Požar in Lengarjeva glava

Za prvo oktobrsko soboto je Jani izbral greben med Vrati in Kotom, ki se začne z Mlinaricami in konča Pri turnih, oziroma dva vrhova v njem: Požar (1543 m) in Lengarjevo glavo (1498 m).

Odpeljala sva se proti Kranjski Gori in pred Dovjim zapustila glavno cesto levo proti Mojstrani (tudi Vratom, Kotu in Krmi). Tudi v Mojstrani sva se držala levo. Na Kosmačevem prevalu (844 m) naju je pričakalo več kažipotov, med njimi lesen z napisi Kot, Staničeva koča in Triglav, ki je kazal desno z asfaltne ceste na gozdno. Z obvestilnega stebrička sva izvedela, da sva na območju medveda. Zavila sva torej desno in čez 3 km pripeljala na razcep; ob levem kraku navzdol je bilo manjše parkirišče, midva pa sva nadaljevala po desnem, označenem z markacijo in puščico. Čez dober kilometer sva prispela na parkirišče poleg Lengarjevega rovta (okrog 1000 m) v dolini Kot. Rovt obkrožajo prelepi vrhovi, a zjutraj je bil za dobro fotografijo prevelik kontrast med senco in soncem.

 

Podala sva se na markirano pot proti Triglavu, označeno tudi s kažipotom Dom Valentina Staniča 4h, Kredarica 5h. Na bližnjem obračališču se je nadaljevala naravnost naprej čez hudourniško strugo Kotarice, midva pa sva se namenila poiskati neoznačeno stezico v desno. Ker je bila na začetku skrita v grmovju, bi jo bila težko našla, če naju ne bi bila nanjo opozorila dva možička. Ko sva stopala po njej ob desni strani hudournika, so se nama onkraj struge pokazali Macesnovec, Luknja peč, Dimniki in Rjavina. Prav kmalu se je desno odcepila lovska stezica. Zavila sva nanjo in brž za odcepom naju je pozdravil možic. Stezica je bila razločna, dokler se je vzpenjala med ščavjem, potem pa ne več, ker jo je pokrivalo suho listje. Pripeljala naju je do Biščkovega studenca (imenuje se po bližnji kmetiji) in zakoračila sva ob njem navzgor. Vodo sva bolj slišala kot videla, saj je je med kamni, poraščenimi z zelenim mahom, mezelo komaj kaj.

 

Po 20 minutah sva zavila levo čez strugo. Pomagali so nama možici. V ključih sva hitro pridobivala višino. Sčasoma se je gozd razredčil in na travnatem pobočju je stezica spet postala razločnejša. Rož ni bilo več, zato je bil zapoznel resasti sviščevec še bolj opazen. Macesni so šele začenjali rumeneti. Čedalje več je bilo ruševja. Prej naštete gore onstran Kotarice so bile še vedno v senci, pred nama pa sta se sončili Požgana in Rušnata Mlinarica. Na kamnito-peščeno-zemljato stezico se je povešala trava. Končno je izza Macesnovca posijalo sonce. Po čedalje krajših ključih sva čez pol ure pri jesensko žareči bukvi, ki se je objemala s še precej zelenim macesnom, dosegla nekakšen pomol. Zavila sva ostro levo, se še vedno v ključih vzpenjala dalje in pri krivem macesnu spet vstopila v gozd. Na lovski stezici je bilo več očitnih znakov nadelave in drugačne skrbi zanjo, a čeznjo je ležalo tudi nekaj dreves, nekaterih zelo debelih, da jih je bilo kar težko prelesti.

Do grapice, ki sva jo prečkala čez 20 minut, so bili ključi zelo kratki, odtlej pa je steza lep čas tekla proti desni. Hoja po pravcatih zametih suhega listja je bila sitna, sploh ker je bilo pobočje zelo strmo. Omenjena dolga prečnica v desno naju je pripeljala na kamnito pobočje, poraslo s travo, in se na drugi strani nadaljevala po redkejšem gozdu. Na koncu, preden se je steza obrnila levo okrog pobočja, sva pod seboj zagledala Kot, izmed hribov na desni pa se je izvila dolina Radovne. Nekoliko sva se spustila še čez eno (travnato) grapo, se povzpela po gozdu in po dobrih 20 minutah dosegla stranski greben. Na desni se je rahlo dvigal ruševnat razgledni pomol, s katerega sva še lepše videla Kot (tudi Lengarjev rovt) in dolino Radovne, Mlinarice, pokazal pa se je tudi glavni greben, na katerega sva se namenila (Požar, Lengarjeva glava, Predelov vrh, Črna gora in konec Pri turnih).

