Na Ograde med planike

Poleti 2010 sva nad planino V Lazu srečala skupinico, ki se je vračala z Ogradov (2087 m), navdušena posebno zaradi rož. Čeprav 14. septembra nisva pričakovala ravno obilice cvetja, sva se odpravila tja. V Stari Fužini sva pri drugi kapelici zavila ostro levo proti planinama Blato in Vogar ter dolini Voje. Na bližnjem parkirišču Bohinjci pobirajo parkirnino 10 evrov in cestnino za nadaljevanje ceste (približno 7 km) prav tako 10 evrov (če razmišljam po gorenjsko, se drugo dosti bolj »izplača«, ker smemo za isto ceno uporabiti dvoje: cesto in parkirišče). Cesta je ozka, a asfaltirana (razen kratkega odseka in konca). Na prvem križišču je treba levo (desno se pride v Voje), na drugem pa desno (naravnost bi prišli na Vogar). Parkirišče ni majhno, a je bilo skoraj polno; celo minibus je pripeljal skupino planincev.

 

Bilo je tako mraz, da sva navlekla nase vse, kar sva imela s seboj. Onstran zapornice na koncu parkirišča sva skozi drevje že kmalu ugledala planino Blato. Na tamkajšnjem ovinku se s ceste povzpne desno v gozd z jeklenico zavarovana stezica. Na njenem začetku je lesen kažipot Krstenica, sicer pa ni označena. Nihče iz množice na parkirišču ni zavil tja. Po slabih 10 minutah sva prečkala strm kolovoz, podoben vlaki, onkraj njega pa naju je čakala razrita steza, ki se k sreči že po kakih 20 m močno izboljša, le koreninasta je zelo. Večinoma teče vzporedno s kolovozom. Na sveži poseki više gori so vsepovsod ležale veje in skrile tudi pot; izkazalo se je, da sva storila prav, ko sva jo ubrala kar naravnost navzgor. To je menda lovska pot, kar zveni nekam »ekskluzivno«, a je očitno tako prometna, da premore številne bližnjice. Postajala je čedalje bolj skalnata. Ob njej so cveteli svečniki, ciklame in kimasti bodaki. Ker je senčna, je gotovo prijetna tudi poleti, strmina pa naju je vendarle toliko ogrela, da sva slekla dodatna oblačila. Vzpenjala sva se pod grebenom, ga obšla in dosegla razgleden rob z majhnim možicem. Na nekaterih drevesih sva opazila bela znamenja – pike (večinoma levo) in nekaj črt (vedno na desni strani); držala sva se jih tudi na neoznačenem razcepu (izbrala sva desni krak). Ko je z desne pritekla še ena steza in se združila z najino, sva se povzpela proti levi in že sva bila pri lovski koči. Z roba nad njo se vidijo planina Blato in Ogradi. Med ne posebno pestro podrastjo so me razveselili veliki zali kobulčki.

 

Nedaleč nad lovsko kočo sva zagledala strehe stanov in dosegla markirano pot med planinama Krstenico in V Lazu. Zavila sva desno na Krstenico, kjer je ropotalo tesarsko orodje; obnavljali so enega izmed stanov. Nekaj bajt propada, nekatere pa so bolj ali manj »pravoverno« obnovljene. Tabla TNP Železna pot pripoveduje o pastirski in rudarski preteklosti planine, a žal ne pove, od kod podnaslov Po sledeh bronastega zvonca. Planino krasijo slikoviti macesni in lepi razgledi, deležna pa sva bila tudi še nekaj volnatoglavih osatov.

 

S Krstenice sva se vrnila na križišče in se po precej skalnati poti začela spuščati po smrekovem gozdu proti planini V Lazu. Iz trave so kukale prašnice in videla sva veliko mravljišč. To območje je zelo kraško, kot kaki majhni podi. Ko sva se spet začela kar strmo vzpenjati, sva v gozdu opazila ostanek kamnite ograje in ugibala, ali ima kaj opraviti z imenom Ogradi. Pod visoko skalno gmoto se je pot za nekaj deset metrov položila, potem pa se znova povzpela in takoj zatem se je svet odprl. Za ovinkom sva še enkrat stopila v gozd, a zdaj redkejši in svetlejši. Jerebike so bile okrašene z rdečimi plodovi, čedalje več je bilo macesnov in precej močvirskih samoperk, kar se mi je v tem kraškem skalovju zdelo nenavadno. Pred nama se je dvigal Debeli vrh, na desni pa strma stena Ogradov. Ugibala sva že, kako bova našla odcep neoznačene poti nanje, pa je bila skrb odveč: zaradi napisa na skali, puščice in možicev ga ni mogoče zgrešiti.

