Dolina Triglavskih jezer – prvi dan

O Dolini Triglavskih jezer sva se pogovarjala že skoraj od začetka svojega hribolazenja leta 2002, pa nekako nisva znala uskladiti vremena in Janijevega »čudnega« delovnega časa, rezervirati dolgo vnaprej in potem odpovedati, če vreme ne bi bilo primerno, pa nisva hotela. Lani, ko zaradi korone nisva mogla na običajno poletno potovanje, pa je želja postala resničnost, sploh ko so nama v planinskih kočah zagotovili, da odpovedati rezervacijo ni nič tako groznega (če ne prideš, ne da bi jo odpovedal, je pa seveda grdo). Kljub epidemiji ali pa ravno zaradi nje so bile koče precej zasedene (večinoma odprte le še tisti teden), a za načrtovani »podvig« od 16. do 18. septembra sva le dobila prenočišči in še vreme se nama je kar posrečilo.

 

Dolina med Trento in Bohinjem, dolga približno 8 km, je nastala, ko je Slatenska plošča, imenovana po vrhu Slatna (2077 m), z vzhodne strani narinila kamnine, slabo prepustne za vodo. Čelo tega nariva so današnje prepadne stene in melišča v grebenu Zelnaric, Kopice in Tičaric. Zatem je dolino oblikoval ledenik, ki je za seboj pustil številne krnice, balvane, kotanje in morene, nato pa je pod vplivom vode in vetra še zakrasela. Kot varstveni park je bila zaščitena že leta 1924 in 1961 razglašena za Triglavski narodni park (TNP), ki so ga leta 1981 močno razširili in danes meri približno 85.000 ha. Ker se nekatere vodne kotanje čez poletje posušijo, ni enotnega mnenja, koliko jezer je v dolini, a na splošno je obveljalo ljudsko število sedem. Zato se poleg uradnega imena Dolina Triglavskih jezer uporablja tudi Dolina sedmerih jezer.

 

Za izhodišče sva izbrala parkirišče pri planini Blato, od koder sva že šla na Ograde, Adama, Evo in Stoge. V Stari Fužini je bilo najino potrpljenje na precejšnji preizkušnji: do zapornice na začetku plačljive ceste pri spodnjem parkirišču (na Vorenčkojci) sva po polžje vozila za čredico krav in starima pastirjema, ki se niso ne umaknili ne pohiteli. Više naju je voznik, ki se je pripeljal naproti, opozoril, da od zgoraj prihaja velik tovornjak, zato sva se ustavila na nekem ovinku in počakala, da je odpeljal mimo, sicer ne vem, kako bi se bilo srečanje končalo. Nazadnje sva se srečno pripeljala na parkirišče (S 46.290231, V 13.886998). Bilo je polno; poleg številnih domačih avtomobilov so parkirali tudi Avstrijec, Nemec in Luksemburžan.

 

Vrnila sva se na začetek parkirišča ter zastavila po blatnem in precej skalnatem kolovozu proti Planini pri Jezeru. Nekateri odseki so bili kar strmi, scefrana les in lubje pa sta pričala, da je to tudi vlaka. Na desni sva videla (in slišala) planino Blato. Pri kažipotih na 1190 m sva nadaljevala levo po kolovozu (desno se je odcepila krajša strma pot), na 1200 m pa je kolovoz zavil desno (levo se je odcepila pot proti Vogarju). Po 35 minutah se je z desne priključila strma pot. Tam sta na klopci sedela tujca in naju v angleščini vprašala, ali je to pot na »džezêro«. O strmi sta povedala, da je »precej strma«. V naslednje četrt ure sva mimo še enih kažipotov prispela na Planino pri Jezeru.

