Deset vrhov v okolici Ljubljane – Rašica

Prvo nedeljo v aprilu, velikonočno, sem morala zaradi manjšega kirurškega posega »dati mir«, zato sem nič kaj rada ostala doma, Jani pa je vnukinji sam odpeljal na Rašico. Takole poroča:

Naš velikonočni pohod smo začeli na enem izmed parkirišč ob Gameljski cesti, ki se z Dunajske odcepi levo takoj za Črnuškim mostom. Kot kaže, so parkirišča od najinega zadnjega obiska dobila zgovorna imena: naše se je imenovalo Straža, eno prej, zasedeno, pa Pr' soldatku. Resda je bilo še rahlo sveže, a Ajda je čisto po nepotrebnem nase navlekla vse, kar je našla v nahrbtniku. Po neoznačenem kolovozu v levo smo se povzpeli na greben in stopili na markirano pot, ki se je začela nekaj deset metrov niže proti Črnučam. Blag vzpon na Straški hrib je seveda ogrel samo Ajdo, vendar je začela svojo oblačilno čebulo lupiti šele po telovadbi čez podrto drevje, ki se mu dekleti nikakor nista mogli upreti.

 

Po nekaj vzponih in spustih smo sestopili na križišče, kjer se nam je z leve pridružila gozdna cesta iz Spodnjih Gameljn. Čeprav so knafelčki kazali edinole naravnost navzgor, kjer sva z Mojco šla vedno doslej, sem se tokrat odločil za nadaljevanje po gozdni cesti desno navzdol. Zdaj je dekleti že nekaj časa napadala strašanska žeja. Ko smo čez minutko ali dve stopili iz gozda na mokrotne travnike Sračje doline, sem privolil v postanek za pijačo. Ajda je uporabila vse svoje diplomatske spretnosti, da si je izprosila dodatni kozarec »tako dobrega« babičinega čaja. Čeprav se je doline Črnušnice (tudi Črnuškega potoka) prijelo taborniško ime po dolgorepih srakah, ime vasici nad njo pa so menda dale kričave vrane (prvotno naj bi se imenovala Vranščica) in so ornitologi tu našteli že 45 vrst ptic, smo mi od živali opazili zgolj preštevilne pse in psičke, ki so sprehajali svoje gospodarje. Prečkali smo dolino in se po njenem vzhodnem bregu povzpeli v vas (425 m). 

 

Na kratko smo postali ob gasilskem domu, na katerem je pritrjena lična spominska plošča Društva izgnancev Slovenije, da sem dekletoma razložil žalostno usodo Rašice v prvih mesecih druge svetovne vojne. A več o tem drugič, saj sva se z Mojco domenila, da bova ob priložnosti poiskala številne okoliške spomenika, povezane z rašiškimi dogodki. Mimo obnovljene cerkve sv. Križa smo se sprehodili skozi vas in spet zagrizli v hrib. Ajda je že tako zakuhala, da je slekla celo spodnjo majčko, čeprav smo srečevali pohodnike, do vratu zapete v flise in celo z volnenimi kapami čez ušesa. A zdaj je glavna težava postala Vesnina žeja. Z vztrajnim tolaženjem, da je koča že čisto blizu, smo vendarle brez novega odmora prisopihali do Planinskega doma Rašiške čete (631 m).

Take gneče, kot je bila okrog koče, v planinah še nisem doživel. Doslej je veljalo, da je rašiška ob ponedeljkih zaprta, in tako tudi piše na njenih vratih, ampak že prej so nam po telefonu zaupali, da bo odslej odprta vse dni v tednu. Kogar zanima, kaj se je v tukajšnjih hribih dogajalo med vojno, naj si le ogleda stene v njeni notranjosti, dekleti pa sta se bolj posvetili štrukljem in cmokom na mizi. Ko smo se podprli in, kar je vsaj tako pomembno, požigosali naše kartončke, smo zlezli še na imenitni kovinski razgledni stolp nekaj korakov više na Vrhu Staneta Kosca (641 m). Čeprav daje stolp zelo trden vtis, se je Vesna ustrašila višine in se je že na drugi ploščadi hotela obrniti. A ko se je spomnila očijevega navodila, da lahko čokoladni jajček poje šele na vrhu, si je premislila. Seveda sva se trdno držala za roke. Ajda z višino nima težav in je kot srnica skakljala po stolpu gor in dol. Dvakrat je preštela stopnice. Če se ni zmotila, jih je 84.

