Čez ovire na Roglo

Za 11. maj je bilo napovedano bolj klavrno vreme, še najmanj slabo na vzhodu, zato sva se po dolgem času spet odpravila na Roglo (1517 m). Ni bilo prvič, da naju je rešila iz vremenskih zagat. »Pomotoma« sva se odpravila po nekoč že prehojeni poti, iz Hudinje. Leta 2012 sva šla po njej na Kraguljišče, ki je že zelo blizu najinega tokratnega cilja, razglednega stolpa na Rogli, zato vsega tedaj napisanega ne bom ponavljala. Čeprav je bila sobota, naju (no, predvsem mene) je zaradi precejšnje založenosti lesnega skladišča na prostem, kjer sva parkirala prejšnjikrat, zaskrbelo, da utegneva biti komu v napotje, zato sva vprašala pri sosedih. Brez zadržkov so nama odkazali prostor na svojem.

Pot od kažipota Rogla 3,5 h do travnika z razgledom na Vitanje je bila zaraščena in blatna, visoka trava pa mokra. Cvetele so spominčice, više gori še zlatice, mlečki, travniške kozje brade, zvončice, grintovci, kukavice, grašice, jetičniki, črne detelje. Zanimiva kapelica z Marijo, stoječo na kači, je bila že prejšnjič v slabem stanju, zdaj pa je res že zelo uboga. Napis Popotnik ozri se name in jaz bom v nebesih prosila zate je postal deloma nečitljiv (na stari fotografiji ga lahko še preberem). Skoraj sva se spotaknila ob ograjno žico desno od kapelice, kjer se je nadaljevala markirana pot. Ko sva nad kadjo za napajanje živine prestopila makadamsko cesto, so se ovire nadaljevale. Prestopiti je bilo treba številne žice električnega pastirja in ker so bile zame postavljene nekoliko previsoko, »vratc« in »pručk« pa ni bilo, me je že na prvi neprijetno streslo, zato sem se odtlej plazila pod njimi. Pogosto sva srečevala govedo, ki se ga po nekaj poročilih o napadalnih bikih kar malo bojim, in paziti sva morala, da nisva stopila v kak dokaz dobre prebave pasočih se živali. Šele precej visoko sva prišla na pašnik prijaznejšega kmeta, ki je poskrbel za prehod. Na markirani poti bi táko ravnanje pričakovala od vseh, čez katerih zemljišča hodimo planinci, »pristojno« planinsko društvo, ki je označilo pot, pa bi se moralo z lastniki seveda dogovoriti.

Sv. Vid naju je prijetno presenetil: cerkev so lepo obnovili. Pa se nisva dolgo zadrževala, kajti sosedov pes je bil spuščen in se je divje zaganjal v naju. Ker se ni prikazal nihče, ki bi ga umiril, sva kar »pobegnila«. Cerkev bi morala biti vendar dostopna vsakomur. Kažipot za Skomarsko pot je kazal v gozd, a je bila popolnoma zaraščena. Njenih kažipotov sva tisti dan videla še veliko; morda jo kdaj prehodiva v enem kosu (20 km).

Pri naslednji skupini hiš (približno poldrugo uro od izhodišča) je ob cesti zeval »izropan« odpadni avto, v bližini pa so se valjali še drugi odpadki. Nekateri so res packi. Kmalu sva ugotovila, da je del poti spremenjen, saj nisva šla ne mimo Založnika ne mimo klopc. Slabe četrt ure od zadnjih hiš se je pri kažipotu Rogla na električnem drogu odcepil desno s ceste kolovoz navzgor proti Skočaju. Takoj sva se znašla pred ograjo in do koder se je videlo, so se ograje kar vrstile. Krave so se kot na ukaz zganile in se vse napotile proti nama, da mi je bilo prav tesno pri srcu. Šla sva daleč naokrog in nad velikim gospodarskim poslopjem, ki ga še gradijo, prišla po dobrih 5 minutah nazaj na cesto (mar bi bila ostala na njej, a sva pač sledila oznakam) in pri markaciji stopila v gozd. Na križišču čez 10 minut se je desno navzdol prišlo k hišam, levo pa je kazal kažipot Rogla. V levo sta tekli dve poti; najina je bila desna izmed njiju. Prepoznala sva veliko počitniško hišo, mimo katere sva šla že prejšnjikrat. Spet sva bila na znani poti, ki naju je vodila čez kamnolom skrilavca, mimo Ovčarjevega vrha in skozi apartmajsko naselje Veverica. V jarku ob poti je ponekod še ležal sneg in precej se je ohladilo.

