Naj »dodatki« k Jazzu Cerkno 2018

Tudi letošnjim cerkljanskim koncertom sva dodala nekaj potepanja – postalo je že tako tradicionalno kot Jazz Cerkno.

Najgloblje jezero in najkrajša reka na Slovenskem 

Že lani sva si ogledala dvoje klavže, 18. maja letos pa sva oglede nadaljevala. Imela sva nekaj težav priti v Idrijsko Belo, kajti kaka 2 km južno od Idrije, pri Divjem jezeru, je bila cesta zaradi sečnje zaprta. K sreči sva se pripeljala tja ravno slabe pol ure pred prvo sprostitvijo prometa in sva tisti čas lahko izkoristila za ogled jezera.

Jezero je na tabli ob parkirišču predstavljeno kot naravni spomenik v Krajinskem parku Zgornja Idrijca. Njegova posebnost je, da je ne le jezero, temveč tudi podzemna jama in kraški izvir. V navpični jami, rovu, živijo jamske vodne živali, tudi človeške ribice. Rov je raziskan 160 m v globino; pri teh podvigih se je nekaj potapljačev smrtno ponesrečilo. Če »prištejemo« ta sifon, je to najgloblje jezero v Sloveniji (sicer je prvak umetno Družmirsko ali Šoštanjsko jezero, eno izmed Šaleških ‒ podatki so zelo različni: od 63 do 87 m). Iz rova (bruhalnika) izvira voda, ki po obilnih padavinah brizga nad gladino; takrat je jezero menda res videti divje. Zaradi tega spada med vokliške kraške izvire (po francoskem izviru Fontaine de Vaucluse). Ob najinem obisku je bila površina gladka kot ogledalo; v njej sta se zrcalila gozd in 100-metrska apnenčasta stena, severni rob Črnovrške planote. Jezero meri 65 m x 40 m. Njegova temperatura je 7‒10 °C, le poleti, ob nizkem vodostaju, doseže na površini celo 20 °C. V jezeru živijo potočne postrvi. Iz njega izteka najkrajša slovenska površinska reka, komaj 55 m dolga Jezernica, ki se izliva v Idrijco. Druga tabla predstavlja okoliško živalstvo in rastlinstvo, tudi slovenski endemit kranjski jeglič. Midva sva odkrila »samo« rumeno maslenico, ki v opisu ni našteta. Zmote, da sva videla rumeno lilijo, me je rešila Alenka s pojasnilom, da je to precej redka in zato zavarovana zlatokorenovka. Vodnik o Divjem jezeru iz zbirke Kulturni in naravni spomeniki Slovenije iz leta 1996 je ne omenja in šele zdaj sem odkrila, da ji je stari iz leta 1972 privoščil celo fotografijo.

Ko so cesto odprli, sva se odpeljala v Idrijsko Belo, pri okrepčevalnici Fežnár (ime spominja na nekdanjega priseljenca iz Gorenje Kanomlje, ki je bil fužinar) levo čez mostiček in naprej po asfaltni cesti. Kakih 5 km od Divjega jezera sva parkirala pri naravnem rečnem kopališču Lajšt ob sotočju Idrijce in Belce. Kopalcev ni bilo, le nekaj račk. To je bilo najino izhodišče za pot h klavžam na Belci.

Še dve »slovenski piramidi« 

Od kopališča sva sledila kažipotu za klavže po levi asfaltni cesti. Pod njo je šumela Belca in k hišam onkraj nje so vodile brvi. Dolina je bila ponekod tako ozka, da je bilo prostora za komaj kaj več kot potok in cesto. Travnike je krasilo zelo raznovrstno cvetje: orlice (tudi bele), travniške kadulje in kozje brade, ivanjščice, marjetice, grintavci, kukavičje lučce, glavinci, skrečniki, nokote, mlečki, črne detelje, kislice, munci, ob robovih negnoji. Obnovljene hiše so obdajali lepi vrtovi. Po dobre četrt ure je bilo Idrijske Bele konec; stopila sva na gozdno cesto in se brž znašla na razcepu. Desno navzgor se je odcepil slabši krak, bolj kolovoz, levi krak pa je bil poštena gozdna cesta. Ker je ob slednjem stala klopca, sva sklepala, da je pravi.

Mimo vodohrana in še enega mostu levo čez Belco sva stopala po čedalje ožji dolini, na obeh straneh obdani s skalno steno. Nekoliko naprej od dolomitnega osamelca, imenovanega Babji zob, sva se nasproti jezu na Belci ustavila pri znamenju v spomin šestnajstletnima partizanoma, ki so ju tam decembra 1944 ustrelili Nemci. Izpod hriba na desni, ki se imenuje Štrukljevec, so pritekali v Belco manjši potoki, večinoma speljani pod cesto. Pri Marijini kapelici pod Tršanovšami (to je po Enciklopediji Slovenije zaselek, po nekaterih drugih virih pa dolinica z nekaj hišami ali domačija) naju je odžejal izvir, speljan v pipo in korito. Že pri Divjem jezeru sva opazila modre oznake, na skali za kapelico pa spet modro puščico, pozneje še več; z njimi je menda označena kolesarska pot. Na strmo odsekanih delih brega ob Belci so ponekod stali ostanki ograj ter še »delujoče« betonske ograje in škarpe, pri enem izmed njenih pritokov tudi ostanki mostička. Ob cesti so cveteli glavinci, repuši, mrtve koprive, medenike. Za nekim ovinkom naju je presenetil asfalt, najbrž zaradi klanca, saj se je z njegovega vrha spet nadaljeval makadam. Kmalu zatem, kakih 50 minut od Idrijske Bele, sva skozi drevje zagledala Brusove ali Belčne klavže.