Za vrnitev sem izbral domnevno krajšo pot: po bližnjicah proti Srednjim Gameljnam, izpod vasi Rašica pa do avta ves čas po grebenu zahodno nad Sračjo dolino. A moja izbira se je v resnici izkazala za daljšo. Že takoj pod vrhom smo se namreč pustili zvabiti markacijam v desno in kar nekaj časa smo porabili, preden sem ugotovil, da koračimo proti Mengšu. Morali smo nazaj na vrh in levo na pravo bližnjico. Ta je bila zelo blatna in spolzka, kar je spet upočasnilo korak. No, po grebenu je končno šlo gladko in niti to, da sem pozabil, kje je treba skreniti z markirane poti na kolovoz proti parkirišču, nam ni vzelo omembe vredno časa. Čeprav se pri sestopu nisem ravno izkazal z vodenjem, se dekleti nista pritožili.

V mislih sem jih ves čas spremljala. Ko se mi je zdelo, da morajo biti že davno na vrhu, sem jih poklicala. Oglasila se je Ajda, a me zaradi neznanskega hrupa ni slišala, jaz pa sem slišala njo in Janija, ki je ravno naročal štruklje. Torej je vse v redu, sem si oddahnila in odložila. Čez čas mi je telefonirala Ajda in navdušeno poročala o svojem imenitnem odkritju: pri dedijevem nahrbtniku je ena izmed zaponk pravzaprav piščalka! Nemudoma sem šla gledat svoj nahrbtnik in res – prsna zaponka je zapiskala. Ta nahrbtnika imava že nekaj let, pa tega sploh nisva vedela. Oh, otroci. Pravzaprav bi morala reči Oh, odrasli!

Gorenjska balkona Dobrča in Šentanski vrh

Na gorenjski avtocesti je bilo 24. marca za soboto nenavadno veliko prometa. Cilj večine je bila kraljica Planica, midva pa sva zavila proti Tržiču, saj sva bila namenjena na Dobrčo (1634 m). Dotlej sva jo obiskala že štirikrat, dvakrat že pred nastankom tega spletnega dnevnika. Ime najjužnejše vzpetine v Stolovi skupini ne izvira iz »dobro«, ampak iz »dobr« (= dob, vrsta hrasta), torej je bil nekdanji nemški prevod Gutenberg napačen. Čokata gora z vzdevkom balkon nad Gorenjsko ali celo gorenjski Rigi (po razgledni švicarski gori), ki se ne more čisto odločiti, ali spada h Karavankam ali Kamniško-Savinjskim Alpam, je dostopna vse leto, tudi v snegu, če ga le ni preveč. Na to sva se zanašala. Med vožnjo sva občudovala s soncem obsijane zasnežene Kamniške Alpe, Karavanke in Julijce, le okrog najvišjih vrhov so se motali oblački. Ustavila sva se za fotografiranje svoje izvoljenke. Iz doline ni bilo videti posebno veliko snega, vendar so mi prejšnji dan po telefonu povedali, da ga je precej, a so poti uhojene.

Skozi Bistrico in Brezje pri Tržiču ter Visoče sva se pripeljala v Hudi Graben. Ne vem, od kod tako hudo ime, saj sva bila deležna prijaznega sprejema: na koncu vasi naju je prijetno presenetilo parkirišče z razgledno klopco. Žal na njej očitno posedajo tudi nič kaj prijazni kadilci, kajti vse je bilo nastlano z ogorki.