Tokrat nisva zavila na Kraguljišče, ampak sva za kažipoti ob stiku s potjo iz Mislinje čez Tolsti vrh po dobri uri stopila na asfaltno cesto. Ko sva kakih 20 minut korakala po njej mimo odcepa desno k počitniškemu naselji Macesen, hotela Natura in pivnice Planja, so naju prehitevali in srečevali številni kolesarji in vsi prijazno pozdravljali. Ob cesti so bile parkirane množice avtomobilov, žičnice, nogometno igrišče in otroška igrala pa so samevali. Od pivnice sva se spustila k cerkvi Jezusove spremenitve na gori iz leta 2010 (1474/1480/1517 m – podatki so različni), druge najviše stoječe cerkve v Sloveniji (za Sv. Uršulo na Uršlji gori, 1699 m). Šla sva mimo spomenika, kjer je pokopanih pet borcev IV. operativne cone, padlih v bojih z okupatorji, in prostorov za piknike ter po 20 minutah bolj ali manj uspešnega vijuganja med blatom, lužami in mokrim snegom prispela do 30 m visokega razglednega stolpa. Med potjo sva si ogledovala lesene kipe udeležencev kiparske kolonije (prva je bila leta 2017). Kakih imenitnih razgledov žal ni bilo, a vsaj dežju sva se srečno izognila.

Vrnila sva se po poti vzpona. Pred naseljem Veverica so za nama prihrumeli štirikolesniki, a so zaostali in k sreči obtičali. Pri kamnolomu skrilavca nama je pot pretekel velik zajec. Skočaja sva obšla po cesti. Vso pot (razen na cilju) nisva srečala žive duše. Ko sva se po poltretji uri vrnila k avtu, sva poklepetala z »gostitelji«. Zelo prijazni so bili; pri njih lahko parkirava kadarkoli, so zatrdili.

Lani so mediji poročali, da bodo to poletje na Rogli odprli prvo pot med krošnjami v Sloveniji, ki jo bosta sestavljala 560 m dolgo sprehajališče do 20 m nad tlemi in 35 m visok razgledni stolp z dodatnimi 440 m krožne poti, na koncu pa bo še 40-metrski tobogan. Ob najinem obisku se ni dogajalo še nič, zdaj pa pravijo, da bo to čudo začelo delovati jeseni.

Kjer se srečata zima in pomlad ‒ planine in rovti pod Golico

Plavški Rovt

Ko sva konec aprila prebrala Ambrožičev spletni dnevnik (ki to res je, ne kot moj s trimesečnim zaostankom), sva se kar na hitro odločila za Plavški Rovt in njegove cvetoče travnike. Pred (sedemnajstimi!) leti sva sicer že obiskala majsko Golico, a sva bila kar malo razočarana, ko ni bila tako pobeljena z narcisami, kakor jo razkazujejo na fotografijah. Upala sva, da bo tokrat res vse belo.

Z Jesenic sva sledila smerokazom za Plavški Rovt. Po slabi in ovinkasti asfaltni cesti sva se pripeljala do nekoliko posebne kapelice, kjer sva parkirala. Na leseni hiški poleg urejenega parkirišča (premore tudi kemično stranišče) je bil pritrjen plakat z vabilom na prireditev Miss narcis. Na travniku poleg hiške je nekaj ličnih lesenih tablic z verzi opozarjalo na skrb za ohranjanje narave, predvsem seveda narcis ali ključavnic. Ljudski glas ve povedati, da so marljive čebele nabirale med tudi ob nedeljah, čeprav je nedelja Gospodov dan. Zato jih je Bog kaznoval, tako da je cvetove zaklenil (narcise so vetrocvetke). Stanko Klinar pa v svoji imenitni knjigi Sto slovenskih vrhov (Prešernova družba, 1991) piše, da je njihovo ime »porojeno iz njihovih kljukastih stebelc /.../ in globoko vsajeno v zavest domačinov. Četudi ga tujci ne razumejo /.../ in četudi turistično društvo fremdenferkersko voli 'Miss narcis' namesto 'kraljico ključavnic', je v njem pravi stari zven simbola Golice in Rovt.«

Po cesti sva se vrnila na začetek Plavškega Rovta (860 ali 890 m, na spletni strani TD Golica le 750 m) in se pri obvestilni tabli o narcisah ali ključavnicah kot naravnih vrednotah povzpela po stezici v travnati breg, razkošno posut z belimi cvetovi. Desno zgoraj nad škarpo sta za ograjo tičala brunarica Karin in čebelnjak. Obli griček na levi je bil prav tako ves bel od narcis, med njimi pa je skrbna roka s koso napravila ozko stezico, ki je vabila k razgledu (predvsem na Mežaklo) in obenem sporočala, naj hodimo le po njej in ne mendramo po cvetju. Kmalu za kozolcem sva stopila v gozd. Ponekod so se »družili« narcise in regrat, a druženje menda ni čisto enakopravno, ker gnojenje pospešuje rast trave in regrata na škodo belih lepotic.