  
Klavže so mogočno gradbeno in tehnično delo, sploh če pomislimo, da so jih začeli graditi že v 18. stoletju (lesene celo že v 16.). Ni čudno, da jih je dekan in profesor ljubljanske strojne fakultete Albert Struna poimenoval kar slovenske piramide. Pri Brusovih, zavarovanih z novo streho, ni bilo razlagalne table. V večini virov sem našla tele podatke: višina 8,9 m, dolžina zgoraj (krona) 34,8 m, debelina 6,5 m. Bilo pa je opozorilo o nevarnosti. No, za spust po vegastih stopnicah pod pregrado je zadostovala običajna previdnost. 

Od Brusovih klavž sva nadaljevala po cesti tik nad Belco, ki je bila tam precej krotka. Na njenem drugem bregu so bili gozdovi zelo razdejani. Po daljšem času se je cesta spet začela vzpenjati. Tedaj so padle prve kaplje. Pospešila sva korak in k sreči kmalu zagledala streho; 25 minut od Brusovih klavž so bile že naslednje, Putrihove, prav tako lepo pod streho, poleg opozorila o nevarnosti pa so premogle tudi razlagalno tablo. Lilo je kot iz škafa, a tako kot lani sva prevedrila v zavetju »piramide«, v miru pomalicala in ko sva bila gotova, je dež ponehal. Te klavže so visoke 7,2 m, v kroni merijo 44 m, debelina pregrade pa je 8,5 m.

Oboje klavže so začeli graditi leta 1767 in so delovale do 1925 ali 1926. Njihovo delovanje je bilo prav zanimivo: za odpiranje velikih lesenih vrat v odvodnem kanalu so uporabljali zapleten mehanizem vzvodov, za zapiranje pa volovsko vprego.

Od Putrihovih klavž sva se povzpela po cesti mimo table o partizanski bolnici Pavli in izvira, med dolgolistnimi naglavkami in prelepimi medenikami. Vztrajno sva se vzpenjala in po dobrih 20 minutah stopila iz gozda. Prispela sva na Krekovše (s hišnimi številkami Idrijska Bela). Na ograji okoli lovske koče je bil kažipot Idrija nazaj po cesti, po kateri sva prišla. Velika informacijska tabla je bila že utrujena in tudi hiše tega malega zaselka so kazale klavrno podobo, mnoge kar odprte in razdejane, a tudi tiste zaklenjene so bile videti zapuščene. Plošči na škarpi sta spominjali na 27 talcev, pobitih 1. aprila 1945. Kažipot s peterokrako in napisom Pavla P. B. 50 min je kazal levo s ceste. Ravno ko sva hotela nadaljevati pot, se je spet ulilo, zato sva vedrila. Ko sva se naveličala čakati, izvlekla dežnika in »oblekla« nahrbtnika, pa je posijalo sonce.

 






 

Domačina, ki sva ju srečala na koncu Idrijske Bele, sta omenila, da morava na Krekovšah navzdol. To nama je pomagalo iz zadrege, ko nisva vedela, kam naprej. Nadaljevala sva po cesti in se na neoznačenem razcepu spustila po desnem kraku, označenem z modro barvo. Tudi na naslednjih križiščih so bile oznake za kolesarje, za pohodnike pa nič. Po 40 minutah sva bila že tako nizko, da sta cesta in Idrijca tekli vštric. V prospektu sva prebrala, da je na tistem koncu nekaj nahajališč megalodontidnih školjk (po naše velikozobk), zato sva bila pozorna in sva res našla nekaj velikih kamnov, »zlepljenih« iz njih. Ker je Idrijca tekla »v napačno smer«, sva sklepala, da bo treba čeznjo. Res sva jo kmalu prečkala in se spustila nazaj ob njej. Na ovinku je bila tablica Onemogočen dostop do idrijskih klavž / Udor na cesti 1,8 km (levo). Tako so nama za drugič ostale še Idrijske (na Idrijci) in Smrečne klavže (na njenem pritoku Zali).

Čez 10 minut nama je popestril pot idrijski lauf, to je stara gozdna železnica. Z razlagalne table ob tam razstavljenem vozičku (rekli so mu regljač, domnevam, da zaradi ropota) sva izvedela, da je davnega leta 1820 idrijski nadgozdar izdelal gozdno železnico za prevažanje jamskega lesa in drv, podobno tisti v idrijskem rudniku. Med lesenimi tirnicama so bile pribite deske, po katerih so hodili gozdarji, ko so potiskali lesene vozičke z železnimi kolesi. Železnica je bila dolga do 3 km in so jo po potrebi prestavljali. Po 30 letih so jo razširili in tirnice prevlekli s pločevino; sledile so še druge izboljšave. To čudo tehnike je bilo dolgo edino v Avstro-Ogrski, delovalo pa je kar 106 let. Kolikor je znano, je bila to sploh prva železnica za spravilo lesa na svetu, tako da sva pravzaprav videla veliko znamenitost.

Kmalu zatem se je povprek postavila cesta, ki je bila levo makadamska, desno asfaltna. Kažipot Idr. Bela naju je usmeril desno (kasneje sta se asfalt in makadam večkrat izmenjala). Četrt ure od laufa sva prišla do še ene kapelice s studencem. Nekoliko dalje naj bi bile na Idrijci Bučke – kotlice (to je geološki izraz za kotanje, ki jih napravi voda, ko se vrtinči v strugi), vendar prav izrazitih nisva videla. Za mostom je Idrijca ostala na levi, eden številnih pritokov z desne pa je delal slapiče. Ko sva med drevjem zagledala objekte Lajšta, sva se spustila po stezici levo in čez prostor za piknike pol ure od kapelice prikorakala do parkirišča. Preden sva se odpeljala, sva še nekaj časa opazovala žabe, ki so se delale, da naju ne vidijo.

Pika na i z Brankom
 

Naslednji dan sva bila dogovorjena s patagoncem Brankom, ki je letos izbral Hleviško planino (907 m). Parkirali smo pri avtobusni postaji v Idriji in se napotili proti rakam. Pot nas je vodila mimo Scopolijevega vrta, rudniških stavb in nad kamštjo (nemško Wasserkunst). To napravo za črpanje jamske vode iz rudnika sva si nekoč že ogledala; leseno vodno pogonsko kolo s premerom 13,6 m iz leta 1790 je največje ohranjeno v Evropi, po prospektu o poti idrijskih naravoslovcev (tudi ta pride, upam, nekoč na vrsto) celo na svetu. In že smo bili pri rakah, vodnem kanalu, zgrajenem okrog leta 1600 za potrebe rudnika živega srebra, da je dovajal vodo za pogon črpalne naprave, predhodnice kamšti. Leta 1776 so sprva lesene rake, ki so tekle od jezu pri Kobili do središča mesta (zdaj le še do kamšti v dolžini 2,5 km), obložili s kamnom. Ko so rake izginile pod zemljo, nama je Branko povedal, da se je tam med njegovim šolanjem v Idriji sprožil velik plaz (to je bil Bernikov plaz leta 1959). Ko je plazovina zgrmela navzdol, se je zabliskalo, ker so se najbrž pretrgale električne žice. Na drugi strani tega območja so se rake spet pokazale.

Branko je omenil, da tod rastejo kranjske bunike ali kranjski volčiči, Scopolijevo »odkritje«, in res smo jih našli nekaj, le da so žal že vse odcvetele. Ob markirani poti, ki spremlja rake, so stale klopce, šli pa smo tudi mimo studenčka s pitno vodo. Nekatera drevesa so bila označena s tablicami, na primer dob velikan s premerom 103 cm in visok 34 m (eden ostankov dobovega drevoreda iz 18. stoletja) ali veliki (tudi scopolijev) jesen s premerom 146 cm in obsegom 460 cm, visok 36 m, najmogočnejše drevo ob tej poti.

V dobre pol ure smo prišli do bunkerja (kaverne) v bregu na desni in stražarnice na levi. Ob stezi je zevala še ena luknja, povezana z bunkerjem. Ko smo bili vzporedno z Divjim jezerom onkraj Idrijce, naju je Branko opozoril na lesen viseči most, ki vodi tja; takim mostom domačini rečejo cigu must. Grapa na desni je bila Padarjeva. Kakih 15 minut od bunkerja so se rake končale z jezom pri Kobili. Povzpeli smo se do jame in bunkerja v bližnjem pobočju, potem pa smo se vrnili na stezo in kažipot nas je usmeril proti Hleviški planini. Presenetil me je napis Hleviške pl., a sem potem doma našla še nekaj spletnih virov z množinskim imenom in tudi Krajevni leksikon Slovenije (KLS) piše o Hleviških planinah, 907 m. »Domači« leseni kažipoti so prav taki, a novi »uradni« kažipoti, Atlas Slovenije (AS) in zemljevid Geopark Idrija poznajo samo ednino. V vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje pa ni najti nič, tudi tamkajšnje planinske koče ne.

Mimo slabo opaznih lesenih kažipotov Vrh Struga (desno) in Bela 30min (naprej) in odcepa levo navzdol na markirano stezico brez kažipota ter čez ozko grapo, polno razmetanih skal, smo v 25 minutah prispeli do klopce in kažipota desno Hleviške pl. IC pl. pot (torej smo hodili po Idrijsko-cerkljanski planinski poti). Naprej bi prišli do plezališča Strug, je povedal Branko, a smo seveda sledili kažipotu. V ključih smo se vzpenjali po kar strmem pobočju Struga, po kamnitem kraškem svetu. Gozd se je razredčil, tla pa so postala še bolj kamnita. Nekatere skale so krasile škraplje. Cveteli so navadni jesenčki, naglavke, zlata jabolka, travnolistne perunike, mlečki. Na desni je iz drevja kukal skalnat rob.

Po 35 minutah smo dosegli skalnato Prižnico; na skali je pisalo Razgled in k njemu je usmerjala puščica (vrh je menda kakih 100 m više). Branko nama je pokazal Špičasti vrh in Zajčev vrh desno od njega, videli pa smo tudi Čekovnik s cerkvijo. Nekoliko naprej je z leve pritekel kolovoz in zavili smo desno nanj, kakor je kazala puščica na skali. Potem ko smo prečkali manjšo jaso ali poseko, smo dosegli skalnati rob, ki smo ga prej gledali od spodaj. Svet se je nekoliko zravnal in zapustili smo gozd. Pred nami je ležalo travnato pobočje. Nadaljevali smo desno navzgor in zelena vzpetina je ostala za nami. Med praprotmi in visoko travo so ležale čedalje večje skale. Spuščali in vzpenjali smo se med kotlinicami. Ko smo naslednjič stopili iz gozda, smo zagledali domačijo.

Pol ure nad Prižnico smo se pri hiši in čebelnjaku držali desno. Povzpeli smo se po travnatem hribčku, posejanem z zlaticami, travniškimi kozjimi bradami, grintavci, deteljami, spominčicami. Vrh je označeval kamen z napisom M. Senco 760 (italijansko ime za vzpetino?). Po zemljevidu je hribček visok 763 m in se imenuje Čekovnik, enako po AS (tam 762 m). Po KLS je Čekovnik samo naselje (400‒700 m) z zaselki Čekovnik, Hleviše, Nikovo in Osojni vrh. Branko je hribček imenoval Zagrebenc in tako piše tudi pod koto 762/3 m v AS in na zemljevidu, le da ne s takimi črkami kot imena vzpetin, ampak kot krajevna. Potem ko nama je Branko naštel, kaj vidimo (med drugim Lajšt, Osojni vrh in že kočo na Hleviški planini), smo se po bogato cvetočem travniku spustili na drugo stran in se ponovno povzpeli v gozd.

Ko smo prvič stopili iz gozda, smo odpeli pašniško ograjo. Pokazala se je Idrija, tudi psihiatrična bolnišnica na hribu, ki je bila med obema vojnama zgrajena kot italijanska vojašnica. V ozadju, na obzorju, se je risal Porezen. Po kolovozu smo se spustili mimo lesene hišice in skozi ograjo na ozko asfaltno cesto (nazaj kažipot ICPP). Onkraj nje smo se na gozdarskem delovišču z balami drv pri vodohranu povzpeli v breg ter mimo klopce in hiš na desni med drevje. Ozka stezica nas je pripeljala na stičišče poraščenega in blatnega kolovoza; stopili smo na desnega, blatnega. Zadišalo je po čemažu ‒ še vedno je cvetel. Čez približno 30 minut smo pri markaciji zavili levo na gozdno cesto.

Ko je bil Branko nazadnje tam, gozdne ceste še ni bilo, zato se ni takoj znašel. Desno sta se odcepili dve stezici in odločil se je za prvo (desno). Morda smo že pri prihodu na cesto ravnali narobe, ko smo šli levo namesto desno. Na razcepu smo izbrali desni krak; čeprav ni bilo markacij, je bila stezica očitno očiščena in uhojena. Tekla je čez poseko, nato iz gozda na cvetoč travnik pa spet nazaj v gozd, kjer so se je po dolgem času začele markacije. Po dobrih 20 minutah smo desno spodaj zagledali hiše, za ovinkom pa že streho »naše« koče. Še nekaj vijuganja po strmem travniku in čez dobrih 5 minut smo bili pri Koči na Hleviški planini (818 m).

Kar takoj smo se odpravili še na vrh. Pri koritu z vodo smo zakoračili v gozd ter se mimo razgledne klopce povzpeli po strmi koreninasti stezi, na blatnih in peščenih delih pa tudi po stopnicah. Čez četrt ure smo dosegli vrh, kjer so nas pričakali drog s slovensko zastavo, klopca, vpisna skrinjica, šnapcomat, antena in električni drog. Steza se je nadaljevala v Vojsko, mimo antene pa je tekla navzdol še ena. Razgled je kvaril mrč, tako da smo videli le bližnje hribe, med njimi najizrazitejši Špičasti vrh. 
 








