Kozj(ašk)i začetek novega planinskega leta

Za prvi letošnji pohod sva si izbrala Kozji vrh (1383 m), drugi najvišji vrh Kozjaka. Ne na planinskem zemljevidu Pohorje ne na izletniški karti Koroška nanj ni nobene markirane poti, blizu pa teče tista na najvišji vrh Kozjaka, Košenjak (1522 m). V Dravogradu sva prečkala Dravo in na drugi strani nadaljevala proti vzhodu. Skozi Gortino sva se pripeljala do odcepa levo v Bistriški jarek in ob (Mučki) Bistrici na Pernice. Pri tamkajšnjem glasbenem domu sva udobno parkirala. Poleg stoji spomenik dvanajstim borcem II. bataljona Lackovega odreda, ki so tu pokopani. Na drugi strani ceste stoji čedna kapelica (na svetih Treh kraljev dan sva si lahko ogledala še jaslice), posvečena sv. Frančišku Asiškemu, menda edina ekološka kapelica v Sloveniji, karkoli že to pomeni.

 

Za glasbenim domom puščica in markacija usmerjata levo na kolovoz nad pritokom Bistrice in nad makadamsko cesto, ki se pri oranžno-rumeni hiši odcepi od asfaltne. Mimo domačije Pernice 9 sva se povzpela v gozd. Pod veliko skalno gmoto je na skali napis Veselo, ki se za ostrim desnim ovinkom nadaljuje (?) s sleci srajco in pogumno naprej. Za skalami sva zavila ostro in zelo strmo v desno. Nad pogostimi markacijami sva opazila pokončne bele črtice. Alojz Eršte in Vlasta Senica iz PD "Bricnik" Muta sta mi pojasnila, da je tako označena Kozjaška pot (prijazno sta mi odgovorila tudi na druga vprašanja, za kar se jima lepo zahvaljujem); ta pot PD Maribor Matica teče od Maribora do Dravograda (Nikóla Guid jo v Planinskih obhodnicah in pohodih imenuje Pot čez Kozjak, enako vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije).

 

Prečkala sva zaraščen kolovoz in strmina je še kar vztrajala. Hodila sva po nekakšnem grebenu, nato pa dosegla z listjem posut kolovoz. Markacije so postale zelo redke. Stopala sva v čedalje gostejšo meglo. Strmina se je unesla in kolovoz naju je pripeljal na travnik. Na slepo sva nadaljevala po njegovem levem (zgornjem) robu mimo preže, kjer sva na drevesu komaj razločila markacijo. Bolj proti sredini travnika sva zaslutila kolovoz in mu sledila. Končno naju je pomirila markacija na električnem drogu. Mimo še ene preže sva dosegla gozdno cesto in nad njo zagledala hišo. Brez oznak nisva vedela, kam zdaj. Zavila sva navzgor po cesti in prišla do lesene garaže z nabiralnikom domačije Pernice 7 (pri Abramu). Šele zdaj sva opazila potko, ki mimo preže priteče na cesto in sva jo v megli zgrešila. Nad starimi gospodarskimi poslopji (eno – kamnito – je podrto) in novejšo stanovanjsko hišico sva nadaljevala po kolovozu. Očitno ga ne uporabljajo več, saj je poraščen s travo in mahom. Tišči se gozda in je ponekod težko prehoden, zato sva hodila nad njim po robu strmega travnika. Skozi brezov gaj sva se povzpela na plano, kamor se izteče tudi jarek s kolovozom (od tam sva videla, da je markiran). Zdrznila sva se ob poku. Lovci? Spet kateri, ki misli, da ob ponedeljkih ni pohodnikov in planincev? Na desnem robu travnika stoji kapelica z Marijo z Jezusom v naročju ter s sv. Marjeto in sv. Jakobom obakraj nje. Tudi na zunanjih stenah so preproste slike svetnikov v nišah z napisi, ki so nekoliko »vznemirili« mojo lektorsko plat. Sicer pa sta kapelica in okolica lepo urejeni.