 

 

 

 

 

 

 

Koča na Planini pri Jezeru (1453 m, na enem kažipotu na istem drogu pa kar 1560 m), ki je tudi obveščevalna točka GRS, se ponaša s priznanjema družinam in okolju prijazna planinska koča. Ima zimsko sobo. Zraven stoji še majhna brunarica. Ob ograji nad jezerom, po katerem se planina imenuje, je poleg lesenega koritca s pipo in napisom Pitje vode na lastno odgovornost (tudi v angleščini) ležal lesen čoln z vesloma. Sledila sva kažipotu Koča pri Triglav. jezerih 2h 30min, šla mimo nekaj pastirskih koč in se nekoliko pomudila pri jezeru, globokem do 11 m. Obkrožali so ga bujno zelenje in rdeči slapovi jerebikovih plodov, gladino pa so kazile rumenozelene alge.

 

Od jezera sva se povzpela po strmi gruščnati stezi, ob kateri so cveteli le še svečniki. Čez čas se je strmina unesla. Četrt ure nad jezerom, na 1490 m, se je levo odcepila pot proti planini Viševnik, Pršivcu in planini Ovčarija čez Krištofojco (1 h 25 min.). Prej kot v četrt ure sva stopila na planino Dedno polje (1560 m), posejano z lesenimi pastirskimi kočami. Pri betonskem koritu so bili kažipoti, v najino smer Planina Ovčarija 1h 35min in Koča pri Triglav. jezerih 2h 15min. Ob koritu je ležala tablica TNP z napisom Ne umivaj psov.

 

Na koncu Dednega polja sva vstopila v macesnov gozd. Skalnata steza se je večkrat poglobila v jarek. Mimo zanimive Boltove kapelice, vdelane v deblo, sva prišla v svetel kotanjast svet, kjer je bilo manj drevja, večinoma macesni, nato čedalje več ruševja. Po pol ure se nama je odprl pogled na gore nad Komno. Spustila sva se k bližnjima kažipotoma na 1660 m ‒ zarjavelemu levo proti planini Viševnik, Pršivcu in Planini pri Jezeru (po tej poti sva se nameravala tretji dan vrniti) ter na roko načečkanemu za nazaj na Dedno polje in Planino pri Jezeru. S smermi, puščicami in markacijami so bile popisane in porisane tudi bližnje skale. Čez minuto so sledile še tri smerne tablice. Od tam sva imela na voljo dve enourni poti h Koči pri Triglavskih jezerih: naprej prek Prodov ali desno čez Štapce. Odločila sva se za prvo. Čeprav ni nikjer nič pisalo, sva sklepala, da je to obsežno, razgibano in že precej zaraščeno območje planina Ovčarija. Daleč na levi sva opazila staro leseno gospodarsko poslopje, više v gozdu pa novejše leseno stranišče.

 

 

 

 

 

Čez dobre četrt ure, ko se je stezica prekucnila navzdol, sva postala pri trhli »klopci« z vrezanim napisom Triglavski naro in Triglav Natio (besedilo je bilo očitno daljše kot kos lesa, ki je ležal na skalah in je bil nekoč najverjetneje tabla z napisoma Triglavski narodni park in Triglav National Park). V daljavi sva prepoznala Dom na Komni. Steza je zavijala desno čez Prode okrog Rušnate glave; levo spodaj je bila Lopučniška dolina. Ob poti je raslo mnogo velikih košutnikov, a so se žal že posušili. Čez Prode sva se ves čas spuščala, dobrih 15 minut od klopce pa sva se začela strmo vzpenjati in nazadnje zakoračila v gozd. Mimo še dveh zasilnih klopc in kažipotov na 1650 m, kjer je z leve pritekla pot od Črnega ali Sedmega jezera (štejejo jih od severa proti jugu), sva po dobre pol ure prispela k tabli Zavoda za ribištvo Slovenije, TNP in drugih o »naložbi v vašo prihodnost« ‒ ohranjanju Dvojnega jezera.