Sestopili smo nazaj h koči. Okolica je urejena kot »učilnica«; tam je otroško igrišče med kamninami in rožicami, opisano na dveh obvestilnih tablah. Oskrbnica je potožila, da je pred kratkim prišla na športni dan velika skupina otrok; prodali so samo en zavitek in 11 čajev, za mladežjo pa je ostal kup smeti. No, mi smo se pošteno okrepčali in v tamkajšnji knjižnici sem pustila svojo planinsko pesniško zbirko.

Kočo smo zapustil po cesti, sledeč kažipotu Idrija 1h 10min in markacijam. Kmalu smo zavili desno na kolovoz in nato na razcepu po desnem kraku. Kar precej smo se spuščali in po 20 minutah šli mimo Kodrovega rovta. Zdaj je že zaraščen, dokler so tam še kosili, pa so si morali nadeti dereze, tako strm je bil. Ko se je strmina unesla, smo sestopili na gozdno cesto z leseno ograjo, postavljeno zaradi sankaške proge. Pol ure pod rovtom smo se ustavili pri kozolčku z napisom Sankaški klub Idrija, utici z mizo in klopmi, kapelici in shematičnem zemljevidu pod njo ter kažipotih. Za vodnim zajetjem smo se spustili levo s ceste in že kmalu zakoračili po strmi Čopičevi ulici. Ko je zavila desno, me je očarala akacija s škrlatnimi cvetovi (morda je bila neprava akacija ‒ robinija), ki niso dišali tako opojno kot pri »pravi«. V pol ure smo bili pri avtu. Pravzaprav precej hitro (v vsega poldrugi uri ‒ gor grede je trajalo kar tri in pol!).

Branku sva bila hvaležna za še en lep dan in upam, da si bomo čez leto dni spet privoščili kakšnega. Tudi tujci, ki prihajajo nastopat v Cerkno, dostikrat povedo, kako všeč jim je tam. Prejšnji večer je japonska glasbenica, ki bi morala biti zaradi odpovedi poleta iz Krakova po enajstih urah vožnje z avtomobilom na smrt utrujena, prišla na oder vsa živahna in se sploh ni mogla nehati navduševati, kako zeleno in hribovito je tukaj. Ko nas je že malo skrbelo, da se koncert sploh ne bo začel, je vendarle končala z vzhičenim »Vredno je bilo!«

Potepanje po Krasu

Znanka mi je pred leti s tolikšnim navdušenjem pripovedovala o Pliskini poti, da me je prav mikala, ampak Jani ne hodi posebno rad »po ravnem«. Ker so ga še vedno bolela rebra, pa se je drugo majsko soboto le dal pregovoriti.

Pliskovica

Primorsko avtocesto sva zapustila pri Senožečah ter se odpeljala skozi Dutovlje in Krajno vas v Pliskovico (okrog 280 m), kjer je na začetku naselja brezplačno javno parkirišče. Po cesti nad njim sva se odpravila v vas. V mladinskem ho(s)telu, ki domuje v več kot 400 let stari Slamčevi hiši (Pliskovica 11), sva dobila nekaj nasvetov ter lične in informativne prospekte.

Pri trgovini sredi vasi stoji Latnik evropskega prijateljstva, postavljen leta 2005, ob prvi obletnici našega vstopa v EU. Na njem so razlagalne table. S tiste o ptičji vasi sva izvedela, od kod ime Pliskovica. Pliska je živahna ptica bela pastirica ali tresorepka, ki z dolgim repom pliska, to je udarja ob tla. Pliske so se rade motale okrog čred in pastirji so najbolj živahne ovce poimenovali Pliske. Ptice in ovce pa so dale ime kraju. Na drugi tabli je slika vasi iz zraka, na kateri so oštevilčene hiše, poleg pa je seznam hišnih številk z domačimi imeni. Manjše tablice predstavljajo nekatere kmetije in njihove dejavnosti (vinogradništvo, vinarstvo, živinoreja, pridelava medu in čebeljih izdelkov, kmečki turizem, kamnoseštvo, umetna obrt, nekje imajo celo etnološko zbirko in majhen živalski vrt). Najbolj sta naju seveda zanimali tabli, posvečeni Pliskini poti: zemljevid kraške učne poti in predstavitev ptic na Krasu. Na stebrih latnika so prikazane zastave Slovenije in 24 evropskih držav, ki so bile ob našem vstopu v EU že članice. Za vsako so posadili trto, poleg teh pa se od leta 2008 po latniku vzpenja žametna črnina (tudi žametovka ali modra kavčina), potomka več kot 400 let stare mariborske najstarejše trte na svetu.