Hodila sva skozi gozd in čez travnike s pogledi na okoliške gore, mimo lesene hiške z zarjavelo pločevinasto streho, klopce in razpadajočega lesenega korita, predvsem pa med tisoči belih cvetov z rumeno-rdečimi kronicami – brez markacij in kažipotov, dobesedno za nosom, ki so ga vodile nebeške vonjave. Na Golici se je še belil sneg, tu pa je bilo vse belo od narcis in tudi popkov je bilo še veliko. Povsod so bile, tudi v senci, celo sredi zvoženega traktorskega kolovoza. Kljub temu nisva prezrla še drugih cvetic: na močvirnem svetu so cvetele špajke in kalužnice, po travnikih rumene in vijolične bezgove prstaste kukavice, regrat in še kaj. Na enem posebno cvetočih pobočij sva naletela na možaka, ki se je lotil fotografiranja precej temeljito, kljub temu pa ni bil nejevoljen, ko sva ga zmotila s prošnjo, da naju v tem raju fotografira skupaj. Potem sva videla, da naju je postavil v kot in dal narcisam glavno besedo. Saj – navsezadnje smo bili tam zaradi njih!

Obhod sva končala z vrnitvijo v vas pr Martinc. Tudi v naselju je bilo vse v znamenju ključavnic – njihove slike so krasile hiše, kažipote, zaboj s peskom za posipanje ceste. Nad počivališčem z mizo in klopcama pred nekim gospodarskim poslopjem naju je pozdravil napis Dobrodošel popotnik! Izvoli počij – naberi si novih moči! Ko sva se vrnila k avtu (najina krožna pot je trajala slabi dve uri), je bilo parkirišče polno. Kar nisva ga mogla zapustiti, saj nama je zgovoren možakar neumorno razlagal svoje poglede na vse mogoče, tudi na trganje narcis, ki da sploh ni škodljivo. Rad jih nabira za na grob in tudi za domov, pravkar se je odpravljal ponje; po njegovem je prepoved nabiranja nepotrebno pretiravanje, saj narcisam škoduje samó gnojenje.

Hruška planina

Po tem sprehodu se nama je zahotelo še malo »prave« hoje, zato sva se namenila na Hruško planino. Ta se »ponaša« ne le z več podatki o nadmorski višini (od okoli 1300 m v Janševem vodniku Karavanke prek 1350, 1378 do ‒ spet pri Janši ‒ 1670 in celo 1776 m na spletni strani TIC Jesenice, kar pa je le površnost, saj je to nadmorske višina Hruškega vrha, kjer sva že bila), ampak tudi z več različicami imena: Hruška (zemljevidi in atlas), Hruščanska (kažipoti, napis na koči in več virov na spletu), Hrušanska (nekaj spletnih virov), Hrušenska (vpisna knjiga).

Odpeljala sva se navzgor skozi Plavški Rovt. Kmalu za krajevno tablo za konec naselja se je cesta prekucnila navzdol in postala makadamska. Ob njej sva videla spomenik ultramaratonskemu kolesarju Juretu Robiču (1965‒2010), ki je tam trčil v avtomobil in se smrtno ponesrečil. Po dobrih 2 km sva se ustavila pri turistični kmetiji Zakamnik (Janša 1002 m, Jeseniški zbornik in TD Golica 1100 m), kjer je bila baje včasih karavla. To je zgornja hiša, spodaj ob cesti pa je počitniška hiša možaka, ki je ravno tedaj pospravljal po žganjekuhi. Povprašala sva ga po Zakamnikovi stari hruški in povedal je, da še vedno vsako leto rodi. To 300‒400 let staro drevo z obsegom 460 cm je uvrščeno v Enciklopedijo naravne in kulturne dediščine na Slovenskem.

Pri Zakamniku sva zavila levo, kamor je kazal kažipot Dovje 9 km (desno Jeklovo sedlo 6 km). Do Rogárjevega rovta (okrog 1100 m) je bilo še kakih 10 minut vožnje. Prostora za parkiranje je bilo kljub številnim avtomobilom še dovolj. Tam so bili kažipoti nazaj Plavški Rovt 1 h, naprej Dovje 2 h 45 min, levo Hrušica 1 h, desno Hruščanska planina 45 min. Rogarjevega rovta razen na pespoti.si ni na zemljevidih.

Odpravila sva se desno po ozki gozdni cesti proti majhnemu seniku, počitniški hišici (v okolici jih je še nekaj) in gozdu. Narcis je bilo malo, pa še tiste večinoma v popkih, bilo pa je precej zaspančkov in še nekaj drugih rož. Iz rovta sva se povzpela v gozd. Vrh prvega vzpona se je levo odcepil travnat kolovoz, naprej pa se je nadaljevala najina gozdna cesta z odprto zapornico. V tla zabiti kosi traverz so bili verjetno ostanek ograje. Železni kanalčki in jaški so skrbeli za odvodnjavanje; da je tam dosti mokrote, so pričale kalužnice. Pod seboj sva slišala šum vode, najbrž Dobršnika. Pojavile so se prve zaplate snega. Beli repuhi so že odcveteli, lapuhi pa še ne. Srečala sva nekaj ljudi, ki so se že vračali.

Po 20 minutah se je cesta prvič zravnala. Na desni sva videla Klek, pred nama se je za drevjem skrival Hruški vrh, med njima pa je bilo sedlo Rožca. Desno od Kleka se je dvigala Golica. Za uravnavo se je pot nekoliko spustila in po 5 minutah sva stopila skozi leso na planino, na kateri so cveteli mali beli žafrani (nunke), podlesne vetrnice, mlečki, regrat, vijolice, kalužnice, narcis pa ni bilo. Prišla sva do razcepa. Preden sva nadaljevala po »svojem« levem kraku, sva šla pogledat, kam se pride desno čez zasnežen in moker mostiček, na katerem je zelo drčalo, in kar sva zagledala, je bilo nepričakovano in zanimivo: hiška na ameriškem vojaškem tovornjaku znamke GMC iz leta 1940. Za 1500 dinarjev (brez prometnega davka) ga je leta 1979 od JLA kupil Janez Tarman s Planine pod Golico (po vpisni knjigi sodeč je v tistih krajih več Janezov Tarmanov). Tam stoji od 25. oktobra 1998. »Bivalni tovornjak« so dopolnjevali miza, klop, korito s tekočo vodo in običajna »depandansa«.

Najina pot se je nadaljevala od razcepa levo navzgor čez potoček. Mimoidoči planinki napisa Voda ni pitna! nista upoštevali. Mimo množice malih sviščev in zardelih telohov sva bila brž pri koči. Planina je bila prav prijazna. Odpočila sva si na zanimivih klopcah in brskala po nenavadni stari vpisni knjigi. Na koči sta bili spominski plošči – ena posvečena mladinski aktivistki NOV Magdi Zupan - Slavi, ki se je 15. avgusta 1945 ponesrečila na Kleku, druga Jožetu Vrhuncu z Bleda, ki so ga 9. aprila 1941 umorili Nemci. V zidan vodnjak je tekla voda, ob bližnjem jezercu je stala preža.

Vrnila sva se po isti poti. Zdaj sva imela levo pred seboj Suhi vrh in ko sva šla mimo odcepa, sva domnevala, da je to druga pot okoli tega hriba (na zemljevidih sta narisani dve). V slabe pol ure sva bila spet pri avtu. Na parkirišču je bil samo še najin. Zdi se, da sva povsod zadnja, a to naju ne moti. Res sva počasna, sva pa tudi radovedna in »temeljita«, kar pač terja svoj čas. Za hribolazenje se nama ga ne zdi nikoli škoda.

Črni vrh na Mali gori z dodatki

Za zadnjo aprilsko soboto popoldne so napovedali dež, zato sva iskala nekaj, kjer bi lahko po potrebi hodila tudi z dežnikoma. Izbrala sva Črni vrh na Mali gori (dotlej sva tam obiskala že Kamni vrh in Grmado ter Stene svete Ane). Palice sva pustila doma.