 

 

 

 

 

 

 

Na ovinku v bližini table se je levo skozi travo odcepila slabo vidna stezica k ruskemu grobu kakih 50 m zahodno s poti. Napis na nagrobniku je dvojezičen. Leta 1917 so avstrijski orožniki na planini Ovčarija zajeli dva ruska vojna ujetnika, ki sta pobegnila z gradbišča ceste proti Bogatinu. Na tem samotnem kraju sta si morala sama izkopati grob in nato so ju ustrelili. To so opazovali pastirji s planine in kasneje obvestili planince, ti pa so jima leta 1923 postavili spomenik. Potem ko ga je močno zdelal zob časa, ga je leta 2015 na lastno pest obnovil gorski reševalec Marko Matajurc. Tam sva v senci pomalicala in ves ta čas nobeden od planincev, ki jih ni bilo malo, ni zavil tja, čeprav je spomenik označen na zemljevidu. Niso nič radovedni?

Od spomenika je bilo le 5 minut do Dvojnega jezera (okrog 1670‒1680 m, našla sem pet različnih podatkov). Leži pod ostenjem Tičaric. Izpod bližnje Male se do jezerske obale spušča z rušjem zaraslo melišče s posameznimi podornimi skalami, kjer je rastišče redke rapontike in hacquetovega ušivca, tam pa rastejo tudi kranjske lilije, košutniki, sternbergovi klinčki, mlahave bilnice in ozkolistne preobjede, a za vse to sva bila že prepozna. Izza Male Tičarice je gledala Velika. Od južnega jezera sva šla po suhem območju (kadar je pod vodo, se Peto in Šesto Triglavsko jezero združita, od tod ime Dvojno) proti Koči pri Triglavskih jezerih (1685 m), ki stoji ob severnem jezeru. Kadar je jezero eno, je dolgo približno 220 m, široko 80 m in globoko 7 m. Pod zemljo odteka proti kraškemu izviru Savice. Ko sta jezeri ločeni, se na začetku zalivčka severnega običajno sliši klokotanje vode, ki se po ponoru pretaka v južno. Zadnje čase je voda vedno bolj onesnažena. Glavni krivec je človek, ki je leta 1991 z vnosom jezerske zlatovčice in kasneje še pisanca pokončal planktonske rakce in omogočil pretirano razraščanje alg. Leta 2020 je končno stekel projekt Vrh Julijcev za odstranitev vnesenih rib. Na tabli pri koči piše, da živi v jezeru 85 vrst rastlin (alg) in 40 vrst živali. Mimo Dvojnega jezera vodi Slovenska geološka pot (na koči je tablica 51).

 

Preden sva prišla do manj kot 5 minut oddaljene koče, sva šla mimo spomenika njenemu najbolj znanemu oskrbniku Alojzu Knafelcu, ki naju je spravil v slabo voljo. Ne Knafelc, spomenik. Oziroma tisti, ki (ne) skrbijo zanj. Knafelc je bil oskrbnik zadnjih devet let svojega življenja (1859‒1937). Eno najstarejših planinskih koč pri nas je že leta 1880 zgradil Avstrijski turistični klub, po prvi svetovni vojni pa jo je prevzelo Slovensko planinsko društvo. Po drugi vojni jo je PD Ljubljana ‒ Matica trikrat razširilo in posodobilo. V vzhodno steno je vgrajen kamen z okamnelo hišico prazgodovinskega amonita.

 

