18 november, 2017

Kamniška jama

Večino avgusta sva potovala (seveda tudi hribolazila) po Armeniji, zato sva zadnjo soboto komaj čakala, da se spet potepeva po naših hribih. Janija je že dalj časa mikala Kamniška jama, ki so jo leta 1978 v Zeleniških špicah nad dolino Kamniške Bele odkrili kamniški jamarji, in se je kar odločil, da je čas, da jo poiščeva. Že tretjič letos sva se namenila parkirati na parkirišču Predbela, a nama ni uspelo, saj je bilo zaradi dela v gozdu zaprto z belo-rdečim trakom, in sva parkirala nekoliko naprej ob cesti. Napovedoval se je vroč dan, ampak očitno sva prišla na boljše, saj je bilo tam prijetnih 14 °C, v Ljubljani pa že 20.



Začetek poti je bil razrit in posejan z izkopanimi skalami. Nekaj minut za parkiriščem je od najinega zadnjega obiska pred dvema mesecema nastala nova gozdna cesta. Cveteli so svečniki in preobjede. Tudi pri skali z napisom P. bolnica Bela in rdečo peterokrako, kjer sva sestopila na kolovoz ob Kamniški Beli, je bil belo-rdeč trak, ki je »branil« stopiti na pot v nasprotno smer. Očitno so hoteli prepovedati ne le parkiranje, ampak tudi hojo med parkiriščem in stikom steze s kolovozom. Prejšnjikrat podrti del kolovoza pri Brtucovi griči je bil že popravljen. Pri odcepu levo k pilotovemu grobu in partizanski bolnici še vedno ni bilo kažipota. Družina pred nama je zavila tja, midva pa sva nadaljevala naravnost. Na naslednjem označenem razcepu sva zavila levo proti slapu Orglice in kmalu nato še enkrat pri zvezdici in kažipotu, ki sta nama povedala, da je do partizanske bolnice 10 minut in do slapa 15. Pri suhi strugi in v njej so bili spet kažipoti za pilotov grob in bolnico, desno pa še en odcep in po njem sva 40 minut od izhodišča prispela k Orglicam.






Najprej sva prišla do prodnate grape, ki verjetno priteče izpod Rzenika in se kot levi pritok izteče v strugo Kamniške Bele (tokrat je bila suha). Nasproti temu sotočju se v Belo izlije voda iz slapa. Ko sva ga zagledala, sva bila kar razočarana. Bil je tako neznaten, da je izginil celo tolmun. Kljub temu sva zlezla h komaj slišnemu in vidnemu pramenu vode, ki je mezela po skalovju.
Od slapa sva se vrnila h grapi in nadaljevala navzgor po gozdu desno od nje.  Prečkala sva njen prvi, širši pramen, napravila nekaj korakov po drugem, ožjem, strmo navzgor, nato pa zavila iz njega ostro levo po silno strmem skalnatem pobočju. Ozka steza (menda lovska) je sprva tekla vzporedno z njim in ni bila povsod vidna, nato pa je v ostrih ključih vijugala po strmini. Z njega sva videla Cerkev in Kopo. Čeprav je bilo okolje precej »divje«, so nadelava in drugi sledovi pričali, da pot nekdo vzdržuje. Ponekod se je bilo treba prebijati čez podrto drevje, a so nama pomagale zasekane »stopnice«. Ko sva bila že blizu roba nad Kamendolom, se je z desne priključila slabša stezica in nato še dve.
 




Po 20 minutah sva dosegla neoznačen razcep in nadaljevala po levem, spodnjem kraku, ki pa se je takoj staknil z desnim, zgornjim. Spustila sva se k strugi v Kamendolu, po kateri so ležale velike skale, in jo prečkala. Po Pollaku* naj bi čez kakih 40 m poiskala slabo lovsko stezico. Steza je res čez približno toliko napravila oster desni ovinek, kjer se je od nje levo odcepila manjša stezica, ki se je nadaljevala onkraj ožjega kraka struge. Nad odcepom sva zagledala drevo z vrezanima oznakama KJ (gotovo Kamniška jama) s puščico levo in Š.P. (Šraj pesek) s puščico desno. Najina smer je bila očitno leva, le da nisva vedela, ali naj zavijeva po stezici, ki se je odcepila od najine, ali mimo drevesa z znaki. Poskusila sva vsak po svoje in se kmalu znašla skupaj.