 

 

Na drugi strani ozkega pasu gozda sva stopila na strm kolovoz proti domačiji visoko pred nama. Levo od njega je bilo še megleno, na desni pa je že sijalo modro nebo. Končno sva se dvignila nad meglo, med raztresenimi perniškimi domačijami po okoliških hribčkih pod nama pa so se še vlekle bele štrene, da je bila pokrajina prav romantična. Mimo vodnega zajetja in transformatorske postaje, pri kateri sva prečkala makadamsko cesto, sva dosegla Hribernikovo domačijo (Pernice 18). Čuvaj je tako sovražno in glasno kazal zobe, da sva kar pospešila.

 

Na vrhu strmega klanca nad Hribernikom se kolovoz razcepi in nič ne pove, kateri krak je pravi. Izbrala sva desnega naravnost strmo navzgor in šele v gozdu prišla do prve markacije. Ko pa tako in tako ni bilo mogoče zaviti kam drugam, sta naju »razveselili« še ena markacija in puščica. Strmi kolovoz je bil bolj podoben vlaki. Čez čas je bila tudi domneva, da je treba prečni kolovoz prečkati in nadaljevati po stezici, »nagrajena« z markacijo. Pod cerkvijo sv. Simona sva stopila iz gozda in pozdravilo naju je sonce. Pred obzidjem je korito s pipo. Po stopnicah sva se povzpela na pokopališče okoli cerkve. Za njo je bilo nekaj zaplat snega. Pod obokom, pokritim s skodlami, sva stopila na cesto. Onstran nje stoji slab lesen kažipot Sv. Urban - 1½ h in kaže v breg. Desno navzdol se pride k Svetemu Jerneju nad Muto in tudi v Bistriški jarek.

 

Zavila sva levo po cesti mimo spomenika Lackovemu odredu. Povsod piše Ladskov odred in opozorilna tabla svari pred padajočimi deli podirajočega se spomenika. Obljubljajo, da bodo oboje do maja popravili. Knezova domačija ni stalno naseljena in že vsaj dvajset let ni več planinsko zavetišče, a ta oznaka kljub temu še vedno množično »straši« po spletu. Na hiši sta vpisni skrinjici PD »Bricnik« Muta in Kozjaške poti (v zvezek se je prvi vpisal Jože Dolinšek iz Maribora davnega 26. 5. 1969). Poleg nekaterih markacij je črka M, ki označuje krožno planinsko pot Muta–Pernice–Jernej–Bricnik–Muta. Koliko poti je v Sloveniji, nikoli jih ne bova prehodila!

 

Od Kneza sva naredila še nekaj korakov k šoli, kakor piše na kažipotu. Tudi vodnik omenja nekdanjo šolo. Našla sva perniški dom krajanov z zastavo in grbom Pohodnega društva Pernice in grbom občine Muta. Stavba ni nič podobna šoli. Ob njej so klopi in mize ter igrišče za košarko in nogomet. Pozneje sva izvedela, da je bila šola najprej v leseni hiši pri Knezu, v letih 1969–2010 pa v stavbi, ki jo zdaj upravlja Pohodno društvo Pernice.

 

Nad Knezom sva nadaljevala za kažipoti Pot orjaških lip (ta dan sva videla že več takih), Košenjak in Sv. Urban v smrekov gozd. Takoj za združitvijo najine poti s tisto od sv. Simona je razcep, na katerem puščica kaže desno. Široka koreninasta steza se za kratek čas položi, nato pa se blago vzpenja. Na jasi z mizo, klopmi in sledovi kurišča sva splašila srnice. Po zelo širokem z iglicami postlanem kolovozu sva spet stopila v smrekov gozd, tokrat zelo temen. Pot je markirana, čeprav od Kneza po zemljevidu ne bi smela biti. Dosegla sva gozdno cesto, ki se na desni takoj razcepi: levi krak je markiran in se rahlo vzpenja nad domačijo Zgornji Čiček, desni pa se mimo skladovnic drv spušča k njej. S slabe, razmočene in razrite ceste sva jo med drevjem lahko videla.

