Kratko, a sladko: Gojška planina z Bukovcem

Za kratko popoldansko prejšnjo sredo sva izbrala vzhodni del Velike planine. Skozi Kamnik sva se odpeljala proti Črnivcu in že pod njim zavila levo proti prelazu Volovljek. Parkirala sva nasproti Okrepčevalnice na Kranjskem Raku. Zdelo se nama je, da "najin" kažipot kaže čez travnik za okrepčevalnico, a so naju poslali kar po makadamski cesti. Najbrž ne marajo, da hodimo po njihovem. Do označenega odcepa strme ozke stezice levo proti Gojški in Mali planini je komaj kako minutko. Markacij ni, a kmalu sva dosegla označeno pot, ki priteče z leve, od okrepčevalnice. Sčasoma se je strmina unesla, gozd se je razredčil in stopila sva na gozdno cesto na Rakovih ravneh.

Na razcepu je cela zbirka kažipotov (tisto popoldne sva jih videla nič koliko, vse enake, nove, lične, postavljene z evropskim denarjem); za Veliko planino sta dva, levo in desno. Napotila sva se po levem kraku. Ob cesti je cvetela množica kukavic. Mimo dveh domnevno opuščenih peskokopov na desni in vmes hiše na levi sva se sprehodila do križišča Jelšev konfin (od Rakovih ravni do tu nisva opazila markacij) s kažipoti, ki kažejo naprej proti Kisovcu, levo proti Krivčevemu (te poti ni na zemljevidu), desno pa proti Veliki planini. Povzpela sva se desno. Čez koreninasto, sicer pa mehko pot so ležala številna podrta debla, ob njej pa so cvetele ciklame. Zavila sva desno čez grapo, ob kateri sva hodila dotlej. Strmina kar ni popustila.

Kmalu za leso in veliko skalo z markacijo sva stopila na Gojško planino. Kako je lepa! In zelo živa. Poklepetala sva z enim izmed pastirjev. Povedal nama je, da se imenuje po Gozdu (Gojzdu); prebivalcem te vasi jo je menda podarila Marija Terezija. Možak je potožil, da so vsi pastirji stari čez 70 let (svoja dobro skriva!) in da mladih ni. Gor se je prepovedano pripeljati z avtomobilom; pregrešijo se le na začetku pašne sezone in ob vrnitvi, a k sreči zaradi tega še niso imeli težav. Pasejo kakih 250 krav. Stanovi so taki, kakršne ohranjajo na Veliki planini. Ko sva zlezla na levi rob, se je pokazala Mala planina. Nato sva se povzpela še po "glavni cesti" na nasprotni rob, na 1552 m visoki Bukovec, enega najvišjih vrhov Velike planine. Ob poti so cveteli silno lepi kimasti bodaki, čez čas pa se jim bodo očitno pridružili še drugi osati, med njimi tudi volnatoglavi. Pogled na Veliki Rogatec (in Lepenatko) je od tam resnično lep (samo še s Kala tako). Z vrha sva zagledala še Veliko planino. Zgoraj je klopca, s katere so na ogled vsi sosedi Ojstrice, le njena glava je tičala v oblaku kot zadnjič. Videla sva štiri planine hkrati, poleg Velike, Male in Gojške še Dovjo raven.

Vrnila sva se h kažipotom sredi Gojške planine, od tam pa sledila tistemu za Marjanine njive in kasneje Luče. Neoznačen traktorski kolovoz se zravna pri zbiralniku za vodo, kjer sva opazila smerno tablico Kranjski Rak, ki kaže desno na markirano pot, vendar sva se še naprej spuščala po strmem kolovozu in pristala na cesti nad Marjaninimi njivami, manjšo "podružnico" Gojške planine. Koliko dobrih misli cveti tam! Že od prej pa so naju na vsakem koraku spremljale šentjanževke. Niže na planini sva opazila markacijo in kažipot Podvolovljek, midva pa sva se držala ceste; pripeljala naju je h kamnolomu na Rakovih ravneh in od tam po že znani poti k avtu.

