Raj pod Špičkom

Prvo septembrsko soboto je Janija precej mikal Jalovec, ampak ko sva prebrala, da so vse poti nanj zelo zahtevne in je na njih nadvse priporočljiv samovarovalni komplet, se je Jani vdal, jaz pa oddahnila. Gorski reševalci imajo že brez naju več kot dovolj dela, predvsem pa bi rada še dolgo živa in zdrava hribolazila, torej sva sklenila, da bo za naju »dober« cilj tudi Zavetišče pod Špičkom.

Odpeljala sva se na Vršič. Na drugi strani prelaza sva se ustavila na razgledišču Šupca (1381 m) na kraju avstro-ogrske vojaške žičnice iz prve svetovne vojne. Razgled, popisan tudi na razgledni plošči, je bil res lep. Že od tam sva lahko videla Špiček in svetlo piko ‒ zavetišče ‒ pod njim. Še nekaj serpentin in zapustila sva vršiško cesto; zavila sva v Zadnjo Trento h Koči pri izviru Soče (886 m), kjer sva parkirala.

S parkirišča sva se odpravila po mostu čez mlado Sočo, onkraj katere je bilo konec asfalta. Ob lepo markirani makadamski cesti po dolini potoka s tremi imeni (Suhi potok, Bela in Trenta) je bilo še nekaj prostora za parkiranje. Mimo Kverha in Školčevega vikenda sva prikorakala do razcepa, od koder se levo navzdol pride h Kekčevi domačiji, midva pa sva sledila slepi cesti naravnost navzgor do parkirišča z zapornico na koncu. Ob odcepu na prodišče, zagrajenem s skalami, sva prebrala zdelana kažipota levo (na prodišče) Bavški Grintavec 6^h 30', Planina Zapotok 1^h 30' in Slapovi 30' ter naprej (mimo zapornice) Zavetišče pod Špičkom 3^h 30' in Jalovec 6^h, štirijezičen nasvet, naj ne puščamo vrednih predmetov v vozilu (se je tu kaj dogajalo?), na stebričku pa še smerni tablici Zapoden in Bavški Grintavec Zapotoški slapovi s puščicama proti prodišču, onkraj katerega se je dvigal Bavški Grintavec s sosedi. Obšla sva zapornico in vstopila v gozd. Kmalu za mizo in klopjo je cesta zavila ostro levo, naju pa je kažipot usmeril desno k bližnji čedno obnovljeni domačiji Flori (962 m, 25 minut nad izhodiščem). Sledila sva kažipotu Jalovec 5h (z znakom za zahtevno pot) in Zavetišče pod Špičkom 4h. Na čase na nekaterih kažipotih se očitno ni mogoče zanesti.

Vzpenjala sva se po precej strmi zdaj mehki, zdaj kamniti gozdni stezici nad Florijem. Z nje sva videla domačije tudi na drugi strani prodišča, od koder je prihajal enakomeren hrup neke naprave – očitno »ropota« tudi v Zadnji Trenti. Preplezala sva čez pot ležeče debelo deblo, v katero so vsekali stopnico; nisem razumela, kako da ga ni škoda – mar bi ga bili odpeljali in koristno porabili. Mimo dveh klopc sva v dobre pol ure prišla do ostankov objektov (kamnitih temeljev, tudi kosov opeke). Najprej sva pomislila, da je bila tu nekoč planina Trenta, a po nama dostopnih podatkih je to prenizko, saj ni tik pod gozdno mejo (tako Mihelič), pa tudi utro (del planine, na katerem so stavbe) naj bi bilo po članku Eda Kozoroga v PV 7-8/92 na 1381 m, kar je enaka višina, kot jo za to planino navaja Tuma v Imenoslovju Julijskih Alp. Po Kozorogu je edini ostanek planine Trenta na jasi, kjer se ločita poti proti Špički in lovski koči; tudi Mihelič jo omenja pri tem razpotju. Do tja je bilo še pičle četrt ure slabo označene poti. Na tamkajšnjih kažipotih je pisalo 1397 m. Nisva opazila sledov planine, kar najbrž niti ni čudno, saj so nehali pasti že okoli leta 1918 in po letu 1930 je stan propadel.

Zavila sva levo proti Zavetišču pod Špičkom in gozd je postal zelo skalnat. Od razcepa je bila pot bolje označena in vedno bolj strma. Čez kakih 20 minut sva prispela do jase, ki je bila nekoč planina Rutarska Trenta. Čedalje več je bilo macesnov in nato grmovja, potem pa se je gozd končal in prevladalo je ruševje. Pred nama so se pokazale skalnate gore, med njimi tudi Špiček. Pri naslednjih kažipotih (1679 m) se je levo odcepila pot na Bavški Grintavec, midva pa sva se vzpenjala dalje naravnost navzgor. Na naslednjem razcepu (1768 m) je odšla desno pot proti Vršiču. Dotlej ni bilo veliko rož, zdaj pa so se kar namnožile: osati, različne rumene košarnice, zvončice, poponi, bodeče neže, gorski rman, goli lepeni, sviščevci, podobni avstrijskim, a bolj drobceni, nizki svišči, vednozeleni kamnokreči, kačje dresni; veliko je bilo že posušenih. Ključi so se zgostili in skrajšali. Vzpenjanje po kraškem svetu je bilo tu in tam utrudljivo in je terjalo pazljivost, za oči pa je bila pokrajina zelo zanimiva. Nekaj časa sva stopala po skalah, nato po ostrem grušču pa spet po skalah.

 

Tik pod Špičkom je pot zavila desno, zelo naokrog, in takrat sva izgubila markacije. Ko sva videla više gori z desne priti več planincev, ki so se najbrž vračali z Jalovca, sva se povzpela po gruščnati strmini – dva koraka gor, en korak dol – in dosegla markirano pot. Zavila sva levo po njej ter pod Velikim Ozebnikom in njegovo votlino proti zavetišču. Nekatere skale so krasili napisi nekdanjega oskrbnika Franca Ciuhe - Franceljna, »podpisanega« s strelo (menda je rad pripovedoval, kako ga je nekoč oplazila). Tik pred ciljem je z leve pritekla pot, ki sva jo niže zgrešila. Poldrugo uro nad Rutarsko Trento sva stala pred Zavetiščem pod Špičkom (2064 m).

Zavetišče stoji na robu melišča vzhodno od strumne skalne ostrice. Jeseniški planinci so za svoje potrebe že leta 1950 preuredili nekdanjo italijansko vojaško opazovalnico, leta 1981 pa so zaradi številčnosti obiskovalcev Jalovca premajhno stavbo podrli ter zgradili novo in jo odprli 3. julija 1983 ob 80-letnici organiziranega planinstva v občini Jesenice in 90-letnici ustanovitve SPD. Pozneje so zavetišče še posodabljali in opremljali, nazadnje pa so ga popravili predlani, ko ga je poškodoval snežni plaz. Nisem se pozanimala, ali v zavetišču kuhajo, in sem nama pripravila sendviče. Takim gostom sicer zaračunajo pogrinjek, ampak so nama pogledali skozi prste, čeprav sva kupila samo pijačo.

Od zavetišča se žal ne vidi Jalovec, ker ga zakriva Veliki Ozebnik, a sicer so razgledi imenitni: na Mali Ozebnik, Vrh Zelenic in Veliko Dnino, na Trento, ki jo obkrožajo Prisojnik, Razor, Planja in Pihavec (za njim se vidi Triglav), na Pelce in Vršac. Tokrat sem razglede kar pozabila slikati, tako lepo je bilo.

Vrnila sva se po pravi poti (ne »jalovški«). Po četrt ure spuščanja po peščeni, na gosto vijugasti stezi sva odkrila, kje sva gor grede zgrešila pravo pot – nepojmljivo, saj je bila čisto spodobno označena. Najbrž so naju tako zamotili čudoviti skalni skladi in druge lepote, da sva pozabila paziti na markacije. Pri kažipotih na 1768 m čez pol ure sva zavila levo, proti Vršiču, ker sva hotela iti mimo lovske koče; o poti k njej so poročila različna, celo da je »steza zmeraj malo drugje«. Po ozki grapici sva se spustila v grmičast svet z nekaj osamljenimi posušenimi in skrivenčenimi drevesi. Nato je prevladalo ruševje in za kratek čas prav »zaprlo« stezico. Kakih 20 minut niže naju je pričakal studenček. Spuščala sva se pod visoko navpično steno, tu in tam v kratkih gruščnatih ključih, po katerih je prav lepo drčalo. Pozneje v gozdu je strmina popustila, potka se je zravnala, potem pa sva se začela vzpenjati. Na najvišji točki sva se obrnila levo okrog pobočja in spet je šlo navzdol. Lovske koče ni in ni hotelo biti, zato naju je zaskrbelo, da sva zašla. Markacije so sicer bile, a lahko bi bile vodile kam drugam.

Po 20 minutah sva pristala na razcepu s starima lesenima kažipotoma naprej Mali Kot in Vršič (tako tudi na skali), desno Trenta. Spustila sva se desno. Pot po mračnem senčnem gozdu ni bila posebno razločna in stezic je bilo več, zato sva bila zelo odvisna od redkih in slabih markacij. K sreči so bile vsaj na ključnih točkah nedvoumne oznake in na mestu, kjer se je pot podrla, je bila podprta s tramovi, tako da kljub navidezni zapuščenosti očitno vendarle nekdo skrbi zanjo. Strmina se kar ni unesla. Čez četrt ure sva sestopila na jutranjo pot pri kažipotih na 1397 m, ne da bi bila našla lovsko kočo. Prehitela sva možaka, ki je počasi krevsal v dolino. Čevelj mu je razpadel, zato si ga je povezal z elastičnim povojem – in tako obut je bil na Jalovcu!

Čez slabo uro sva odložila nahrbtnika v avto in si šla ogledat še izvir Soče. Smaragdno jezerce se je skrivnostno svetlikalo iz globine, pod njim je voda padala v desetmetrskem slapu, nato pa je reka začela svojo pot proti morju. Sicer z jeklenico zavarovani dostop je ponekod tako ozek, nekateri obiskovalci pa obuti tako »zanimivo«, da je pravi čudež, da ni več nesreč. Ni bilo videti, da bi bila tablica v spomin na komaj 17-letnega dijaka, ki je zdrsnil v globino, koga vznemirjala. Izvir te naše lepotice je nadvse slikovit, vreden obiska, seveda pa nikakor v sandalcih s petkami.

Lahko rečem, da pohod k Zavetišču pod Špičkom ni zgolj nekakšna tolažba za take, ki nismo kos Jalovcu, ampak je res lepo doživetje.

Votlina pod Rzenikom

Kirurgi so me prikrajšali za lepi zadnji konec tedna v avgustu, enega najlepših to poletje, in tako je Jani sam izpeljal načrt, za katerega jaz nisem bila posebno navdušena. Ko sva se potikala okrog Ladje nad dolino Kamniške Bele, mu je že rojila po glavi votlina pod Rzenikom, a sva se je lotila po napačni »poti« in še mene je bilo preveč strah na tisti gruščnati strmini, zato nisva iskala dalje. Kako uspešen pa je bil tokrat?

Rzenik (1833 m) se mi je usedel v srce že prvič, ko sem bral o njem. In kakorkoli čudno se sliši: več ko sem vedel o njem, bolj skrivnosten se mi je zdel. Njegove votline, preduhi, leve, okna, razpoke mi že od vsega začetka burijo domišljijo. Zato nisem nikoli razumel, zakaj med običajnimi planinci skoraj ne najde obiskovalcev, medtem ko jih sosednjemu, sicer nižjemu, Konju nikoli ne manjka. Verjetno je glavni razlog, da nanj ne vodi nobena markirana pot, obe neoznačeni pa sta (pre)pogosto zaraščeni. A kjer je volja, se najde tudi pot.

Je pa Rzenik toliko bolj poznan plezalcem. Njegovo 400 m visoko severozahodno-severno ostenje je spričo svoje izjemne krušljivosti še sredi 30. let prejšnjega stoletja veljalo za »zadnji problem« Kamniških Alp. No, v resnici sta ga 27. junija 1933 po tihem prva preplezala Ljubljančana Vinko Modec in Boris Režek, 31. oktobra 1937 pa v drugi smeri na glas še Kamničani Pavle Kemperle, Janez Presl in Bine Benkovič. To je zakurilo pravo ljubljansko-kamniško »vojno« in steno z leti povzdignilo v »ponos Kamničanov«. Danes je v steni že 26 smeri, rekorder po številu vzponov v njej pa je Kamničan Bojan Pollak, ki je zmogel enajst vzponov pozimi (takrat je varneje) in pet poleti. A v steno se tudi danes podajajo le najboljši in najdrznejši, velikokrat kot priprava na Himalajo. Zgodovino plezalskega spopadanja  z rzeniško steno na spletu podrobno popisuje Jane Volkar.

Meni se o plezanju niti ne sanja, sem si pa močno želel vsaj otipati to zloglasno navpičnico in si ogledati zijalko ob njenem vznožju (okrog 1400 m), v kateri plezalci navadno prenočujejo in shranjujejo za vzpon potrebno opremo.

V soboto, 27. avgusta, sem malo pred osmo parkiral ob izteku doline Kamniške Bele. Prostora v Predbeli res ni veliko, a običajno se tudi obiskovalcev tam ravno ne tare. To jutro jih je bilo spričo imenitne vremenske napovedi kar precej. Ker sem pričakoval naporno, a ne predolgo turo, sem sklenil, da ne bom hitel. V umirjenem tempu sem krenil po široki markirani poti proti Presedljaju.  Bela je že po nekaj minutah izginila pod prodniki. Prva gora, ki se je naravnost pred menoj pokazala v jutranji svetlobi, je bil prav Rzenik. Za odcepa k partizanski bolnici in k slapu Orličje se nisem menil. Za slednjim se svet vzpne nekoliko strmeje, pot pa prekriža več lovskih stezic in nepotrebnih bližnjic. V dobri uri sem dosegel kamnito grapo, ki se spušča izpod Rzenika. Tu se je »akcija« začela.

Edini opis poti do mojega cilja sem našel v knjižici Bojana Pollaka Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju. Po njegovih navodilih sem vedel, da se moram tu posloviti od knafelčkov in zagristi v brezpotje po grapi navzgor. Čez prve skale, ki zasipajo grapo, se je bilo nekoliko sitno skobacati, potem pa se je široko razprla in z napredovanjem ni bilo težav. Na žalost sta grapo kmalu zaprla prepadni skalni čok in rušje. Pollak jedrnato zapiše: »Tu desno po širši grapi, melišču in desno na grebenček, najprej po njem, nato pa po melišču do votline«. Sliši se sila enostavno, a meni ni šlo najbolje od nog. Na koncu grape sem se po sipkem desnem bregu počasi prebijal proti njenemu zaraščenemu robu. A še preden sem ga dosegel, sem spoznal,  da tam skozi goščo ne bom prišel. Zato sem se vrnil na dno grape in poskusil nekaj deset metrov niže, kjer se mi je zdelo, da je že nekdo hodil. In res, brez večjih težav sem se povzpel na rob.

 

Na robu se je med rušjem pokazala zasilna stezica. Nametano suho vejevje na nekem mestu me je utrdilo v prepričanju, da sem na pravi poti. Še dobro, da sem zaradi te ovire dobro gledal pod noge. Korak mi je ustavilo počasno zvijanje pod vejami. Hudiča, gad, ki pa je bil v jutranji svežini še zelo počasen. Počakal sem, da se je zavlekel v bližnjo luknjo, potem pa sem se prebil na plano, kjer sem zagledal Rzenikovo steno v vsej njeni veličini.

In kje je zdaj desna grapa? Mogoče bi moral po Pollaku zaviti v grapo, ki se je nadaljevala za skalnim čokom, a meni se je melišče zdelo tako lepo pregledno, da sem zagrizel kar po njem navzgor. Sprva sem napredoval razmeroma hitro in kmalu ob vznožju pečin, na stičišču severozahodne in severne stene, razbral vhod v votlino, ki sem jo iskal. Pogumno sem se pognal naravnost proti njej. Čeprav je postajalo pobočje vedno bolj strmo, sem bil z napredovanjem, dokler sem lahko izrabljal jezike revne trave in posamezne grme rušja na melišču, zadovoljen. Kakih 100 m pred steno pa se je ustavilo. Treba se je bilo spopasti z obupno spodmikajočimi se odkruški iz stene, tako da si je bilo treba sleherni korak navzgor dobesedno priboriti. No, po okrogli uri spopadanja z meliščem, sem vendarle stal pred vhodom v votlino. Juhej!

Vhod vanjo ima približno kvadratno obliko z merami 10 m x 10 m. Za njim se votlina še razširi. Ker je ta vhodni del najbolj suh, ga plezalci radi uporabijo za bivakiranje. Dno je močno nagnjeno, zato so naredili posebno polico, ki jim služi za kolikor toliko udobno ležišče. Ko sem stopil pod obok, sem na levi zagledal kratek rov, ki se za ozkim prehodom razširi v nekakšno sobico. V njej je bilo tako vlažno, da sem kljub svetilki zaradi sopare, ki je puhtela iz sten, videl komaj kaj. V ta prostor je Pavle Kemperle med vojno skril arhiv kamniškega planinskega društva. Drug rov se iz vhodnega dela dviguje poševno v desno. Hitro zavije nazaj nad izhod in se konča s skoraj okroglim oknom s premerom približno 2 m. V votlini sem razočaran odkril prazne plastenke, živilske konzerve, konce vrvi in zavržen plezalni čevelj. Sem mislil, da so plezalci bolj naravovarstveno osveščeni planinci.

 

Ko sem se naužil pogledov na Planjavo, Vežico in Brežiče z lovsko kočo ter pomalical, sem krenil nazaj proti dolini. Ker mi spusti po meliščih ne dišijo, me je kar precej skrbelo, kako bom sestopil čez ta del. No, vsaj glede smeri sem bil miren, saj mi je skalni čok, ki zapira grapo na dnu melišča, služil za odličen orientir. Šlo je počasi, kolena so trpela, a resnejših težav nisem imel. Sem pa za sestop porabil skoraj toliko časa kot za vzpon. V goščavi na robu grape sem na skoraj istem mestu kot gor grede naletel na verjetno istega gada. Zdaj je bil že mnogo bolj živahen, a sva se kljub temu težko sporazumela, kdo se bo komu kam umaknil.

Ko sva z Mojco pred meseci v dolini Bele iskala Ladjo, sem se spraševal, kam vodijo vsa druga križanja markirane poti z lovskimi. Zato so mi tokrat noge na četrtem križišču, šteto seveda od spodaj navzgor, kar same zakoračile v levo. In glej ga zlomka, po samo nekaj deset metrih sem se znašel pred »gomilo«, okrog katere zavije desni krak k Ladji. Naredil sem še tistih nekaj korakov do nje. V soncu je bil pogled nanjo še bolj slikovit kot takrat tik pred dežjem.

Dobre pol ure kasneje sem že odklepal najinega zelenčka v dolini. Za pot do votline sem potreboval približno dve uri in pol, za vrnitev pa, vključno s skokom do Ladje, dobri dve.

Prvi dvatisočak najinih vnukinj

Avgustovski pohod z vnukinjama se je zgodil 20., lep poletni dan pa so temeljito izkoristili tudi naši cestarji, zato smo zaradi cestnih zapor prevozili »pol Slovenije«, preden smo prispeli na Pokljuko. Parkirali smo pri vlečnici v izteku smučišča Viševnik na Rudnem polju kakor midva že večkrat.

Še preden smo začeli dobro hoditi, sta se dekleti že oskrbeli vsaka s svojim »krepelom«. Volnatoglavi osati so bujno cveteli in tokrat sem si navdušenje nad njimi delila s sladkosnednimi čebelami. Po prečkanju gozdne ceste smo se, kakor je že v navadi, s palicami povezali v vlak z Ajdo (ostrookim zajcem, imenovanim Ostrozajec, ki opreza za markacijami) in Vesno (prvim vagonom) na čelu, sledila pa sva dedi Jani (zavora) in jaz (zadnja luč). Čez pol ure sta se dekleti pri zgornji postaji žičnice zamenjali in vlak je dobrih 20 minut pozneje prisopihal na malo planino pod vrhom Plesišča. Za nami je bilo približno pol poti.

Z višino se je redčilo in nižalo rastje, zato so bili tudi razgledi čedalje lepši. Nad gozdno mejo je bil vrh videti že čisto blizu, a to je navadno varljiv občutek. Sprva dokaj položno pobočje Ajdi ni preveč dišalo, ko pa se je postavilo bolj pokonci, je kar oživela. Tako jo je gnalo naprej, da jo je dedi komaj dohajal; hotela je prva doseči vrh. Z Vesno sva umirjeno napredovali za njima. Nato je prišlo tisto, kar Ajdo najbolj veseli: strmina in skale. Zaradi varnosti je bilo treba odložiti nerodni palici; navdušena Ajda jo je brez ugovarjanja izročila dediju, Vesna pa se je od svoje kar nerada ločila. Med plezanjem si je nekoliko potolkla koleno, a to smo ugotovili šele pozneje, saj zaradi posebno lepih rožic ob poti »nesreče« ni niti opazila. Ajda je zmagovito prva dobesedno pritekla na vrh.

 

Cilj smo dosegli slabo uro nad planino. Privoščili smo si počitek ter se skupaj z drugimi planinci veselili čudovitih razgledov na Tosc, Veliki in Mali Draški vrh, Triglav ... in zabavne družbe planinskih kavk. Ni bilo videti, da bi dekleti pogrešali igrala, ampak sta se zabavali po svoje; Ajda je na primer suho travo spletala v kitke. Tokrat na cilju prvič ni bilo planinske koče in kakor se že vedno čudiva in jeziva, da ne jesta, kolikor bi človek pričakoval po precejšnji porabi energije, je bilo tokrat še slabše: sendviče sta mleli prav po polževo, pa čeprav sta si sami izbrali, kakšne bosta imeli. Samo sladkarije jima rojijo po glavi in nenehno sta žejni.

Vračali smo se po isti poti. Previdno sem se pozanimala, kako je z Vesninim kolenom. »Nič me ne boli, sem se popraskala s storžkom,« je bila odločna. Ne vem, ali je ta nenavadna »terapija« res zalegla, ampak važno je verjeti. Ker je šlo navzdol spet malo prehitro, smo se ustavili na planini, da bi se nekoliko umirili. V senci smo pogrnili odejo in prebrali nekaj poglavij iz Male čarovnice. Potem pa sta odkrili zanimiva igrala, pravzaprav plezála: odžagana debla in ostanke preže. Tako se je odmor precej zavlekel. Zadnji del poti, po smučišču, smo tako rekoč predirjali, saj se je Ajda odločila biti prva tudi pri avtu.

Ko sva ju seznanila, da je bil Viševnik (2050 m) njun prvi dvatisočak, je Ajda brž ugovarjala, češ da sta bili med počitnicami še više, na Etni. Ampak ne peš!