Mimo lesenega korita z vodo sva čez kakih 10 minut prišla na križišče, kjer se od ceste levo odcepita kolovoza – najprej pravokotno zelo strm, nato viličasto položnejši. Pri prvem je ležal podrt zelen kažipot Sv. Urban 1 h iz iste »serije« kot tisti nad sv. Simonom. Skušala sva uganiti, kam je nekoč usmerjal; odločila sva se za položnejši kolovoz in markacija nama je odločitev potrdila. Ker se čezenj zliva voda, je bil hudo poledenel. Kmalu se je skazil v strmo vlako, nato pa sva zavila levo na še bolj strmo in ožjo. Dišalo je po sveže posekanem lesu. Prisopla sva na razrito, blatno gozdno cesto s prežo na levi, kakih 10 m desno pa sva jo pri krmilnici že zapustila. Ob strmem kolovozu sva naletela še na en Urbanov kažipot. Končno se je strmina unesla. Na veji nad eno redkih markacij je visela prazna kantica. Kako so nas že učili? Kjer se osel valja ... Gozdarji so poleg kantice očitno odrabili tudi kolovoz – kar končal se je, prestopiti je bilo treba podrto smreko in onstran nje je bila le še stezica, ob njej pa velike skale. Prav kmalu sva se znašla na meji, ki jo označujejo palica z rdeče-belim vrhom, napis Pozor! Državna meja in mejni kamen XIV/245.

 

Kako zdaj najti Kozji vrh? Obrnila sva se proti skalam za svojim hrbtom in se napotila desno pod njimi. Ko je pred nama stal vršiček, ki bi utegnil biti najvišja točka, se je neoznačena potka nadaljevala desno pod njim in se razširila skoraj v kolovoz. Vršiček sva obšla in zavila s kolovoza kar levo navzgor. Hitro sva dosegla vrh, porasel s slikovito skrivenčenimi drevesi. Označen je z geodetskim kamnom. Od tod je nekaj malega razgleda na severovzhod, sploh zdaj, ko drevje ni olistano. Da sem ne zahajajo samo planinci, priča solnica za divjad. To je torej viceprvak (zahodnega) Kozjaka.

 

 

 

Preden sva se odpravila nazaj v dolino, sva šla pogledat še k sv. Urbanu (1329 m). Vrnila sva se k mejnemu kamnu 245 ter se napotila po meji skozi gozd in čez razgledno poseko. Ob poti je precej mravljišč; večina mravelj ima avstrijsko državljanstvo, nekaj je tudi »dvolastnic«. Do cerkve nisva hodila več kot 10 minut. Na njej nama je vzbudila pozornost precej moderna upodobitev obsodbe Jezusa na smrt. Jasa, na kateri stoji, ni razgledna. Poleg nje je kapelica z zanimivo podobo Jezusa, niže doli na robu gozda pa še razpelo. Klopi in »bife« kažejo, da je to tudi kraj za družabna srečanja. Tukajšnji kamen ima številko 264. Za cerkvijo sta tabli z napisoma Grenzpanoramaweg in Grenz Panorama Weg – očitno nismo edini s »planinskimi« pravopisnimi težavami! Tu teče še Südalpenweg 03/594.

 

Vrnila sva se po isti poti. Čeprav se rada vračava po drugi, večinoma tudi na že prehojeni dostikrat vidiva kaj novega, lepega, zanimivega – če ne drugega, pa lepo "oblečen" panj. Pri Hriberniku sva izvedela, zakaj je njihov pes tako divji (ker ga je neki planinec udaril s pohodno palico) in da ta pot na Kozjak ni posebno obiskana. Slabih 10 minut pod Abramom se je na razcepu treba spustiti s travniškega kolovoza naravnost v gozd, ne desno (puščice je mogoče razumeti tudi narobe). V manj kot dveh urah sva bila spet pri avtu (vzpon je trajal dobri dve in še dobre četrt ure obisk pri sv. Urbanu), zadovoljna z začetkom novega planinskega leta.

