Smola za srečo in o samostojnosti Rzenika

Rzenik (1833 m) je najvišji vrh skupine Velike planine. Stari in novi vodnik po Kamniško-Savinjskih Alpah ga odpravita mimogrede; P. Ficko omenja njegovo "večstometrsko navpič­nico" (po P. Kemperlu 500 m), J. Drab pa njegov posebni pomen v slovenski alpinistični zgodovini. Stena je menda precej krušljiva, južna stran, dostopna tudi navadnim smrtnikom, pa silno ruševnata. Da "so se Rzenika lotevali le najboljši in najdrznejši", je bilo za naju z Janijem prej svarilo kot vabilo, a ogledovala sva si ga že dolgo. Pred nekaj leti sva med potjo na Konja zelo oprezala za kakim znamenjem, kje bi se bilo mogoče prebiti skozi ruševje, a brez uspeha. Tretjo soboto v letošnjem marcu naju je spet zamikal.

Odpeljala sva se čez prelaz Volovljek v Podvolovljek in parkirala pri cerkvi sv. Antona Puščavnika. Napotila sva se naprej po cesti med hišami ter pri številki 40 sledila kažipotu desno Velika planina in vabilu na zgornjesavinjski želodec k Petku (v vodniku Selišnik). Ker nisva našla naslednjih oznak, sva se povzpela proti kmetiji na hribu kar ob ograji čez strmi travnik. Dosegla sva cesto in od nje se pred domačijo desno odcepi razdrapan kolovoz (kažipot Velika planina). Med grizenjem kolen so naju razveseljevale mnogovrstne spomladanske rože. Razcefran les priča, da je kolovoz vsaj občasno tudi vlaka. Prečkala sva tri grap(ic)e. Za skalno steno (nad njo tiči balvan), kjer kolovoz napravi desni ovinek, je visoko v desnem bregu markacija z belo puščico, ki kaže navzgor. Odcep je slabo opazen in tudi v nadaljevanju stezica ponekod ni prav razločna. Ko sva znova dosegla sicer bolj s peskom in kamenjem posut, a najbrž isti kolovoz, sva nadaljevala navzgor po njem. Prečkala sva gozdno cesto in zagrizla v strmino. Po 20 minutah sva stopila čez (slabo opazno!) bodečo žico na kolovoz, rahlo levo čezenj in navzgor po travniku proti velikemu rogovilastemu drevesu, na katerem je markacija. Med brinovimi grmi Marjaninih njiv so bili posejani žafrani. To planino z razgledom na Veliki vrh in Dleskovško planoto, Rogatec in Lepenatko, Raduho ... sva že spoznala, ko sva bila na Gojški planini. Od razpela sva se spustila na kolovoz pri bajtah, od tam pa sva se povzpela na gozdno cesto, ob kateri je že parkiralo nekaj avtomobilov. Zavila sva desno nanjo.

Nemarkirana cesta naju je v tričetrt ure pripeljala do kar polnega (sredi marca poledenelega!) parkirišča Za Ušivcem. Sledila sva kažipotom za planino Dol (srečala sva terenca, ki je moral obrniti – cesta na planino zaradi visokega snega in ledenih plošč ni bila prevozna) skozi Mačkin kot in Jerohe. Med potjo sva že videla vrh Rzenika. Na Dol sva stopila pri parkirišču. Mimo preže in napajališč sva prišla do smreke s kažipoti in zavila desno (Konj 1h 15min).

Po strmi skalnato-koreninasti stezi sva se vzpenjala v ključih in se ogibala ledu, ki se je zahrbtno skrival pod listjem. Na nekem drevesu je viselo obvestilo, da je bil na poti na Konja opažen črni gad. V dobre tričetrt ure sva dosegla planino Rzenik z Mlakarjevo bajto. Od tam naj bi po različnih virih vodili na goro dve poti: ena naj bi se začela levo od koče, druga pa naj bi se više gori odcepila levo z markirane poti na Konja. Prve nisva našla (morebiti se je skrivala pod snegom), toda z drugo sva tokrat vendarle imela več sreče kot pred leti. Oborožena z namigom, da je odcep kakih 10 minut nad planino, sva budno pazila na vsako znamenje, ki bi lahko nakazovalo pot(ko). Nenadoma je Jani navdušeno pokazal v krošnjo krivenčastega macesna: kažipot! Umetelno izrezljan Rzenik tiči med vejami in ga celo na golem macesnu oko težko opazi, ko drevo ozeleni, pa kažipota sploh ni mogoče videti. Kako ga najti? Kakih 20–30 m po tistem, ko se pot zravna, je sredi nje skala z markacijo, nekaj metrov za njo pa stoji omenjeni macesen in tam je odcep levo med ruševje. Videti je, da so pot na Konja pred kratkim očistili, in tudi ta na Rzenik se zdi precej sveže izkrčena. Kljub temu se je treba pretepati z ruševjem in malinovjem. Ker prvo še ne cveti (če bi, bi pošteno sodelovala pri opraševanju!) in drugo še ni oboroženo s trnjem, je kar šlo. V četrt ure sva se znašla tik nad steno, od tam pa teče potka bolj ali manj po prepadnem grebenu. Nahrbtnika sva pustila v ruševju, da sva se laže in varneje prebijala dalje. Večkrat sva se oprijela smolnatih vej, a smola na dlaneh je bila vse prej kot "smola", saj naju je vejevje ne le oviralo, ampak nama je dajalo tudi oporo. Mimo nadvse slikovite razpoke sva končno dosegla goli vrh. Na njem je samo možic. No, ne samo. Tisto soboto so se tam gori drenjali prelepi razgledi in najino navdušenje.

