17 november, 2008

Ni doline brez hribov

Že večkrat sem slišala, kako lepa je dolina Glinščice (Val Rosandra). V soboto sem se prepričala, da je hvala upravičena. Večer pred tem se je na obletnici diplome med drugimi važnimi temami znašlo tudi hribolazenje in Lučka iz Trsta je vzkliknila: "Saj to je pa čisto pri nas!" Res, že spet sva odrinila čez mejo, ampak Glinščica izvira v Sloveniji. In še ugovor zoper morebitne pomisleke, kakšno hribolazenje je to: dolina je nižji svet med hribi in na te sva se podala, dolino pa občudovala od zgoraj.

Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Kozina, sledila kažipotoma v desno za Klanec in Ocizlo in v Ocizli zavila desno proti Beki. Sicer dobra asfaltna cesta je strašansko ozka. V Beki živita samo še dve družini in veliko hiš se že podira, vendar sva videla tudi zidarje pri delu. Sredi vasice je nekaj prostora za parkiranje, od tam pa lahko zastavimo v dve smeri: kamor kaže lesen kažipot z rdečo konico in napisom Dobrodošli v Krajinskem parku Beka – Glinščica z dolino Griže in ponornimi jamami ali v nasprotno smer, kjer je na vogalu hiše bela kvadratna plastična tablica Poti (ponekod Steze) prijateljstva (taka je tudi pod lesenim kažipotom, a že nečitljiva). Izbrala sva prvo (po drugi sva se vrnila).
 

Spustila sva se pod cerkev, kjer se asfalt konča, tam desno na kolovoz proti Botaču in Boljuncu, na razcepu pa po levem kraku navzdol. Prvi markaciji sta še rumeni, naslednje pa so prebarvane v slabo vidne modre. Večinoma po gozdu sva se spustila v Botač (Botazzo), onkraj Glinščice pa levo (desno je gostilna, kjer tudi v slovenščini »lepo prosijo, da malice iz nahrbtnikov použijete na travniku«). Na italijanski strani je pot lepša, bolje markirana, označena z dvojezičnimi kažipoti in opremljena z italijansko-slovensko-angleškimi obvestilnimi tablami Naravnega deželnega rezervata doline Glinščice. Za pot ob potoku navzdol sva izbrala levi breg. Svet se je kmalu odprl in poslej sva uživala v prelepih razgledih po razgibanih skalnatih bregovih doline. Ko sva bila že mimo slapu Supet, sva se povzpela k cerkvi sv. Marije na Pečeh, nad njo pa splezala na skalnati stolp s kamnito piramido v spomin velikemu tržaškemu plezalcu Emiliu Comiciju (Cippo Comici). Palice sva pustila spodaj, da sva se lahko oprijemala skal, ker je strmo pa še burja je bila tako močna, da naju je kar prestavljala, zato sva k spomeniku plezalski legendi zares priplezala.

V Gornjem koncu (prav v Boljunec/Bagnoli nisva šla) sva si ogledala rimski vodovod in se pri Premudovem zavetišču (Rifugio Mario Premuda) prestavila na drugi breg Glinščice. Povzpela sva se na razgledišče pri Zabrežcu (Vedetta di Moccà) in uživala v pogledu na to kratko, a prelepo dolino in na ladje v Tržaškem zalivu. Po trasi nekdanje železnice skozi dva predora in pod plezališči mimo Modugnovega bivaka (Bivacco Gabrio Modugno) sva se vrnila v Botač. Tam nisva nadaljevala naravnost, od koder sva prišla zjutraj, ampak sva zavila levo in se po slabo označeni poti (večina belih plastičnih tablic je potrgana in obešena ali zataknjena na veje; ena je bila obrnjena tudi narobe in sva jo popravila) z nekaj sreče vrnila v Beko. Kdor bi se na začetku odločil za to pot, bi se mu zlahka »posrečilo« zaiti, tako slabo je označena na nekaterih odsekih.

Kljub močni burji sva preživela lep dan. Z vsemi stranpotmi, postanki in malico je pohod trajal šest ur. Celo nekaj zapoznelih rož sva bila še deležna in kogar zanima: kar precej dežnikaric sva videla.

1 komentar: