Neznani Slevec

Po uspešnem Golovcu je Jani previdno sklenil, da se preizkusi še na prvem tisočaku. Zaradi starega dolga (še ne najdene lokacije partizanske bolnišnice Pod bukvijo) se je spet ozrl v Tuhinjsko dolino in si za cilj 2. februarja izbral 1070 m visoki Slevec, v širših planinskih krogih bolj ali manj neznan hrib v južnem predgorju Menine.

 

Na Slevec ne vodi nobena markirana pot. Pač pa je iz Gradišča v Tuhinju v njegova pobočja speljana kar poštena cesta, katere en krak pripelje v dveh dolgih ovinkih do partizanskega spomenika in drugi do Kostavske planine. Ker mi ceste pri hribolazenju seveda ne dišijo, sem brskal dalje po zemljevidih. Na spletni Karti tematskih pohodnih poti v Tuhinjski dolini sem našel kolovoz, ki vodi s Starih sel pod vrh Slevca mimo ceste. V upanju, da ga bom našel tudi na terenu, sem sklenil, da bo ta moja izbira. Ker sem na Starih selah pričakoval težave s parkiranjem, sem se še malo posvetoval s spletom. Googlov zemljevid pravi, da tamkajšnja hišna številka 4 pripada pašni skupnosti Biba planina. Sklepal sem, da pozimi in še na nedeljo »pastirji« ne bodo dejavni, zato se mi je prostor ob njihovi hiši (S 46.224474, V 14.756789) zdel povsem primeren, da me na njem počaka moj jekleni konjiček.

 

Takoj za hišo sem zagledal kamnit kolovoz in si oddahnil, da je gotovo pravi. A kaj, ko me je samo nekaj korakov više presenetilo križišče. Jasno mi je bilo, da je treba zaviti desno, vendar sta tja vodila dva kraka. Med njima sem izbral levega, bolj vzpenjajočega se. Že kmalu mi je pot zaprlo podrto drevo. Pod njim sem se splazil na travnik in čezenj spet v gozd. Po 20 minutah se je – tako kot na zemljevidu – kolovoz zasukal ostro levo. Od tam dalje je bil vedno bolj zaraščen, na delu bi bilo najbrž najbolj prav reči, da se je spremenil v stezo po kolovozu. Ko se je spet razširil, sem v četrt ure stopil na levi ovinek prej omenjene ceste. Ampak res samo stopil, saj sem jo takoj zapustil v desno na nov kolovoz. Tega sem se nato držal kakih 40 minut, ves čas naravnost navzgor, ne meneč se ne za leve ne za desne odcepe. Iztekel se je na veliko križišče, kjer se je stikalo kar sedem poti, vse razločne in široke. Ob njem je stal spomenik šestnajstim partizanom Kamniškega bataljona, padlim v spopadu z Nemci na predbožični večer leta 1942. Med njimi je bil tudi komandant Matija Blejc, po vojni razglašen za narodnega heroja.

Spomenik stoji tik pod vrhom Slevca. Čeprav je ta očitno poraščen, torej brez razgleda, se mi je zdelo skoraj nujno povzpeti se nanj. Ker ni bilo očitno, ali katera od poti vodi na vrh, sem jo tja mahnil kar na pamet. Ponekod je bila podrast težko prehodna, a kljub temu sem bil v 5 minutah na vrhu (1070 m). Med vzponom sem ugibal, ali bo označen vsaj z geodetskim kamnom. A glej ga zlomka! Vrh je krasila kar spodobna kamnita piramida s slovensko zastavico in križcem na konici, zraven pa še škatla z ličnim vpisnim zvezkom in celo umetelnim žigom. Torej vsaj domačini Slevec obiskujejo, toda, sodeč po vpisnem zvezku, v tem ravno ne tekmujejo. Vpisi so se začeli z datumom 17. september 2023, jaz pa sem se vpisal šele kot 43. Medtem je – v nasprotju z vremensko napovedjo – začelo rahlo rositi, vmes je padlo celo kakšno zrno sodre, a ker sem bil v gozdu, ni bilo vredno niti kapuce izvleči.