Za krajevno tablo sva pri obledeli smerni tablici Koča na Dobrči 2^h zavila ostro desno s ceste v breg. Povzpela sva se do prve hiše in nad njo po strmem kolovozu levo v gozd. Na razcepu sva spet zavila levo in za majčkenim vodohranom (?) se je kolovoz zožil v stezo. Ob njej so cveteli lapuhi, trobentice, jetrniki, navadni repuhi, telohi. Že kmalu sva naletela na prve snežne zaplate, pri počitniški hišici, nad katero sva zavila desno na kolovoz, pa je bilo snega že več. Po nekaj metrih sva nadaljevala navzgor po naslednjem, širšem kolovozu. Markacij ni bilo; sledila sva stopinjam v snegu. Strmina je popustila.

Na križišču četrt ure nad izhodiščem sva zavila levo navzgor na domnevni kolovoz. Tam ni bilo več stopinj, k sreči pa se je čez nekaj časa pojavila markacija. Med prežo z napisom B14 in koruznim strniščem na levi se je spustila pot, na katero je kazala rdeča puščica na bližnji smreki. Odcepov je bilo še več, a sva vztrajala na kolovozu in spet dočakala markacijo. Poslej je bil dobro označen in bolj strm. Čez 20 minut je z leve, iz Podgore, pritekel drug kolovoz. Kaj in kje je Podgora, nama zemljevid ni povedal. Nadaljevala sva naprej navzgor.

V naslednjih 5 minutah sva najprej zavila desno s kolovoza in po kakih 20 m levo. Pot je postala strma in skalnata, zato sva sklepala, da sva že Na pečeh. Dohitel naju je domačin, ki nama je to potrdil in razložil, da je Podgora skupina vasi (Zadnja vas, Srednja vas, Mlaka – te pa so na zemljevidu). Čudil se nama je, češ da iz Hudega Grabna nihče ne hodi na Dobrčo. Midva pa sva se čudila markacistu, ki je na križišču napisal Podgora, saj ime, ki ga ni na zemljevidu, nedomačinu ne pove ničesar.

Pot se je stisnila v jarek s skalnatima pobočjema, nato pa se je izvila iz njega in na levi so se med drevjem tu in tam pokazali Julijci. Čez dobrih 20 minut sva zavila levo na gozdno cesto. Pokazali so se Brezje, sosednje vasi in gore v ozadju. Na tamkajšnjem izhodišču (tudi parkirišču) za Dobrčo, imenovanem Hibje (okrog 1000 m; tam je bil nekoč menda kamnolom), sta se staknili poti iz Hudega Grabna in Slatne. Strmo sva se povzpela skozi gozd ter v naslednjih 45 minutah petkrat prečkala cesto in tako po označenih bližnjicah sekala ovinke. Med prvim in drugim prečkanjem je minilo kake pol ure (vmes sva dobrih 10 minut nad Hibjem opazila strm odcep levo proti Slatni in Begunjam), drugi presledki so bili kratki. Pri tretjem prečkanju sva na bližnjem ovinku (po Geopedii je tam Gača) videla parkiran avtomobil, morda oskrbnikov, in levo v gozdu je tičala majhna koliba. Cesta je bila tako slabo splužena, da si ne bi upala peljati po njej, ampak že to je bilo presenetljivo, da so jo sploh splužili. Sneg z vej se je začel usipati na naju. Pot ni bila posebno radodarno markirana, vendar je bila dovolj razločna, pomagale pa so nama tudi sledi predhodnikov, čeprav so nekajkrat skrivnostno izginile. Čedalje več je bilo podrtih dreves; nekatera so ležala čez pot in na takih mestih so že nastali »obvozi«.

Slabe četrt ure nad zadnjim prečkanjem ceste sva skozi leso in pod neoznačeno žico v višini glave (nevarno!) prispela do Koče na Dobrči. Najprej sva hotela na vrh. Ker tam, kamor kaže kažipot Dobrča Vrh On the top, ni bilo zgaženo, so nama svetovali, naj nadaljujeva na drugo stran, proti Tržiču. Tako sva mimo Podgorske planine na levi in skozi ostanke lese prišla v gozd. Kakih 20 minut od koče je z leve od zgoraj pritekla neoznačena in nezgažena gozdna cesta (morda kolovoz), čez minutko pa še zgažena steza, na katero sta naju usmerili puščica in markacija. Po njej sva se povzpela strmo skozi smrekov gozd. V dobrih 5 minutah sva se znašla na znanem križišču pod hišico. Zavila sva desno navzgor ob njej, kakor sta kazala puščica in napis na drevesu. V beli strmini nama je nagajal še led pod snegom. Na razcepu čez četrt ure sva sledila markaciji in gazem naravnost navzgor čez plosek vršič z majhno jaso. Po spustu na drugo stran sva pristala ob robu, s katerega se je desno odcepila pot na Lešansko planino in so se videli Košuta, Kriška gora, Storžič. Pot se je umaknila nazaj v gozd in po 15 minutah sva dosegla teme gore.

Od prejšnjikrat se spominjam na vrhu poleg smerne tablice z napisom Šentanski vrh / Razgledna točka 5min tudi klopi in vpisne skrinjice, vendar zaradi obilice snega o slednjih ni bilo ne duha ne sluha. Zgoraj so naju dohiteli trije mladeniči. Ob moji opazki, da očitno sopihajo tudi mlajši, je eden pojasnil: »To so pa naporni vikendi.« Strinjali smo se, da k sreči prostovoljni. Vremenska napoved za tisti konec je predvidela pooblačitev sredi dneva in res se je opoldne zaprlo nebo. Kljub tej motnji, ki je nekoliko pokvarila razgled, sva se strmo spustila na drugo stran in se nato prav tako strmo povzpela na sosednji Šentanski vrh, meter višji od sosede. Še en balkon!

Med vračanjem z obeh vrhov sva srečala še nekaj planincev. Na križišču pod hišico sva zdaj zavila desno, kamor je kazala smerna tablica Koča na Dobrči. Kmalu sva sestopila na gozdno cesto; nazaj, od koder sva prišla, je kazal napis Lešanska planina. Že čez kakih 10 m naju je kažipot usmeril levo na ozko stezico, ki je tekla vzporedno s strmim pobočjem. Nenadoma jo je gaz zapustila in skupaj z njo sva se preselila navzdol na pot, po kateri sva šla zjutraj od koče proti vrhu. Od Šentanskega vrha do koče sva hodila približno 50 minut. Vstopila sva in prisedla k prijaznima možakoma. Med drugim sva izvedela, kako si lahko popestriva vrnitev v dolino: na križišču pod jugovzhodnim robom Peči zavijeva desno in se vrneva skozi Zadnjo vas.

Med vračanjem v dolino sva ugotovila, da sva gor grede prezrla še dve označeni bližnjici: med prvim prečkanjem gozdne ceste in odcepom proti Slatni ter med tretjim in četrtim prečkanjem gozdne ceste (na nekem drevesu že slab napis Bližnjica in puščico desno). Do razcepa poti v Hudi Graben in Podgoro sva hodila približno eno uro. Po nasvetu sogovornika iz koče sva zavila desno proti Podgori. Na prvem razcepu nisva videla nobenega znamenja, a po levem kraku, kjer je še ležal sneg, ni bilo stopinj, zato sva se spustila desno. Na komaj opaznem naslednjem razcepu je bil označen popolnoma zapuščeni in zaraščeni levi krak, ki pa se je kmalu združil z desnim. Razmeroma široka steza, nastlana z odlomljenimi vejami in kamni, se je spuščala po jarku. Levo, precej globoko v gozdu, sva opazila veliko prežo. Čez 20 minut sva stopila na gozdno cesto ter po njej navzdol mimo studenčka in nekaj hiš. Po nadaljnjih 20 minutah sva pri smerni tablici Dobrča 2^h (čez Hibje) in čednih kolesarskih kažipotih na drogu z grbom Občine Radovljica sestopila levo na asfaltno cesto proti Tržiču. Mimo kapelice, odcepa proti Lešam in Palovičam ter partizanskega spomenika sva v slabih 20 minutah prikorakala v Hudi Graben (1,2 km po asfaltu).

Planica je brez dvoma kraljica, ampak meni je največkrat najbolj všeč tam, kamor greva midva. Čeprav nisva imela idealnega razgleda, vsaj ni bilo gneče in hrupa. Čeprav nisva videla naših orlov, pa sva se dodobra nahodila in nadihala. Čeprav ... V hribih mi nikoli ne zmanjka razlogov za zadovoljstvo.

Kdor gre na Gore, naj vsaj svoje oblake pusti doma

Ko sva bila nazadnje na Mrzlici, sva naletela na toliko kažipotov in smernih tablic za Gore, da je bilo le vprašanje časa, kdaj bova šla pogledat, kakšno »gorstvo« je to. Zgodilo se je 18. marca. Odpeljala sva se v Hrastnik in parkirala pri tamkajšnji železniški postaji, ki je izhodišče ne le za Gore, ampak tudi za Kal in Kum. Na škarpi pod stopnicami za postajo in na kažipotih nad njimi je pisalo Gore oziroma Planinski dom Gore 1h 30min in Sovretova pot.

Po stopnicah sva se povzpela v strm breg s pogledom na Savo in del Hrastnika. Napovedanega snega ni bilo, je pa izmenično rosilo in deževalo, zato sva se namesto s pohodnimi palicami za vsak primer oborožila z dežnikoma. Steza naju je pripeljala na asfaltno cesto, kjer naju je klavrna oznaka usmerila desno. Markacija na električnem drogu naju je brž zvabila z asfalta proti hišam ob Cesti Hermana Debelaka, za katerimi sva se vrnila na cesto. Po njej je kazal kažipot Sovretova pot, a ne za dolgo, saj sva se kmalu povzpela po kolovozu med dvema zajetjema in strmo nad tretjim. Kislemu vremenu se niso dali motiti kronice, mali zvončki, trobentice, blagodišeči telohi, pljučniki, jetrniki, deveterolistne konopnice. Skozi ozek pas gozda in ščavja sva se pretaknila na strm travnat breg, vrh katerega sta čepeli hiši s pritiklinami in vrtom. Zatem sva spet stopila v gozd, kjer sva na levi pod skalami opazila majhne votline. Ozka stezica je bila bolj na redko markirana, a vsaj na razcepu je za naju poskrbel zdelan kažipot levo Gore.

 

Pod potjo sva slišala šumenje vode in zagledala več dotrajanih streh, potem pa še potoček. V ključih sva se vzpenjala proti hišam, pred katerimi se je nemirno sprehajal velik pes. Blatna stezica je zoprno visela. Po travnatem pobočju sva pri kažipotu za Sovretovo pot dosegla asfaltno cesto. Po njej sva se dobre pol ure nad izhodiščem spustila na križišče, kjer je od spodaj pritekla druga cesta, ter po tej nadaljevala navzgor proti Goram in še vedno tudi po Sovretovi poti. Dobrih 5 minut nad križiščem sva pri rastlinjakih prispela v Krnice. Pri seniku se nama je z desne pridružila Pot spominov NOB, zato so naju odtlej poleg knafelčkov vodile tudi rdeče peterokrake. Pri Krnicah 18 na desni so plapolale zastavice in tudi leseno figurico z napisom Ocepkov Nande so krasile trobojnice, zato sva ugibala, ali je ta hiša kako povezana s Potjo spominov NOB. Nasproti nje stoji partizanski spomenik osmim krajanom Krnic in Šavne Peči, padlim v letih 1941‒1945.

Na koncu Krnic sva za kapelico in zadnjo hišo zavila na kolovoz, a se kmalu pri kažipotih povzpela po kamniti stezi levo z njega. Kratkemu vzponu je sledil razcep, kjer sva se razšla s Potjo spominov NOB. Travnat kolovoz naju je odpeljal desno v gozd in k naslednjim kažipotom: nazaj Krnice ‒ Žel. post., desno navzdol Sovretova pot in levo navzgor Dol. O Gorah pa nič, vendar je bila za naju za zdaj še prava smer tudi Sovretova pot. Dokaj široka kamnita steza, označena s knafelčki, se je rahlo spuščala. Četrt ure za Krnicami sva se ustavila na razpotju, kjer sta se ločili pot na Gore (s planinskimi markacijami označena steza levo navzgor) in Sovretova pot (kolovoz desno rahlo navzdol). Ker je bilo za kosilo v planinski koči še prezgodaj, sva se najprej odločila nadaljevati po Sovretovi poti v njegovo Šavno Peč.

 

Ob kolovozu, na katerega se je zvalila precejšnja skala, je cvetelo tevje. Na vrhu vzpona sva prišla do daljnovoda, se ob njem spustila in spet povzpela. Na nekaterih drevesih so bile zelene packe. Ob številnih odcepih na obe strani so naju večinoma usmerjali kažipoti Sovretove poti, ponekod pa njena znamenja – stilizirani jonski kapiteli, izbrani brez dvoma zato, ker je bil Anton Sovre naš največji prevajalec antičnih grških del. Kmalu po tistem, ko sva pod seboj prvič videla Šavno Peč, sva stopila iz gozda in zagledala pečine, po katerih se domnevno imenuje vas (Savine pečine). Vanjo sva prispela slabih 20 minut od razpotja. Kjer se je kolovoz strmo spustil na asfaltno cesto, je stal stiliziran kozolček z napisi Gore in Kovk (puščica je kazala nazaj, od koder sva prišla, torej se bova morala vrniti na razpotje po isti poti) ter Sovretova pot.

Spustila sva se po asfaltu skozi vas in kmalu zagledala Sovretov spomenik iz leta 1998. Bronasti doprsni kip je delo kiparja Viktorja Plestenjaka, okolico pa je domači (hrastniški) arhitekt Ivan Maurovič uredil kot nekakšen amfiteater. Na marmornih ploščah za kipom je odlomek iz Pindarove prve pitijske ode, ki ga je Anton Sovre prevajal na predvečer svoje smrti, v latinščini in slovenščini: Sreča je nagrada prva, / druga dober glas, / a kdor pridobil si je oboje, / si spletel venec je najlepši. Naš največji klasični filolog in prevajalec se je rodil v Šavni Peči 4. decembra 1885, pozneje pa je živel v Krškem. Po osnovni šoli v Zidanem Mostu ter gimnaziji v Celju in Ljubljani je na Dunaju in v Gradcu študiral klasično filologijo. Bil je gimnazijski profesor, šolski inšpektor, dramaturg SNG Ljubljana ter profesor grškega jezika in književnosti na ljubljanski univerzi. Prevedel je Homerjevi Iliado in Odisejo ter Ajshilove, Sofoklejeve in Evripidove tragedije pa tudi dela Goetheja, Shawa, Poeja in Prešernove nemške pesmi. Njegovo delo Stari Grki (1939, ponatis 2002) je kljub nekaterim poznejšim novim spoznanjem pomembno še danes. Dvakrat je dobil Prešernovo nagrado (1950 in 1956) in od leta 1953 je bil redni član SAZU. Po njem se imenuje nagrada, ki jo Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje za vrhunske književne prevode od leta 1963, ko je umrl (1. maja v Ljubljani).

Od spomenika in Doma Krajevne skupnosti Krnice-Šavna Peč sva se sprehodila mimo obnovljene kašče, kapelice in toplarja do kakih 100 m oddaljenega slopnega znamenja iz 17. stoletja. Bogato obloženo z angelci, kipci in drugim okrasjem velja za eno najlepših zidanih slopnih znamenj v Sloveniji. Od njega sva se spustila levo po ozki makadamski cesti proti skupini hiš. Prva na levi je bila počitniška, druga pa Sovretova (Šavna Peč 1), prav kakor je napovedala domačinka, ki nama je pokazala pot (kakšno naključje: srečala sva gospo, s katere sorodnico je bil poročen Anton Sovre). Domačija je naseljena in ni označena. Menda je nikoli niso obnavljali, zato je v slabem stanju. Pred njo stoji prav tako klavrna kapelica. Ko sva se potikala tam okrog, je začel naletavati sneg. Samo da ne dežuje! Poti so bile dotlej take, da palic nisva pogrešala, dežnikov pa tudi nisva odprla, samo »vreme sva gor držala« z njima.