 

 

Med smrekami, macesni in ruševjem sva se povzpela po gruščnati potki pod steno Ogradov, tik pred njo pa zavila desno in stopila na travnato polico, dovolj široko, da ni ne nevarna ne zahtevna. Sredi skale je iz razpoke pognala planika, prva znanilka množice teh cvetic, kakršne še nisva videla. Mimo opuščene planine sva se vzpenjala med redkim drevjem po z gruščem posuti potki, ki reže travnate vesine. Ponekod so nanje navaljene kar precejšnje skale in kadar sem se na takem mestu ozrla navzgor, je bilo očitno, od kod so se privalile. Nato sva se znašla na prostranem travnatem pobočju, posejanem z mravljišči, skalami, posameznimi drevesi, ruševjem, sviščevci (nemškimi, avstrijskimi ali čašastimi?) in ‒ planikami. Res, še nikjer jih nisva videla toliko.

 

Ravno ko sem razmišljala, kako lepo po sinočnjem nič kaj milozvočnem koncertu skupin Via Ofenziva in Niet počivajo ušesa, saj jim pojejo samo čmrlji in veter, pa je zabrnelo čisto blizu; helikopter se je spustil na planino V Lazu, nekoga pobral in odletel. Ko sva ga nehala opazovati, sva zagrizla v zadnjo strmino. Križa pod vrhom še nisva mogla videti, saj se je skrival za travnatim predvrhom. Malo sva se spuščala in veliko vzpenjala, končno pa zagledala tudi vrh. Po treh urah in četrt hoje sva stala na najvišji točki. Označuje jo velik možic. Razgledi so imenitni: Debeli vrh, Triglav z Domom Planika in pred njim Mišelj vrh, Rjavina, Vernar in Tosc, pod Bohinjskimi vratci med njima pa Vodnikov dom, dlje še Stol, Storžič in zelo daleč – tako pravijo – celo Krn (midva ga nisva videla).

 

Od možica proti severozahodu teče potka na planino V Lazu, a ker je tam nekaj plezanja, za spust ni najbolj priporočljiva. Zato sva se do odcepa vrnila po poti vzpona, tam pa zavila desno proti planini V Lazu. Ob skalnati poti se je belilo še posebno veliko močvirskih samoperk. Že čez četrt ure sva prepoznala križišče s potjo med planinama V Lazu in Blato, ki sva jo pred tremi leti že prehodila. Preden sva se napotila proti Blatu, sva napravila še tistih nekaj korakov do Laza zaradi lepega spomina nanj in na tamkajšnje kislo mleko pa tudi zaradi radovednosti, kaj je zjutraj tam počel helikopter. Naletela sva ravno na pravi naslov za svoje vprašanje. Prijazna gospa nama je razložila, da pospravljajo in zapuščajo planino, helikopter pa je odpeljal njihovo priletno mamo, ki se zaradi zdravstvenih težav ni bila zmožna vrniti v dolino peš. In še to sva izvedela, da se reče Ográdi, ne Ógradi, kakor sva mislila dotlej; ker sogovornica prihaja na planino pod to goro že od malega, saj je tu celo shodila, sva ji verjela na besedo. Bega pa me zapis Janeza Pikona »na Ogradèh«. Ugibam, ali je mišljeno na Ogradéh, kar bi pomenilo, da je imenovalnik Ogradí (kot potí). Sam priznava, da ni gotov, češ da tudi domačini govorijo različno. Dokler ne izvem česa prepričljivejšega, bom sklanjala Ográdi, Ográdov, na Ográdih (tako tudi Tine Mihelič, le da brez naglasnih znamenj). Osvežila sva se pri koritu s tekočo vodo in se povzpela nazaj na križišče.

 

 

Spuščala (pa tudi še vzpenjala) sva se po kamnitem svetu, med skalami in kamenjem pa je bilo nekaj travnatih in humusnih »vložkov«, da so si noge nekoliko oddahnile. Kakor je pot proti Blatu neprijazna za noge, pa je okolica prijazna za oči, posebno stene na levi so precej slikovite. Ko se je steza prelevila v kolovoz, je strmina popustila. Na križišču z gozdno cesto so kažipoti: nazaj za planini Laz in Jezero (strma pot) ‒ po tej samotni poti sva prišla midva, po gozdni cesti, ki priteče z desne prav tako s planine Jezero, pa so se dobesedno usipali planinci (ta pot je torej domnevno položna). Na že znano gozdno cesto na planino Blato sva po dveh urah in četrt stopila pri kažipotih tik pred parkiriščem. Pobrala sva štoparja, ki je bil na nogah že od šeste zjutraj, zato mu ‒ razumljivo ‒ ni dišalo še 7 km ceste, in ga odložila na spodnjem parkirišču. Janiju je zavidal mojo družbo in potožil, da njegovi ženi ni za hribe. Mojemu mnenju, da je čudna, je sicer pritrdil, a je dodal, da ji tega raje ne bo povedal. Modro.

 

Tine Mihelič pravi Ogradom »vzhodni privesek Debelega vrha«, s čimer se kljub velikemu spoštovanju do tega poeta slovenskih gora težko strinjam, saj so za »privesek« kar preveč mogočni. A Debeli vrh ni nič kriv in mogoče ga kdaj obiščeva.