Z razgledišča sva se vrnila na pot in nadaljevala desno pod grebenom, pri možicu pred meliščem pa se obrnila levo nazaj k njemu. Vijugala sva po njem in čeprav Mihelič svari, da se steza bolj ali manj izgubi, je bila še vedno dovolj razločna. Ko sva stopila iz gozda na sonce, je zadišalo po posušenih zeliščih in listavci so žareli v jesenskih barvah. Po desetih serpentinah po grebenu se je začelo prečenje v desno. Rahlo sva se vzpenjala med macesni, ki so že začenjali rumeneti. Steza je bila tako ozka, da naju je tu in tam kak grm skoraj zrinil z nje. Že čisto pod skalami sva prečkala melišče, tam zgoraj že skoraj popolnoma zaraščeno s travo. Na ključnih mestih so stali možici.

Po 20 minutah sva dosegla glavni greben in tudi tam naju je pričakal možic. Grebenska steza je vodila levo proti Mlinaricam, najina smer pa je bila desna. Že nekaj časa nama je bilo prav vroče, a na grebenu je zavel mrzel veter. Prej kot v 10 minutah sva stala na Požaru. Vrh je bil označen s kamnito »piramido«. Z njega se nama je odprl imeniten razgled na vrhove kar nad petimi dolinami: Vrati, Za Cmirom, Kotom, Krmo in Radovno.

 

S Požara pa naprej po grebenu. Skozi ruševje sva se strmo vzpenjala po nič kaj sprehajalni stezici in v pol ure dosegla vrh Lengarjeve glave. Razgled je bil podoben kot s Požara, se pravi navdušujoč. Za nama je prišla na vrh gospa, ki sva jo zjutraj prehitela, ko je šla proti parkirišču. Parkirala je ob vznožju Črne gore in ker se je namenila prehoditi ves greben, je morala najprej pešačiti od avta do Lengarjevega rovta. Preden naju je dohitela, je bila že na Mlinarici; poročala je, da je vzpon nanjo zahteven. Skrbela jo je orientacija na koncu grebena, okrog Bivaka na Črni gori, pod katero jo je čakal avto. Naslednjič pojdeva po grebenu z one strani in cilj bo spet Lengarjeva glava, sva sklenila. Tokrat pa sva še malo posedela na razglednem »balkonu« in se vrnila po poti vzpona.

Med vračanjem z Lengarjeve glave se nama je zdelo, da slišiva Peričnik na drugi strani Vrat, videla pa ga nisva. Srečala sva mlad par, ki se je veselil lepega dne in Požara. Res sta se imela česa veseliti! Ko sva čez Biščkov studenec sestopila z lovske stezice na stezo ob hudourniški strugi, nisva zavila levo proti obračališču, ampak sva šla najprej desno gledat, kje naj bi bila lovska koča, označena na planinski karti Triglav. Ker nisva našla ničesar, sva se vrnila do lovske steze in onkraj nje (tam kjer je lovska koča narisana na spletnem zemljevidu Pešpoti.si, kakor sva ugotovila pozneje) odkrila štirioglato izravnano zemljišče, na katerem je nekoč zanesljivo stal vsaj deloma zidan objekt, ki so ga očitno podrli. Od njega so ostali le še del temeljev, domnevno del strelovoda, deščica in opeka. Če ne štejem te kratke stranpoti, sva za vrnitev potrebovala dve uri. S soncem obsijan je bil Lengarjev rovt dosti prijaznejši kot zjutraj.

Po sedmih urah prijetne hoje, jesenskih barv in lepih razgledov sva se popolnoma strinjala z Ladom Brišarjem, ki se na spletu huduje nad trditvijo iz nekega vodnika, da so »vrhovi tega grebena planinsko popolnoma nepomembni«. Kaj pa še!

Je prav Javoršek ali Javoršček ali oboje?

Jani letos kar vztraja pri raziskovanju Menine. Saj ne, da bi ga kaj posebej privlačilo na njej, ampak sva jo doslej neupravičeno zanemarjala, zato se je zdaj, ko hribolazi sam, odločil, da si jo ogleda malo pobliže. Za cilj 3. marca si je izbral vrh, katerega niti imena ne veva zanesljivo – Javoršek ali Javoršček.

