Sprehod na Šumberk

Ker je bil Jani zaradi padca v Kamniški jami ves polomljen, ni bilo misliti na hribolazenje, zato sva se lotila Trubarja. Da, Primoža Trubarja. Lani, ko je protestantski svet obhajal 500-letnico Lutrovih tez, sva prevozila več kot 3000 km po Nemčiji, da sva obiskala kraje, kjer je utemeljitelj protestantizma živel in delal. Bilo je zanimivo, pa sva sklenila, da bova podobno »obdelala« še našega Trubarja. Začela sva že v aprilu, 6. maja pa sva nadaljevala, in sicer v Šentjerneju in na Šumberku.

Ko je ljubljanski škof Urban Textor, tudi kaplan dunajskega dvora in spovednik samega cesarja Ferdinanda I., leta 1547 od svojega gospoda izposloval tajni zaporni ukaz za ljubljanske protestante, Trubarja ni bilo v mestu. Marca tega leta ga je namreč generalni vikar Nikolaj Škofic, ki je v Ljubljani nadomeščal Textorja, poslal v Šentjernej, da bi pomagal ponovno postaviti na noge od Turkov opustošeno faro, saj je Trubar veljal za človeka s smislom za posle. Ko se je začelo preganjanje protestantov, sta ga Matija Klombner in Jurij Seyerle o tem nemudoma obvestila. In septembra je Trubar – podobno kot četrt stoletja prej v Nemčiji Luter – preprosto izginil. Strokovnjaki domnevajo, da je Lutra posnemal dosledno, se pravi, da se je skril na gradu katerega od podpornih plemičev. V tem pogledu zelo priročen se zdi grad Šumberk. Stal je namreč nekako na pol poti med Šentjernejem in Ljubljano ter bil v tistem času že tri leta v lasti Turjačanov, ki so bili znani Trubarjevi zaščitniki. (To besedilo je del Janijevih priprav na najino »hojo za Trubarjem«.) Šumberk je kljub skromni nadmorski višini 540 m vendarle hrib in zato zasluži omembo v tem dnevniku.

Cesto Ljubljana–Zagreb sva zapustila pri izvozu Bič in čez približno 5 km prispela na Séla pri Šumberku (knjižno na Sélih, tako piše tudi v Leksikonu slovenskih krajevnih imen, v Krajevnem leksikonu Slovenije pa na Sélah, kar je morda krajevna raba). Parkirala sva pred cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Njeno pročelje krasi lepa sončna ura. V kotu pri vhodu je spomenik žrtvam vojne in komunističnega nasilja.

 


 


Med kapelico ter tablo z zemljevidom krajevnih in okoliških zanimivosti sva se vrnila na asfaltno cesto in se napotila levo (tja je kazal tudi smerokaz Orlaka). Rahlo sva se spustila mimo pašnika in skupine hiš v gozd. Kmalu sva ga zapustila in pred naslednjimi hišami pri razpelu zavila levo. Ko se je asfalt končal, sva se povzpela mimo novega gospodarskega poslopja in podirajoče se hiše ter takoj za podrtijo levo po zaraščenem kolovozu, o katerem nama je gospodar zadnje hiše povedal, da je pravi. V gozdu je neznansko dišalo; nič čudnega, saj so razkošno cveteli jeseni, glogi in kresničevje – pravcati slapovi belih cvetov. Ko sva naslednjič zavila levo navzgor po travnatem kolovozu, sem na skali ob poti opazila veliko rumeno liso in več rdečih pik.

 

