Janiju se je zahotelo štrukljev s Kofc. Tam sva bila že po več poteh (od Matizovca, iz Podljubelja čez Kal in skozi Javorje, iz Doline, iz Jelendola) in treba je bilo poiskati še kako novo. Nekoč sva v Tržiču na Koroški cesti ob vhodu h gradu Neuhaus opazila rdeče planinske smerne tablice, tudi za Kofce. Parkirala sva pri otroškem igrišču, nato pa sledila markacijam in kažipotom. Označenost ni povsod ravno zgledna, zato so naju kot že tolikokrat pozimi večkrat »rešile« gazi poznavalcev. Nekateri ljubijo bližnjice, eden pa je bil tudi hud ljubitelj strmin.
Za gor grede sva izbrala pot čez Pirmance. Mimo gradu (ste vedeli, da je imel sloviti maršal Radetzky za ženo Tržičanko in je za to mesto napravil marsikaj dobrega?) sva se napotila proti Kamniku in čeprav markacije kažejo mimo njega, se mu nisva mogla upreti. Sijajen razglednik je in kar s tremi imeni se ponaša: Kamnik, Kamnek in Kamnjek. Ni se nama bilo treba vrniti na označeno pot, saj neoznačena teče čez vrh in se ji na drugi strani spet pridruži. Nato so naju sledi zapeljale na Veliki vrh (Pirmance, ki so dale poti ime, 
so ostale na desni). Čisto »brez potrebe« sva sopihala tja gor in se dričala nazaj, kajti tisti ljubitelj strmin se je tam obrnil. A nad lepim razgledom se nisva nič pritoževala, še nad strmino ne. Še ne. Počasi pa naju je gaženje svežega snega, ki se je gnetel pod nogami, utrudilo in tudi strašno počasi je šlo – zaradi drsenja pa tudi ker je bilo na strminah in na ozkih potkah treba pretehtati vsak korak, če se nisva hotela kam »odpeljati« (ko bo sneg steptan ali celo zglajen ali poledenel, bo šlo ponekod težko brez vsaj malih derez). N
ad zavetiščem na Kalu sva izbrala levo pot, ker je bila zgažena, desno, po cesti, pa ni šel še nihče. Kot vedno pozimi je bilo najlepše med zasneženimi smrekami, pravimi kraljicami, na Ravnah. Zaradi snega, plezanja na razglednike in orientacijskih težav nama je pot vzela ne napovedane tri, ampak kar dobre štiri ure. Štruklje sva si pošteno zaslužila in čeprav je težko verjeti, so bili še boljši kot drugič.Rada imava krožne poti, da – kakor se reče – lepo zašpiliva klobaso. Tokrat pa sva načrtovala presto – dva kroga: nad Kalom in pod njim. Osmico. Ker se je pot tako »zavlekla«, je bilo treba pohiteti, da naju ne bi lovil mrak. Še enkrat
štiri ure bi bilo preveč. Za začetek nisva zagazila v celec na cesti, ampak sva zgornji del čez Ravne kar ponovila, pod Kalom pa sva zavila na pot mimo Završnika. Zjutraj sva gledala domačijo z Velikega vrha, zdaj pa sva se od nje ozirala tja gor, kjer sva »po pomoti« stala zjutraj. Ker nazaj grede ni bilo nobenih »pomot« in se nisva nič obirala, nama je vrnitev vzela le dve uri in četrt. Ni bila ravno osmica, a tudi s šestico, odgriznjeno presto, sva bila zadovoljna. 