Od evropskega latnika sva se najprej napotila po ozki asfaltni cesti navzgor. Nad trtami na desni se je pokazala cerkev. Številni domačini so obrezovali, pleli, kosili, pometali, čistili po svojih vrtovih, dvoriščih in ob cestah. Pri spomeniku padlim za svobodo in žrtvam italijanske vojske vrh klanca je stal mlaj. Tik pod vrhom sva zavila med hiše. Na uličicah so bila narisana polja za družabne igre, ob nekaterih celo napisana pravila, poleg pa so ležali kupčki kamnov, potrebni igralcem. Kmalu sva prišla k cerkvi sv. Tomaža. Na stavbi levo od nje sva prebrala dve tabli: prvo v spomin na I. bataljon 19. brigade Srečko Kosovel, ki je 19. oktobra 1943 razorožil 284 italijanskih vojakov, drugo pa na Srečka Kosovela, ki je v tej hiši živel od leta 1906 do 1908. Ugotovila sva, da nisva na pravi poti, zato sva se vrnila k latniku.

Pliskina pot

Prej sva se menda preveč zatopila v prebiranje tabel, zato nisva opazila sicer precej očitnih znakov za začetek 6 km dolge krožne Pliskine poti. Zdaj sva sledila ovčkam in pri hiši št. 44 zavila desno. Številni izveski so vabili k nakupu terana. Pri »opčinskem« vodnjaku iz leta 1872 in šterni se je vaščan, ki je čedil okolico, pozanimal, od kod sva, ter nama pojasnil, da vsi tako prizadevno urejajo vas, ker se pripravljajo na praznik čebel (20. maja letos smo na pobudo Slovenije prvič praznovali svetovni dan čebel) in dan odprtih borjačev (kraških dvorišč). Če bi še podeljevali turistične nageljne in neže, bi Pliskovica od mene dobila kar šopek nageljnov.


 

Pri balinišču na Kovačevem koncu sva zapustila vas. Asfalt se je končal in nadaljevala sva po kolovozu. Srečala sva domačina, ki ga je prav tako zanimalo, od kod sva in kam greva. Ko je izvedel za najine namene, je bil naravnost navdušen: »Dobro ste se odločili in lep dan, držite se!« Cvetel je bezeg, da so imele čebele dosti dela. Po grmih ob poti so metulji trdoleskovi zapredkarji razobesili svoje »predivo« in na več mestih so se v zapredkih že gnetle številne rumenkaste gosenice s črnimi pikicami. Stopala sva med vinogradi v Gran dolinah, čebelnjaki na Zgunjah in suhozidi, ponekod že podrtimi, onkraj katerih so na cvetočih travnikih prevladovali navadni jesenčki.

Na nekaterih samcih (tako tam pravijo posamičnim skalam, razmetanim med grmovjem in travo) narisane ovčke so gledale v različne smeri, pač odvisno od tega, kaj so nama hotele sporočiti: naj zavijeva levo ali desno ali pa – če je katera gledala naravnost v naju – naj se ustaviva, ker je tam nekaj ogleda vrednega. Prvi postanek sva napravila pri Stajah, kjer stoji tabla o ogradah za ovce, stajah. Sicer prijetna pot je bila tudi nekoliko »spotakljiva«, saj so iz nje štrleli večji in manjši kamni, zato je bilo treba gledati (tudi) pod noge. Posebno lepo mora biti tam jeseni, ko zardi ruj, ki ga je res obilo.

 

Pri tabli o gozdu, smolarjenju in ptici podhujki je stala kamnita klopca. Na nekaj tamkajšnjih borih so bile zareze – kanalčki, po katerih je tekla smola in se po žlebičku stekala v zbiralni lonček. Ta dejavnost je bila zelo razširjena po drugi svetovni vojni, potem pa je smolo izpodrinila nafta. Kmalu zatem sva postala na razcepu s tablo o pastirskih hišah. Najprej sva si šla 150 m desno ogledat kamnito pastirsko hiško ob travniku Pri kavcu. Tudi tam je bilo vse rožnato jesenčkov in v grmih so se zibali zapredki z gosenicami. Nato sva se vrnila na razcep in nadaljevala po levem kraku, na naslednjem razcepu pa k sreči pravi čas odkrila ovčko, ki se je skrivala v grmovju, da sva zavila desno. Po nekaj srečanjih s pohodniki se je zdelo, da je to predvsem pot za starejše pare.

Čisto sva se približala cesti na levi; avtomobile sva slišala, videla pa še ne. Pri Zajčjem kaliču, ki je zdaj suh, je bila klopca podrta. S tamkajšnje table sva se poučila o oskrbi z vodo na Krasu. V kalih se je napajala živina, v lokvah so pridobivali vodo za gospodinjstvo in v njih so se tudi kopali otroci (sanitarnih inšpektorjev gotovo niso poznali), imeli so vaške in zasebne štirne, prvi vodovod pa je bil namenjen le železnici. Pliskina pot deloma teče po trasah kar treh vodovodov, a sva opazila samo eno. Po tej sva prišla do ceste ravno na križišču Pri kamnu.