 

 

Ker sem vedel, da se nedaleč pod vrhom razteza Kostavska planina, sem se odločil obiskati še to. Spet sem kar po občutki krenil po brezpotju proti severovzhodu. Kmalu sem naletel na eno tistih poti, ki so se stikale pri spomeniku, in po njej sestopil na križišče. Tam stoji tudi drevesna rogovila s celo vrsto kažipotov domače izdelave in tablico POLINOVA TRATA. Kaj početi s tem imenom, nisem vedel in tudi še zdaj ne vem. Med kažipoti pa sem izbral smer proti sv. Miklavžu, kamor je kazal tudi napis POT SPOMINOV NOB (tega doslej prav tako nisem razvozlal). Blago sem se spuščal in že čez nekaj minut skozi drevje zapazil planino. S te strani je vsa zagrajena, tako da sem moral nanjo splezati čez ograjo. Na obsežnih travnikih sem izsledil kar tri kale. Najlepši je skrit v plitvi kotanji, vsi trije pa so bili zamrznjeni. Ob tistem pri stanu sta ležali hudomušni tablici RIBOLOV PREPOVEDAN in KOPANJE NA LASTNO ODGOVORNOST. Ko sem se vzpel nad stan, se mi je tudi edinkrat razkril pogled na Slevec, čeprav v protisvetlobi bolj v obrisih.

 

 

Sklenil sem, da se bom na Stara sela vrnil kar večji del po cesti. Planino sem torej zapustil po »uradnem« kolovozu skozi leso in se znašel na pravi cesti. Zakoračil sem levo navzdol. Še preden se je sešla z onim krakom, ki priteče od spomenika, sem na levi opazil še eno leseno bajto; verjetno spada prav tako k planini. Monotono korakanje po blago spuščajoči se cesti sem si skušal popestriti z opazovanjem prvih cvetk teloha in trobentic,  ki so prehitevale pomlad. Tudi leske so že vzcvetele. Levo nad cesto je rasel lep bukov gozd, nekatera suha debla so krasile še lanske lesne gobe. Po 2 km sem dosegel ovinek, kjer sem zjutraj prvič stopil na cesto. Do avta sem se v dobrih 20 minutah vrnil po že znanem kolovozu.

 

Dleskovec in Veliki vrh

Na Dleskovcu in bližnjem Velikem vrhu sva že bila, a nikoli na istem pohodu. Tudi s Tomažem sva že ponovila tamkajšnjo patagonsko turo), ampak na Dleskovcu še ni bil in to smo 5. avgusta 2022 »popravili«. Kot že precejkrat smo parkirali ob cesti, ki teče čez planino Ravne (napis pri kažipotih Ravni; S 46.350037, V 14.700027; dobrih 1500 m).

 

Potem ko smo se »pomenili« s prijaznim konjičkom, smo od ceste sledili kažipotu DLESKOVEC 1,30 h (čez Dolgo trato) proti koči. Tam je pisalo, da je do Dolge trate pod Dleskovcem uro hoda. Za kočo smo vstopili v gozd, kjer so rdele jerebike, rože pa so že skoraj vse odcvetale. Po rahlem spustu smo se povzpeli prek poseke v macesnov gozd in čez četrt ure pri lesi zapustili planino. V gozdu so nas presenetile krave; najbrž jim je bilo v senci bolj všeč kot na sončnem travniku. Strma, a vsaj deloma senčna steza je bila kar skalnata. Markacij že dolgo niso obnovili. Stopali smo med brinovimi grmički, borovničevjem in seveda ruševjem, ki je više prevladalo.

 

Že po 35 minutah smo prispeli na Dolgo trato (na enem kažipotu je pisalo Trata, na drugem trata, o višini 1860 m pa sta se strinjala). Od koče smo se napotili navzgor proti križu ter levo od njega med ruševjem našli preseko, posejano s skalami in pomendrano od krav. Tam je raslo obilo plahtic, cveteli so sviščevci, smetlike, zvončice in še nekaj drugega cvetja. Od planine dalje pot ni bila označena. Levo pod nami je tekla grapa; pridružili smo se ji, zavili proti desni in jo zapustili. Pogled nazaj je pokazal Dolgo trato in Desko, vrh katere je sedela skupina ljudi. Mimo nekaj možicev smo prišli do globeli, kjer se je preseka končala, dalje med ruševjem pa sta tekli dve stezi. Izbrali smo levo, ki se je ob kotanji obrnila levo v skalnato pobočje, kjer v resnici ni bilo poti. Cvetoče blazinice so že preminile, bilo pa je še nekaj froelichovih (?) sviščev in sviščevcev. Ustavljali smo se zaradi razgledov in videli tudi Jamarski bivak.