V 20 minutah sva bila pri cerkvici in gradu. Tistih približno 80 m višinske razlike je bilo za Janijeva razbolela rebra čisto dovolj. Cerkvica (grajska kapela) iz 12. stoletja je posvečena sv. Katarini Aleksandrijski. Trdna lesena vrata s križem so bila seveda zaklenjena. Grad (Schonenberch, Sconenberg), prvič omenjen leta 1141, je le še razvalina, nad katero se dviga velik lesen križ. Pred zidovi stoji »kozolček« (streho mu je po besedah nekega vaščana odnesel veter) z lesenima ploščama, na katerih so vrezani zemljevid Slovenije z dobrodošlico obiskovalcem, slika gradu in kapele ter podoba sv. Eme z napisom Sveta Ema prosi za nas. Krški škof Ulrich III. Šumberški (Sonnenberg), velik častilec sv. Eme, se je leta 1465 prvi zavzel za njeno beatifikacijo, do katere pa je prišlo šele leta 1938, za kar so bili najbolj zaslužni slovenski škofje. Ko je leta 1443 umrl zadnji Šumberški, Hans II., so na gradu zagospodarili Turjačani ter ga nato prenovili in obrambno utrdili. V 18. stoletju je propadel. Za razgled od Kamniško-Savinjskih Alp do Gorjancev je bilo sicer preoblačno, pogled skozi »okna« na bližnjo okolico pa je bil prav prijeten.

Vrnila sva se po isti poti. Nazaj grede sva opazila še nekaj rumenih znamenj in pred drugim levo spodaj v grmovju zelo ozko stezico, morda iz Podšumberka (Gornjega in/ali Dolnjega). Najbrž je bila pot nekoč markirana, vendar je od oznak ostalo bore malo. Srečala sva vaščana, ki nama je povedal, da je prvo nedeljo v septembru na Šumberku žegnanje. »Pridite takrat!« naju je povabil.

Kamniška jama še znotraj

Po več kot treh tednih brez interneta lahko končno spet objavljam. Letos sva se odločila, da si bova Kamniško jamo ogledala še znotraj. Že v začetku aprila sem pisala predsedniku Jamarskega kluba Kamnik (JKK) Rajku Slapniku in prejela odgovor, da bo letos zaradi 40. obletnice odkritja jame še posebno slovesno ter da sva dobrodošla in lepo povabljena na prvomajski ogled. Dobila sva tudi napotke, da potrebujeva delavsko obleko, rokavice, čelado in lučko. Njegovemu priporočilu, da bo »vonderca še najboljša«, je sledilo še nekaj dopisovanja, saj nisva vedela, kakšna svetilka je to. No, izkazalo se je, da to ni nič drugega kot čelna lučka. V Planinskem terminološkem slovarju piše »vonderica -e ž, nekdaj baterijska svetilka, sestavljena iz medsebojno povezane žepne in čelne svetilke, imenovana po francoskem izdelovalcu Wonderju« (nisem dognala, zakaj je v vseh drugih jezikih, tudi francoskem, Vander). Skratka, opremo sva imela, le delavske obleke ne, a si bova že nataknila kaj, česar ni škoda, sva sklenila. Kmalu je sledilo še vabilo z več podrobnostmi, tudi o proslavi in kresovanju po vrnitvi. »Šotor, armaflex in spalko toplo priporočamo vsem, ki se ne mislijo sredi noči vračati v dolino,« je še pisalo.

Zbrali smo se 1. maja ob sedmih na parkirišču Pred Belo. Nagovoril nas je Dane Holcar iz JKK, nekakšen neuradni vodja naše »odprave«. Razložil nam je, da nas čakajo približno dveuren naporen dostop ter tri- do štiriurna hoja in plazenje po temni, vlažni jami; opozoril nas je, da se tja podajamo na svojo odgovornost. Preden smo se odpravili, smo se ustavili še v taboru ob Kamniški Beli, kjer so se že pripravljali na večerne dogodke: proslavo 40. obletnice odkritja jame (1. maja 1978), »odojka in tekoče zadeve« ter kresovanje. Kres je že stal, nekaj šotorov tudi. Nad nami je plapolala zastava Jamarske zveze Slovenije s človeško ribico in letnico 1889; tistega leta je bil v Postojni ustanovljen Anthron (grško jama, votlina), prva jamarska organizacija v Sloveniji. V taboru smo počakali zamudnike in si ogledali razstavo na dolgo vrv obešenih velikih jamarskih fotografij, nato pa smo se nekaj po osmi podali na pot.

