Kamniška jama še znotraj

Po več kot treh tednih brez interneta lahko končno spet objavljam. Letos sva se odločila, da si bova Kamniško jamo ogledala še znotraj. Že v začetku aprila sem pisala predsedniku Jamarskega kluba Kamnik (JKK) Rajku Slapniku in prejela odgovor, da bo letos zaradi 40. obletnice odkritja jame še posebno slovesno ter da sva dobrodošla in lepo povabljena na prvomajski ogled. Dobila sva tudi napotke, da potrebujeva delavsko obleko, rokavice, čelado in lučko. Njegovemu priporočilu, da bo »vonderca še najboljša«, je sledilo še nekaj dopisovanja, saj nisva vedela, kakšna svetilka je to. No, izkazalo se je, da to ni nič drugega kot čelna lučka. V Planinskem terminološkem slovarju piše »vonderica -e ž, nekdaj baterijska svetilka, sestavljena iz medsebojno povezane žepne in čelne svetilke, imenovana po francoskem izdelovalcu Wonderju« (nisem dognala, zakaj je v vseh drugih jezikih, tudi francoskem, Vander). Skratka, opremo sva imela, le delavske obleke ne, a si bova že nataknila kaj, česar ni škoda, sva sklenila. Kmalu je sledilo še vabilo z več podrobnostmi, tudi o proslavi in kresovanju po vrnitvi. »Šotor, armaflex in spalko toplo priporočamo vsem, ki se ne mislijo sredi noči vračati v dolino,« je še pisalo.

Zbrali smo se 1. maja ob sedmih na parkirišču Pred Belo. Nagovoril nas je Dane Holcar iz JKK, nekakšen neuradni vodja naše »odprave«. Razložil nam je, da nas čakajo približno dveuren naporen dostop ter tri- do štiriurna hoja in plazenje po temni, vlažni jami; opozoril nas je, da se tja podajamo na svojo odgovornost. Preden smo se odpravili, smo se ustavili še v taboru ob Kamniški Beli, kjer so se že pripravljali na večerne dogodke: proslavo 40. obletnice odkritja jame (1. maja 1978), »odojka in tekoče zadeve« ter kresovanje. Kres je že stal, nekaj šotorov tudi. Nad nami je plapolala zastava Jamarske zveze Slovenije s človeško ribico in letnico 1889; tistega leta je bil v Postojni ustanovljen Anthron (grško jama, votlina), prva jamarska organizacija v Sloveniji. V taboru smo počakali zamudnike in si ogledali razstavo na dolgo vrv obešenih velikih jamarskih fotografij, nato pa smo se nekaj po osmi podali na pot.

Vzpona k jami ne bom opisovala, ker sem ga že prvič. Spodmol smo dosegli v uri in 50 minutah. Ko sva videla, kako se oblačijo drugi, in ob misli na 5‒6 °C v nedrjih Zeleniških špic sva si nataknila še vetrovki, čeprav sta bili še skoraj novi in jima je grozilo marsikaj. Po začetnih težavah z odklepanjem ključavnice smo se po vseh štirih splazili v jamo. Že kmalu smo se morali stlačiti skozi tako ozek prehod, da sem kar malo podvomila, da mi bo uspelo. Na nekaj mestih najbrž ne bi bila mogla napredovati brez pomoči jamarjev. Da je Kamniška jama največja vodoravna jama v Kamniško-Savinjskih Alpah (jame se delijo na vodoravne in navpične – brezna; sicer je Kamniška v e-registru jam opredeljena kot brezno, saj ima poleg vodoravnih delov tudi navpične), kakor sem prebrala na spletu, zveni precej »udobno«, a smo stopali in se plazili po vse prej kot vodoravnih tleh. Ponekod nam je bila v pomoč vrv. Zaradi velikih, dostikrat majavih in spolzkih skal ter drugih ovir smo hodili dokaj počasi, kljub temu pa nisem uporabljala diktafona in fotoaparata (tudi Jani je le malo fotografiral), ker sem bila preveč zaposlena s prizadevanjem, da ne bi zdrsnila ali padla na mokrih in blatnih tleh, zaostala ali v temi kam zašla.

Po približno 100-metrskem vhodnem rovu smo vstopili v glavnega. Njegovi deli so Razpotje, Zelške jame, Dvorana podornih blokov, Aragonitna dvorana, Velika dvorana in Končna dvorana, kjer se rov konča s prelomom, zato se imenuje tudi Prelomna. Glavni rov je najstarejši del jame; nastal je pred približno 5 milijoni let. V Dvorani podornih blokov in Aragonitni dvorani smo si lahko ogledali tako imenovane aragonitne ježke. Ti so pri nas zelo redki, le še v Ravenski jami pri Cerknem in v rudniku Mežica jih je najti. Aragonit je kristalna oblika kalcijevega karbonata (apnenca), katerega rombasti kristali tvorijo iglice, ki spominjajo na ježke. Kapnikov nismo videli veliko; več jih je menda v Lepem rovu, ki pa ga nismo obiskali.