Gozdna učna pot po sledeh višnjanskega polža

Najino zadnje lansko hribolazenje je bil »vzpon« na Polževo. Če sem natančna, na Kriško-Polževsko planoto. V Višnji Gori sva parkirala na Mestnem trgu pri (nekdanji?) osnovni šoli Eda Turnherja - Primoža. Tu se začne 6-kilometrska Gozdna učna pot po sledeh višnjanskega polža. Na tabli z zemljevidom poti je seznam 26 dreves. Prvo izmed njih je divji kostanj (1) pred šolo. Na tablici ob vsakem označenem drevesu so poleg logotipa poti še zaporedna številka, slovensko ime (v seznamu ob zemljevidu so tudi latinska imena), premer in višina. Leto je pri vseh 2010; tedaj so jo odprli kot del (prvo polovico) 12-kilometrske Jurčičeve poti od Višnje Gore do Muljave. Na zemljevidu so poleg oštevilčenih dreves zapisana imena še nekaterih in tudi drugih rastlin.

Za šolo sva zavila levo po Turnherjevi ulici v gozd. Z listjem posuta nekoliko skalnata steza teče po jarku v breg. Poleg oznak za gozdno učno pot (tablic, ki označujejo drevesa, in polžkov) so naju vodile še druge: za Jurčičevo pot, za Pot kurirjev in vezistov NOV, belo-zelene markacije, knafelčki. Mimo navadne leske (2) in maklena (3) sva prišla do podrte preže. Pri visokem črnem boru (4) je prva klopca in potem jih je še več. Tudi 30-metrska smreka (5) je prava velikanka. Naslednji je cer (6), vrsta hrasta. Zdaj pozimi žal ni listov in plodov, bila pa sva deležna drugih čarov gozda: drevesa so se luščila iz megle kot prikazni, če sva pogledala v nebo, so se na svetli podlagi risali zamotani vzorci prepletenih golih vej, ko je posijalo sonce, pa so se žarki bleščeče usipali med vejami in debli. Prevladovali so rjavi, sivi in črni odtenki, samo jelenovi jeziki in mahovi so naju razveseljevali z zeleno. Snega ni bilo, le popki in celo cvetovi telohov so prispevali nekaj beline.

 

Ko se je pot izvila iz jarka, so naju pričakali stopnice in kažipot Stari grad. Steza se nadaljuje in ob njej stoji navadna bukev (7), midva pa sva se povzpela h gradu. V meglenem zgodnjezimskem jutru sta naju presenetila dva šopka trobentic. V nekaj minutah se je vzpon končal pri kamniti mizi in klopeh pod grajskimi razvalinami. Potrudila sva se gor in »vstopila«. Na gozdno učno pot sva se vrnila po stopnicah na drugi strani mimo kozolčka z razlagalno tablo o gradu in mize s klopjo.

 

Naslednje označeno drevo je gorski brest (8). Kolovoz se je razširil in ko je zavil desno, sva pri črnem gabru (9) stopila na gozdno stezo. Kmalu za malim jesenom (10) na desni ter hruško drobnico (11) in divjo češnjo (12) s tremi debli na levi sva stopila iz gozda na asfaltno cesto. Pripeljala naju je na Pristavo pri Višnji Gori, kjer sta naju pričakala sonce in modro nebo. In velik lipovec (13). Na križišču sredi naselja sta kozolček z napisom Dobrodošli na Polževem in tabla gozdne učne poti. Mimo ostanka kamnite hiše, klopce in kažipotov se cesta rahlo vzpenja, nato pa se prevesi navzdol in pripelje do pravega kostanja (14). Pri neki hiši sva videla priklenjenega polž(k)a, kot se za te kraje spodobi.

 

Nadaljevala sva mimo trepetlike (15) do konca asfalta, kjer se Jurčičeva pot nadaljuje po levem kraku (naravnost) po gozdni cesti, označeni s Knafelčevo markacijo. Ob njej je še ena, kar 22 m visoka divja češnja (16). Skozi bukov sestoj (17), v katerem so se igrivo lovili sončni žarki, se je bilo res lepo sprehoditi. Za postavnim gorskim javorom (18) dolgo ni nobenega označenega drevesa. Če na prvi dan novega leta najprej srečaš žensko, pravijo, da to prinaša nesrečo. Upam, da srečati žensko tik pred novim letom prinaša srečo, kajti srečevala sva same ženske. Ena je tekla, druge so se sprehajale s psi. Gozdna cesta se je začela spuščati in mimo straniščne školjke, ki jo je nekdo »skrbno« (s pokrovom vred) odvrgel v gozdu, sva stopila na travnik. Travniške vrtače so naju spomnile, da gozdnih, ki so tudi označene na zemljevidu poti, sploh nisva opazila.