Vzpona k jami ne bom opisovala, ker sem ga že prvič. Spodmol smo dosegli v uri in 50 minutah. Ko sva videla, kako se oblačijo drugi, in ob misli na 5‒6 °C v nedrjih Zeleniških špic sva si nataknila še vetrovki, čeprav sta bili še skoraj novi in jima je grozilo marsikaj. Po začetnih težavah z odklepanjem ključavnice smo se po vseh štirih splazili v jamo. Že kmalu smo se morali stlačiti skozi tako ozek prehod, da sem kar malo podvomila, da mi bo uspelo. Na nekaj mestih najbrž ne bi bila mogla napredovati brez pomoči jamarjev. Da je Kamniška jama največja vodoravna jama v Kamniško-Savinjskih Alpah (jame se delijo na vodoravne in navpične – brezna; sicer je Kamniška v e-registru jam opredeljena kot brezno, saj ima poleg vodoravnih delov tudi navpične), kakor sem prebrala na spletu, zveni precej »udobno«, a smo stopali in se plazili po vse prej kot vodoravnih tleh. Ponekod nam je bila v pomoč vrv. Zaradi velikih, dostikrat majavih in spolzkih skal ter drugih ovir smo hodili dokaj počasi, kljub temu pa nisem uporabljala diktafona in fotoaparata (tudi Jani je le malo fotografiral), ker sem bila preveč zaposlena s prizadevanjem, da ne bi zdrsnila ali padla na mokrih in blatnih tleh, zaostala ali v temi kam zašla.

Po približno 100-metrskem vhodnem rovu smo vstopili v glavnega. Njegovi deli so Razpotje, Zelške jame, Dvorana podornih blokov, Aragonitna dvorana, Velika dvorana in Končna dvorana, kjer se rov konča s prelomom, zato se imenuje tudi Prelomna. Glavni rov je najstarejši del jame; nastal je pred približno 5 milijoni let. V Dvorani podornih blokov in Aragonitni dvorani smo si lahko ogledali tako imenovane aragonitne ježke. Ti so pri nas zelo redki, le še v Ravenski jami pri Cerknem in v rudniku Mežica jih je najti. Aragonit je kristalna oblika kalcijevega karbonata (apnenca), katerega rombasti kristali tvorijo iglice, ki spominjajo na ježke. Kapnikov nismo videli veliko; več jih je menda v Lepem rovu, ki pa ga nismo obiskali.

Če odštejem konjsko glavo, ki sta jo izoblikovala umetnika voda in kamen, žal nismo videli nobenih živali; za kaj takega nas je bilo najbrž tudi preveč (kakih 30). Vendar je v jami kar nekaj življenja. Najbolj znana sta endemična hroščka kamniški jamski brzec (Aphaenopidius kamnikensis) in Orotrechus slapniki, ki (še?) nima slovenskega imena. Družbo jima delajo milimetrski polžki jamničarji, jamske kačice ali dvojnonoge in kopenski rakci jamske mokrice, v podzemlje pa se pozimi zatečejo tudi netopirji in dve vrsti metuljev. Tako je jama zanimiva ne le za jamarje in speleologe, ampak tudi za biologe. V njej je bilo precej mokrote in blata. Na nekem mestu se je zaslišal močan šum in ko sem pogledala v luknjo, sem videla padati penečo se vodo. Nekdo je omenil, da je to tista, ki dela slap Orglice/Orličje. Gospod Slapnik mi je pojasnil, da vode še niso barvali, zato je to le domneva.

Naša pot, dolga dobrih 1700 m in s komaj omembe vredno višinsko razliko, se je po približno treh urah končala v Končni ali Prelomni dvorani. Tam je imel predsednik JKK kratek slavnostni govor, nato pa je pater dr. Robert Bahčič iz frančiškanskega Reda manjših bratov (Ordo Fratrum Minorum ‒ OFM), rektor in gvardijan svetišča Marije Pomagaj na Brezjah, daroval mašo. Posvetil jo je predvsem umrlim kamniškim jamarjem in prijateljstvu. Na koncu so nas presenetili s pravo pravcato praznično torto. Kakor se spodobi, jo je razrezal predsednik JKK in vsakdo, ki je želel, je lahko dobil košček. Štirideset let je pa le štirideset let. Posebne pozornosti sta bila deležna Dane Holcar in Vid Kregar, saj sta bila med prvopristopniki ‒ najditelji jame (poleg Rastka Zabriča, Braneta Virijanta, Zvoneta Hribarja in Janka Urbanca). Vse te ceremonije so trajale tako dolgo, da nama ni bilo vetrovk nič več žal, še tako naju je zeblo. A le ko smo mirovali; med hojo je brž postalo (pre)toplo.