Ker je bilo še zgodaj, sva se povzpela še na Rušnato glavo. Na zemljevidih Triglav PZS 2005 in Sidarta 2013 je pot nanjo markirana, na PZS 2016 in maPZS pa ne (in res ni). Na razpotju na 1680 m kakih 5 minut pod Kočo pri Triglavskih jezerih sva zavila levo navzgor proti Tičarici, Zelnarici in Planini pri Jezeru čez Štapce (zahtevno). Na skali so bili poleg puščice v najino smer še slabo čitljivi napisi Štapce, Ovčarija in Pršivc. Skozi kratek pas gozda in čez melišče sva se povzpela do nekoliko težjega prehoda. Po klinih in ob jeklenici sva dosegla skalno stopnjo više in prišla do razpotja na prevalu Štapce (1851 m). Tam sva se usmerila desno proti planini Ovčarija (levo Tičarica, Zelnarica). Ko se je pot zares spustila, se je desno med ruševje odcepilo nekaj stezici podobnega. Na čistini sva jo izgubila in jo više spet ujela – v gostem ruševju je bila prav izkrčena. V dobre pol ure sva se prebila na vrh (1899 m) natanko pri geodetskem kamnu. V beton okrog njega so bile vrezane številke in črke, a jih nisva znala prebrati. Uživala sva v pogledu na Malo Tičarico in Dvojno jezero s planinsko kočo. Vrh sva zapustila nekoliko nejeverna, da bova našla pot, po kateri sva prišla gor. Spet se nama je posrečilo: po krajšem tavanju in pretepanju z ruševjem sva se znašla pri možicu, ki sem ga postavila gor grede, in dobre četrt ure pod vrhom spet na markirani poti. V pol ure sva se vrnila h koči.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prenočevanja v kočah nisva vajena, zato je bilo za naju doživetje tudi to. Imela sva prikupno sobico in lep pogled skozi okno. Lahko sva si kupila žeton za nekajminutno tuširanje s toplo vodo in na dvorišču je bila pipa s pitno vodo – oboje tam gori nikakor ne samoumevno in zato toliko več vredno.

 

 

Dolina Triglavskih jezer – tretji dan

Zjutraj se je eden izmed cimrov na skupnih ležiščih v Zasavski koči na Prehodavcih v zadregi obrnil na naju z neumnim vprašanjem (tako ga je označil sam in se celo opravičil zanj), kje si lahko umije zobe. Na »srečo« sva bila bolje poučena in sva mu lahko razložila, da nikjer. Kljub temu se je jutro začelo lepo: še pred zajtrkom sva se najprej skozi okno in nato še precej od blizu nagledala mladih kozorogov, ki so se radovedno in nič kaj plašno motali okrog koče. Po zajtrku sva se odpravila domov, ampak dom je bil še daleč; tretji dan naju je čakala najdaljša pot, tokrat ne po dolini, ampak po grebenu vzhodno nad njo.

 

Pri koči je v najino smer kazal kažipot za Tržaško kočo na Doliču in Triglav, pozneje pa so naju usmerjali tudi napisi na skalah. Pri Rjavem jezeru čez 20 minut sva sledila tistemu Hribarice levo (tja tudi Trenta, desno 7.JEZ). Čez dolino na desni sva videla Malo Špičje in Zadnjo Lopo, kjer sva se potikala prejšnji dan. Pri razcepu čez 5 minut je bil levi krak označen z rdečo črto. Šla sva mimo velike skale, na kateri je dvakrat pisalo Prehodavci (nazaj), naprej za Hribarice pa nič. Ta pot je kot markirana narisana šele na zemljevidu PZS Triglav iz leta 2016 in na maPZS (na starejših ne). Na razcepu čez slabe četrt ure je bila označena pot nazaj (Prehodavci) in desno (zbledel napis 7J = Sedmera jezera), naravnost proti Hribaricam pa spet ne. Zraven je sameval zarjavel drog, na katerem so mogoče kdaj bili kažipoti. Kamnita, gruščnata pot med skalami je postajala strmejša. Pod seboj sva zagledala Mlako pod Vršaki, ki sva jo za silo videla že z Zadnje Lope. V njeni kotanji na pomlad, ko se tali sneg, zastaja voda. Je okroglaste oblike s premerom okoli 40 m in globoka dober meter. Nekaj vode je bilo v njej, sicer pa poleti običajno presahne. V okolici naj bi bile lepe škraplje in jurski apnenci z amoniti, a tega nisva šla preverit.