 

Bolj ko sva se spuščala, več megle je bilo spet, tako da sva na Hruščevju razločila drevored tepk (19) na desni, šele ko sva prišla čisto blizu. Mimo toplarja in kapelice sva prispela v Zavrtače, kjer se konča gozdna cesta. Asfaltna cesta naju je skozi križišče s kažipoti pripeljala na konec vasi. Tam stoji »naravni oreh« (20; latinsko ime pove, da je mišljen navadni oreh). Na naslednjem križišču stoji kozolček z napisom Dobrodošli na Polževem. Dobrodošlico sta nama izrekla tudi klopca in rdeči bor (21), na katerem pa »straši« tablica Pozor območje medveda s sliko dveh kosmatincev. Tudi na kažipot na kozolčku so nalepili sličico, ki svari pred izzivanjem medvedov s smetmi in spuščenimi psi. Kljub temu sva junaško zavila desno pa takoj spet levo z asfaltne ceste na travnik za kažipotom Jurčičeva pot.

Za gradnom (22), še eno vrsto hrasta, je levo ob gozdnem kolovozu majhna brunarica. Bližnjica naju je spet pripeljala na cesto. Zavila sva levo po njej mimo brez (23) in vrbe ive (24) do »nesrečnega hotela Polževo, ki kar naprej išče sposobnejše lastnike« (tako Željko Kozinc). Očitno ga je našel, saj sedaj zraven njega stoji velik šotor, o katerem sva najprej zmotno domnevala, da je pripravljen za silvestrovanje, pozneje pa sva odkrila, da poleg »nedelskih« kosil in prenočišč ponujajo tudi poroke, zabave in praznovanja pod šotorom. 28. decembra je na tabli z napovedjo Danes Vam nudimo: pisalo: »Vesele in zdrave božične praznike ter Srečno Novo leto«. Ob vhodu sta še relief priklenjenega polža in plošča v spomin na tukajšnje boje prvega slovenskega proletarskega udarnega bataljona Toneta Tomšiča. Na stavbo sta pritrjena vpisna skrinjica in poštni nabiralnik. Pri gostišču se asfaltna cesta, po kateri sva se povzpela do njega, prekucne navzdol proti Novi vasi. V bližini ima Športni klub Polževo brunarico. Na informativni tabli je zemljevid Višnje Gore z vrisanimi pohodniškimi potmi. Tu raste tudi predzadnje drevo na gozdni poti, beli gaber (25).

Nad gostiščem se dviga majhno smučišče z napeljavo za zasneževanje in celo z razsvetljavo za nočno smuko. Levo ob njem sva sledila markacijam proti najvišji točki planote (630 m). Spotoma sva se ozirala zaradi čedalje lepšega pogleda na Kamniško-Savinjske Alpe. Mimo zgornje postaje vlečnice in antenskega stolpa sva dosegla cilj, ki je na polovici in najvišji točki Jurčičeve poti. Pri cerkvi sv. Duha z gotskim portalom je konec gozdne učne poti. Zadnje drevo s številko 26 je lipa. Cerkev je bila seveda zaprta. Pod njo je velik ograjen nasad jablan. Ob njej je nekaj preprostih klopc, kjer sva se posončila, pomalicala in si nazdravila. Da bi si v novem letu lahko privoščila čim več lepih dni v hribih in drugje v naravi!

Vrnila sva se po isti poti. Tokrat sva se spomnila tudi na gozdne vrtače. Čeprav je zdaj v dolini sijalo sonce, je v njih še vedno vztrajala megla. Hodila sva slabo poldrugo uro gor in slabo uro dol. Vmes sva se tudi malo obirala, a poleti, v času zelenja in cvetja, je gozdna učna pot gotovo še bolj »zamudna«.