Nazaj grede se nas je večina vračala po isti poti, nekateri bolj izurjeni (jamarji) pa so ubrali krajšo, a zahtevnejšo. Janiju je na veliki skali zdrsnilo, da je padel ter si potolkel nogo in rebra. Ko smo se vrnili na dnevno svetlobo, smo imeli kaj videti: bili smo blatni od glave do peta. Zaradi Janijevih bolečin sva bila pri spustu precej počasna, povrhu pa sva nekoliko zgrešila pot. K sreči so ravno takrat prišli za nama še trije, ki so naju usmerili na pravo. Poslej sva bila zadnja sestopajoča, vsaj tako sva mislila. Pred Kamendolom sva opazila žensko, ki je sedela nekoliko vstran v gozdu in pazila na nekaj nahrbtnikov. Najbrž so pripadali tistim, ki se ukvarjajo s tako imenovanim lovom na zaklade (geocaching); ti se namreč tudi radi udeležujejo prvomajskih obiskov Kamniške jame. Nato se je izkazalo, da nisva zadnja; prehiteli so naju še tisti, ki so ostali v jami, da so jo pospravili. Čisto nazadnje sta naju dohitela Rajko Slapnik in Vid Kregar, sedanji in prvi predsednik JKK. Zapletli smo se v zanimiv pogovor, tudi o nastajanju jubilejnega zbornika o Kamniški jami, ki naj bi izšel konec leta. Pred taborom pa smo se poslovili, saj se nisva mogla udeležiti praznovanja, ker je bilo treba potolčenega Janija čim prej spraviti domov.

Tako umazana in utrujena že zlepa nisva bila, vendar je celo Jani, ki jo je kar pošteno skupil (k sreči ni bilo nič zlomljeno, posledice pa čuti še po več kot treh mesecih), odločno zatrdil, da bi se bil udeležil ogleda jame, tudi če bi bil vedel, kako naporno bo in celo da bo tako nesrečno padel. Res posebno doživetje.

Kako smo stikali za gospodom Hudournikom, splezali na Ajdno in pustili Mahovje za drugič

Ker sva se skoraj mesec dni potepala po Ameriki, se je moj zaostanek spet povečal. Nadaljujem s predzadnjim aprilskim dnevom, ko sva se z Marjano namenila v plezališče Hvadnik. Žal je bilo zaprto (menda zaradi preobilice vode), zato smo se odločili za plezalno pot na Ajdno. Marjana je pripeljala s seboj prikupnega kuža Svita. Ob tej priliki sva hotela končno »spraviti pod streho« Finžgarjevo Murko, katere ostankov še nisva videla, čeprav sva že bila na Zabreški planini. Marjana ni imela nič proti, Svit pa še manj.

Ko sva med potepanjem po dolini Završnice »odkrila« Finžgarjevo Žingarico, nama je Janez Bogataj (njegova mama je bila Finžgarjeva nečakinja) tudi opisal, kako bova našla kraj, kjer je imel pisatelj »kočo Murko tik pod Zabreško planino. Tu je preživljal počitnice in tudi sicer zahajal v ta svet s svojim znamenitim psom Liskom. Danes je od te koče ohranjen le skromen ostanek temelja. Lokacijo koče označuje tabla, z napisom Finžgarjeva Murka. /.../ Za orientacijo naj vama bo dovozna pot (cesta), ki pripelje na planino (možno tudi z osebnim avtomobilom?!) in na njeni desni strani je ostanek koče. Pod cesto /.../ stojita dve brunarici, ki sta menda v lasti nekih nun. In točno nad tema brunaricama je stala Murka. Danes je seveda to vse zaraščeno, v času Finžgarjevega bivanja pa je bila od Murke do današnjih dveh brunaric lepa senožet, na kateri so se pasle krave.«

 