Ob križišču so stali smerokazi levo Komen, desno Pliskovica, naprej Tomaževica, Gabrovica in Coljava ter koničasta skala s Pliskino markacijo. Prečkala sva cesto Krajna vas‒Komen in nadaljevala po cesti proti Coljavi. Neznansko je dišalo po akacijah. Mimo table o veliki uharici (ta na zemljevidu na hrbtni strani knjižice ni označena) ter med (tukaj najbrž nasajenimi) grmi ruja in suhozidi sva po dobrih 200 m zavila desno s ceste skozi koridor grmovja in drevja na stezico. Ta naju je pripeljala do klopc in kamnite mize z letnico 2013; na plošči so bila vrezana polja dveh družabnih iger, podobnih tistim, ki sva jih videla na ulici v Pliskovici. V grmovju na robu Pri gmajni doline je tičala še ena pastirska hiška. Kljub toplemu vremenu je bilo v njej neverjetno hladno.

 

Vse dopoldne naju je spremljalo petje kukavic, zdaj pa so se pojavile še njihove rastlinske soimenjakinje in poleg jesenčkov še veliko medenik. Na nekaterih dovolj velikih in gladkih kamnih na stezi so bila prav tako narisana polja za družabne igre. Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala veliko vrtačo s poravnanim dnom, obdano s suhozidom iz odstranjenega kamenja, ki je varoval njivice z dragoceno rdečo prstjo; tako obdelanim kotanjam rečejo delane vrtače. Tam ni bilo markacije, a kolovoz, ki je obšel vrtačo po levi, naju je kar zvabil naprej.

Mimo napisa Kosovelje / Naše veselje / Dobrodošli in klopce sva prispela v Kosovelje (okrog 250 m). Na začetku vasi naju je pritegnila zanimiva, razgibana hiša št. 14, nasproti nje pa je stal spomenik osmim padlim v NOV 1941‒1945. Ime vasi baje izhaja iz besedne zveze kosa velja (= kosa je dovolj ostra). Razlagalna tabla je posvečena mlekarstvu, ki je bilo že nekdaj pomembna dejavnost domačinov. Pred drugo svetovno vojno so mleko nosili v Trst, po vojni pa so ga prodajali sežanski mlekarni. Ta je iz kazeina, pridobljenega iz presežkov mleka, začela izdelovati lepilo in tako je v 60. letih prejšnjega stoletja nastala tovarna lepil Mitol. Sredi vasi, Na križadi, stoji vodnjak. Na njem piše občinski vodnjak L 1898; tega leta so zgradili vaški zbiralnik kapnice. Tako kot v Pliskovici imajo tudi tu poleg vodnjaka še šterno (piše, da voda ni pitna). Zraven vodnjaka je bel marmornat kip Evrope (iz grške mitologije), delo kiparja Stipeta Miličića iz Dan. S tem darilom se je kosoveljski slikar Marko Krvina zahvalil kraju za navdih, ki mu ga daje. Na nekem vrtu je plela gospa, ki sicer ne živi tam; povedala je, da so tukaj »pod slano« in imajo pozimi 4‒5 °C nižjo temperaturo kot v Pliskovici. Kosovelje tako niso primerne za poljedelstvo in zato so bili njeni starši tako revni, da mama ni imela niti svojih čevljev.

Vas sva zapustila po asfaltni cesti mimo hiš št. 2 in 1. Če je bilo to sploh mogoče, je čedalje bolj dišalo po akacijah, zato ni čudno, da je v zraku kar vršalo od čebel. Cesto sva zapustila pri tabli o poljski bolnišnici in nadaljevala po nepokošenem travniku, pokošena je bila le steza. Na travniku so cveteli krvavordeči klinčki (»turški nageljčki« posebno žive barve). Na tistem kraju, pri Metnih mlakah, je v zaledju soške fronte stala zasilna vojaška bolnišnica. Od nje je ostal le zidani del sicer lesene kapele. Na hrbtni strani je vzidana plošča z napisom Feldspittal 808, ob straneh pa sva lahko prebrala imena arhitekta in inženirja ter vodilnega vojaškega in medicinskega osebja.

Kmalu za Mlakami sva spet prečkala cesto Krajna vas‒Komen in sledil naj bi (po prospektu) najlepši del poti, imenovan Kozja steza. No, nama je bilo dotlej bolj všeč. Mimo tabel o vrtačah in kraških pašnikih ter skozi gozdnate Kamarele (to je tudi ime sorte belega grozdja) sva se po uri in 40 minutah vrnila v Pliskovico. Ustavila sva se pri nekdanji šoli, ki razpada, preraščajo jo plezalke, vhod pa ji zapira bezgov grm. Zaraščene stopnice v prijetni senci so bile imeniten sedež za malico.

Pliskina pot je bila zanimiva, prijetna, dovolj senčna, kraška pokrajina pa lepa kot vedno. Ampak manjkal je še kak hrib. Izbrala sva si mejni Volnik/Monte Lanaro (546 m ‒ podatki so zelo različni).