Vodični vrh – za prvič le eden

Dolgujem vam še poročilo o najinem predzadnjem hribolazenju v preteklem letu. Cilj sem izbrala jaz in ker sem bila v časovni stiski, se mi pravzaprav ni kaj dosti sanjalo, kam pojdeva. Seveda na Vodični vrh – ampak ali na hrib (1621 m) ali na planino (1486 m), mi je bilo že manj jasno. Najraje seveda na oba. V Bohinju sva pri sv. Janezu zavila desno v Staro Fužino in parkirala na Vorenčkojci. Bila je taka megla, da sva parkirišče komaj videla. Najprej sva mislila, da je parkomat zmrznil, pozneje pa sva izvedela, da od 31. oktobra ne pobirajo parkirnine. Pa se je spet »izplačalo«!

 

Povzpela sva se po kolovozu, dosegla asfaltno cesto in že se nama je smejalo sonce. Pred nama so se dvigali Tosc, Veliki Draški vrh, Ablanca. Pri še enem (najbrž »neuradnem«) parkirišču je bilo asfalta konec. Kjer poleg znamenja in stebra z naravovarstvenimi prepovedmi TNP stoji drog s kažipotoma levo (Pršivec 3h 30min in Kosijev dom 1h ter Planina pri Jezeru 2h 30min in Vodični vrh 2h 30min), sva se napotila čez travnik v gozd. Mehki travnati kolovoz je zamenjala neudobna kamnita steza. Med markacijami sva opazila tudi nekakšne »priredbe« knafelčkov. Čez čas sva s sončnega roba lahko opazovala megleno morje v dolini.

 

Kmalu za preperelo klopco sva pri skali z napisom Spomenik in puščico zavila levo v breg. Pri železničarskem partizanskem spomeniku, kjer je tudi vzletišče jadralnih padalcev, je planinka nekomu navdušeno telefonirala, da je zdaj tam, od koder je nekoč skakala s padalo. Starejši par je ravno odhajal.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nad vzletiščem sva se vrnila v gozd, kjer sva naletela na prve zaplate snega, in takoj stopila na planino Spodnji Vogar z nekaj hiškami, prežo in vodo. Domačija Dolenc ponuja domače dobrote, med njimi »jedi ispod peke«, pa tudi spanje na seniku. Ampak seveda ne zdaj. Kolovoz čez planino je bil precej blaten, zjutraj k sreči še pomrznjen. »Jadralna« planinka naju je dohitela. Vprašala sva jo, ali je hrib pred nami že Vodični vrh. Zdelo se ji je, da ne, čisto prepričana pa je bila, da nihče ne gre gor. »No, to bomo pa še videli,« sem rekla.

 

 

 

 

V gozdu nad planino je bilo že precej snega, a je bil zgažen. V slabih 10 minutah sva bila pri Kosijevem domu na Vogarju. V ponedeljek, 16. decembra, je bil seveda zaprt, saj je ta čas odprt le ob lepih koncih tedna. Tam je že bil par, ki sva ga videla pri spomeniku. On je nemirno postopal okoli doma in se jezil na svoj pametni telefon, ona pa se je mirno martinčkala; ona je hotela na bližnje razgledišče, on pa ni kazal nobenega navdušenja. Midva sva se odpravila tja. Stopila sva v gozd, v katerem je nekaj hišic. Potka, ki vijuga med njimi, je bila shojena in poledenela. Napis iz leta 1987 dokazuje, da ne prvič. Iz hiške na 1048 m je dišalo po golažu. Zdi se, da gospodar dobro pozna hribovske modrosti. Pogled z razgledišča je bil čudovit. Ko sva se vračala proti Kosijevemu domu, sva srečala oni par; mislim, da tudi gospodu ni bilo žal tistih treh minut za tak lep razgled.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Zgornjem Vogarju sva na križišču pri hiši s spominsko tablo, posvečeno vodu za zveze Jeseniško-bohinjskega odreda (iz table je nekdo izpulil peterokrako – kdo ve, ali se je potem počutil kaj bolje), zavila levo navzgor po travnatem kolovozu, kamor usmerjajo kažipoti. V gozdu se steza nadaljuje naprej proti Pršivcu in planini Viševnik, desno pa se odcepi na Vodični vrh in na Planino pri Jezeru; na spletišču Hribi.net piše, da markacije so, a »odcep ni posebej označen«, kar pa očitno ni (več) res. Precej strmo sva se povzpela na gozdno cesto in sledila oznaki levo po njej. Čez približno 20 m sva zavila desno na strm kolovoz, a že po kakih 5 m spet desno na stezo. Po markirani »daljšnici« sva se vrnila na kolovoz, nato pa zavila levo z njega. Kar huda strmina se je po dobre četrt ure unesla. V snegu je bilo pot težko razločiti, markacij pa je ravno dovolj, da sva za silo »navigirala« od ene do druge. Prečkala sva staro traktorsko vlako in se spet začela vzpenjati. Stopala sva v staro gaz. Dosegla sva nekaj podobnega sedelcu in zavila levo v breg, kamor kaže puščica. Na razmeroma strmem pobočju se je steza razširila, tako da je bila tudi v snegu razločnejša.