Do Valvasorjevega doma pod Stolom smo se peljali, od tam pa smo se odpravili proti Zabreški planini. Nad domom smo prehodili pas gozda in na drugi strani so se nam odprli pogledi na dolino, Julijce, Monštranco, Svečo. Nato smo znova zakoračili v gozd ter na razcepu zavili desno proti Zabreški planini. Najprej smo prehodili  Žirovniško ter jo na drugi strani pri preži in lesi zapustili. Čez slabe pol ure smo pri pokritih jaslih za konje stopili iz gozda na prostrano Zabreško planino z okrašenim stanom in številnimi kažipoti. Svitu je bil posebno všeč velik stol, izrezljan iz debla ‒ tako všeč, da je bil pri miru celo za spodobno fotografijo. Onkraj planine smo poiskali gozdno cesto. Po kakih 10 minutah smo na desni pod njo najprej zagledali lično dvojno brunarico, okrog katere so cvetele narcise, nato pa skoraj nasproti tablici z napisoma Kapelica in F.S.Finžgar murka. O kapelici ni bilo sledu, ostanki temeljev Murke pa so bili še dobro vidni. Tam je Finžgar napisal knjigo Gospod Hudournik. Hudournik ali črni hudournik je lastovici podobna ptica, ki po ljudskem izročilu napoveduje vreme. Baje se je vedno, kadar je Finžgar prišel na planino, skisalo, zato so kmetje hiteli pospravljati seno, saj so pričakovali, da bo vsak čas začelo deževati. Murko so 1. maja 1944 požgali partizani, češ da je last nekega kapitalista (tako pripoveduje Janez Bogataj). Finžgarja je to zelo prizadelo, a čeprav je vedel, kdo jo je požgal, je menda večkrat rekel, da to ni več pomembno. Kot zavednega Slovenca in duhovnika ga je še dosti bolj bolelo, da so nekateri (tudi v imenu vere) izdajali rojake; kolaboracija je bila zanj »bolečina vseh bolečin«.

Murka je bila tako »pod streho«. K Valvasorjevemu domu smo se vrnili deloma po drugi poti. Pri brunarici smo našli stezico v gozd, iz njega pa splezali čez ograjo na travnik, kjer so cvetele bezgove prstaste kukavice obeh barv, rumene in škrlatne, rani mošnjaki, mali in veliki (clusijevi) svišči, žanjevci in druge rože. Pri majhnem koritu smo spet vstopili v gozd, ga pri naslednjem zapustili in že smo bili na Zabreški planini, od tam pa smo se držali že znane poti.

Zahodno od Valvasorjevega doma smo prebrali razlagalno tablo o Ajdni in sledili kažipotu Ajdna 45min v gozd. Pri lesenih kažipotih nazaj Valvazor, levo Žirovnica, desno Potoška planina, naprej JVK. Kor. Bela in Ajdna smo prečkali gozdno cesto, na drugi strani pa se čudili planinskima kažipotoma PD Radovljica nazaj Valvasorjev dom 30min n.v. 1020 m in naprej Arheološko najdišče na Ajdni 30min n.v. 935 m, pritrjenima na isti drog, ki sta razglašala kar za 85 m različni nadmorski višini. Kmalu smo bili spet na gozdni cesti in tam nas je pričakala naslednja »zanimivost«: planinski kažipot Ajdna 15min Na Sušeh (tja se je mogoče tudi pripeljati in ob cesti parkirati) je trdil, da smo od prejšnjega oddaljeni že četrt ure, v resnici pa smo od njega hodili komaj kake tri minute. No, poglavitno je bilo, da nas je pravilno usmeril s ceste na gozdno pot, ki nas je kakih 20 minut od doma pripeljala do skalne stene, pod katero so ležali ostanki transportne žičnice. Od tam smo se spustili po stopnicah do kažipotov na začetku plezalne poti (920 m): naprej Vrh Ajdne 15min s klicajem v trikotniku (zelo zahtevna pot), desno Vrh Ajdne 20min s trikotnikom (zahtevna pot). Prvo upravlja PD Radovljica, drugo PD Žirovnica, obe društvi pa sta podpisani pod opozorilom Uporaba poti le s primerno opremo in na lastno odgovornost!