Pričakovala sva le prijeten sprehod, a Gojška planina in razgledi z Bukovca so naju prav očarali pa tudi natelovadila sva se kar dobro. Uro in četrt do vrha Bukovca, 50 minut nazaj.

Vijolična Velika planina

Zaradi krajših počitnic spet zamujam: že 15. aprila sva šla na Veliko planino*, ki je bila takrat vsa vijolična od spomladanskih žafranov. Od Kranjskega Raka na Volovljeku sva se po slabi gozdni cesti peljala čez Rakove ravni, na naslednjem razcepu zavila z glavne ceste levo proti Veliki, Mali in Gojški planini ter se mimo Marjaninih njiv (tokrat bolj zlatih od trobentic kot od sončnih žarkov) priguncala do parkirišča Za Ušivcem, kjer sta naju pričakala sneg in poledica.

 

Skozi gozd sva sledila kažipotom za Veliko, Malo in Gojško planino. Na plano sva stopila pod vrhom Ušivca. Telohi in trobentice so naju sprejeli z odprtimi cvetovi, prav tako posamični šopki kronic in grmički navadnega volčina, spomladanski žafrani, ki so naju privabili gor, pa so bili še tesno zaprti. Kljub temu je zaradi njihove številčnosti vijolična barva marsikje prevladovala. Jutro je bilo mrzlo, posebno zaradi ostrega vetra; usipale so se drobne snežne kroglice, suhe kot zrnca stiropora. Cesta naju je vodila mimo velike lokve; ne vem, ali vodnik z Veliko lužo misli to, a Bojan Pollak jo pozna le kot Pusto lokev.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po dobre četrt ure sva dosegla Stolniški Stan; na nebu se je pokazalo nekaj jasnine, žafrani pa so še kar spali. Pod (Velikim) Bukovcem (1552 m), »tromejo« med Veliko, Malo in Gojško planino, sva se dala zapeljati že lepo sinjemu nebu in sva zlezla gor, čeprav je strupeno brilo in sva tam že bila. Mimo viharnika in njegovega pokojnega brata sva med redkimi smrekami in še nekaj macesni »spomeniki« počasi prigrizla do razgleda na okoliške planine in bližnje vrhove, pogled na bolj oddaljene pa so kvarili oblaki. Kvarili pravzaprav ni pravi izraz, saj so imenitno prispevali k dramatičnosti prizorov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z Bukovca sva se spustila na Gojško planino, kjer sva našla dostojne »tekmice« žafranov: velike modre zaplate morskih čebulic. Sprehodila sva se mimo razpela in parkirišča (!?) do spodnjega kala, nato pa se kmalu začela vzpenjati na Malo planino in opazila prvo markacijo. Po zraku so spet frčale »stiroporaste« kroglice in jadrale kavke, ki jim je bil veter očitno ljubši kot nama. Od kažipotov pod tablico Mali Stan sva se najprej povzpela k Črnuškemu domu (Domu na Mali planini). Med potjo so naju razveseljevali wulfenovi jegliči, pri domu pa naju je presenetilo kar nekaj snežnih »plazov«, ki so se prožili s strehe. Od Domžalskega doma, kjer sva si privoščila vroč čaj, je bil kljub ne najprijaznejšemu vremenu lep pogled na zasnežene gore.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nadaljevala sva čez Poljane (Poljanski rob, 1570 m) proti Gradišču (tudi Njivice, 1668 m**). Tu so žafrani celo Janija spravili na kolena, čeprav se še vedno niso čisto »prebudili«. Rdeči kažipoti in tablice brez napisov na visokih drogovih (tako imenovane zimske markacije) približno povedo, koliko snega je lahko tukaj. Kljub popolni prevladi vijoličnih žafranov ni manjkalo belih pa tudi drugih rož, na primer vednozelenih gladnic. Pri Vovkovi jami sva spet prišla do stanov. Z višino so se odpirali pogledi v dolino na Stahovico s Calcitovim kamnolomom, Kamnik in še dlje, na drugi strani pa se je pokazala zanimiva podoba velikoplaninske kapelice z Rogatcem in Lepenatko v ozadju. Med zaplatami resja in wulfenovih jegličev sva prilezla na ravnico pod Gradiščem. Zdelo se je, kakor da zgoraj sedita dve kavki, le prav črni nista bili. Kmalu sva ju srečala – planinca, ki sta se že naužila razgledov in sta nama »odstopila« vrh. Razgledi so bili kljub oblakom lepi – Velika planina kot na dlani, Rogatec in Lepenatka čudovita, celo Ojstrica se nama je odkrila – in vse bi bilo, kot je treba, če le ne bi od postaje žičnice prihajal zoprn hrup.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vrha sva se s sprehajalnim korakom odpravila še h kapelici Marije Snežne, kjer je bilo kljub mrazu več sprehajalcev. Od tam sva se kar naravnost, po bližnjicah, spustila na Dovjo raven s stanovi in razpelom. Nad njo se dviga hrib, za katerega sva zmotno mislila, da je Dovja griča; Bojan Pollak pravi, da je nad Trpoščevo bajto na moji sliki Mala griča. Od tu sva se po že znani poti vrnila na parkirišče Za Ušivcem.