Vrnila sva se po isti poti. Za Ušivcem so čakali le še štirje avtomobili. Pri Selišniku je sicer markacija s puščico, ki kaže dol v vas, a spet nisva našla oznak (morda tudi zaradi mraka ali snega), zato sva jo k sv. Antonu mahnila kar za nosom. Kdor trdi, da Rzenik ni samostojen cilj, naj se nanj odpravi iz Podvolovljeka, in se bo brž "osamosvojil". Res pa takih čudakov najbrž ni veliko (midva nisva srečala nobenega). Gor skoraj pet ur, nazaj štiri.

Prvih deset let

23. marca 2002 sva se odpravila k Sveti Ani v Tunjice, kar ni ne tavanje ne hribolazenje, ampak je malo daljši sprehod s hribčkom na koncu. A pomemben sprehod: ta dan štejeva za začetek najinega planinstva. Odtlej ni minil teden, da ne bi šla v hrib, razen na dopustu, pa še tam zadnja leta tudi hribolaziva. V tem času sva naredila okroglo 460 "izletov": od sprehodov in pohajkovanja po gričevju in sredogorju, do (sicer bolj redkih) vzponov na dvatisočake pri nas in v tujini. Najviše sva stala na Fudžiju (3776 m), največjo višinsko razliko pa sva premagala v Grand Canyonu (2842 m). To sta za naju sicer lepa dosežka, a jaz imam največ veselja s slovenskim sredogorjem. Rada povem, da sem šodrovka.

xxx

Odkar hodim v hribe, spet veliko pišem. Prvo priložnost sem dobila na Zaplana.net, nekaj časa sem objavljala v Planinskem vestniku, izdala sem pesniško zbirko Gora je moja muza in že šesto leto pišem tale dnevnik, s katerim imam veliko veselje (doslej 267 zapisov). Tudi zato, ker imam veliko bralcev. Upam, da bom enako zadovoljna obhajala dvajsetletnico hribolazenja ...

Od savskega mostu na Rašico

Prejšnji torek popoldne sva se odpeljala proti Ljubljani skozi Črnuče in pred savskim mostom zavila desno po Gameljski cesti. Malo po tistem, ko sva opazila odcep desno v breg (kažipot Rašica – stolp), sva parkirala levo ob cesti, kjer je prostora za avto ali dva. Pozneje sva videla, da je nekoliko naprej še več takih mest in eno večje parkirišče; od vseh vodijo steze navzgor.

Sprva sva hodila vzporedno s cesto (nad njo). Sledila sva Knafelčevim in vezističnim markacijam. Pri električnem vodu se je v levo odprl pogled na Šmartno in Šmarno goro. Nato sva se začela zmerno vzpenjati. Ker drevje še ni olistano, je bil gozd svetel in topel od pomladnega sonca. Ko sva dosegla (najbrž Straški) vrh, sva med drevjem na desni zagledala vas Rašica. Prečkala sva široko pot in se na drugi strani povzpela po razpotegnjenih stopnicah. Kmalu zatem sva opazila v gozdu nekaj skakalnicam podobnih lesenih "naprav". Kjer sva prečkala gozdno cesto, so rumeno-modre markacije "odšle" desno navzdol proti Sračji dolini, belo-rdeče pa so naju vodile naprej. Pod daljnovodom sva stopila na plano; na desni sta se sončila vas Rašica in istoimenski hrib nad njo, levo pa Gameljne in Šmarna gora. Pri klopci se je vzpon končal in začela sva se spuščati. Iznad Sračje doline sva med drevjem že razločila razgledni stolp na Rašici.

Pri krajevni tabli Rašica sva stopila na asfaltno cesto. V grmovju ob njej je ležala podrta smerna tablica Šmarno-savske poti. Po klancu iz vasi so pridrveli kolesarji v dresih, najbrž na treningu. Ko je izza ovinka pod spomenikom, ki pove, da so fašistične tolpe septembra 1941 Rašico požgale in vaščane izgnale, pridivjal še en kolesar, je dobesedno zarjovel na Janija, ki je resda neprevidno stal na cestišču, a kolesar se je tudi obnašal, kakor da je sam na cesti (ne vem, kaj bi se bilo zgodilo, če bi bil nasproti pripeljal avtomobil ali pritekel pes). O gorskih kolesarjih imamo povedati marsikaj, posebno zaradi "oranja" po planinskih poteh, a kar sva jih srečala doslej, so bili večinoma prijazni, nikakor pa naju niso ne ogrožali ne zmerjali pa tudi tako hrupni niso bili kot ti cestni kolesarji.

Pri kapelici in cerkvi sv. Križa sredi vasi naju je kažipot levo obvestil, da je do vrha še 40 minut. Cesta se najprej zoži, potem pa se asfalt konča. Vzpenjala sva se mimo odprte lesene hišice s fotelji na verandi in klanec je postajal čedalje strmejši. Na križišču pri klopci sva zavila desno. Do planinskega doma ni bilo več daleč (piše, da je zaprt ob ponedeljkih in torkih, po spletni strani PZS pa le ob ponedeljkih). Pod njim so cveteli zvončki. Ti se mi že od otroštva zdijo nekaj posebnega, kajti v naši vasi so rasle samo kronice; zvončke sem videvala le na (ograjenem) farovškem vrtu in kadar so nas peljali na izlet k Mengeški koči. Mimo doma sva se povzpela na vrh. Gospa, ki je pravkar sestopila z razglednega stolpa, je poročala, da zgoraj neznansko piha. Verjela sva ji na besedo.

V vasi sva iskala odsek Poti kurirjev in vezistov skozi Sračjo dolino, da bi se vsaj do križišča z gozdno cesto vrnila drugače, pa ga nisva našla. Bova kdaj poskusila od ceste, kjer so markacije. Tokrat sva se vrnila po poti vzpona (uro in tričetrt gor, slabo poldrugo dol). Doslej sva hodila na Rašico le iz Mengša in Povodja, kdaj drugič pa pojdeva še iz Trzina in iz Gameljn, saj zamisli za nove kratke popoldanske že težko najdeva.

Sedlo, na katerem prelepo diši: Koce

Po Prešernovem dnevu kar dolgo nisva hribolazila, ker sva bila najprej preveč zaposlena, potem pa sva smučala (ne tavala) v tujih (ne slovenskih) hribih. Tako sem komaj dočakala 3. marec in prvi pohod v letošnji meteorološki pomladi. Vremenoslovci so naju "pregovorili", da sva se odpravila čez mejo, a kar ima (tudi) slovensko ime, je slovensko, čeprav ni slovenijsko. Namenila sva se na Javornik (Jauernik/g) nad Bajdišami (Waidisch), ki se nama je s 1657 m zdel dovolj pohleven za ta letni čas, saj za zimske vzpone v zasnežene gore nimava ne znanja ne opreme pa tudi poguma ne (tako početje je za neizurjene lahko nevarno). Kje bova parkirala, sva že vedela.

Sledeč markacijam KWW 603 sva hitro zagrizla v strmino. Po slabe pol ure nama je ponudila pomoč celo jeklenica, ki pa bi bila najbolj dobrodošla že kaka 2 m prej, da bi se bilo laže potegniti čez skalo. Strmina se unese tik pred jaso s kažipoti, s studenčkom, s podrtima klopco in lesenjačo ter s shrambo za krmo (nedaleč stoji krmilnica za divjad).

Nadaljevala sva po gozdni cesti, z nje pa po bližnjici v levo. Odprl se nama je lep pogled na Grlovec in Grlovčnikovo domačijo pod njim. Menjaje zasneženo cesto in bližnjice sva dosegla poseko; razdejanje je bilo tolikšno, kot bi ga bil povzročil vetrolom. Onkraj čistine sva lepo videla Macno, pozneje tudi Borovlje. Podrto drevje in vejevje ležita čez pot, tako da so jo preusmerili. Saj je označena, a ravno ta sprememba smeri ne posebno opazno (puščice ni, naslednja oznaka pa je precej visoko). Zato je potrebna pozornost: ko pridete do tretjega dela poseke, naravnost ne gre več in tam se je treba ozreti za naslednjo markacijo desno v breg.

xxx

Ko sva spet dosegla gozdno cesto, sva pod seboj opazila možaka, ki je pot očitno poznal bolje kot midva: v kavbojkah in z vetrovko pod roko je brez palic nezmotljivo brzel navzgor, naju dohitel, vprašal, ali greva na Macno, in odbrzel naprej. Domačin. Na cesti je bilo čedalje več snega, a bregovi so bili bolj ali manj kopni, suhi. Vso pot iz doline so naju spremljali telohi, tu pa so se pojavili še beli repuhi. Ptički so čivkali, ščebetali, žvrgoleli, žvižgali, cvrkutali in se menda tako veselili sončnega dne. Pogled nama je uhajal na greben Košute in Grlovec. Čedalje globlje se nama je ugrezalo in postalo nama je jasno, zakaj so predhodnikovi sledovi že pred časom zavili s ceste in izginili v kopnem bregu. Treba si je bilo nadeti gamaše. Kjer cesta napravi desni ovinek, so naju markacije usmerile levo v grapo. Toda v njej je bilo toliko snega, da sva odnehala in se vrnila na cesto. Tudi tam ni bilo bolje, zato sva se obrnila (pozneje se je pokazalo, da sva storila prav, saj sva z višine videla, kako daleč naokoli teče cesta). Kljub silni strmini in neoznačenosti sva se odločila za kopno poseko. Snela sva gamaše in se s ceste povzpela nanjo približno 100 m pod grapo. Po kake četrt ure grizenja kolen med štori in razmetanim vejevjem pa naju je presenetila markacija; tam z desne (od markirane grape) priteče označena pot. Kratek čas se vzpenja po poseki, potem pa zavije nazaj v gozd. Znova sva si nadela gamaše in srečno prigazila do gozdne ceste in po njej v nekaj minutah na sedlo Koce.

V nosnice nama je kar planil duh po svežem lesu. Kako lepo je zadišalo! Sedlo je založeno s skladovnicami drv. Obsedela sva na ograjenem "balkončku" z mizo in klopema, poslušala ptičke, počivala in malicala. Nekaj lapuhovih cvetkov je že krasilo kopne zaplate. S sedla je lep pogled na Macno, ki je videti prav drzna, poraščena Javornik in Križni vrh pa sta se nama zdela precej pohlevna. A ko sva se ju lotila, sva spoznala, kako videz lahko zavaja. Snega je bilo skoraj meter, bil je moker in težak, udiral se je globoko in neenakomerno in po vsakem koraku navzgor sva se "zapeljala" nekaj centimetrov navzdol. Nisva veliko omahovala: ni se nama zdelo varno in ni bilo prijetno, pa sva obrnila. Javornik in Križni vrh naju bosta počakala, na vrsto pa pride tudi vabljiva Macna. Vrnila sva se po isti poti. Čiste hoje 2 uri in 20 minut v vsako smer, s tavanjem in martinčkanjem vred pa skoraj 8 ur svežega zraka in sonca.

xxx

Ko sem vpisala ta izlet v seznam najinih pohodov, sem v stolpcu Nadmorska višina opazila neverjetno "kontinuiteto": prejšnja Mozirska koča in tokratno sedlo Koce imata do metra enako višino: 1356 m. Seveda se – kakor pogosto – pojavljajo še drugačni podatki, a tako piše na zemljevidih in v vodnikih, ki sva jih uporabljala midva. Pri imenu – kakor tudi pogosto – prav tako ne manjka pestrosti: Hansen Ruhe, Hansenruhe, Herperschnigsattel. Nemško Ruhe pomeni mir, spokojnost, počitek, Hans pa je seveda Janez. In moj Janez se je na tem lepem spokojnem kraju počutil tako prijetno, da je kratko in malo pozabil biti slabe volje, ker nisva dosegla načrtovanega cilja. Pa drugič!

(Fiz)kulturni dan, kakor se pod novo oblastjo spodobi

Na Prešernov dan sva se že spet potepla na Štajersko. Skozi Gornji Grad in Radmirje sva se odpeljala na Rečico ob Savinji, za njo pa levo (smerokaza 3.km kmetija Tiršek in Borseka Paintball). Za pohod k Mozirski koči sva si izbrala izhodišče nenavadnega imena: Negujnica. To piše samo na zemljevidu, zato sva bila prijetno presenečena, ko sva po mnogih ovinkih in razpotjih pri hiši Poljane 32, kjer je bilo konec ceste, izvedela, da sva prispela prav. Prijazni gospodar nama je dovolil parkirati na dvorišču (kje bi sicer, res ne vem). Domačija ima lepo "kuliso": Konjščico, levo za njo pa Medvedjak. Pri sosednji hiši 33 stoji kapelica; med njo in toplarjem se začne markiran kolovoz.

Ko se je kolovoz izvil izmed hiš, naju je pripeljal v gozd in zavil desno mimo vodnega zajetja, od tam pa sva nadaljevala po stezi v levo. Po jarku sva v nekaj minutah prisopihala na gozdno cesto, ki se tu najbrž konča (v snegu nikoli ne veš), in se povzpela po široki strmi poti desno navzgor. Markacije so redke, zato sva morala biti kar pozorna. Pot je postala sčasoma kar strma in ponekod nevarna za zdrs, saj je ozka in visi pa še precej snega je bilo. Ko sva dosegla poseko ob gozdni cesti, sva sledila rdeči puščici brez napisa in nato spet našla markacijo. Bližnjica se le ogne cestnemu ovinku, tako da sva bila hitro spet na cesti. Tam naju je pričakala še ena "prazna" rdeča puščica. Povzpela sva se po markirani vlaki in nenadoma zagledala klopi, mize, nadstreške. Kolikor daleč levo in desno se je videlo, je bila razpeta mreža, za njo pa več lesenih zaklonov: poligon za paintball. Onstran mreže teče kolovoz. Če bi bila sledila markacijam ob vlaki, bi bila morala splezati pod mrežo, zato sva šla raje nekoliko levo ob njej, našla razporek in skozenj stopila na omenjeni kolovoz. Nadaljevala sva desno po njem. Kakih 50 m od rdečega traku, ki označuje mejo poligona, je treba zaviti s kolovoza levo v breg (odcep je laže prezreti kot ne in nama se je sprva res "posrečilo").

Kmalu sva bila spet na gozdni cesti. Kam pa zdaj? Kar po svoje sva si skrajšala levi ovinek in čez 5 minut sva levo v bregu opazila leseno hiško, desno ob cesti pa na drevesu puščico z napisom Ston. Ker se je povesila, je kazala v tla, tako da nisva vedela, ali kaže naprej po cesti ali levo k hiški. Napravila sva še nekaj korakov po cesti in ko sva bila tik pod hiško, opazila odcep k njej, pozneje pa v vejevju še dobro skrito markacijo. Prišla sva k lovski koči LD Rečica ob Savinji. Stoji na robu prikupne planine, onkraj katere se dviga Konjščica, v bližini pa je tudi "obvezna" preža.

Od koče sva se odpravila po desni strani planine v smeri Konjščice in na drevesu na robu gozda naju je pričakala markacija, v gozdu pa širok kolovoz (morebiti teče že po planini, a pod snegom do kolen ga ni bilo videti). Po četrt ure sva se spustila na gozdno cesto, kjer se križa nekaj vlak in kolovozov, ter onkraj nje nadaljevala v dotedanji smeri po strmi vlaki. Ko se je zravnala, sva nad seboj zagledala spomenik NOB, sezidan iz kamnov. Pod njim z leve priteče pot z Ljubnega, navzgor levo od spomenika pa kaže obledel napis Medvedjak (po vodniku Kamniško-Savinjske Alpe te poti ne markirajo več). Desno od spomenika se spušča s knafelčki in vezističnimi markacijami označena pot, na drevesu pa piše Mozirska koča. Sledila sva temu napisu in markacijam obeh vrst. Pot je ponekod slabo prehodna, ker gozd ni očiščen. Po slabe pol ure sva prečkala kolovoz in čez nekaj metrov stopila na širšega (ali gozdno cesto), ki priteče od uravnave desno spodaj. Nadaljevala sva levo po njem. Čez čas je markacij kar zmanjkalo, v strmem bregu desno pod cesto pa sva opazila še eno markirano pot. Malo sva raziskovala, ali sva zgrešila kak odcep, potem pa le vztrajala na dotedanji poti in končno dosegla kažipote. Od njih je le kakih 100 m do ostrega ovinka asfaltne ceste na Golte in naslednjih kažipotov. Po cesti, s katere je lep pogled na Mozirsko kočo, sva se povzpela do parkirišča s še več kažipoti in Alpskega vrta (sem je seveda treba priti poleti), od tam pa sva se spustila mimo lične kapele Dobrega pastirja k Mozirski koči (1356 m).

Pozdravil naju je prijazen kuža, okrog koče pa je bil velik živ-žav: kakih deset otrok se je veselo kepalo (kadar je zašel v navzkrižni ogenj kak odrasel planinec, je pod budnim očesom dveh vzgojiteljic nastalo kratko premirje). Oskrbnica je na pult postavila šopek nageljnov in listek s Prešernovimi besedami Le sosed bo mejak. Tako sva letošnji kulturni dan prav lepo praznovala v hribih.

Vrnila sva se po isti poti, le slabo prehodni del nad spomenikom sva obšla po kolovozu "nadstropje" više. Slabe tri ure gor in približno dve dol.

Na Kofce na štruklje in juhej na Juhej

Prejšnjo nedeljo so nama spet zadišali štruklji na Kofcah. Sicer sva "porabila" že vsa izhodišča, kaka variacija na to temo se pa še vedno najde. Kakor že kdaj prej sva se odpeljala skozi Tržič, Dolžanovo sotesko in Dolino v Jelendol. Tokrat sva parkirala pri športnih igriščih ob cesti proti Medvodju.

Napotila sva se ob Dolžanki in postala pozorna na številne sledi divjadi v snegu. Gozdna cesta naju je kmalu pripeljala do krmilnic in skladišča krme, kar je razložilo sledove "stampeda". Čez dobre pol ure sva kljub zasneženemu vozišču naletela na parkiran avto, kmalu zatem pa se nama je odprl pogled na Košuto. Potem se je levo v bregu pokazala lesena hiška, ki najbrž že sodi k planini Dolžanki, a sva zaradi globokega snega nadaljevala po cesti do večjega betonskega mostu, pri katerem je parkirišče. Tam se v levo odcepi kolovoz in po njem sva se povzpela na planino. Eno markacijo sva opazila na drevesu, kjer kolovoz vstopi v gozd, eno pa med hišami. Po sprehodu med njimi sva kar nadaljevala od tam in pot se je kmalu združila s kolovozom. Po 20 minutah sva prišla do drugega kolovoza, kjer ni nič označeno, ali je treba levo ali desno. Zavila sva desno nanj in takoj levo z njega. Na mokrih delih poti sva naletela na nekaj drsalnic. Ko sva naslednjič dosegla gozdno cesto, sva slabih 100 m v levo opazila lovsko kočo, naju pa so markacije usmerile desno in po nekaj korakih spet levo v breg. Gozdno cesto sva prečkala še enkrat. Markacij je bilo ves čas bolj malo (katero je najbrž skril tudi sneg). S poseke že blizu planine se lepo vidi greben Košute, nekaj korakov v levo pa je zanimiva kapelica. Do Doma na Kofcah (1488 m) in štrukljev je bilo le še četrt ure (skupaj dobre tri ure – treba je bilo gaziti in moj gleženj se v snegu še vedno ne obnese najbolje). Kot navadno so ob peči moževali (predvsem politizirali) "stalni gostje", skupina mladih alpinistov pa je pospravljala vrvi in drugo opremo, o kateri veva malo ali nič.

Vrnila sva se po isti poti. Lastne gazi so nama veliko pomagale tako pri orientaciji kot pri hitrosti. Prej kot v dveh urah sva bila spet v dolini. Kljub neznanskemu mrazu (na planini je bilo dosti manj mrzlo kot tu; domačin nama je zaupal, da to zimo zebe celo njega, poleti, ko je drugod vroče, pa je pri njih prav prijetno) sva sklenila še nekoliko raziskati Jelendol. Sprehodila sva se med zanimivimi starimi hišami in se nad gradom sv. Katarine ali Put(e)rhofom, kakor se je Jelendol imenoval nekoč, povzpela po ograjeni potki h grobnici baronov Bornov. Juliusa Borna planinci poznamo predvsem po Bornovi poti skozi predora na Begunjščico in tudi predor za cesto skozi Dolžanovo sotesko je dal zgraditi. Baje pa je bil – kako aktualno – tudi specialist za saniranje gospodarskih podjetij v težavah.

Ko sem na kažipotu opazila imeni Mali in Veliki Juhej, sem bila navdušena: tako imenitnega imena pa še ne! In primernega za hrib! Iz vasi sva se napotila po mostu čez Dolžanko v breg proti kapelici in naprej levo mimo nje na vlako. Koničasti Mali Juhej naju je čakal na levi. Že skoraj v višini vrha se odcepi levo ožja potka na razgledišče (iz vasi največ 10 minut). Na njem sta razgledna klopca in betonski podstavek, na katerem je po pripovedovanju domačina nekoč stal kip jelena (gotovo zaradi imena kraja). Nato sva se vrnila na vlako in nadaljevala naravnost navzgor. Na vrhu se v desno odcepi potka, vlaka pa se rahlo spušča naprej. Zavila sva desno na potko (oznak sicer ni) ter se povzpela v ključih mimo dveh možicev in komaj čitljivega kažipota V. Juhej na vrh Velikega Juheja (iz vasi dobre četrt ure) s klopcama in stebri, ki bi bili lahko del (nekdanje) ograje. Tudi ta je razgleden: na eno stran se vidi Košuta, na drugo pa Štegovnik. Vrnila sva se nekoliko drugače. Spustila sva se nazaj na vlako, a nisva zavila levo proti vasi, ampak sva po nekaj korakih desno nekoliko navzdol našla odcep zelo strme potke. Sestop z vlake nanjo je precej težaven, nadaljevanje pa je kar v redu, le zelo ozka je. Nekaj časa teče v napačno smer, nato pa zavije nazaj in pripelje na razcep: izbrala sva levi krak navzdol. Tudi na naslednjem razcepu sva se spustila po levem kraku (naravnost) in skozi drevje že zagledala hiše v Jelendolu (pot vrnitve je bila nekoliko daljša kot pot vzpona). Juhej!

Andrejev dom na Slemenu – v soncu gor, v temi dol

Zadnjo januarsko soboto sva se odpravila na Štajersko. Za avtocestnim izvozom Šentrupert sva sledila smerokazom Topolšica. Takoj za tablo, ki označuje občino Šoštanj, se je pokazala menda največja šoštanjska "znamenitost": velikanski oblaki iz tamkajšnjih dimnikov. V Topolšici sva zavila desno v breg za smerokazom Bolnišnica Topolšica in parkirala na velikem parkirišču pod bolnišnico. Do Andrejevega doma na Slemenu (1086 m) naj bi bilo po smernih tablicah tri ure hoda.

Iznad bolnišnice sva se vzpenjala v ključih skozi gozd po potki, obrobljeni z bršljanom. Ko sva spet prisopihala na asfalt, naju je "zapeljal" kažipot Sončna pot – Pot čez Lom, ki kaže levo. Nemarkirana asfaltna cesta (opazila sva le eno obledelo markacijo) se čez čas spremeni v makadamsko, pri številki 144 pa naju je lesen kažipot Vrh Loma – Sleme (na vseh kažipotih Sončne poti je slika metulja) usmeril desno v breg. Šele po 20 minutah se je pot zravnala; spustila sva se na markirano gozdno cesto in zavila levo nanjo.

Kmalu sva stopila iz gozda pri razpelu in obvestilni tabli o prehrani metuljev. Čeprav je bila pot zares sončna, je bilo za metulje seveda še premraz. Izza hribčka s prežo je kukala streha Dražnikove domačije. Menda je zapuščena, a iz hleva je bilo slišati kikirikanje in mukanje. Večstoletna (koliko, nisem odkrila) Dražnikova lipa je naravna vrednota lokalnega pomena. Gozdna cesta naju je skozi ozek pas gozda pripeljala do več počitniških hišic in do Vodovnikove domačije z lepim pogledom na Uršljo goro. Poleg stojita živo poslikana kapelica in obvestilna tabla o dnevnih metuljih. Tam naju je prehitel edini pohodnik, ki sva ga videla ta dan. Tudi Vodovnikovi se ponašajo s staro lipo, baje iz turških časov. Od toplarja nad kmetijo se vidi Vrh Loma (na zemljevidu Lomek), a sva si ga "prihranila" za vrnitev in sledila smerni tablici desno navzdol mimo počitniške hiše v gozd, kjer sva spet našla markacije. Po 20 minutah sva pristala na cesti pri Banku. Kakih 300 m naprej kaže v levo rumeno-rdeča puščica E6, ob najini cesti pa se je pojavila vezistična (rumeno-modra) markacija. Na električnem drogu pod Žlebnikom je nenavaden znak: bela trilistna rožica z rdečo piko na sredi na zelenem trikotniku. Žlebnikov čuvaj se je tako razburjal, da je bilo prav naporno zanj in za najina ušesa, medtem ko sva prebirala, kaj piše na spominski plošči in spomeniku pesniku in vodju kulturniške skupina XIV. divizije Karlu Destovniku - Kajuhu, ki je komaj 22-leten padel v tem kraju, si ogledala Žlebnikovo lipo, baje staro 250 let (zdi se, da ima tu vsaka domačija, ki kaj da nase, svoje "večstoletno" drevo), in se vpisala v vpisno knjigo (kontrolna točka 10 Šaleške planinske poti).

Povzpela sva se levo v travnati breg. Prav sva se odločila (kažipot je nekoliko dvoumen – lahko bi kazal tudi naprej po cesti): na robu gozda so naju čakale vse tri markacije (ponekod jih je kar
preveč). Skupaj s smernimi tablicami so naju zanesljivo pripeljale k Orlu. Poleg domačije stoji lična lesena hišica. Po kolovozu pod njo sva bila brž pri Andrejevem domu. Kmalu za nama je prigodrnjal gor možak, ki naju je prehitel pri Vodovniku: pri Žlebniku je narobe razumel kažipot in vso zadnjo uro prehodil po cesti. Pomalicala sva na klopci pred domom, potem pa stopila noter na kozarček borovničk. Prvo je bilo pametno (v veži je napis Vnašanje hrane in pijač v dom ne dovolimo!), drugo pa ne tako: v kozarčku ni bilo nobene borovnice. O vrhu Slemena (1167 m) nisva našla niti besede, a hotela sva gor. Odpravila sva se po kolovozu, ki vodi proti Smrekovcu, čez 5 minut prečkala cesto in čez dobrih 5 minut stala na (na oko) najvišji točki. Brez oznak seveda ne veva, ali sva bila zares na vrhu.

Za vrnitev sva si izbrala pot proti Grebenšku. Markacije so precej redke, zato sva morala biti zelo pozorna. Po lesenih stopnicah sva se spustila na gozdno cesto, pod njo pa zelo strmo na kolovoz. Nadaljevanje poti na drugi strani je bilo zametano z vejevjem. Čez potok Slanico je bilo treba po tako nezanesljivi brvi, da sem ga raje prestopila po kamnih. Ko sva se spuščala po gozdni cesti, sva slišala streljanje; ugibala sva, ali so lovci. Štela sva mostove čez Slanico; tik pred petim je levo ob cesti razvalina hiše (najbrž Turkove; malo naprej na desni je še ena), z desne pa pritečeta še ena cesta in potok Klošnica. Potoka se združita in odtlej sva hodila ob Hudem potoku. Takoj za drugo razvalino je strm odcep v levo, označen z vsemi mogočimi markacijami. Preden sva se povzpela tja gor, sva si privoščila še eno zanimivost.

Nadaljevala sva slabe četrt ure po poledeneli cesti skozi slikovito sotesko (spotoma sva odkrila, od kod streljanje: nad cesto je strelišče LD Smrekovec), tam pa so naju obvestilne table opozorile na Mornovo zijalko, kjer so našli ostanke naseljencev od stare kamene dobe do antike. Piše, da je odprta za ogled od aprila do novembra (na lastno odgovornost), sicer pa zaprta, a sva se po lesenih stopnicah brez težav povzpela do vhoda in vstopila vanjo (ni bilo videti, kako bi bila lahko zaprta).

Vrnila sva se k omenjenemu odcepu in ko se je strmina unesla, sva se kmalu znašla pod Žlebnikom. Na cesto sva prišla pri rumeno-rdeči puščici E6 pred Bankom, od tam pa nisva nadaljevala po cesti, ampak sva zavila desno za zjutraj opaženim kažipotom Vrh Loma 20min. Tamkajšnji pes je bil strašno hud, a ker sva zbirala pogum dovolj dolgo, je prišel ven gospodar in ga pomiril. Markirana pot vodi levo od hiše, za njo pa desno v gozd. Menjaje gozd in travnike sva dosegla domačijo Aravs (nekam pozna sva se jim zdela), od koder je mimo obvestilne table o nočnih metuljih in zanimive počitniške hišice le še 10 minut do Vrha Loma, ki je najvišja točka Topolšice (884 m). Začelo se je mračiti.

Pri Vodovnikovem toplarju sva zašpilila klobaso in pod Dražnikom nadaljevala po markirani gozdni cesti (nisva zavila nazaj na Sončno pot). Kako je šlo naprej, težko povem natančno, ker sva še komaj kaj videla: mimo najbrž opuščene Strminškove domačije, po dobrih 10 minutah za hišo na levi po bližnjici levo v gozd (kažipot Terme), spet po cesti do hiše 133, od nje pa navzdol po travniku. Ko sva naslednjič pristala na cesti, sva po občutku zavila levo po njej. Tlakovana je z velikimi ploščami. Ob njej je (še ena!) tabla tematske poti Z metulji na potep (svetlobna vaba za opazovanje nočnih vrst metuljev – kako primerno, le metulji so manjkali!). Kake četrt ure pod omenjenim kažipotom Terme sva prepoznala mesto, kjer sva zjutraj sledila kažipotu Sončna pot – Pot čez Lom, zdaj pa sva do sem prišla iz nasprotne smeri in tako zašpilila še eno klobaso. Avto naju je čakal mrzel, a zvest.

Do Andrejevega doma sva hodila le poltretjo uro, nazaj pa sva vandrala kar debele tri ure in pol. Upam, da se vam ne bo zdelo preveč dolgočasno, če povem, da je bilo lepo.