Odpeljala sva se v Ribnico in v tamkajšnjo industrijsko cono Lepovče. Pri železniški postaji sva zavila levo, prečkala progo ter se mimo Rika in Jaskawe pripeljala do konca Ribnice, kjer se je končal tudi asfalt. Že kmalu je slabo opazen kažipot kazal levo proti Francetovi jami in opozorilna tabla je svarila pred medvedi. Ob cesti so bile markacije. Peljala sva se mimo ograjene Komunale Ribnica z zaprto deponijo, kjer se je levo nazaj odcepila cesta proti Žiglovici (križi na kažipotu so napovedovali grobišče), drugi kažipoti pa so usmerjali naprej (TIGR in Sv. Ana) in nazaj (še enkrat Sv. Ana). Od tam naj bi se gozdna cesta uporabljala le na lastno odgovornost in res je postala slabša. Držala sva se kažipotov TIGR in Sv. Ana. Na križišču, kjer so oznake na skali kazale desno proti Črnemu vrhu (v najino načrtovano smer), naprej po cesti pa je usmerjal napis Sv. Ana, je bilo sicer nekaj prostora za parkiranje, a sva se zapeljala dalje do razcepa, kjer je stalo razpelo in so podrta debla čakala na odvoz. Tam (kakih 5 km od konca Ribnice) sva parkirala. Pri razpelu sta bila kažipota levo Sv. Ana in desno TIGR.

Najprej sva se odpravila po desni cesti iskat spomenik tigrovcem. Slabe markacije so naju po 150‒160 m pripeljale na označen odcep levo. Še kakih 50 m navzdol po vlaki je bilo treba do spomenika. S kovinske plošče, pritrjene na skalo, sva izvedela, da so se 13.5.1941. leta /.../ tu spopadli z italijanskim okupatorjem slovenski rodoljubi člani ilegalne organizacije TIGR Danilo Zelen /.../ Ferdo Kravanja /.../ Anton Majnik /.../. Na kozolčku poleg je na dveh lesenih tablah pisalo Prvi oboroženi spopad z okupatorjem v Sloveniji 13. 5. 1941 in V tem boju je padel Danilo Zelen - vodja org. TIGR. Izdal jih je domačin. Italijanski karabinjerji in slovenski orožniki so jih obkolili v gozdarski koči. V oboroženem spopadu hudo ranjeni Zelen si je vzel življenje sam, tovariša pa so ujeli (pozneje sta pobegnila in padla drugje).

Vrnila sva se na parkirišče in od tam slabih 10 minut peš nazaj po markirani cesti (ker po njej teče pot k Sv. Ani) na prejšnje križišče, kjer sva zavila levo proti Črnemu vrhu. Markirana cesta se je zlagoma, a zdržema vzpenjala. Po sprva samo listnatem gozdu je ležalo veliko skal. Sčasoma je bilo med drevjem čedalje več smrek. Tu in tam sva se spomnila opozorila na medveda in piskala, ploskala, tolkla s palicami. To nerada počnem, ker vznemirjam tudi druge živali, a medveda se vendarle bojim srečati.

Po skoraj pol ure se je cesta prvič zravnala in se čez čas celo rahlo spustila. Zaman sem se ozirala za rožami, cveteli so samo popčki. Ob cesti so se vrstila večinoma nepospravljena gozdarska delovišča. Tablica Prepovedano odlaganje smeti Pazi kamera! na enem izmed njih se mi ni zdela posebno prepričljiva. Nekje sta starejši in mlajši možak natovarjala traktorsko prikolico; dobro, da sva bila peš, saj bi bila morala z avtom predolgo čakati ali celo obrniti. Nekaj časa sva se spet večinoma rahlo vzpenjala, nato je sledil daljši spust. Na neki ploščati skali so se markacisti posebej potrudili z oznakami smeri, a jih je že začel preraščati mah. Cveteli so kranjski volčiči (bunike), mlečki, mrtve koprive, sicer pa še vedno ni bilo veliko rož. Gozd je postajal čedalje bolj skalnat.

Poldrugo uro od izhodišča sva prispela na križišče: napis Makoša (na zemljevidu Makoše) na drevesu je kazal desno navzdol, levo pa se je odcepila pot na Črni vrh. Odcep je bil zametan in steza je bila navzgor označena zelo skopo, navzdol pa bolje. Prečkala sva traktorski kolovoz in pot se je izboljšala. Ko sva dosegla širši kolovoz, ni bilo nobene oznake, zato sva postavila možica, da bi našla nazaj. Čez obširno poseko sva se vzpenjala po nečem, kar je bilo bolj vlaka kot kolovoz, široko pa kot cesta. Nenadoma je zmanjkalo oznak; morda so padle z drevesi. Tako ni bilo čisto jasno, ali pot teče po glavni ali po stranski vlaki. Pobočje je postalo precej strmo. Potem ko naju je dobra markacija povabila levo na ožjo vlako, sva na nekem deblu ob glavni opazila napis Konec. Tedaj je prvič zagrmelo. Do te strmine nisva pogrešala palic, zdaj ko bi res prišle prav, pa je kazalo, da bo treba poseči po dežniku. Pogled v dolino in hribe onkraj nje nama je povedal, da tam že lije.

Ko se je leva vlaka končala, sva se vrnila na desno, ki je kljub omenjenemu napisu očitno še ni bilo konec. Brez markacij sva dosegla greben, tam pa je bilo tolikšno razdejanje, da nisva mogla desno po njem. Nekoliko sva se spustila, da sva pobočje prečila niže, kjer je bilo bolj prehodno, tedaj pa sva spet zagledala markacije: kjer sva se preselila na desno vlako, bi bila morala kar čeznjo. Tudi tam je bilo vse podrto. Kljub težavam sva pol ure nad odcepom le dosegla vrh (963 m) in takrat je začelo deževati. Pokrila sva nahrbtnika in se lotila malice pod dežnikoma. Na vrhu je bilo nekaj rdeče popisanih skal (na eno je bil pritrjen tudi žig), med njimi pa rjasta vpisna skrinjica in še ena zelena.

Ko sva se začela vračati, je grmelo, deževalo pa ne prehudo. Potem se je grmenje oddaljilo, »v zameno« pa se je ulilo. Imela sva srečo, da je bila edina večja strmina na najini poti že za nama, preden jo je naliv spremenil v drsalnico. Najin možic naju je zvesto čakal. Ko sva se v uri in 40 minutah vrnila k avtu, je že spet sijalo sonce.

Med vožnjo domov sva se ustavila pri odpadu in peš sledila kažipotu za Žiglovico. Ob vstopu v gozd je stala tabla 300 m Jama Žiglovica s koordinatama. Na prvem razcepu je bil desni krak označen s slabo opaznim majhnim rumenim kažipotom s križi. Pozneje se je zvrstilo še nekaj markacij (bel in rdeč obroč brez sredice, moder obroč). Rdeča lomljena črta in mali rumeni kažipot s križi sta naju po dobrih 10 minutah usmerila z blatnega in kamnitega kolovoza levo na travnato stezo, ki naju je pripeljala do poševnega stopnjastega brezna, dolgega oziroma globokega 82 m (tako e-kataster jam Društva za raziskovanje jam Ljubljana). Ob breznu sva prebrala marmorno spominsko ploščo z imeni devetih žrtev partizanske likvidacije 28. julija 1942, obsojenih na smrt, ker so na zahtevo Italijanov sekali gozdove ob progi, čeprav je OF to prepovedala, in petih žrtev iz Strug, pobitih 22. oktobra 1943, poleg kamnitega razpela z bronastim Križanim in napisom Žiglovica 1942 ‒ 1943.

Nazadnje sva šla še pogledat, kaj pomeni kažipot Francetova jama. Ta vodoravna jama v Mali gori pod Seljanom (594 m) je najmanjša turistična jama v Sloveniji, a je zdaj zaprta za javnost. Ogled omogočijo le vnaprej napovedanim organiziranim skupinam, zato notranjosti žal nisva videla. Odkrili so jo 7. decembra 1958. V e-katastru piše, da je dolga 22 m in globoka 8 m, kolikor so po odkritju namerili člani ljubljanskega jamarskega društva, v katero so bili nekdaj včlanjeni tudi ribniški jamarji. V njej so menda vse pri nas znane kraške tvorbe. Francetova se imenuje zato, ker je bilo v času odkritja kar sedmim ribniškim jamarjem ime France. Jamarski dom pri Francetovi jami iz leta 1960 je bil prvi v Sloveniji (in v takratni Jugoslaviji). Ob 50-letnici so obnovljenega ponovno odprli.

Tako je bil najin »program« končan. No, ne še čisto. V Ljubljani sva se ustavila na Dunajski cesti 88, kamor sicer hodim k frizerju, tokrat pa naju je zanimala spominska plošča, povezana z Malo goro. V tisti hiši je namreč živel tigrovec Danilo Zelen, rojen leta 1907 v Senožečah, organizator protifašističnega odpora in žrtev prvega oboroženega spopada z okupatorjem v Sloveniji. Tam je s tovariši razmnoževal ilegalna glasila in letake.