 

Dobre štiri ure. Vijoličaste. Priporočam pa tudi ljubiteljem drugih barv in svežega zraka.

* To pot je beseda predvsem o rožah, ne morem pa kar tako mimo (zapletenega) zemljepisa Velike planine. Velika planina je v širšem pomenu obsežna planota, v ožjem pa le ena (največja) izmed tamkajšnjih pašnih planin. Tokrat sva se potepala po Gojški, Mali in Veliki planini ter Dovji ravni. Vodnik Kamniško-Savinjske Alpe našteva še Dol, Konjščico, Marjanine njive, Kisovec in Pirčevo planino, za Stolniški stan pa pravi, da je drugo ime za Dovjo raven. A Bojan Pollak me je poučil, da je Stolniški (Stovniški) Stan ime naselja, Zadnja Gojška planina ali Dovja raven le del Gojške planine, naselje Dovja Raven pa sega z Gojške planine tudi na Veliko planino. V branje mi je priporočil knjigo Vilka Rifla Velika planina v odsevu časa, o krajevnih imenih na Veliki planini pa piše tudi v letošnjem (22.) Kamniškem zborniku (priporočam naprej, čeprav sama še nisem prebrala). Hvala mu za vsa pojasnila.

** Doslej sem po zemljevidih in vodnikih poznala podatek, da najvišji vrh planote meri 1666 m, zdaj pa v brošurici Velika planina, po pastirskih poteh berem, da je visok 1668 m (enako na novem zemljevidu Grintovci). Tale izlet naj bi bil sprememba v vrsti »sprehodov« po Zasavju, a čisto ognila se mu nisva: brošurico o Veliki planini so zasnovali in izdali v ‒ Litiji!

Najin največkrat obiskani Tolsti vrh

Najvišji vrh Kriške gore, imenovane seveda po Križah (berem, da sliši še na imeni Gojška planina ‒ po Gozdu ‒ in Ko/ukovnica ‒ kolk, kuk je narečno/starinsko grič, hrib), je Tolsti vrh. Domačini mu rečejo tudi Zaloška gora (po Zalogu), pa najbrž ne zato, da bi se ločil od preostalih 18 Tolstih vrhov, ki sem jih našla v Atlasu Slovenije. Midva sva bila kljub tolikšni izbiri šele na treh, in to enkrat nad Taležem, dvakrat nad Dobroveljsko planoto in trikrat na Kriški gori (iz Svarij, z Golnika in iz Grahovš). Konec januarja sva se na slednjega odpravila že četrtič, tokrat iz Povelj.

 

Med vožnjo na Gorenjsko sva v Tenetišah slikala najinega izbranca skupaj z uglednim sosedom Storžičem. V Trsteniku sva med cerkvijo in gasilskim domom zavila desno, za naseljem pa levo proti Povljam. Ustavila sva se pred vasjo, pri avtobusni postaji s smerno tablo Storžič, Velika Poljana, Planina Javornik (naprej), in se mimo kapelice sprehodila do bližnjega spomenika trem vosovcem, ki so padli v Povljah. Nato sva se odpeljala skozi vas do parkirišča (720 m; S 46.329534, V 14.376857) s tablo sprehajalno-učne poti Trstenik, imenovane Pot pod Storžičem (6,4 km, 2‒3 ure hoda, 300 m višinske razlike).

 

 

 

 

Za parkiriščem se je od asfaltne ceste, po kateri sva se pripeljala, levo odcepila gozdna. Tam sta bila na drevesu kažipot Velika Poljana 2^h ter obvestilo, da je koča ob petkih, sobotah, nedeljah in praznikih odprta. Med gozdno in asfaltno cesto sva se povzpela po stezi, na katero je kazala smerna tablica Planina Javornik 1³⁰, Storžič – po žlebu 3⁰⁰, Planinski dom na Kališču 2³⁰. Na lesenem kažipotu, ki je ležal na tleh, je pisalo Dolenčeva pot. Ta naju je »rešila«, da nisva zavila levo, kamor je kazal kažipot Velika Poljana 2h, Mala Poljana 1h 50min, Storžič 4h 50min, saj sva si po zemljevidu in opisu na spletu izbrala Dolenčevo pot. Steza naju je vodila skozi gozd, opustošen od žleda. Markacij ni bilo, ker jih ni bilo na kaj narisati. Od spodaj z desne je pritekel poraščen kolovoz in zavil levo, najina steza pa ga je prečkala in se obrnila v desno. Tudi naslednji kolovoz sva prečkala v desno.

 

 

 

 

V 15 minutah sva prišla do »pravega« gozda, kjer naju je vendarle pričakala markacija. Pot nama je preletela sova; dotlej sva to zanimivo nočno ptico videla le enkrat, tokrat pa je žal nisem ujela v objektiv. Gozd je kmalu spet postal bolj podoben zaraščeni poseki. Vzpenjala sva se po kolovozu z več odcepi oziroma križišči. Po četrt ure se je prelevil v gruščnato grapo, ki sva jo zapustila po stezi levo, kamor so kazale rdeče puščice. Čez manj kot 10 minut sva postala pri ostankih prve okrepčevalnice, namenjene udeležencem teka na Veliko Poljano. Na edinem »odraslem« drevesu ob ozki skalnati in koreninasti stezici onkraj prečnega kolovoza je bila markacija. Nekoč se je levo po tem kolovozu nadaljevala Dolenčeva pot in na zemljevidih je še vedno tako, zato sva pričakovala razpotje: levo proti Poljanama, desno po stezici na planino Javornik. Ker tam razen omenjene markacije ni bilo nobenih znamenj, sva se ravnala po GPS in zavila levo na kolovoz. Ta ni bil markiran, le na nekaj možicev sva naletela.

 

Srečala sva planinca, ki je potrdil, da je to pot na Veliko Poljano. Kmalu po začetku je bila precej spodjedena, potem pa do gozda udobna in široka. Obrnila se je v levo, obšla grapo in se zožila v stezo. Za nekaj časa se je stisnila v jarek, obdan s suho travo. V 5 minutah sva prišla do klopce in studenčka. Na leseni tabli z napisom Zdrav gozd in čisto vodo bomo jutri še potrebovali je visela pločevinasta skodelica, vendar je bil studenček skoraj suh. V okolici se je belilo nekaj popkov telohov. Kovinski obroč na drevesu nad vegasto mizico je nekoč najbrž držal vrečo za smeti, a zdaj je bil prazen, na zraven pritrjeni deski pa je pisalo Smeti odnesi s seboj.