Odločili smo se za krajšo in zahtevnejšo pot. Bila je zelo strma in skalnata, a dobro zavarovana z jeklenicami in klini. Nekoliko nas je skrbelo za Svita, toda z nekaj Marjanine pomoči je junaško premagal strmino. Že v 10 minutah se nam je smejalo na vrhu s klopco in skrinjico ‒ Svitu seveda predvsem zaradi priboljška. V vpisno knjigo je bila prilepljena kopija pesmi Orjaki na Ajdni (Gorenjska pravljica.), ki je bila leta 1901 objavljena v Zvončku, listu s podobami za slovensko mladino. Veselila sem se mračic in lepih razgledov na severni del Ljubljanske kotline, Zgornjesavsko dolino, Bled, Mežaklo, Julijske Alpe in Stol. Zapisi v vpisni knjigi so pričali, da je Ajdna navdušila že mnoge.

Z vrha smo se spustili na drugo stran ter se v dobri minuti znašli sredi poznoantičnih ostankov in razlagalnih tabel. Tam je bila v času razpadanja rimskega cesarstva višinska postojanka (refugij), v katero se je približno 100 domačinov iz doline, potomcev Rimljanov, umaknilo pred germanskimi in slovanskimi plemeni. Naselje je bilo konec 6. stoletja uničeno, a se ne ve, kako in zakaj. Arheologi so odkrili ostanke kakih 20 stavb. Našli so lončenino, orodje, orožje, nakit (najbolj znana je zaponka v obliki ptice), koščeno piščalko. Prebivalci so bili menda dobri zidarji in so proizvajali posebno kakovostno železo. V porušeni krščanski cerkvi so odkrili 11 grobov. Podatki (številke) so v različnih virih različni; še najbolj sem se zanesla na knjižico Ajdna nad Potoki (190. zvezek v zbirki vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije iz leta 1997) Milana Sagadina, raziskovalca in poznavalca ostalin na Ajdni. Zdaj so ostanki stavb zavarovani s strehami, druge najdbe pa so shranjene in predstavljene v Gorenjskem muzeju v Kranju in v Čopovi hiši v Žirovnici.

Marjana bi nama že nekaj časa rada pokazala izvir pri Mrzlih vodah, imenovan Mahovje, zato smo se prestavili v Gozd - Martuljek. Začeli smo tam kot midva že večkrat, ko so bili najini cilji Martuljkovi slapovi, bivaka Za Akom in Pod Srcem ter Kurji vrh, nadaljevali pa po neoznačeni poti, ki jo je Jani nekoč že omenil. Mimo dveh lesenih hišk (ene celo »opremljene«) smo prišli do Martuljkove struge, nekaj časa kolovratili ob njej, po njej in čeznjo, nato pa se spet podali v gozd, kjer je bilo treba nekje celo poplezati. Tisti vzpon se je končal pri spomeniku alpinistu partizanu Miranu Cizlju. Slikovita gozdna pot nas je nato vodila mimo Lipovčeve koče, pod katero je spomenik peterici, ki se je smrtno ponesrečila v Špikovi severni steni, do koče Pri Ingotu. Plošča na skali ob tamkajšnji jasi nas je spomnila na alpinistko Pavlo Jesih, na koncu jase pa smo se še enkrat srečali s Finžgarjem, saj tam stoji po njem imenovana kapelica in poleg nje spomenik ponesrečenim v Špikovi skupini. Za kapelico smo prestopili potok in se podali v gozd. V njem smo naleteli na več kažipotov, a nobenega k Mahovju. Nazadnje nam je pot zastavila široka Martuljkova struga, čez katero si nismo upali, posebno jaz ne. Marjana je bila nekoliko potrta, midva pa ne preveč ‒ ta dan smo videli že veliko lepega in zanimivega, nahodili smo se tudi, Mahovje pa nas bo brez dvoma počakalo.

 

Za »tolažbo« smo si med vrnitvijo privoščili pogled na spodnji Martuljkov slap in sprehod po njegovi slikoviti dolini. Mahovja se pa še vedno veselim!