 

Smrekov gozd se je zgostil in postalo je hladneje. Naslednje »sedelce« sva obhodila po levi in se znašla v kotanji. Nadeti sva si morala gamaše. Zagazila sva desno pod vzpetinico in spet našla markacije. Pripeljale so naju na križišče s smerno tablico, ki kaže proti Planini Jezero. Nekaj korakov nad njo je na markirani skali stal možic. Sledeč gazem sva spet izgubila markacije, potem pa sva izgubila sledi in našla markacije, z njimi pa tudi kažipot nazaj Vogar.

 

Pri kažipotu so se pojavili sledovi sani (Jani je ugibal, ali je kdo potegnil po snegu s široko lopato). Sledila sva jim v desno naravnost na razgledišče, o katerem sva brala. Klopca je komaj kukala izpod snega. Levo se je dvigal Vodični vrh (1621 m) s svojo skalno steno, spodaj pa se je sončila planina Blato, a le še kratek čas, kajti senca se je širila tako hitro, kakor da bi bila nevidna roka potegnila čez planino zaveso. V ozadju so se dvigali zasneženi Julijci: Triglav, Stogi, Tosc, Veliki Draški vrh, Ablanca, Viševnik. Tudi Krstenico sva prepoznala. Po vsem tistem negotovem tavanju je bila ta malodane naključna najdba pravo razodetje. Predvsem pa sva končno zares vedela, kje sva.

 

Vrnila sva se na pot proti Planini Jezero in nazaj v smeri Vogarja. Pri smreki s tremi debli (enim zelo debelim, enim »normalnim« in enim tankim) sva zavila desno, kjer sva skozi presledek med drevjem opazila planino in prvo streho. Od tam so potegnili tisto sled – najsi bo s sanmi ali z lopato. Ob prihodu na planino sva najprej zagledala obnovljen stan na stebrih (kobilah), na vzpetinici nad njim pa klop velikanko. Naštela sva devet objektov. Sirarna je zidana in na njej napis Mlekarija; poleg letnice 1921 je ime Franc Štros. Štros (1905–1993) je bil najprej sirar v Bohinjski Bistrici, pozneje pa je poučeval v kranjski mlekarski šoli. To je zelo prikupna, a opuščena planina. No, opustili so jo pastirji, »našli« pa so jo drugi, ki skrbijo, da njena stavbna dediščina ne bo propadla. Stanove obnavljajo – kakor se že čudno sliši – Lubadarji. Ravno tiste dni sem se pripravljala na intervju z enim izmed njih, pa tega še nisem vedela. Janija je planina tako navdušila, da si je izposodil knjigo Toneta Cevca Bohinj in njegove planine, ko pa sem mu povedala, kaj sem odkrila v pogovoru s Francetom Steletom, ga je nemudoma »zaslišal«. Vse to mu je prišlo prav, ko je pisal članek za MMC.

 

Vrnila sva se po isti poti. Zdaj ko sva jo poznala, je šlo nekoliko hitreje (gor dve uri in pol, dol dve). Na Vorenčkojci naju je čakal kuža, ki mu je bilo najbrž dolgčas, vendar je nazadnje le »razumel«, da ne more z nama. Tista moja izjava »No, to bomo pa še videli« je bila očitno prenagljena, a na »pravi« Vodični vrh bi še zmeraj rada prišla, seveda ne v snegu.