Če odštejem konjsko glavo, ki sta jo izoblikovala umetnika voda in kamen, žal nismo videli nobenih živali; za kaj takega nas je bilo najbrž tudi preveč (kakih 30). Vendar je v jami kar nekaj življenja. Najbolj znana sta endemična hroščka kamniški jamski brzec (Aphaenopidius kamnikensis) in Orotrechus slapniki, ki (še?) nima slovenskega imena. Družbo jima delajo milimetrski polžki jamničarji, jamske kačice ali dvojnonoge in kopenski rakci jamske mokrice, v podzemlje pa se pozimi zatečejo tudi netopirji in dve vrsti metuljev. Tako je jama zanimiva ne le za jamarje in speleologe, ampak tudi za biologe. V njej je bilo precej mokrote in blata. Na nekem mestu se je zaslišal močan šum in ko sem pogledala v luknjo, sem videla padati penečo se vodo. Nekdo je omenil, da je to tista, ki dela slap Orglice/Orličje. Gospod Slapnik mi je pojasnil, da vode še niso barvali, zato je to le domneva.

Naša pot, dolga dobrih 1700 m in s komaj omembe vredno višinsko razliko, se je po približno treh urah končala v Končni ali Prelomni dvorani. Tam je imel predsednik JKK kratek slavnostni govor, nato pa je pater dr. Robert Bahčič iz frančiškanskega Reda manjših bratov (Ordo Fratrum Minorum ‒ OFM), rektor in gvardijan svetišča Marije Pomagaj na Brezjah, daroval mašo. Posvetil jo je predvsem umrlim kamniškim jamarjem in prijateljstvu. Na koncu so nas presenetili s pravo pravcato praznično torto. Kakor se spodobi, jo je razrezal predsednik JKK in vsakdo, ki je želel, je lahko dobil košček. Štirideset let je pa le štirideset let. Posebne pozornosti sta bila deležna Dane Holcar in Vid Kregar, saj sta bila med prvopristopniki ‒ najditelji jame (poleg Rastka Zabriča, Braneta Virijanta, Zvoneta Hribarja in Janka Urbanca). Vse te ceremonije so trajale tako dolgo, da nama ni bilo vetrovk nič več žal, še tako naju je zeblo. A le ko smo mirovali; med hojo je brž postalo (pre)toplo.

Nazaj grede se nas je večina vračala po isti poti, nekateri bolj izurjeni (jamarji) pa so ubrali krajšo, a zahtevnejšo. Janiju je na veliki skali zdrsnilo, da je padel ter si potolkel nogo in rebra. Ko smo se vrnili na dnevno svetlobo, smo imeli kaj videti: bili smo blatni od glave do peta. Zaradi Janijevih bolečin sva bila pri spustu precej počasna, povrhu pa sva nekoliko zgrešila pot. K sreči so ravno takrat prišli za nama še trije, ki so naju usmerili na pravo. Poslej sva bila zadnja sestopajoča, vsaj tako sva mislila. Pred Kamendolom sva opazila žensko, ki je sedela nekoliko vstran v gozdu in pazila na nekaj nahrbtnikov. Najbrž so pripadali tistim, ki se ukvarjajo s tako imenovanim lovom na zaklade (geocaching); ti se namreč tudi radi udeležujejo prvomajskih obiskov Kamniške jame. Nato se je izkazalo, da nisva zadnja; prehiteli so naju še tisti, ki so ostali v jami, da so jo pospravili. Čisto nazadnje sta naju dohitela Rajko Slapnik in Vid Kregar, sedanji in prvi predsednik JKK. Zapletli smo se v zanimiv pogovor, tudi o nastajanju jubilejnega zbornika o Kamniški jami, ki naj bi izšel konec leta. Pred taborom pa smo se poslovili, saj se nisva mogla udeležiti praznovanja, ker je bilo treba potolčenega Janija čim prej spraviti domov.

Tako umazana in utrujena že zlepa nisva bila, vendar je celo Jani, ki jo je kar pošteno skupil (k sreči ni bilo nič zlomljeno, posledice pa čuti še po več kot treh mesecih), odločno zatrdil, da bi se bil udeležil ogleda jame, tudi če bi bil vedel, kako naporno bo in celo da bo tako nesrečno padel. Res posebno doživetje.