 

Poslej je bila stezica zelo ozka in pogosto je visela. Strmo pobočje je postajalo bolj skalnato. V nekem levem ovinku je stezice nenadoma zmanjkalo, a tedaj sva k sreči opazila edino markacijo na tej poti in puščico, ki je kazala levo navzdol. V tem ovinku se nama je zazdelo, da se je tam pot nekoč nadaljevala naravnost navzgor. Zlesti je bilo treba čez nekaj podrtih debel. Takoj ko sva prečkala grapo, polno nametanega drevja, sva približno po izohipsi 1060 m dosegla greben in na njem markirano pot iz Zaloga oziroma Gorič. To je bilo dobrih 100 višinskih metrov pod križiščem na zemljevidu. Zavila sva desno po grebenu. Vzpenjala sva se v ključih. Gozd ni bil več razdejan. Začelo je močno pihati. Steza je bila ponekod skalnata, a udobno široka. Na hudo poledenelem odseku čez slabe tričetrt ure, kjer je zavila pravokotno desno navzgor, sva že skoraj nataknila dereze, a v nadaljevanju bi nama bile odveč, sploh po skalah, saj je bilo večinoma kopno. Nato se je steza obrnila v levo. Tudi tam je v strmem pobočju včasih izginila.

 

 

 

 

 

 

Na vrhu vzpona čez slabih 5 minut sva se ustavila ob ovinku gozdne ceste pri kažipotih (1240 m) na Petelincu: nazaj Zalog 1h 30min, Povlje 1h, naprej Velika Poljana 30min, Javornik 1h, Storžič 3h 30min (na drevesu še Goriče naprej in nazaj). Na cestnem ovinku naju je presenetil kažipot navzdol Dolenčeva pot (v isto smer na drevesu napis Trstenik). Nadaljevala sva navzgor po cesti mimo druge okrepčevalnice in srečala nekaj planincev. Za desnim ovinkom, kjer sta nama sneg in led povzročila precej preglavic, so naju rdeči puščici in markacija usmerile levo iz gozda v travnat breg s kolovozom na desni. Prispela sva na planino Velika Poljana (1383 m). Mimo betonskega korita z letnico 1934 sva bila v dobre četrt ure pri koči, polni šaljivih napisov, večinoma angleških. Bila je odprta in okrog nje je bilo precej ljudi. Sprejela sta nas prijazen oskrbnik in radovedna štiriletna psička. Med napisi na tamkajšnjih kažipotih je bil tudi Tolsti vrh 1h 30min.

 

 

Kočo sva zapustila skozi ograjo pri smerni tablici Mala Poljana, Tolsti vrh. Prej kot v 5 minutah sva se povzpela na vrh travnatega pobočja in se pri kažipotih (1410 m) nazaj Velika Poljana 5min, Kališče (čez Javornik) 2h 35min, Planina Javornik 35min, naprej Dom pod Storžičem 1h, Mala Poljana 15min, desno Storžič 2h (nekdo je prečrtal čas in napisal 3^h), Kališče (čez Storžič) 3h (nekdo je prečrtal čas in napisal 4^h) spustila na drugo stran. Strmina in led sta naju končno prepričala, da sva si nataknila dereze. Na drugi strani se nama je ponujal širok razgled na Vrtačo, Begunjščico, Košuto do Velikega Kladiva, del se je skrival za Belo pečjo, nato še na Košutnikov turn in Tolsto Košuto. V četrt ure sva obšla Grebenc, hrib med Poljanama, in se spustila na Malo (1325 m) z zaprto kočo in hlevom pašne skupnosti Storžič ter kažipoti.

 

 

Nadaljevala sva mimo kažipotov navzgor Tolsti vrh in Kriška gora (levo Gozd). Vsenaokrog se je v soncu bleščala prelepa zimska narava, še posebno brhek pa je bil Storžič za najinim hrbtom. Dereze so bile na kopnih odsekih nadležne, sicer pa so prišle zelo prav. Markacij je bilo malo, a k sreči so pot z gazmi označili predhodniki. Strmina se je večala in ubirala sva jo večinoma kar navpik. Po 40 minutah se je ob stezi ponujala zasilna klopca; vzpon je bil zaradi strmine in snega res naporen. Kmalu nad klopco sva stopila iz gozda na sončen rob s kažipoti (1575 m, lokacija Tolsti vrh ‒ koliko je še do cilja, pa ni pisalo). Levo se je spustila pot proti Gozdu (skozi Ježo), midva pa sva nadaljevala desno, spet v gozd. Pogled na Storžič je bil čedalje lepši; nekajkrat sva ga imela skoraj na dosegu roke, čeprav so nama pogled nanj zastirale veje. Čez četrt ure se je zdelo, da bova zdaj zdaj na vrhu, a ko sva dosegla rob, se je vrh šele pokazal in ni bil videti še nič kaj blizu. Kljub temu sva stopila nanj prej kot v 10 minutah.
 