Čez 15 minut sva se pretaknila med velikima skalama ter na drugi strani zagledala visoko na levi zimsko markacijo, na križišču pod Vršaki (2195 m) pa napise na skalah (med njimi levo Hribarice) in kažipot desno Zelnarica 1h, Pl.Dedno polje 2h, Planina Vogar 4h 30min. Tam sva se ločila od poti na Hribarice in se spustila desno po melišču. S pogledom sva se poslovila od Velikega in Malega Špičja ter Zadnje Lope, pred seboj pa sva imela Zelnarici, sedlo Vrata, kamor sva bila namenjena, in Zadnji Vogel. Ko sva se čez čas ozrla, sva videla lep kos prehojene poti in Poprovec z oblačno kapico. Na neoznačenem razcepu čez 25 minut je bil markiran desni krak, a se je kmalu staknil z levim. Še pred sedlom naju je čakal precejšen spust. Visoko na levi sva opazila naravno okence in kozoroge, a preden sem jih utegnila slikati, je ostal le še eden.

 

 

Zadnji del vzpona na sedlo sva premagovala v ključih. Mnoge markacije so se komaj še videle. Ko sva po 25 minutah stopila na Vrata (2192 m), naju je obsijalo sonce. Od tam se je vzpela neoznačena stezica na Veliko Zelnarico, a midva sva nadaljevala ob njenem pobočju. Ozka, krušljiva stezica je visela in je bila na več mestih podrta, nevarna za zdrs. Levo spodaj v samotni dolini Za Kopico sva zagledala veliko luknjo z zanimivo predelanim snegom. Po kotanjastem svetu sva se v dobrih 10 minutah povzpela na sedlo med Zelnaricama. Desni, Veliki, sva se odpovedala; čeprav v vodniku piše, da je s tega sedla na vrh po neoznačeni stezici samo četrt ure, nama je bilo takoj jasno, da za naju to ne velja (tudi bolj strmo se nama je zdelo kot z Vrat). Usmerila sva se proti Mali Zelnarici. Strmina in drobir na ozki stezici sta bila naporna kombinacija. Kadar je stezice zmanjkalo, sva se morala znajti sama, saj so bile rdeče črte in markacije redke, najbrž marsikatera zasuta z gruščem. Če sva se ozrla, sva imela Veliko Zelnarico kot na dlani, bolj oddaljeni Vršaki in Poprovec pa so se že skrivali v oblakih. Izza Velike Zelnarice sta pogledala še Planja in Razor.

 

 

Po četrt ure je sivino popestrilo nekaj trave, iz katere so kukale majhne in že slabe planike. Takoj zatem sva stopila na vrh Male Zelnarice (2320 m; za 10 m je višja od Velike) s skrinjico in kupom kamenja v smeri nadaljevanja najine poti. Iz doline se je jadrno dvigala megla, zato naju je začelo skrbeti glede vidljivosti na najožjem in zato najnevarnejšem delu poti. Na travi od »piramide« dalje se steza sploh ni videla. K sreči naju je usmerila puščica, ko sva prišla na pesek, pa je postala steza razločnejša. Pred nama se je vlekel greben. Za vrnitev sva ga izbrala tudi zato, da bi si jezera ogledala še iz ptičje perspektive, a vreme s svojimi oblaki in meglo tej najini želji ni bilo naklonjeno. Poleg posamičnih trebušastih zvončic, ki so naju spremljale skoraj vso pot, sva bila deležna še nekaj triglavskih rož.

V 10 minutah sva sestopila na sedlo med Malo Zelnarico in naslednjim vrhom, kjer sva zavila desno navzgor na slednjega. Koto 2252, prvi »zob« v tem nazobčanem delu ozkega grebena, sva dosegla v minutki in jo zapustila po drugi strani. Levo spodaj naju je še vedno spremljala dolina Za Kopico. Sledil je četrturen spust, nato sva se začela blago vzpenjati po »zobeh« s prepadom na obeh straneh. Bilo je čedalje več majcenih planik. Prehitel naju je angleško govoreči planinec iz Zasavske koče in se povzpel na vrh pred nama. Markacije so se nadaljevale levo pod njim, ne čezenj. Sledila sva tujcu najprej po grušču navzgor, nato levo med skalami in po travnatem slemenu po dobrih 10 minutah na vrh Kopice (2190 m). Z nje sva prvič dobro videla dolino Za Kopico, pogled nazaj pa je pokazal prehojene »zobe«.