Iz Šavne Peči sva se vrnila na razpotje, kjer sva zdaj zavila desno proti Goram. Tudi tam so se na drevesih pojavljale zelene packe. Nekatere markacije so bile prebarvane in poleg narisane nove. Kar strma pot se je razširila v udobno stezo z več priključki/odcepi, med njimi je bil eden (čez 10 minut) na desni označen s kažipotom 20min.-Šavna Peč (torej bi se bila lahko vrnila iz Šavne Peči po tej poti, vendar tam nisva opazila nobenega znamenja zanjo). Zatem sva se spet začela čedalje strmeje vzpenjati. Krošnje in tla so bili narahlo poprhani s snegom. Prečkala sva grapo. Zdaj sva najbrž hodila že nad Savinimi pečinami nad vasjo, vidno skozi drevje na desni. Potem se je strmina unesla. Nekaj časa je šlo gor in dol mimo dveh razgledišč po vedno bolj zasneženi skalnati in koreninasti stezi. Pri drugem razgledišču je zavila ostro levo (tam se je desno navzdol odcepila druga, neoznačena) in se kmalu zatem križala s še eno. Po gozdu je ležalo precej podrtega drevja. Čez več kot pol ure sva se znašla na prečni cesti; kažipot Gore je kazal desno navzgor. Zdaj sva že gazila.

Cesta naju je pripeljala na travnik, s katerega se je že videl zvonik. Kmalu sva prišla do električnega droga z naslednjim kažipotom, ki pa ni obveščal o smeri, temveč o veliki modrosti: »Ko si na tleh se zavedaj, da si šel le po zalet.« Markacija poleg napisa se je veselo smejala. Čez dobrih 5 minut sva vkorakala v vas, kjer naju je pričakal še en smejoči se »kažipot« nazaj: »Življenje ni narejeno iz želja. Narejeno je iz dejanj!«

Gore so raztresena hribovska vas na severnem pobočju slemena enakega imena med Savo in Savinjo. Pred Domom v Gorah (762 m) naju je pozdravil prijazen kuža. Sicer planinski dom bolj spominja na gostilno; porcije so obilne, ljudje prihajajo (polno parkirišče je pričalo, da se večina pripelje) na nedeljska kosila, praznovat in podobno. Imajo ogromne kremne rezine, da sem se prav čudila, kako si jo je Jani upal naročiti po tistih velikanski zrezkih – in res je imel nekaj težav z njo. Zasnežene klopce in mize okrog doma so seveda samevale, poleti pa je pod košatimi drevesi gotovo zelo prijetno, kakor sva sklepala tudi po napisu na škarpi Gore so zakon. »Kažipot« Imam 365 vej na enem izmed dreves je kazal navzgor v krošnjo, Kum na drugem pa nekam proti cerkvi sv. Jurija iz 15. stoletja. V bližini doma so rokometno, košarkarsko in teniško igrišče ter balinišče, menda tudi smučišče. Preden sva odšla, sva stopila še do cerkve. Med potjo k njej sva nad nekim vhodom opazila napis Konjerejsko društvo Hrastnik (pod cerkvijo je privez za konje), na sosednji hiši pa še en »kažipot«: »Ladja je v pristanu na varnem, vendar ni narejena zato.« Cerkev je bila zaprta, tabla Botanične učne poti Urtica (latinsko ime za koprivo) pa zasnežena, a ne toliko, da je ne bi bila mogla prebrati in uvrstiti na seznam »za drugič«. Prav tako razgled z Gor, saj nama ni bil dan.

Vrnila sva se po isti poti. Dol grede je hudo drčalo, zato sva pogrešala palice. A ker sta dežnika v nahrbtnikih tako uspešno »krotila« vreme, se nisva pritoževala. Pot nama je pretekla lisica. Čez pol ure sva pustila za seboj razpotje, kjer se ločita poti na Gore in v Šavno Peč, ter 40 minut zatem dokaj suha sestopila k železniški postaji.

Nasveta »Obesi svoje oblake sušit na sonce!« na reklamnem kozolčku pred planinskim domom žal ni bilo mogoče upoštevati, saj je bilo vreme kislo. Midva pa ne, najbrž zato, ker sva svoje oblake pustila v dolini.