 

 

 

 

Vrha (1715 m) sva se spominjala po ograjenem prostoru z nekaj klopcami in »hiško« za vpisno knjigo. Ograja je sicer še, v njej pa le drog s kažipotoma in skrinjico. Vanjo nisem pogledala, ker je mladi par, ki je bil že tam, povedal, da je skrinjica prazna. Poleg njiju sta bila tačas tam še dva planinca, vsi pa so prišli od koče na Kriški gori. Z mladima smo se vzajemno fotografirali; fotografinja je iz naju in Storžiča napravila nekakšen »Triglav«. Potem ko sva se naužila razgleda na Julijce, Dobrčo, Stol, Begunjščico, Košuto, Storžič, sva se poslovila.

 

 

 

 

V slabi uri sva se vrnila na Malo Poljano in zavila desno, kamor je kazal kažipot Povlje-Goriče na debeli smreki. Pri veliki skali sva se spustila s sončne planine v senčno grapo. Desno ob poti so se vrstili beli plastični ograjni količki in onstran njih je tekel potoček. Končno sva snela dereze, ker je bilo preveč kamenja in skal, na ledenih odsekih pa sva stopala zelo previdno. Čez dobre četrt ure sta naju markacija in puščica usmerili globlje v grapo. Grušč se je kar valil pod nogami kot na kakem melišču in pod suhim listjem se je še vedno skrival led. Po grapi navzgor je začelo tako močno pihati, da je v naju nosilo suho listje.

Po 25 minutah sva v desno prestopila strugo. Grapa se je razširila, tako da je bilo v njej nekaj več prostora kot le za strugo in pot. Na levi so se dvigale visoke skalne stene. Potem ko sva še dvakrat prečkala strugo, sva se približala stenam na desni. Po dobrih 10 minutah sva na eni izmed njih zagledala ploščo v spomin na sedem borcev Gorenjskega odreda, padlih v tej grapi 28. januarja 1944 (tam sva bila 30. januarja, torej le dva dni po obletnici). Na bližnjem drevesu je napis PD Križe z markacijo in puščico kazal nazaj po grapi navzgor. Nedaleč pod spomenikom je ležala velika skala in zapirala strugo. Potem ko se je strmina nekoliko unesla, sva čez slabih 20 minut spet prestopila strugo v levo. Na drevesu na drugi strani sta kažipot Povlje-Trstenik in smerna tablica Goriče kazala naprej. V naslednjih 5 minutah sva končno pristala na najnižji točki in se začela vzpenjati.

 

Obrnila sva proti levi, da je grapa ostala za nama, ter prišla do smerne tablice, kjer sta se združili poti s Poljan: prišla sva z Male, od leve pa se je spustila pot z Velike. Brž zatem sva po dveh stopnicah sestopila na naslednje križišče: naravnost Goriče, levo Povlje-Trstenik. Na zemljevidih ta pot ni markirana, v resnici pa je. Spuščala sva se po pravcati drsalnici – po sipkem pesku. Kar hvaležna sva bila tistim, ki so postavili nekaj stopnic. Pri ostrem cestnem ovinku nisva stopila na cesto, temveč sva nadaljevala desno pod njo. Čez slabe četrt ure sva jo prečkala in se niže vrnila nanjo. Čez 5 minut sva šla mimo velikega kamnoloma, kjer je parkiralo nekaj avtomobilov, nato še mimo vodnega zajetja. V slabih 10 minutah sva bila na parkirišču. Dnevna svetloba je že počasi ugašala, Storžič pa se je še kopal v soncu.