 

 

Vrnila sva se na označeno pot. Najprej se je spuščala v ključih, potem se je zravnala in tekla vzporedno s pobočjem čez melišče, nato spet navzdol. Levo pod njo sva opazila nenavaden naravni most. Na drugi strani Kopice sva spoznala, da si res zasluži tako ime. Preostanek grebena, ki ga je bilo treba še prehoditi, se je skrival v meglicah. Sprehodila sva se čez bolj ali manj položne travnike, kjer je cvetelo nekaj več rož, na primer različnih sviščev, posebno resastih sviščevcev, in še vedno veliko planik. Pojavilo se je ruševje. Čez kake pol ure sva bila tik pod Veliko Tičarico. Ozka stezica ni bila označena, zato sva posumila, da sva zgrešila pravo. Ko sva se preselila niže na širšo, sva spet našla markacije. Ožja je verjetno vodila na vrh, kamor nisva nameravala iti, ker sva se bala, da nama bo zmanjkalo dneva. Mimo napisa Ne trgaj cvetja! na steni (tam je planikam delalo družbo le še nekaj preobjed) sva bila čez približno 20 minut že mimo Velike Tičarice. Po kratkem spustu sva se povzpela na sedlo, kjer sva s kažipota desno Mala Tičarica 15min (nazaj Zelnarica 2h 30min, naprej Koča pri Triglavskih jezerih 45min) izvedela, da sva obhodila že tudi Malo Tičarico. Podala sva se nanjo. Pot je bila kar strma, najprej v ključih po travnatem pobočju, nato sva nekoliko poplezavala po skalah. Tam sva naletela na skalne prerasti, pri katerih pa nisem bila nič žalostna, da so že odcvetele, saj so pokovci (mnogosemenski suhi plodovi) teh kobulnic prav zanimivi in čedni. Čez dobrih 10 minut sva stopila na vrh Male Tičarice (2071 m). V zmečkano, raztrgano in zvito vpisno knjigo se ni dalo več vpisati, ker je bila polna.

 

 

S sedla pod vrhom sva se odpravila v smer Koče pri Triglavskih jezerih (desno navzdol). Srečala sva devetošolce v šoli v naravi. Prišli so od Krnskih jezer čez Komno in so bili namenjeni na Malo Tičarico, ali še kam, pa nisva izvedela, a še isti dan so se nameravali vrniti na Blato. Učitelj je bil kar ponosen nanje in presenečen, kako dobro se držijo, saj večina sicer ne hodi v hribe (čeprav na tistem delu poti ni bilo nobenih prepadov, je neka deklica potožila, da ne more gledati navzdol). Sicer precej skalnata pot je tekla po travnatem pobočju in med ruševjem. Ob ploščah je tičalo nekaj klinov. Pri razpadajočih klopcah na Štapcah (1851 m) čez 20 minut je nekaj nahrbtnikov čakalo, da se devetošolci vrnejo. Ta preval sva spoznala že prvi dan in skalo s slabo čitljivima napisoma Pl. Ovčarija in D.polje tudi.