Pol ure nad Dolgo trato smo dosegli vrh Dleskovca (1965 m) s kamnito piramido (bolj kupom kamenja). Bilo je tako, kot sem se spominjala: vse modro repičastih preobjed in lepi razgledi (od zahoda proti vzhodu Tolsti vrh, zadaj Planjava, nato Veliki vrh in Velika Zelenica, Poljske device in Križevnik, zadaj Krofička in Strelovec, sledijo Olševa, Raduha, Velika planina). Piramido smo opazili tudi na sosednjem travnatem vrhu, kakih 25 m nižjem od našega. Ker smo bili na poti šele uro in 20 minut, smo se odločili dodati še Veliki vrh.

  

 

Levo od piramide smo se spustili med ruševje po široki preseki, ki se je sčasoma zožila. Čez četrt ure se je bilo treba odločiti, ali levo ali desno ali naravnost – zavili smo desno in pojavile so se slabe markacije. Če bi šli tam levo, bi prišli okrog Dleskovca nazaj na Dolgo trato (tako se bomo vračali, smo načrtovali). Ob precej ravni in skalnati poti sta prevladovala ruševje in brinje. Po dobrih 5 minutah se je grmovje razmaknilo in tam so se pasle krave. Takoj zatem smo zagledali kažipote (Zelene trate, 1840 m; spet enkrat trate, dvakrat Trate) nazaj Dolga trata pod Dleskovcem 1h, desno Planina Ravne 1h 15 min, Stara Lučka koča (spomenik) 45 min, levo Veliki vrh 1h, Molička planina 1h 15 min, Ojstrica 3h 30 min, napisi pa so bili tudi na bližnjih skalah.

 

Zdaj smo zavili levo. Kljub markirani »poti« se je bilo treba kar pretepati z ruševjem. Svet je bil kraški, poln kotanj. Takoj smo se spet znašli na razcepu s kažipoti (Zelene trate 1, 1840 m), za nas desno Veliki vrh 1h, Velika zelenica 1h, in napisi na skalah. Pot je postala precej strma. Ob njej so se vrstile votline in kotanje, cveteli so močvirski osati, grintovci, preobjede, zvončice, tudi zoisove, vednozeleni kamnokreči, lukovke, mnogo malih (bavarskih) zalih kobulčkov. Po pol ure se je strmini pridružil še nadležno zdrsljiv grušč. Na desni smo spet videli Jamarski bivak, če smo se ozrli, pa smo imeli lep pogled na Dleskovec. Še čez pol ure smo dosegli greben in se podali levo po njem proti Velikemu vrhu (na pobočju Velike Zelenice na desni je čredica ovc mulila travo med ruševjem in skalami). V 5 minutah smo bili na cilju.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Gora Veliki vrh ima dva vrha: Veliki vrh  (2110 m) in Veliko Zelenico (2114 m). Nenavadno je, da je istoimenski vrh nižji, a je Aljažev stolpič iz leta 2008 z napisom 2114 metrov na njem, ne na Veliki Zelenici. Poleg stolpiča so še kamnita piramida, geodetski kamen in vpisna skrinjica. Tudi Veliki vrh se ponaša z lepimi razgledi na Ojstrico, Krofičko, Strelovec, Olševo, Peco, Raduho, Smrekovec, Golte, Dleskovec.

 
 

Sprva smo se vračali po poti vzpona, po slabi uri pa smo jo na Zelenih tratah zapustili in sledili markacijam (naravnost). Blago smo se vzpenjali po kamniti stezici med ruševjem in v levo obšli Dleskovec. Skalovje so krasile zoisove zvončice. Po 15 minutah smo se ustavili pri kažipotih (1860 m) na travniku, obdanem z ruševjem, na skrajnem zahodnem robu Dolge trate. V tamkajšnjem kalu je bila celo v tisti suši voda. Nadaljevanje je možno po obeh straneh ruševja; mi smo šli po desni, kakor je pokazal maPZS, in tam je bila tudi uhojena stezica, markacij pa ne. Potem ko smo v daljavi med ruševjem zagledali križ, smo se spustili po skalah in nato po travnatem bregu. Na neki skali smo bolj zaslutili kot videli rdečo »packo«. Šele približno četrt ure od kažipotov smo prispeli h koči in pol ure zatem pri lesi zapustili Dolgo trato. Ta planina je res zelo dolga. Ko smo po 10 minutah izstopili iz gozda, nas je pričakal kravji »orkester«. Do avta na Ravnah je bilo še manj kot 10 minut.