 

Ker me še naprej bolj zanimajo nama nepoznana južna pobočja Menine, sem si za izhodišče izbral vasico Gradišče v Tuhinju. Pri tem sem se soočil z večnim vprašanjem, kje v tako majhnem kraju parkirati. Z Googlovim Street Viewom sem poiskal prostorček levo za cesto (S 46.22600, V 14.73558) tik pred prvo hišo v vasi številka 1a. Na srečo je ravno takrat iz nje stopil gospodar in me odrešil skrbi, da avto puščam na »prepovedanem« mestu. Po asfaltni cesti navzgor sem mimo Homarjeve kapelice v 5 minutah prišel do spomenika, ki se poklanja spominu na tragične dogodke iz druge svetovne vojne. Takrat je bilo Gradišče eno od zanesljivih zavetišč Kamniškega bataljona. 8. julija 1942 so ga še v temi obkolili Nemci in vaščanom ukazali, naj se pripravijo na selitev. Odrasle moške so zbrali pred Koritnikovo hišo, ki je stala na mestu sedanjega spomenika. Osem izbranih so nagnali v sosednji skedenj, jim prestrelili noge, da niso mogli bežati, in jih v skednju žive zažgali. Še štiri so ustrelili na Homarjevi domačiji. Ženske in otroke so odvlekli v internacijo ter vas do tal požgali.

 

 

 

 

Od spomenika je bila moja smer Sv. Miklavž na Gori. Čeprav se je cerkev že slutila zgoraj v drevju, na križišču zanjo ni bilo kažipota. Zato sem malce na pamet zavil na makadam, ki se je tam odcepil v desno, in smer srečno zadel. Dobrih 5 minut više se je namreč na prvem razcepu pojavil kažipot s školjko za Jakobovo pot in me usmeril levo, rahlo navzdol. Pri drugem kamnolomu se je bilo treba zasukati ostro desno. V tisto smer sta vodila dva kolovoza, da je pravi bolj strmi, pa mi je povedal nov kažipot. Še malo naprej je pri klopci tretji kazal levo na stezo. Ta se je strmo vzpela, se v ključih nekajkrat pretaknila skozi skale in me na koncu, ko se je strmina že unesla, skozi dve lesi slabe pol ure od spomenika pripeljala na vrh Gore (753 m).

 

Vrh me je spominjal na pomanjšano ljubljansko Šmarno goro, če bi bila slučajno kdaj brez obiskovalcev. Na njem kraljuje preprosta cerkev, posvečena sv. Miklavžu in prvič listinsko izpričana v 16. stoletju. Kmalu zatem je dobila protiturško obzidje, ki je zdaj lepo obnovljeno. To vključuje tudi enega od obrambnih stolpov, tistega na severozahodu pa so – kot na Šmarni gori – prezidali v cerkveni zvonik. Na južni strani stoji zunaj obzidja prav tako nekdanja mežnarija, menda s še vedno delujočo črno kuhinjo. Menda pravim, ker sta bili tako mežnarija kot cerkev zaprti. Posebej žal mi je bilo za cerkev, saj je slikovito poslikan kasetiran strop ladje name na fotografijah naredil prav imeniten vtis. V turističnem društvu so mi kasneje pojasnili, da sta odprti ob sobotah in nedeljah od 14. ure dalje, in to od dneva žena do miklavža. Z vrha se ponuja tudi prikupen razgled na sončne terase Menine; daleč na obzorju se je izrisal celo Triglav, skoraj v nos pa me je sunil lanskega decembra obiskani Vrsnovec ali Osnovček.

Ko sem si ogledal, kar se je ogledati dalo, sem krenil  navzdol po cesti, po kateri se da na goro pripeljati z avtom. Tudi prostor za parkiranje je urejen. Od njega se je kot na dlani razkazoval Slevec. Po 350 metrih se je cesta vzpela v skalni usek. Tam je treba biti pozoren. Jakobova pot se je nadaljevala po cesti, v desno pa se je odcepila manj opazna stezica, opremljena s klasičnimi knafelčki. Predel, kamor vodi, se imenuje V grebenih. Upravičeno, saj je pot po njem več kot uro vijugala po ali ob zares ozkem grebenu. Predvsem na nekaj mestih, kjer se je ogibala težko prehodnim skalam, je bila celo rahlo izpostavljena. Greben se je končal z zelo strmo poseko in se vrh nje prelevil v gozdno ravnico, kjer sem na levi med drevjem opazil leseno kočico. Na maPZS piše, da je to lovska koča (944 m), a domačini so mi povedali, da je v resnici zasebna »depandansa« enega od Gradiščanov. Na njej res ni bilo nobenih lovskih znamenj. Od nje je bilo le še nekaj deset metrov do makadamske ceste, po kateri sem pred mesecem sestopil s Slevca.

 

Tokrat sem zavil levo nanjo. Hoja po cestah me niti malo ne navdušuje, zato sem bil vesel, da mi ni bilo treba na njej vztrajati niti cel kilometer. Sem pa z nje prvič uzrl želeni cilj – Javorš(č)ek. Tudi od tam se je še videl Triglav. Pripeljala me je na veliko križišče v Ovčjih jamah (960 m), sredi katerega je stalo leseno razpelo z vrezano letnico 1916. Spomin na še eno vojno? Razpelo se je napol skrivalo v okrasnem grmu, za katerega Alenka ugiba, da spada med kosteničevje. Po koraku, dveh po levi cesti sem zavil desno na vlako. Počasi sem lezel naravnost navzgor in se nisem zmenil za neoznačena odcepa, prvega v desno, drugega v levo. Po 20 minutah se je pot zravnala in celo blago prevesila navzdol. Ko se je vlaka začela izgubljati, je zemljevid pokazal, da moram udeti stezo v levo. Seveda sem jo gladko zgrešil. Kar nekaj časa sem taval sem ter tja, da sem jo končno le uzrl. Slabo uhojena, še slabše označena je prečila strmo pobočje v levo in se v slabe pol ure iztekla na greben, s katerega sem pokukal v sosednjo Zadrečko dolino.

Na samo 1163 m višine, kolikor meri Vrh Prevale, nisem pričakoval snega, a je bilo kar konkretno pobeljeno. V ograjenem prostorčku, zaščitenem pred živino na paši, so verniki iz Zagorja ob Savi, ki že več kot četrt tisočletja od 13. do 15. avgusta  romajo k Mariji Zvezdi v Novo Štifto, uredili pravo malo svetišče. Nastajati je začelo leta 1994, ko so tisti, ki so se vračali domov oziroma v Zgornji Tuhinj peš čez Menino, na Prevalo prinesli leseno razpelo in z njim nadomestili že davno izginuli križ. Na novega so namestili tudi skrinjico z vpisnim zvezkom. Šest let kasneje so v sosednjo skalo izdolbli nišo in vanjo postavili Marijin kipec. Leta 2014 so ob bok kapelice postavili še ličen zvon. Največ zaslug za opravljeno delo gre Jožetu Smrkolju, sicer očetu kovinarskega podjetja Skitti iz Izlak. A moje hribovske oči je bolj pritegoval kraljevski razgled na sever, kjer so se na ogled postavile tako rekoč celotne Kamniško-Savinjske Alpe, od Kočne do Raduhe.

 

Manj mikaven je bil pogled proti vzhodu. Kar nekaj časa sem cincal, ali naj zagrizem še v zasnežena brezpotja proti Javoršku. Ker je bila ura šele poldne, sem se odločil, da vendarle poskusim. Sonce je prijetno grelo, zmehčan sneg pa mojim korakom ni tako dobro del. Ko sem bil že kar visoko, sem se ozrl in opazil, da se Prevali bliža pohodnik. Bilo je že predaleč, da bi ga pošteno razbral. A ker se mi je zdel nekam »sumljiv«, sem pogledal še skozi teleobjektiv fotoaparata in »sumljivost« se mi je razkrila: mladenič je bil v kratkih hlačah. Tam nekje sem tudi spoznal, da pobočje sploh ni tako brezpotno, kot sem mislil. Na desnem robu se je izoblikoval širok kolovoz, ki se mu je kljub snegu kar dalo slediti. Više me je mimo klopce, skozi pašniško ograjo in še mimo levega odcepa navzdol v 40 minutah na moje presenečenje pripeljal naravnost pred bivak pod Javorškom (1320 m).

 

Majhno, a skrbno izdelano zavetišče je bilo videti še zelo novo. Napis nad vrati 2012 / S.J. tega ni prav prepričljivo potrjeval. Začetnici S. J. pa sta mi vsekakor dali misliti: je tudi tega postavil Jože Smrkolj? Bil je nezaklenjen, zato sem radovedno pokukal vanj. Preprosto ležišče z vzmetnico, klop in polica za mizo. Kolikor se je dalo, sem se otresel snega in si kotiček sposodil za kratek počitek in malico. Med njo sem se tudi odločil, da se ne bom ob kamenje pod snegom spotikal do vrha nerazglednega Javorška samo zato, da bom lahko rekel, da sem bil na vrhu. Morda kdaj v kopnem.

 

Sestop je šel hitreje kot vzpon. V 40 minutah sem bil pri kapelici na Prevali, še tri četrt ure sem potreboval do Ovčjih jam, uro kasneje sem bil pri Sv. Miklavžu in še pol ure zatem pri avtu. Med sestopom z gore sem srečal priletno gospo, s katero sem zjutraj govoril pred cerkvijo. »Kaj še enkrat na vrh?« sem se začudil. »Ja, ja, vsak dan je treba dvakrat,« je bil kratek odgovor in je odbrzela mimo mene. In da ne pozabim: letošnjim telohom, zvončkom, trobenticam in žafranom se je pred vasjo pridružil jetrnik. Še lapuh in repuh morata pokukati iz zemlje, pa bo pomlad tu.