Nova stezica je vijugala navzgor med večjim levim in manjšim desnim hudournikom. Najprej se je čisto približala levemu. Vzpenjala sva se ob njem, čez 10 minut nad veliko skalnato »gobo« zavila proti desnemu, pred skalo, na katero so bile naslonjene palice, pa spet levo. Pot se izgubila in še najbolj podobno stezici je bilo nekaj, kar je vodilo levo, zato sva se pač oprijela tega. Ko se je gozd razredčil, sva prišla na hudo strmo travnato-skalnato pobočje. Pod skalami na levi, še v zavetju gozda in v prijetni senci, se je vzpenjala gruščnata in koreninasta potka v ključih med visoko travo. Na desni je bilo pobočje sicer poraščeno, a prerezano z nenavadno gladkim skalnatim pasom. Dvakrat sva prečkala grapico in 20 minut nad »gobo« stopila na sedelce. Obrnila sva se desno navzgor po ozkem, strmem grebenu, čez čas pa se je pot umaknila nekoliko levo podenj. Kjer se je skrivala v povešeni visoki travi, je bilo treba preveriti vsak korak, da je ne bi zgrešila. Pod seboj sva spet videla gladke skale, ki so gledale iz trave.



Čez 10 minut sva zavila odločno levo. Ko sva se izmotala iz visoke trave, sva nadaljevala med skalami, še vedno po gozdu, do roba grape na desni, od koder je pritekla še ena pot. Po virih na spletu naj bi bili ob poti možici, a midva jih nisva videla. Šele dobre pol ure nad sedelcem naju je pričakal eden, ne ravno nujen – bolj potreben bi bil kar nekajkrat dotlej. Kmalu za njim sva se znašla pod steno. Proti njej sva se podala kar na pamet, saj zadnje metre ni bilo več poti (solnice, ki jo omenja Pollak, nisva opazila). Napotke predhodnikov sva vzela premalo dobesedno in sva zavila levo ne tik stene, ampak nekoliko niže. Ko sva zagledala vrzel v njej, sva se povzpela vanjo in si tako nakopala kako uro nepotrebnega in zaradi nevarnosti zdrsa kar težavnega plezanja po strmi grapi, brezplodnega iskanja poti in sestopanja nazaj. Ko sva ugotovila, da sva v slepi ulici, sva se namreč vrnila k vznožju stene in nenadoma zagledala popolnoma razločno stezico v pravo smer. Že po nekaj korakih se je pokazal vhod v jamo. Tam pa je bil možic! Iz jame je zavel prijeten hlad.












»Preddverje« na približno 1400 m je kakih 10 m visok spodmol, ki so ga domačini poznali že davno pred odkritjem notranjosti. V njem je skrinjica z vpisno knjigo. V tej visokogorski (alpski) kraški jami je raziskanih okoli 1600 m rovov. Glavni vodi v več dvoran. Najgloblja doslej znana točka je 129 m pod vhodom. Kamniška jama je znamenita predvsem zaradi aragonitnih ježkov in hroščka kamniškega jamskega brzca (Aphaenopidius kamnikensis), ki živi samo tu. Zaprta je z železnimi vrati, da nepoučeni ali »preveč poučeni« obiskovalci ne bi poškodovali kraških tvorb, zlasti izredno lepih aragonitnih kristalov, kakršni so pri nas redki (najlepši menda v Ravenski jami pri Cerknem). Precej natančno je opisana v Pollakovi knjižici, na spletu pa v Enciklopediji naravne in kulturne dediščine na Slovenskem. Turistični obisk je mogoč med prvomajskimi prazniki (vodijo kamniški jamarji), sicer pa po dogovoru; vsekakor je potrebna primerna oprema, saj podzemne poti niso urejene za nejamarje. Pred odhodom sva se povzpela nad jamo, da sva si še od zunaj ogledala dvojno okno, ki razsvetljujejo spodmol; vzpon je bil kratek, a strm in zdrsljiv.
 



Vrnila sva se po isti poti. V tričetrt ure sva sestopila na sedelce. Celo zdaj, ko sva pot že poznala, sva tu in tam izgubila stezico. V slabe pol ure sva bila v Kamendolu, še čez 20 minut pa pri slapu Orglice. Pri skali z napisom P. bolnica Bela sva kljub belo-rdečemu traku zavila desno na stezo, saj sva zjutraj videla, da gozdarji ne delajo. Po 35 minutah sva na parkirišču Predbela odkrila nevarnejše »grešnike«: nekaj voznikov je pustilo avtomobile pred trakom, tako rekoč na cesti, pa še tik za ovinkom.



* Bojan Pollak: Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na območju kamniške občine. Občina Kamnik, 1995 (8. poglavje).

Ni komentarjev: