek sva imela na Razpotju, znanem po zdravilnem gaju. Točke blagodejnega zemeljskega sevanja so označene s kamni, razvrščenimi okoli središča, s katerim so povezane z »žarki«, zato to območje nekateri imenujejo Kamnito sonce. Po zdravje in dobro razpoloženje menda prihajajo celo tujci. Čeprav je ta blagodejni kraj na Gorenjskem, za obisk (še?) ni treba plačati. Ob Razpotju stoji lopa (garaža?), mimo katere se odcepi neoznačena pot na Konjščico. Naprej kažeta kažipota Pl.Šeh in Uskovnica, levo nazaj pa je neoznačen odcep proti planinama Praprotnica in Zajamniki (vožnja je dovoljena samo lastnikom zemljišč).

Do Praprotnice (1212 m) ni daleč. Tam je le še en pastir iz Srednje vasi s trinajstimi kravami in tremi psi(čki), druge hiše pa so prazne ali le počitniške. Tod vodi turistična sirarska pot. Brez pastirjevega napotka ne bi bila vedela, da morava zaviti desno navzdol po ograjenem in z drevjem obdanem kolovozu skozi spodnji del naselja do ceste in pri tabli Praprotnica zaviti ostro levo nanjo (kažipot Pl. na Šeh pa usmerja naprej). Med vztrajnim, a ne zelo strmim vzpenjanjem se nisva menila za odcepe in razcepe, tudi ne za markacijo, ki sva jo opazila desno pod seboj. Po skoraj uri hoda pa sva prišla na pravi razcep. Desno navzdol kaže kažipot, ki obljublja prvo pomoč ‒ sir, skuto, kislo mleko in šnopc pri Mosu (Mos je Alojz Frelih, znani rejec cikastega goveda). S to dobrodošlico naju je sprejela planina Zajamniki (1280 m), zaradi katere sva se pravzaprav podala na pot.

Do najvišje točke na drugem koncu planine najbrž ni več kot četrt ure hoda, a na dolgi »Triglavski ulici«, kakor ji pravijo nekateri, ki povezuje razpotegnjeno vrsto stanov na eni in hlevov na drugi strani, se je treba večkrat ustaviti zaradi slikovitosti naselja in imenitnih razgledov. Ti so najlepši z najvišje točke, ki jo »krasi« bajtica z rešetasto streho. Domačina sta nama povedala, da ji rečejo kapelica, in naju posvarila, naj paziva, da ne bova dobila kake dile na glavo. Tam sva pomalicala in uživala v pogledu na Zajamnike s točke, s katere je nastalo nič koliko fotografij, pa komaj katera pričara resnično lepoto tega kraja. Nad njim se dvigajo Debeli vrh, Mišelj vrh, izza Tosca sam Triglav, na levi so Bohinjsko jezero, Studor, Vogel, zelo daleč zadaj (tako naju je opozorila domačinka) je mogoče opaziti celo konico Krna. Tudi mraz ni bilo več tako zelo kot zjutraj, zato bi si bila za ta lepi kraj težko izbrala boljši dan.

Od bajtice sva se napotila levo proti gozdu. Čez dobrih 50 m sva dosegla gozdno cesto in zavila desno nanjo. Najprej sva krpljala po ravnem, nato pa se rahlo povzpela do planine Na Pečeh (okoli 1340 m; na tabli piše le Peči). Na levi strani ceste je videti kakih deset hišk. Sledi blag spust. Številni odcepi v levo niso označeni, tako da nisva vedela, kateri je pravi za Javorov vrh (na zemljevidu je pot nanj označena). Slabe pol ure pod Pečmi naju je pričakal kažipot za Konjsko dolino (okoli 1330 m). To je zelo dolga planina, saj sva še precej časa tu in tam skozi drevje opazila kak stan.

Kaj bova videla na tej poti, sva v glavnem vedela, kažipot v levo Bolnica E 0,3 km pa naju je presenetil. Sledila sva mu po neoznačeni stezici in visoko na levi zagledala hiško. Ker partizanske bolnice nisva pričakovala na tako izpostavljenem kraju, sva tisti vršič obšla, se spustila na nekakšno jaso, polno snežnih »kipov«, in se od zadaj povzpela k omenjeni hiški. Kljub dvomom je bila prava. Bolnico E so ustanovili po tragediji 3. bataljona Prešernove brigade na Goreljku; veliko se je selila, tu pa je bila najdlje. Zdaj je v žalostnem stanju: vrata so vlomljena, okno odtrgano, znotraj razdejanje.

Vrnila sva se na gozdno cesto. Čez čas sva na desni spet opazila stanove in sva mislila, da sva že pri planini Jelje, pa naju je zmote rešil kažipot Konjska dol. Res je dolga. Šele po kakih 20 minutah sva prišla do odcepa k Jelju (okoli 1300 m). Tik pod cesto je velika hiša s satelitsko anteno, potem še ena, nato pa se začne planina. Naprej nisva šla, ker je bilo že pozno. Janez Pikon bi gotovo rekel, da nama je lahko žal. Kamela, Sneguljčica s palčki in druge snežne podobe so že dobivale modrikast nadih in spet je postajalo bolj mraz.

Katero planino sva videla skozi drevje na levi in katera (če sploh) je še ena desno tik ceste, nisva dognala. Nato so se prikazale prve hiše Spodnjega Goreljka. Sonce je zahajalo in obzorje se je obarvalo rožnato. Pri kažipotih sva snela krplje in zavila levo na asfaltno cesto. Ko sva prišla do table Šotno barje Goreljek, sva ga sklenila skupaj s spomenikom borcem Prešernove brigade in drugim, kar imata pokazati Spodnji in Zgornji Goreljek, pustiti za drugič, ker se že ni nič videlo. Kmalu za Šport hotelom sva zavila levo na glavno cesto Bled‒Pokljuka. Zdaj je bilo treba »plačati« za čudovito krožno pot: 3 km asfalta se je vleklo, kot se pač vleče asfalt pod utrujenimi nogami, nasproti pa je bilo za tak kraj in čas presenetljivo veliko prometa.

Slabi dve uri do Zajamnikov in večina od treh nazaj ter še posebno tista ura na »Triglavski ulici« in pri »kapelici« nad njo zlepa ne bodo pozabljene, nočni asfalt je pa že.