Ubrala sva jo mimo odcepa na Rušnato glavo po široki, a razdrapani kamnito-skalnati stezi proti Ovčariji. Ruševju so se pridružili macesni. Spuščala sva se v gruščnatih ključih po gozdu s precej bogato podrastjo, a je žal že vse odcvetelo in se posušilo. Čez 15 minut sva zapustila gozd. Kravjeki na dnu spusta čez sončne travnike so pričali, da tudi tja zaidejo krave s planine, čeprav je bilo ruševje kar gosto. Pa spet navkreber in v gozd. Nato sva se ob skalni steni podala navzdol v manj gozdnat svet. Kmalu sva v daljavi zagledala koče na Ovčariji in se močno spustila. Čez 20 minut sva bila že na planini (1660 m). V travi sva opazila nekaj, kar bi bili lahko ostanki stavbe. Na že znanem drugem razpotju na 1660 m sva zavila desno, ker sva se sklenila vrniti čez planino Viševnik. Skozi redek gozd sva v slabih 15 minutah prispela do prvih dveh koč na Ovčariji in nad njima med ruševje in redke macesne. Sledilo je še več stavb (na eni je pisalo Smodlakov brlog) in za njimi sva vstopila v gozd. Po 20 minutah sva začela sestopati v dolino z več majhnimi kotanjami na dnu. Po dobrih 5 minutah sva v redkem gozdu na drugi strani prišla do kažipotov na 1665 m; na tistem naprej proti planini Viševnik, Pršivcu in Planini pri Jezeru je čase že požrla rja. Stopala sva po levem pobočju ozke dolge doline in ko se je še bolj zožila, sva se prestavljala izmenično na desno pobočje in na dno.

 

 

 

Brez očitnega razloga se je po kakih 15 minutah levo ob poti pojavila jeklenica, nato sva zagledala leso. Nad spodmolom tik pred planino sva za hip ujela pogled na gamsa. V četrt ure, kmalu za še eno jeklenico ob pečinah Grive, sva zakorakala na planino Viševnik (1625 m). Spoznala sva jo že pred leti med potjo na Pršivec, ki sva ga lani obiskala še enkrat, s Tomažem. Tokrat se nisva veliko mudila, le grli sva si osvežila.

 

 

 

 

Ko sva zapuščala planino, sva sledila kažipotu naravnost Pl. pri Jezeru 25min (ne levo Koča na Planini pri Jezeru 30min in Dedno polje 40min čez Krištofojco). Steza skozi iglasti gozd je bila po celodnevni hoji naporna, ker so bili na vsakem koraku v napotje blato, kamni in korenine, ki jih spočite noge niti ne opazijo. Ko sva se spuščala ob visoki skalni steni, pa so bile skale pod nogami sicer gladke, a hudimano spolzke, da spet ni bilo prav. Čez 25 minut naju je razveselil pogled na Planino pri Jezeru (1450 m). Nič se nisva ustavljala, kar desno po kolovozu pod kočo sva jo mahnila. V 20 minutah sva bila pri lesi in se takoj zatem pri klopci spustila po strmi poti, da ne bi bilo enako kot gor grede. V začetku je bila res zelo strma in skalnata, nato se je nekoliko unesla in postala ponekod celo prijetno mehka, zemljata in posuta z jesenskim listjem. V slabe četrt ure naju je odložila pri kažipotih na 950 m (nazaj Planina pri Jezeru (strma) 40min, levo Planina v Lazu 1h 20min, tudi na drevesu na levi Laz), od koder sva nadaljevala naravnost. Odtlej sva hodila po ravnem. Blatni in zvoženi kolovoz je bil ponekod tako zalit, da se je pot umaknila desno na pobočje nad njim. Na smerni tablici čez 5 minut je pisalo nazaj Planina p Jezeru in 7.Trigl.jezer. Steze je zmanjkalo, zato sva se morala vrniti na kolovoz, od katerega so markacije zavile levo. Zaslišala sva blagozvočno oglašanje krav s planine Blato. Čez slabih 10 minut sta se staknili strma in navadna pot in v 5 minutah sva prispela na še vedno polno parkirišče. Kljub utrujenosti sva s planine Viševnik začuda potrebovala kar 25 minut manj, kot je pisalo na kažipotu.

 

 

 

Po treh dneh ‒ dveh dokaj lahkotnih in zadnjem napornejšem ‒ sva bila z videnim in doživetim zelo zadovoljna. Dolino Triglavskih jezer »nujno« priporočam vsem ljubiteljem gora.