Volnik

Onkraj šole je bil že cerkveni trg, na katerega sva »zašla« zjutraj. Čezenj sva se vrnila v spodnji del vasi in se med zanimivimi kraškimi hišami spustila na cesto Krajna vas‒Veliki dol. Ob njej sva si ogledala turističnoinformativno tablo in lep kip vola ‒ spomenik živali, ki je bila v preteklosti nepogrešljiva pri delu na polju in prevažanju tovorov (po reji vprežnih volov so bile še posebno znane Kosovelje). Pri avtobusni postaji sva cesto prečkala, se na drugi strani spustila po betonski gozdni cesti ter čez čas nadaljevala po makadamu med vinogradi in pašniki, kjer so se pasli krave in konji. Cveteli so bezgovi in šipkovi grmi, zimzelen in zvončice, češnje so se že šibile pod rdečimi sadeži, fige so bile prav tako polne, a še ne zrele, grmovje pa je bilo tudi tod ovešeno z zapredki trdoleskovih zapredkarjev. Kar hitro sva prišla do kala Mlačna, velikega približno 50 m x 30 m, obkroženega z rumenimi perunikami. V njem so plavale zlate ribice (?).

Od razcepa pri kalu sva sledila kažipotu levo Volnik 1h (menda nanj vodita obe poti). Začelo je grmeti, zato so naju obhajali dvomi, ali je pametno nadaljevati. Ob cesti so bili nagrmadeni hlodi, pripravljeni za odvoz, cvetelo pa je tudi precej rož. Med njimi so me najbolj navdušile posebno lepe rjave gnezdovnice. Čedalje bolj je ropotalo in začelo je rositi. Bila sva radovedna, kaj se bo izcimilo iz napovedi na Hribi.net, da bova »srečala lovsko izvidnico«, pa ni bilo nič tako »akcijskega«, samo do lovske preže sva prišla.

Čez slabe pol ure sva na trikotnem križišču zavila desno na boljšo gozdno cesto. Ob križišču so bile na nekaterih drevesih tablice z imeni (GLOG, zeleni bor), na enem sredi njega pa modra puščica desno. Tja sta kazala tudi rdeče-rumena markacija in kažipot Volnik ob desni cesti. Grmenje se je grozeče približevalo, potem pa se je k sreči začelo oddaljevati. Pot se je izmenično vzpenjala in spuščala. Pri skali, na kateri je poleg bele puščice nazaj pisalo P (Pliskovica?), naprej pa sta kazala rdeča puščica in rumeno-rdeč znak nama neznanega pomena, je cesta zavila levo in z nasprotne strani se ji je priključila desna od Mlačne. Cesto sva prečkala in nadaljevala po stezi, označeni s kažipotom Volnik in modro puščico.

Nenadoma je oglušujoče zagrmelo in se ulilo, da je bilo treba nemudoma izvleči dežnika in prevleki za nahrbtnika. Steza se je zožila v skalnato stezico z visoko travo na obeh straneh. Na razcepu čez 15 minut sva zavila ostro desno. Ovinek je bil za silo označen na tleh in dobro na skali, sledili so še komaj vidni knafelčki. Nato sva se začela prvič pošteno vzpenjati. Tamkajšnje markacije so bile le rdeči obročki brez belega kroga na sredi. Na naslednjem razcepu sva sledila napisu Volnik desno navzgor in kmalu zatem (slabih 20 minut nad ostrim desnim odcepom) desno spodaj zagledala prvi konfin (73/67); bila sva torej že na italijanski strani. Kakih 20 m više sva prečkala kolovoz ali slabo gozdno cesto (pot 3), kakor so velevali kažipot M. Lanaro / Volnik 0.10, Sentiero / Steza 024 0.30 in Rupinpiccolo / Repnič 1.10 (pot 5) ter belo-modra okrogla markacija in belo-oranžna kvadratna. Med perunikami in popki zlatih jabolk sva po 10 minutah dosegla vrh.

Pod lesenim razglednim stolpičem je tičala vpisna skrinjica. Na ploščadi sva prebrala slovenski del trijezičnih besedil o beloglavem jastrebu, skobcu, kanji, kragulju in kačarju. Nobeden teh kraljev višav se seveda ni prikazal, neumorno pa so žvrgoleli ptiči pevci. Pod ploščadjo bi bila celo lahko vedrila, a k sreči ni več deževalo, videlo pa se kljub temu ni daleč. Tako ni bilo posebne škode, da je predstavitev razgledov v klavrnem stanju, a za tiste, ki pridejo gor v lepem vremenu, bi jo morali seveda obnoviti. Tudi kamnita razgledna plošča na umetelnem podstavku je za bolj ostrooke. Tržaški zaliv, Marijino svetišče na Vejni ali Griži (Monte Grisa) in Repentabor (Monrupino) sva le slutila, za silo sva videla Pliskovico. Pot 5 se je nadaljevala proti desni, kamor sta kazali tudi belo-oranžni puščica in kvadratna markacija.

Vrnila sva se po poti vzpona mimo Mlačne do ceste Krajna vas‒Veliki dol, potem pa po njej od avtobusne postaje do parkirišča. Za vrnitev sva potrebovala približno uro in četrt, enako kot za vzpon.

Dan je bil dišeč in melodičen, poln lepih vtisov in – klopov. Jani jih je »nabral« kar deset, jaz pa enega. Torej pozor!